Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Človek, ki ga žene ustvarjalni nemir, ki je zabeljen z dobro mero raziskovalnih podvigov. Ti pa ne ostanejo sami sebi namen, ali le zadostitev osebnih potreb, ampak jih Marko razda poslušalcem s svojimi predavanji, članki in knjigami. Tako nekako bi lahko zelo na hitro predstavili Marka Simića, jamarja, naravovarstvenika, fotografa in publicista. Marko Simić se je rodil leta 1956 v Ljubljani. Študiral je geografijo in zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1981 diplomiral z raziskovalno nalogo o Krnskem jezeru. Takrat se je ob terenskem delu za diplomsko nalogo srečal tudi s sledovi Soške fronte, ki so ga navdušili in pretresli. Od tedaj dalje pa se je kot kamenček z vrha gore, ki je postal plaz, sprožilo njegovo zanimanje za vojaške spopade izpred 100 let, kar je pripeljalo do cele vrste predavanj. O teh odkritjih je napisal tudi več poljudnih in strokovnih člankov in knjigi - Po sledeh Soške fronte in Utrdbi pod Rombonom.
"Študij geografije in zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani sem leta 1981 zaključil s diplomsko nalogo – monografijo o Krnskem jezeru pod mentorstvom dr. Darka Radinje. Priprava naloge, za katero sem prejel Prešernovo nagrado za študente Univerze v Ljubljani, je bila povezana s terenskim delom."
"Po študiju sem se odločil za poklic naravovarstvenika. Prvo zaposlitev sem dobil na Ljubljanskem regionalnem zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine. Slika iz leta 1987 je z lokacije Pod Trančo."
"Kot naravovarstvenik sem se poklicno ukvarjal z registrom naravnih znamenitosti oziroma naravnih vrednot. Na seznam sem uvrstil tudi številne naravne vrednote, ki sem jih odkril med prostočasnimi izleti v naravo. Na sliki je slap z lehnjakom na pritoku Dragonje v Istri."
Soška fronta
Marko Simić od začetka 80 let prejšnjega stoletja raziskuje Soško fronto. Leta 2011 je zapisal:
"Štiriindevetdeset let mineva od meglene in deževne noči 24. oktobra 1917, ko je ob drugi uri zjutraj grom 1658 topov med Selami pri Volčah in Rombonom označil začetek 12. soške bitke. V bitki, ki je dobila ime po Kobaridu, so nemški in avstro-ogrsko vojaki strahovito porazili italijansko armado in jo prisilili v umik skoraj do Benetk. Štiri dni pozneje, 28. oktobra 1917, so se prek spodnjega toka Soče umaknile še zadnje italijanske enote in soške fronte ni bilo več.
V 29 mesecih, kolikor jih je minilo od 24. maja 1915, ko so zadoneli prvi streli, so boji temeljito opustošili pokrajino, po njej pa je ostalo posejanih skoraj 300.000 grobov. Soča, ena najlepših evropskih rek, se je neizbrisno zapisala v kolektivni spomin številnih evropskih narodov; ob njej so na eni strani frontne črte trpeli in umirali Italijani, na drugi pa Nemci, Madžari, Čehi, Slovaki, Hrvati, Bošnjaki, Srbi, Romuni, Poljaki, Ukrajinci, Rusi in Slovenci. Vsi se iz roda v rod s strahom in spoštovanjem spominjajo imen najbolj krvavih bojišč soške fronte, kjer so izkrvavele cele generacije mladih fantov: Doberdob, Šmihel, Kras, Fajtji hrib, Miren, Vrtojba, Panovec, Podgora, Kalvarija, Oslavje, Sabotin, Škabrijel, Sveta Gora, Vodice, Kuk, Zagora, Prižnica, Banjšice, Mengore, Mrzli vrh, Sleme, Batognica, Kal, Javoršček, Humčič, Ravelnik, Čuklja, Rombon ...
Soška fronta se je v slovenski zgodovinski spomin zapisala tudi zato, ker je potekala v naših krajih. Prva žrtev vojne je bilo civilno prebivalstvo, ki se je moralo izseliti z vojnega območja. Domačinom so bile tako prihranjene vojne grozote, toda življenje pregnancev je bilo težko; dve leti in pol so morali živeti daleč od doma, številni v taboriščih, na udaru lakote in bolezni. In vrnili so se na pogorišča.
Kljub vsemu, kar se je v 20. stoletju zgodilo v tem delu Evrope, smo doživeli čas, ko na vojno svojih dedov gledamo brez sovraštva do nekdanjih nasprotnikov in se nas dotakne tudi trpljenje na drugi strani fronte. Še več, krvava zgodovina, ki nas je nekoč ločevala, nas lahko sedaj ob obujanju spominov in preučevanju sledov velike tragedije povezuje in nam pomaga pri gradnji skupne prihodnosti ( Članek ob obletnici 12. soške bitke v National geographic Slovenija, oktober 2011).
"V času, ko še ni bilo računalnikov in interneta, smo lahko radioamaterji komunicirali s celim svetom, pa čeprav večinoma s pomočjo morsejevih znakov. Koča Radiokluba Ljubljana na Slivnici leta 1981."
"Pri radioamaterstvu so mi bila najbolj všeč UKV tekmovanja, ko smo se z vso opremo povzpeli na hrib in od tam poskušali v 24 urah vzpostaviti kar največ dolgih povezav z drugimi ekipami. Slika je nastala na Vremščici maja 1980."
"V obdobju aktivnega ukvarjanja z radioamaterstvom sem najbolj užival, če sem sam izdelal naprave, ki smo jih potem uporabljali v radioklubu."
"Veliki jamski prostori so pri jamski fotografiji poseben izziv. Pri posnetku Pivškega rokava Planinske jame je bilo sproženih približno sto bliskov bliskavice s teh lokacij."
"Posnetek vhodnega brezna jame Gradišnica iz leta 1978 je ena bolj uspelih jamskih fotografij z začetka fotografske poti."
Marko Simić je ob zgornji sliki zapisal:
" Med raziskovanjem ostankov Soške fronte sem raziskal vrsto jam, ki jih je avstro-ogrska armada predelala za vojaško uporabo. Na sliki jamarji s svinčniki barvamo napis na spominski plošči nad vhodom v Lojzovo jamo pri Novelu."
"Raziskovanje kletnih prostorov Hermanove utrdbe pod Rombonom leta 2002, med nastajanjem knjige Utrdbi pod Rombonom, predstraža soške fronte«.
"Društvo za raziskovanje jam Ljubljana se je leta 1995 udeležilo mednarodne jamarske odprave v jamski sistem São Vicente v Braziliji, kjer smo Slovenci odkrili odcep glavnega rova, ki nas je pripeljal do pomembnega odkritja - Slovenskega vhoda."
"Jamarji smo denar za opremo pogosto služili z višinskimi deli. Na dimniku toplarne za Bežigradom leta 1987."
" V Katastru jam sem deset let sodeloval pri urejanju arhiva dokumentacije jamarskih raziskav Jamarske zveze Slovenije in Društva za raziskovanje jam Ljubljana. Fotografija je nastala leta 2000, ob zaključku tega obdobja."
"Raziskovanje sledov minske vojne v vojaških podzemskih rovih pod vršno planoto Batognice je bilo zahtevno in nevarno, saj so podzemske eksplozije več ton eksploziva razmajale plasti apnenca, leseni podporniki pa so bili že leta 1989, ko je nastala fotografija, povsem gnili."
"Raziskave Marijinega brezna nad Škofjo Loko leta 1988. Kovinski zaboj za strelivo je znotraj obložen in služi za transport fotoaparata in bliskavice."
"Raziskovanje jam na planoti Banjšice leta 1990."
"Treking po Dinarskem krasu 15.7.1988 - 1.8.1988, sifonsko jezero na dnu jame Duboki do pri Njeguših v zaledju Boke Kotorske leta 1988. "
"Z Aljo Grošelj sva se potrudila, da sta tudi sinova povezana z naravo. Družinski pohod s Soriške planine na Ratitovec leta 2007."
"Raziskovanje avstro-ogrskih utrdb v Hercegovini in v Črni gori je pripeljalo do nepričakovanega odkritja: na utrdbi Goražda, ki so jo zgradili leta 1886 nad Boko Kotorsko je ohranjena edina Grusonova kupola za dva 12-centimetrska trdnjavska topova na svetu."
"Na enem od družinskih pohodov po sledeh soške fronte smo leta 2011 prespali pred avstro-ogrsko kaverno na Kraljišču pod Rombonom."
"Ostanke gorskega bojišča Soške fronte raziskujem že od leta 1981. Dolgih samotnih pohodov ni več, saj me spremljata sinova Bor in Ruj. Mrzli vrh leta 2011."
"Rombon je zaradi številnih obiskov, povezanih z raziskovanjem sledov Soške fronte, postal kar nekakšen »družinski« hrib. Na zračnem posnetku, ki je nastal med snemanjem dokumentarnega filma »Bitka za reko«, je spredaj Čukla s sledovi strelskih jarkov in topniškega obstreljevanja, za njo pa vršna piramida Rombona."
"Od potepanj v tujini so mi še najbolj pri srcu pešačenja po Kreti, ki skriva številne bisere narave, na primer plasti pri kraju Agios Pavlos."
"Na brezpotjih Krete smo naleteli na sledove bitke za Kreto, ki se je odvijala maja 1941."
"Na enem od družinskih potepanj po Kreti smo pri Lissosu odkrili eno najstarejših dreves oljke na svetu."
"Že med študijem sem se aktivno ukvarjal s športnim strelstvom. Danes najraje streljam z zgodovinskim vojaškim orožjem, kot je na primer avstro-ogrska karabinka Mannlicher M.95, izdelana leta 1897 v Budimpešti."
Marko Simić je tudi naravovarstvenik, zato dodajamo njegova razmišljanja o varovanju gora.
Marko Simić:
Gore in varstvo narave
(Objavljeno v knjižici Geotrip '02 v Sloveniji)
Pred industrijsko revolucijo, ko je bil človek še močno in neposredno odvisen od naravnega okolja, je bil gorski svet za poselitev izjemno negostoljuben. Človek se je naselil v predgorju, višje so se kmetje podali le, ko so pasli živino. Nad zgornjo višinsko mejo pašnikov so zahajali samo redki drzni lovci. Gore so zbujale strahospoštovanje, v zvezi z njimi so se porajale bajke in miti. Človek, ki je takrat še živel v sozvočju s svojim naravnim okoljem, ni imel ne potrebe ne moči, da bi porušil naravno ravnotežje in ogrozil gorski svet, zato koncepta varstva narave oziroma gorskega sveta ni potreboval in ga tudi ni poznal. Podoben odnos do narave se je ohranil le pri redkih indijanskih plemenih v odmaknjenih delih tropskih pragozdov.
Šele s hitrim tehnološkim razvojem, ki ga je prinesla industrijska revolucija, je človek po eni strani svoje bivalno okolje postopoma čedalje bolj oddaljeval od narave, po drugi pa je ta proces zahteval čedalje več surovin in energije, ki jih je pridobival iz narave. Pridobivanje rud in premoga ter krčenje gozda sta močno spreminjala pokrajine. Rudarjenje in izsekavanje gozdov sta posegala tudi v gorsko okolje. Gibalo napredka je bil dobiček, ki ga je mogoče neposredno izračunati, da pa ima tudi uničeno okolje svojo ceno, je človek dojel veliko pozneje.
Industrijska revolucija je močno razslojila družbo. Proizvodnja dobrin je zelo povečala gospodarsko učinkovitost celotne družbe, kar je delu prebivalstva omogočilo delno osvoboditev od dela in prineslo nov pojem – preživljanje prostega časa. Predvsem izobraženi ljudje so začeli v prostem času zahajati v gore. To je bilo toliko lažje, ker je hiter razvoj železniške mreže omogočal razmeroma hitra in poceni potovanja.
Če poskušamo analizirati motive za hojo v gore, ugotovimo, da si je človek želel romantičnega povratka v nedotaknjeno naravo, všeč so mu bila doživetja v stiku z naravo, privlačil ga je spopad s sabo in z goro, močan motiv pa je bilo tudi odkrivanje zadnjih še ne raziskanih delov takrat že precej dobro znanega sveta.
Mogoče lahko še najbolje na kratko označimo takratno doživljanje gora z dvema citatoma Georgea Leigha Malloryja, alpinista, ki se je leta 1924 smrtno ponesrečil blizu vrha Mount Everesta. Na vprašanje, zakaj bi se rad povzpel na Everest, je odgovoril »Zato ker je tam.« Leta 1922 je takole podrobneje pojasnil svoj odnos do gora: »Prvo, kar me boste vprašali in na kar bom odgovoril, je: kakšna je korist vzpona na Mount Everest. Brez premišljanja bom rekel: ni je. Niti sledu ni o kakšni koristi ali pridobitvi. No, ja, nekaj bomo izvedeli o vplivu višine na človeško telo, zdravniki bodo te ugotovitve mogoče uporabili v letalstvu. Nobenih drugih izsledkov ne bo. Z gore se ne bomo vrnili otovorjeni z zlatom, srebrom ali dragimi kamni, še premoga ali železa ne bomo prinesli s seboj. Ne bomo našli rodovitne prsti, kjer bi lahko posejali žito. Vzpon je torej čisto brez koristi. Če ne morete razumeti, da je tam nekaj, kar človeka nenehno žene naprej, v boj z goro, v boj za življenje, višje in še višje, potem ne morete razumeti, zakaj hodimo tja. Vse, kar bomo z gore prinesli, je le čista radost. To je smisel življenja. Ne živimo zato, da bi jedli in služili denar, ampak jemo in služimo denar, da lahko uživamo življenje. Zato življenje tudi je.«
Človek je v želji za dobičkom vse bolj brezobzirno posegal v okolje. Prvotne narave je bilo čedalje manj, zato so se začela razmišljanja o tem, da je treba njene dele ohraniti nedotaknjene. Razumniki so zahtevali, da se človek in s pravnim sistemom vsa družba zavestno odpovesta neposrednemu materialnemu dobičku v korist nečesa, kar ima nematerialno vrednost. Ta zahteva ima vse prvine kulturnega dejanja.
Ker ni bilo mogoče varovati vse narave, so se prvi naravovarstveniki najprej podzavestno osredotočili na tiste dele, ki so bili zanje vrednejši. Eno ključnih meril pri izboru območij, ki jih je bilo treba varovati, je bil čustveni odnos do posameznih delov narave, ta pa je neločljivo povezan z estetiko in doživljanjem. Planinci in alpinisti so imeli čustven odnos do gora, saj so jih imeli radi.
Takratnim naravovarstvenikom so se zdeli najbolj potrebni varstva zadnji predeli divjine, naravne znamenitosti in estetsko izjemno privlačne pokrajine. Že iz naštetega nabora meril je jasno, da so bile med izbranimi pogosto prav gorske krajine. Zaradi odmaknjenosti so bile večinoma še razmeroma dobro ohranjene, izobraženci pa so imeli do njih izrazito čustven odnos. Dodatni razlog za varstvo je bilo dejstvo, da so gore zaradi geološke sestave, razkritosti ter hitrih in dobro vidnih naravnih procesov privlačne za znanstvenike, učitelje, ljubitelje znanosti in ne nazadnje za slikarje, fotografe, pesnike in pisatelje.
Z varstvom izbranih delov narave se je uveljavil prvi od dveh danes prevladujočih splošnih konceptov varstva narave – varstvo naravne dediščine oziroma naravnih vrednot, kot se mu danes uradno reče. Gre za spomeniškovarstveni pogled na naravo, ki ga je teoretično utemeljila nemška naravovarstvena šola pod vodstvom Huga Conwentza (1855–1922). Ta najstarejši koncept povsod po svetu razvijajo vzporedno s sodobnejšim, biodiverzitetnim, ki kot glavni cilj opredeljuje varstvo biotske raznovrstnosti (biodiverzitete).
Prvi in dolgo edini varstveni ukrep je bila ustanovitev narodnega parka, po katerem pri rabi prostora zavestno dajemo prednost ohranitvi narave. Varstvene cilje parka še danes uresničujemo tako, da na zavarovanem območju prepovemo ali omejimo dejavnosti, ki bi jih lahko ogrozile. Vsak park ima tako varstvene režime, ki so pogosto v osrednjem območju strožji, v robnem pa milejši. Ker so varstveni režimi precej tog instrument za doseganje parkovnih ciljev, rabo prostora v zadnjem času vse bolj usmerjamo z upravljalskimi načrti.
Prvi narodni park, sloviti Yellowstone, so nekoliko presenetljivo ustanovili v Združenih državah Amerike leta 1872. Takrat so izjemno dobro opredelili dva njegova glavna cilja: poskrbel naj bi »za ohranitev naravnih znamenitosti in postal doživljajsko območje za blagor ljudstva«. Tega ni bilo treba spreminjati vseh 133 let obstoja parka.
Leta 1909 so na Švedskem ustanovili prvih osem evropskih parkov, leta 1914 pa se ji
912 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Človek, ki ga žene ustvarjalni nemir, ki je zabeljen z dobro mero raziskovalnih podvigov. Ti pa ne ostanejo sami sebi namen, ali le zadostitev osebnih potreb, ampak jih Marko razda poslušalcem s svojimi predavanji, članki in knjigami. Tako nekako bi lahko zelo na hitro predstavili Marka Simića, jamarja, naravovarstvenika, fotografa in publicista. Marko Simić se je rodil leta 1956 v Ljubljani. Študiral je geografijo in zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1981 diplomiral z raziskovalno nalogo o Krnskem jezeru. Takrat se je ob terenskem delu za diplomsko nalogo srečal tudi s sledovi Soške fronte, ki so ga navdušili in pretresli. Od tedaj dalje pa se je kot kamenček z vrha gore, ki je postal plaz, sprožilo njegovo zanimanje za vojaške spopade izpred 100 let, kar je pripeljalo do cele vrste predavanj. O teh odkritjih je napisal tudi več poljudnih in strokovnih člankov in knjigi - Po sledeh Soške fronte in Utrdbi pod Rombonom.
"Študij geografije in zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani sem leta 1981 zaključil s diplomsko nalogo – monografijo o Krnskem jezeru pod mentorstvom dr. Darka Radinje. Priprava naloge, za katero sem prejel Prešernovo nagrado za študente Univerze v Ljubljani, je bila povezana s terenskim delom."
"Po študiju sem se odločil za poklic naravovarstvenika. Prvo zaposlitev sem dobil na Ljubljanskem regionalnem zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine. Slika iz leta 1987 je z lokacije Pod Trančo."
"Kot naravovarstvenik sem se poklicno ukvarjal z registrom naravnih znamenitosti oziroma naravnih vrednot. Na seznam sem uvrstil tudi številne naravne vrednote, ki sem jih odkril med prostočasnimi izleti v naravo. Na sliki je slap z lehnjakom na pritoku Dragonje v Istri."
Soška fronta
Marko Simić od začetka 80 let prejšnjega stoletja raziskuje Soško fronto. Leta 2011 je zapisal:
"Štiriindevetdeset let mineva od meglene in deževne noči 24. oktobra 1917, ko je ob drugi uri zjutraj grom 1658 topov med Selami pri Volčah in Rombonom označil začetek 12. soške bitke. V bitki, ki je dobila ime po Kobaridu, so nemški in avstro-ogrsko vojaki strahovito porazili italijansko armado in jo prisilili v umik skoraj do Benetk. Štiri dni pozneje, 28. oktobra 1917, so se prek spodnjega toka Soče umaknile še zadnje italijanske enote in soške fronte ni bilo več.
V 29 mesecih, kolikor jih je minilo od 24. maja 1915, ko so zadoneli prvi streli, so boji temeljito opustošili pokrajino, po njej pa je ostalo posejanih skoraj 300.000 grobov. Soča, ena najlepših evropskih rek, se je neizbrisno zapisala v kolektivni spomin številnih evropskih narodov; ob njej so na eni strani frontne črte trpeli in umirali Italijani, na drugi pa Nemci, Madžari, Čehi, Slovaki, Hrvati, Bošnjaki, Srbi, Romuni, Poljaki, Ukrajinci, Rusi in Slovenci. Vsi se iz roda v rod s strahom in spoštovanjem spominjajo imen najbolj krvavih bojišč soške fronte, kjer so izkrvavele cele generacije mladih fantov: Doberdob, Šmihel, Kras, Fajtji hrib, Miren, Vrtojba, Panovec, Podgora, Kalvarija, Oslavje, Sabotin, Škabrijel, Sveta Gora, Vodice, Kuk, Zagora, Prižnica, Banjšice, Mengore, Mrzli vrh, Sleme, Batognica, Kal, Javoršček, Humčič, Ravelnik, Čuklja, Rombon ...
Soška fronta se je v slovenski zgodovinski spomin zapisala tudi zato, ker je potekala v naših krajih. Prva žrtev vojne je bilo civilno prebivalstvo, ki se je moralo izseliti z vojnega območja. Domačinom so bile tako prihranjene vojne grozote, toda življenje pregnancev je bilo težko; dve leti in pol so morali živeti daleč od doma, številni v taboriščih, na udaru lakote in bolezni. In vrnili so se na pogorišča.
Kljub vsemu, kar se je v 20. stoletju zgodilo v tem delu Evrope, smo doživeli čas, ko na vojno svojih dedov gledamo brez sovraštva do nekdanjih nasprotnikov in se nas dotakne tudi trpljenje na drugi strani fronte. Še več, krvava zgodovina, ki nas je nekoč ločevala, nas lahko sedaj ob obujanju spominov in preučevanju sledov velike tragedije povezuje in nam pomaga pri gradnji skupne prihodnosti ( Članek ob obletnici 12. soške bitke v National geographic Slovenija, oktober 2011).
"V času, ko še ni bilo računalnikov in interneta, smo lahko radioamaterji komunicirali s celim svetom, pa čeprav večinoma s pomočjo morsejevih znakov. Koča Radiokluba Ljubljana na Slivnici leta 1981."
"Pri radioamaterstvu so mi bila najbolj všeč UKV tekmovanja, ko smo se z vso opremo povzpeli na hrib in od tam poskušali v 24 urah vzpostaviti kar največ dolgih povezav z drugimi ekipami. Slika je nastala na Vremščici maja 1980."
"V obdobju aktivnega ukvarjanja z radioamaterstvom sem najbolj užival, če sem sam izdelal naprave, ki smo jih potem uporabljali v radioklubu."
"Veliki jamski prostori so pri jamski fotografiji poseben izziv. Pri posnetku Pivškega rokava Planinske jame je bilo sproženih približno sto bliskov bliskavice s teh lokacij."
"Posnetek vhodnega brezna jame Gradišnica iz leta 1978 je ena bolj uspelih jamskih fotografij z začetka fotografske poti."
Marko Simić je ob zgornji sliki zapisal:
" Med raziskovanjem ostankov Soške fronte sem raziskal vrsto jam, ki jih je avstro-ogrska armada predelala za vojaško uporabo. Na sliki jamarji s svinčniki barvamo napis na spominski plošči nad vhodom v Lojzovo jamo pri Novelu."
"Raziskovanje kletnih prostorov Hermanove utrdbe pod Rombonom leta 2002, med nastajanjem knjige Utrdbi pod Rombonom, predstraža soške fronte«.
"Društvo za raziskovanje jam Ljubljana se je leta 1995 udeležilo mednarodne jamarske odprave v jamski sistem São Vicente v Braziliji, kjer smo Slovenci odkrili odcep glavnega rova, ki nas je pripeljal do pomembnega odkritja - Slovenskega vhoda."
"Jamarji smo denar za opremo pogosto služili z višinskimi deli. Na dimniku toplarne za Bežigradom leta 1987."
" V Katastru jam sem deset let sodeloval pri urejanju arhiva dokumentacije jamarskih raziskav Jamarske zveze Slovenije in Društva za raziskovanje jam Ljubljana. Fotografija je nastala leta 2000, ob zaključku tega obdobja."
"Raziskovanje sledov minske vojne v vojaških podzemskih rovih pod vršno planoto Batognice je bilo zahtevno in nevarno, saj so podzemske eksplozije več ton eksploziva razmajale plasti apnenca, leseni podporniki pa so bili že leta 1989, ko je nastala fotografija, povsem gnili."
"Raziskave Marijinega brezna nad Škofjo Loko leta 1988. Kovinski zaboj za strelivo je znotraj obložen in služi za transport fotoaparata in bliskavice."
"Raziskovanje jam na planoti Banjšice leta 1990."
"Treking po Dinarskem krasu 15.7.1988 - 1.8.1988, sifonsko jezero na dnu jame Duboki do pri Njeguših v zaledju Boke Kotorske leta 1988. "
"Z Aljo Grošelj sva se potrudila, da sta tudi sinova povezana z naravo. Družinski pohod s Soriške planine na Ratitovec leta 2007."
"Raziskovanje avstro-ogrskih utrdb v Hercegovini in v Črni gori je pripeljalo do nepričakovanega odkritja: na utrdbi Goražda, ki so jo zgradili leta 1886 nad Boko Kotorsko je ohranjena edina Grusonova kupola za dva 12-centimetrska trdnjavska topova na svetu."
"Na enem od družinskih pohodov po sledeh soške fronte smo leta 2011 prespali pred avstro-ogrsko kaverno na Kraljišču pod Rombonom."
"Ostanke gorskega bojišča Soške fronte raziskujem že od leta 1981. Dolgih samotnih pohodov ni več, saj me spremljata sinova Bor in Ruj. Mrzli vrh leta 2011."
"Rombon je zaradi številnih obiskov, povezanih z raziskovanjem sledov Soške fronte, postal kar nekakšen »družinski« hrib. Na zračnem posnetku, ki je nastal med snemanjem dokumentarnega filma »Bitka za reko«, je spredaj Čukla s sledovi strelskih jarkov in topniškega obstreljevanja, za njo pa vršna piramida Rombona."
"Od potepanj v tujini so mi še najbolj pri srcu pešačenja po Kreti, ki skriva številne bisere narave, na primer plasti pri kraju Agios Pavlos."
"Na brezpotjih Krete smo naleteli na sledove bitke za Kreto, ki se je odvijala maja 1941."
"Na enem od družinskih potepanj po Kreti smo pri Lissosu odkrili eno najstarejših dreves oljke na svetu."
"Že med študijem sem se aktivno ukvarjal s športnim strelstvom. Danes najraje streljam z zgodovinskim vojaškim orožjem, kot je na primer avstro-ogrska karabinka Mannlicher M.95, izdelana leta 1897 v Budimpešti."
Marko Simić je tudi naravovarstvenik, zato dodajamo njegova razmišljanja o varovanju gora.
Marko Simić:
Gore in varstvo narave
(Objavljeno v knjižici Geotrip '02 v Sloveniji)
Pred industrijsko revolucijo, ko je bil človek še močno in neposredno odvisen od naravnega okolja, je bil gorski svet za poselitev izjemno negostoljuben. Človek se je naselil v predgorju, višje so se kmetje podali le, ko so pasli živino. Nad zgornjo višinsko mejo pašnikov so zahajali samo redki drzni lovci. Gore so zbujale strahospoštovanje, v zvezi z njimi so se porajale bajke in miti. Človek, ki je takrat še živel v sozvočju s svojim naravnim okoljem, ni imel ne potrebe ne moči, da bi porušil naravno ravnotežje in ogrozil gorski svet, zato koncepta varstva narave oziroma gorskega sveta ni potreboval in ga tudi ni poznal. Podoben odnos do narave se je ohranil le pri redkih indijanskih plemenih v odmaknjenih delih tropskih pragozdov.
Šele s hitrim tehnološkim razvojem, ki ga je prinesla industrijska revolucija, je človek po eni strani svoje bivalno okolje postopoma čedalje bolj oddaljeval od narave, po drugi pa je ta proces zahteval čedalje več surovin in energije, ki jih je pridobival iz narave. Pridobivanje rud in premoga ter krčenje gozda sta močno spreminjala pokrajine. Rudarjenje in izsekavanje gozdov sta posegala tudi v gorsko okolje. Gibalo napredka je bil dobiček, ki ga je mogoče neposredno izračunati, da pa ima tudi uničeno okolje svojo ceno, je človek dojel veliko pozneje.
Industrijska revolucija je močno razslojila družbo. Proizvodnja dobrin je zelo povečala gospodarsko učinkovitost celotne družbe, kar je delu prebivalstva omogočilo delno osvoboditev od dela in prineslo nov pojem – preživljanje prostega časa. Predvsem izobraženi ljudje so začeli v prostem času zahajati v gore. To je bilo toliko lažje, ker je hiter razvoj železniške mreže omogočal razmeroma hitra in poceni potovanja.
Če poskušamo analizirati motive za hojo v gore, ugotovimo, da si je človek želel romantičnega povratka v nedotaknjeno naravo, všeč so mu bila doživetja v stiku z naravo, privlačil ga je spopad s sabo in z goro, močan motiv pa je bilo tudi odkrivanje zadnjih še ne raziskanih delov takrat že precej dobro znanega sveta.
Mogoče lahko še najbolje na kratko označimo takratno doživljanje gora z dvema citatoma Georgea Leigha Malloryja, alpinista, ki se je leta 1924 smrtno ponesrečil blizu vrha Mount Everesta. Na vprašanje, zakaj bi se rad povzpel na Everest, je odgovoril »Zato ker je tam.« Leta 1922 je takole podrobneje pojasnil svoj odnos do gora: »Prvo, kar me boste vprašali in na kar bom odgovoril, je: kakšna je korist vzpona na Mount Everest. Brez premišljanja bom rekel: ni je. Niti sledu ni o kakšni koristi ali pridobitvi. No, ja, nekaj bomo izvedeli o vplivu višine na človeško telo, zdravniki bodo te ugotovitve mogoče uporabili v letalstvu. Nobenih drugih izsledkov ne bo. Z gore se ne bomo vrnili otovorjeni z zlatom, srebrom ali dragimi kamni, še premoga ali železa ne bomo prinesli s seboj. Ne bomo našli rodovitne prsti, kjer bi lahko posejali žito. Vzpon je torej čisto brez koristi. Če ne morete razumeti, da je tam nekaj, kar človeka nenehno žene naprej, v boj z goro, v boj za življenje, višje in še višje, potem ne morete razumeti, zakaj hodimo tja. Vse, kar bomo z gore prinesli, je le čista radost. To je smisel življenja. Ne živimo zato, da bi jedli in služili denar, ampak jemo in služimo denar, da lahko uživamo življenje. Zato življenje tudi je.«
Človek je v želji za dobičkom vse bolj brezobzirno posegal v okolje. Prvotne narave je bilo čedalje manj, zato so se začela razmišljanja o tem, da je treba njene dele ohraniti nedotaknjene. Razumniki so zahtevali, da se človek in s pravnim sistemom vsa družba zavestno odpovesta neposrednemu materialnemu dobičku v korist nečesa, kar ima nematerialno vrednost. Ta zahteva ima vse prvine kulturnega dejanja.
Ker ni bilo mogoče varovati vse narave, so se prvi naravovarstveniki najprej podzavestno osredotočili na tiste dele, ki so bili zanje vrednejši. Eno ključnih meril pri izboru območij, ki jih je bilo treba varovati, je bil čustveni odnos do posameznih delov narave, ta pa je neločljivo povezan z estetiko in doživljanjem. Planinci in alpinisti so imeli čustven odnos do gora, saj so jih imeli radi.
Takratnim naravovarstvenikom so se zdeli najbolj potrebni varstva zadnji predeli divjine, naravne znamenitosti in estetsko izjemno privlačne pokrajine. Že iz naštetega nabora meril je jasno, da so bile med izbranimi pogosto prav gorske krajine. Zaradi odmaknjenosti so bile večinoma še razmeroma dobro ohranjene, izobraženci pa so imeli do njih izrazito čustven odnos. Dodatni razlog za varstvo je bilo dejstvo, da so gore zaradi geološke sestave, razkritosti ter hitrih in dobro vidnih naravnih procesov privlačne za znanstvenike, učitelje, ljubitelje znanosti in ne nazadnje za slikarje, fotografe, pesnike in pisatelje.
Z varstvom izbranih delov narave se je uveljavil prvi od dveh danes prevladujočih splošnih konceptov varstva narave – varstvo naravne dediščine oziroma naravnih vrednot, kot se mu danes uradno reče. Gre za spomeniškovarstveni pogled na naravo, ki ga je teoretično utemeljila nemška naravovarstvena šola pod vodstvom Huga Conwentza (1855–1922). Ta najstarejši koncept povsod po svetu razvijajo vzporedno s sodobnejšim, biodiverzitetnim, ki kot glavni cilj opredeljuje varstvo biotske raznovrstnosti (biodiverzitete).
Prvi in dolgo edini varstveni ukrep je bila ustanovitev narodnega parka, po katerem pri rabi prostora zavestno dajemo prednost ohranitvi narave. Varstvene cilje parka še danes uresničujemo tako, da na zavarovanem območju prepovemo ali omejimo dejavnosti, ki bi jih lahko ogrozile. Vsak park ima tako varstvene režime, ki so pogosto v osrednjem območju strožji, v robnem pa milejši. Ker so varstveni režimi precej tog instrument za doseganje parkovnih ciljev, rabo prostora v zadnjem času vse bolj usmerjamo z upravljalskimi načrti.
Prvi narodni park, sloviti Yellowstone, so nekoliko presenetljivo ustanovili v Združenih državah Amerike leta 1872. Takrat so izjemno dobro opredelili dva njegova glavna cilja: poskrbel naj bi »za ohranitev naravnih znamenitosti in postal doživljajsko območje za blagor ljudstva«. Tega ni bilo treba spreminjati vseh 133 let obstoja parka.
Leta 1909 so na Švedskem ustanovili prvih osem evropskih parkov, leta 1914 pa se ji
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ana Bordjan, po stroki biologinja in pedagoginja, je svoje poslanstvo prepoznala v raziskovanju skrivnostne govorice živali, iskanju, negovanju in plemenitenju prvinskega stika med konji in njihovimi občudovalci. Tudi v zasebnem zavodu Belmondo širi etiko dela s konji in z njihovo pomočjo, kot predana naravovarstvenica zaposlena na Zavodu za gozdove, uči spoštljivega odnosa do narave. Kot pedagoginja in mati sina, se zavzema tudi za otrokom razvojno bližnje načine učenja kot so denimo gozdni vrtci in šole, ki so v Evropi razširjena in priznana oblika vzgoje otrok, največ v Skandinaviji, kjer so na Švedskem gozdni vrtci prisotni že več kot 100 let. S konji kot terapevti sodeluje tudi v Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna, kjer delajo z otroki, ki imajo razvojne motnje ali pa so v različnih stiskah. V ljubljanskem ZOO-ju je zagnala in vodila program treninga živali z metodo pozitivne spodbude. Svoje obsežno znanje in veščine je nabirala po vsem svetu – v ZDA, Nemčiji, Švici in Avstriji, kjer se je seznanila z metodo Tellington Touch, ki jo je izumila svetovno znana psihologinja živali Linda Tellington – Jones. Bordjanova je sodelovala in se učila tudi od drugih največjih mojstrov s področja komunikacije in treninga živali kot sta denimo Ken Ramirez, specializiran za morske sesalce ali pa Hans Jurgen Neuhauser, virtuoz komunikacije s konji. Njena živalska ljubezen je kobila – lipicanka Lili, ki jo uči tudi tega, kaj zares pomeni šepetati konjem. Več pa boste izvedeli v pogovoru s to čuječno in zanimivo sogovornico v tokratni oddaji. Njena avtorica je Liana Buršič
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Drago Bajt je literarni zgodovinar, prevajalec, esejist, publicist in literarni kritik, bil pa je tudi urednik in ugankar. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je najprej leta 1971 diplomiral iz primerjalne književnosti, čez tri leta pa je k temu dodal še diplomo iz rusistike. Potem je bil dobro desetletje zaposlen na Radiu Ljubljana v kulturno-literarnem uredništvu, se od tam preselil na mesto urednika knjižnega programa pri Tehniški založbi Slovenije, do leta 2004, ko je postal urednik založbe Nova revija, pa je urejal leksikografijo pri založbi Mladinska knjiga. Toda kljub vrsti odgovornih delovnih nalog v naštetih ustanovah, je bil ves čas tudi prevajalec iz ruščine, hrvaščine, srbščine in slovaščine, kot esejist pa je med drugim pisal o sodobni ruski književnosti od simbolizma do postmodernizma. In kot da to še ne bi bilo dovolj, se je lahko po upokojitvi, kot sam pravi, »še bolj posvetil pisanju refleksij o stanju slovenskega duha«, pri čemer objavlja predvsem svoja razmišljanja o aktualnem dogajanju na področju politike, družbe in kulture.
V oddaji Razkošje v glavi boste spoštovane poslušalke in poslušalci nekoliko bolj podrobno spoznali profesorja dr. Matijo Tomšiča, znamenitega revmatologa, predstojnika oddelka za revmatologijo KC in tudi zelo priljubljenega profesorja študentov ljubljanske medicinske fakultete.Kot otrok je s starši živel v več krajih v Sloveniji, saj je bil oče veterinar, kasneje pa se je družina ustalila v Ljubljani. Tu je končal gimnazijo in fakulteto ter se najprej zaposlil kot družinski zdravnik, kasneje pa v bolnišnici Petra Držaja, kjer bo počakal na upokojitev. Domala vse življenje se posveča bolnikom z revmo, veliko je raziskoval, objavljal strokovne članke in kot vodja oddelka uspel oblikovati harmonični tim, ki se z vsem znanjem in predanostjo spopada z vsemi posledicami, ki jih revmatska obolenja prinašajo. Je miren in odločen, predan družini in športnik,ki ga njegova kronična astma ne ovira, da ne bi vsak dan kolesaril v službo, sicer z ženo ljubita gorsko kolesarjenje.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Fotografinja Manca Juvan (1981) se je šolala na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, kjer zdaj po več kot desetletju fotoreporterskega svobodnjaštva, tudi poučuje. V svetu fotografije je prisotna od leta 2000, v tem času pa je sodelovala s številnimi uglednimi svetovnimi mediji (The Times, The Guardian, National Geographic, Frankfurter Allgemeine Zeitung, Chicago Tribune, etc). Doma je nase zelo izrazito opozorila leta 2006 s prvo zmago na nekdanjem Emzinovem natečaju za fotografijo leta v kategoriji fotoreportaže, kar je nato ponovila še v naslednjih dveh letih. Leta 2010 je dosegla enega vrhuncev svojega dotedanjega dela, ko je izšla njena monografija Afganistan: neobičajna življenja, ki jo je spremljala razstava v Moderni galeriji. Monografija je leta 2012 izšla tudi v angleškem jeziku.
Se spomnite temnolase Jelke z dežnikom, ki je lahko balon? To je resnična deklica, ki je svojo ljubezen do narave najprej kronala z diplomo iz biologinje, zdaj pa že več kot petdeset let ustvarja in piše poljudnoznanstvene prispevke za otroke in mlade. Jelka Pogačnik, ki za svojo dušo tudi slika, se je rodila pisateljici Eli Peroci in tudi svojo življenjsko pot barvala z različnimi odtenki. Med drugim je sodelovala pri snovanju novih pristopov pri učbeniških gradivih, več desetletij je kot urednica urejala večkrat nagrajene učbenike in gradiva, še danes pa lahko njene prispevke berete v kakovostnih otroških izdajah. Je ženska drzne misli, odprtega srca in poguma, ki jo je še pred kratkim popeljal tudi v Indijo, kjer je nekaj nepozabnih dni bila prostovoljka. O odraščanju v družini velike ustvarjalke, o darovih in izgubah življenja, o ljubezni do vsega živega in o tem, kako se je uredniško delo spremenilo v dobi hitenja, se bomo z Jelko Pogačnik pogovarjali v oddaji Razkošje v glavi, v soboto 18. marca ob 16.30 na prvem programu Radia Slovenija. Pred mikrofon je gostjo povabila Carmen L. Oven.
Ko zapeljivo slepeči ter v skritem zakulisju praviloma tudi skrbno zrežirani blišč tako imenovanih "medijskih žarometov" zamenja množica tistih "pravih", vročih žarometov nad gledališkimi odri in prizorišči snemanj raznih filmov, nadaljevank in televizijskih oddaj, je igralski poklic vse prej kot lahko delo. Lara Jankovič se mora tako prav v teh dneh skobacati iz tople postelje še preden na dvorišču zakikirika prvi petelin, da bi se lahko pred kamerami že ob petih zjutraj prelevila v nasmejano, zgovorno in spogledljivo ljubiteljico noči iz televizijske nanizanke. In za nameček je zdaj tik pred vrati tudi njen koncert z naslovom "Kako diši svoboda, kakšne barve je mir", s katerim želi, kot sama poudarja, "ljudem prenesti sporočilo o nesmislu vojn in sovraštva, o miru, svobodi, sožitju, ljubezni in strpnosti." Pripravlja: Dušan Berne
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Pred dnevi se je od nas in svojih najbližjih tiho poslovil profesor in goslarski mojster Vilim Demšar. V čast njegovemu spominu bomo ponovili oddajo Razkošje v glavi, ki jo je z njim pred nekaj leti posnel Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Z lesenimi pregradami zamejenih osem prostorov je postopoma dobilo domovinsko pravico v garaži Barbovih, saj se je v družini rodilo kar osem otrok in je bilo treba v garažo spraviti prav toliko parov smuči in koles različnih velikosti. Poleg tega so prav vsi otroci začeli obiskovati glasbeno šolo, kar je pomenilo, da je bilo treba pod isto streho najti dovolj prostora tudi za manjši orkester inštrumentov. Kajti profesor dr. Matjaž Barbo, predstojnik Oddelka za muzikologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je zanimanje za glasbo očitno vcepil vsem svojim potomcem ter nekaterim med njimi že tudi začrtal z glasbo povezano poklicno pot. Sicer pa se profesor dr. Barbo raziskovalno ukvarja z glasbo od 18. stoletja do danes, še posebej s tisto, ki se tako ali drugače dotika slovenskega kulturnega prostora. Poleg tega je tudi publicist, zborovodja, organist in še bi lahko naštevali. V oddajo Razkošje v glavi ga je povabil Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ste že bili v Baški grapi? To je ozek, ob reki z Bačo stisnjen svet med Petrovim Brdom in Bačo pri Modreju. Šele na prehodu iz 19. v 20. stoletje se je vanj s težavo utrdila cesta in zrinila bohinjska železnica. Vseskozi ujeta v varno naročje gora, na eni strani ogrlico Spodnjih Bohinjskih gora, na drugi pa Porezen, Kojco in Šentviško planoto, se z vso silo zajeda v ozke soteske. Veliko je prepadih grap in vlažnih globeli, preseneča pa tudi s prijaznimi in slikovitimi travnatimi zajedami. Na dno je usidranih nekaj večjih naselij, medtem ko se na strma pobočja kakor gnezda pripenjajo slikovite vasice. Prepoznavnost Baške grape bi bila zagotovo manjša, če pri skorajda vseh turističnih, etnoloških, pohodniških in še kakšnih projektih ne bi povsem predano sodelovala družina Zgaga. To sta začela najprej oče Cveto in mama Olga, zdaj je krmilo aktivnosti prevzela Alenka Zgaga, ki je gostja oddaje Razkošje v glavi.
Pater Karel Gržan je magister teologije in doktor literarnih ved. Napisal in izdal je že več kot 30 knjig, predvsem o medčloveških odnosih, ustvarja ljudske igre, TV scenarije, piše pa tudi o zgodovini, astronomiji in arheologiji. Njegovo najpomembnejše odkritje v dolini Gračnice so številna doslej neznana grobišča, ki so umeščena v prostor po zvezdnih koordinatah. Poleg opravljanja svojega poklica in pisanja se je ukvarjal tudi s problematiko zasvojenosti. V poznih devetdesetih prejšnjega stoletja je na Razborju pod Lisco ustanovil Don Pierinovo komuno za dekleta, prvo in edino tovrstno dekliško skupnost v Sloveniji. Svoje življenje je posvetil samospoznavanju in razdajanju: revnim, nemočnim, trpečim. Za leto dni se je tudi podal na cesto - to je bil čas, ko je resnično živel, pravi. Kaj vse je še povedal ta nevsakdanji in izjemno vsestranski ter skromni duhovnik, ki živi na kmetiji v Lučah pri Solčavi s konji in še nekaj živalmi, pa boste lahko slišali v tokratnem Razkošju v glavi. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Neveljaven email naslov