Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Človek, ki ga žene ustvarjalni nemir, ki je zabeljen z dobro mero raziskovalnih podvigov. Ti pa ne ostanejo sami sebi namen, ali le zadostitev osebnih potreb, ampak jih Marko razda poslušalcem s svojimi predavanji, članki in knjigami. Tako nekako bi lahko zelo na hitro predstavili Marka Simića, jamarja, naravovarstvenika, fotografa in publicista. Marko Simić se je rodil leta 1956 v Ljubljani. Študiral je geografijo in zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1981 diplomiral z raziskovalno nalogo o Krnskem jezeru. Takrat se je ob terenskem delu za diplomsko nalogo srečal tudi s sledovi Soške fronte, ki so ga navdušili in pretresli. Od tedaj dalje pa se je kot kamenček z vrha gore, ki je postal plaz, sprožilo njegovo zanimanje za vojaške spopade izpred 100 let, kar je pripeljalo do cele vrste predavanj. O teh odkritjih je napisal tudi več poljudnih in strokovnih člankov in knjigi - Po sledeh Soške fronte in Utrdbi pod Rombonom.
"Študij geografije in zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani sem leta 1981 zaključil s diplomsko nalogo – monografijo o Krnskem jezeru pod mentorstvom dr. Darka Radinje. Priprava naloge, za katero sem prejel Prešernovo nagrado za študente Univerze v Ljubljani, je bila povezana s terenskim delom."
"Po študiju sem se odločil za poklic naravovarstvenika. Prvo zaposlitev sem dobil na Ljubljanskem regionalnem zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine. Slika iz leta 1987 je z lokacije Pod Trančo."
"Kot naravovarstvenik sem se poklicno ukvarjal z registrom naravnih znamenitosti oziroma naravnih vrednot. Na seznam sem uvrstil tudi številne naravne vrednote, ki sem jih odkril med prostočasnimi izleti v naravo. Na sliki je slap z lehnjakom na pritoku Dragonje v Istri."
Soška fronta
Marko Simić od začetka 80 let prejšnjega stoletja raziskuje Soško fronto. Leta 2011 je zapisal:
"Štiriindevetdeset let mineva od meglene in deževne noči 24. oktobra 1917, ko je ob drugi uri zjutraj grom 1658 topov med Selami pri Volčah in Rombonom označil začetek 12. soške bitke. V bitki, ki je dobila ime po Kobaridu, so nemški in avstro-ogrsko vojaki strahovito porazili italijansko armado in jo prisilili v umik skoraj do Benetk. Štiri dni pozneje, 28. oktobra 1917, so se prek spodnjega toka Soče umaknile še zadnje italijanske enote in soške fronte ni bilo več.
V 29 mesecih, kolikor jih je minilo od 24. maja 1915, ko so zadoneli prvi streli, so boji temeljito opustošili pokrajino, po njej pa je ostalo posejanih skoraj 300.000 grobov. Soča, ena najlepših evropskih rek, se je neizbrisno zapisala v kolektivni spomin številnih evropskih narodov; ob njej so na eni strani frontne črte trpeli in umirali Italijani, na drugi pa Nemci, Madžari, Čehi, Slovaki, Hrvati, Bošnjaki, Srbi, Romuni, Poljaki, Ukrajinci, Rusi in Slovenci. Vsi se iz roda v rod s strahom in spoštovanjem spominjajo imen najbolj krvavih bojišč soške fronte, kjer so izkrvavele cele generacije mladih fantov: Doberdob, Šmihel, Kras, Fajtji hrib, Miren, Vrtojba, Panovec, Podgora, Kalvarija, Oslavje, Sabotin, Škabrijel, Sveta Gora, Vodice, Kuk, Zagora, Prižnica, Banjšice, Mengore, Mrzli vrh, Sleme, Batognica, Kal, Javoršček, Humčič, Ravelnik, Čuklja, Rombon ...
Soška fronta se je v slovenski zgodovinski spomin zapisala tudi zato, ker je potekala v naših krajih. Prva žrtev vojne je bilo civilno prebivalstvo, ki se je moralo izseliti z vojnega območja. Domačinom so bile tako prihranjene vojne grozote, toda življenje pregnancev je bilo težko; dve leti in pol so morali živeti daleč od doma, številni v taboriščih, na udaru lakote in bolezni. In vrnili so se na pogorišča.
Kljub vsemu, kar se je v 20. stoletju zgodilo v tem delu Evrope, smo doživeli čas, ko na vojno svojih dedov gledamo brez sovraštva do nekdanjih nasprotnikov in se nas dotakne tudi trpljenje na drugi strani fronte. Še več, krvava zgodovina, ki nas je nekoč ločevala, nas lahko sedaj ob obujanju spominov in preučevanju sledov velike tragedije povezuje in nam pomaga pri gradnji skupne prihodnosti ( Članek ob obletnici 12. soške bitke v National geographic Slovenija, oktober 2011).
"V času, ko še ni bilo računalnikov in interneta, smo lahko radioamaterji komunicirali s celim svetom, pa čeprav večinoma s pomočjo morsejevih znakov. Koča Radiokluba Ljubljana na Slivnici leta 1981."
"Pri radioamaterstvu so mi bila najbolj všeč UKV tekmovanja, ko smo se z vso opremo povzpeli na hrib in od tam poskušali v 24 urah vzpostaviti kar največ dolgih povezav z drugimi ekipami. Slika je nastala na Vremščici maja 1980."
"V obdobju aktivnega ukvarjanja z radioamaterstvom sem najbolj užival, če sem sam izdelal naprave, ki smo jih potem uporabljali v radioklubu."
"Veliki jamski prostori so pri jamski fotografiji poseben izziv. Pri posnetku Pivškega rokava Planinske jame je bilo sproženih približno sto bliskov bliskavice s teh lokacij."
"Posnetek vhodnega brezna jame Gradišnica iz leta 1978 je ena bolj uspelih jamskih fotografij z začetka fotografske poti."
Marko Simić je ob zgornji sliki zapisal:
" Med raziskovanjem ostankov Soške fronte sem raziskal vrsto jam, ki jih je avstro-ogrska armada predelala za vojaško uporabo. Na sliki jamarji s svinčniki barvamo napis na spominski plošči nad vhodom v Lojzovo jamo pri Novelu."
"Raziskovanje kletnih prostorov Hermanove utrdbe pod Rombonom leta 2002, med nastajanjem knjige Utrdbi pod Rombonom, predstraža soške fronte«.
"Društvo za raziskovanje jam Ljubljana se je leta 1995 udeležilo mednarodne jamarske odprave v jamski sistem São Vicente v Braziliji, kjer smo Slovenci odkrili odcep glavnega rova, ki nas je pripeljal do pomembnega odkritja - Slovenskega vhoda."
"Jamarji smo denar za opremo pogosto služili z višinskimi deli. Na dimniku toplarne za Bežigradom leta 1987."
" V Katastru jam sem deset let sodeloval pri urejanju arhiva dokumentacije jamarskih raziskav Jamarske zveze Slovenije in Društva za raziskovanje jam Ljubljana. Fotografija je nastala leta 2000, ob zaključku tega obdobja."
"Raziskovanje sledov minske vojne v vojaških podzemskih rovih pod vršno planoto Batognice je bilo zahtevno in nevarno, saj so podzemske eksplozije več ton eksploziva razmajale plasti apnenca, leseni podporniki pa so bili že leta 1989, ko je nastala fotografija, povsem gnili."
"Raziskave Marijinega brezna nad Škofjo Loko leta 1988. Kovinski zaboj za strelivo je znotraj obložen in služi za transport fotoaparata in bliskavice."
"Raziskovanje jam na planoti Banjšice leta 1990."
"Treking po Dinarskem krasu 15.7.1988 - 1.8.1988, sifonsko jezero na dnu jame Duboki do pri Njeguših v zaledju Boke Kotorske leta 1988. "
"Z Aljo Grošelj sva se potrudila, da sta tudi sinova povezana z naravo. Družinski pohod s Soriške planine na Ratitovec leta 2007."
"Raziskovanje avstro-ogrskih utrdb v Hercegovini in v Črni gori je pripeljalo do nepričakovanega odkritja: na utrdbi Goražda, ki so jo zgradili leta 1886 nad Boko Kotorsko je ohranjena edina Grusonova kupola za dva 12-centimetrska trdnjavska topova na svetu."
"Na enem od družinskih pohodov po sledeh soške fronte smo leta 2011 prespali pred avstro-ogrsko kaverno na Kraljišču pod Rombonom."
"Ostanke gorskega bojišča Soške fronte raziskujem že od leta 1981. Dolgih samotnih pohodov ni več, saj me spremljata sinova Bor in Ruj. Mrzli vrh leta 2011."
"Rombon je zaradi številnih obiskov, povezanih z raziskovanjem sledov Soške fronte, postal kar nekakšen »družinski« hrib. Na zračnem posnetku, ki je nastal med snemanjem dokumentarnega filma »Bitka za reko«, je spredaj Čukla s sledovi strelskih jarkov in topniškega obstreljevanja, za njo pa vršna piramida Rombona."
"Od potepanj v tujini so mi še najbolj pri srcu pešačenja po Kreti, ki skriva številne bisere narave, na primer plasti pri kraju Agios Pavlos."
"Na brezpotjih Krete smo naleteli na sledove bitke za Kreto, ki se je odvijala maja 1941."
"Na enem od družinskih potepanj po Kreti smo pri Lissosu odkrili eno najstarejših dreves oljke na svetu."
"Že med študijem sem se aktivno ukvarjal s športnim strelstvom. Danes najraje streljam z zgodovinskim vojaškim orožjem, kot je na primer avstro-ogrska karabinka Mannlicher M.95, izdelana leta 1897 v Budimpešti."
Marko Simić je tudi naravovarstvenik, zato dodajamo njegova razmišljanja o varovanju gora.
Marko Simić:
Gore in varstvo narave
(Objavljeno v knjižici Geotrip '02 v Sloveniji)
Pred industrijsko revolucijo, ko je bil človek še močno in neposredno odvisen od naravnega okolja, je bil gorski svet za poselitev izjemno negostoljuben. Človek se je naselil v predgorju, višje so se kmetje podali le, ko so pasli živino. Nad zgornjo višinsko mejo pašnikov so zahajali samo redki drzni lovci. Gore so zbujale strahospoštovanje, v zvezi z njimi so se porajale bajke in miti. Človek, ki je takrat še živel v sozvočju s svojim naravnim okoljem, ni imel ne potrebe ne moči, da bi porušil naravno ravnotežje in ogrozil gorski svet, zato koncepta varstva narave oziroma gorskega sveta ni potreboval in ga tudi ni poznal. Podoben odnos do narave se je ohranil le pri redkih indijanskih plemenih v odmaknjenih delih tropskih pragozdov.
Šele s hitrim tehnološkim razvojem, ki ga je prinesla industrijska revolucija, je človek po eni strani svoje bivalno okolje postopoma čedalje bolj oddaljeval od narave, po drugi pa je ta proces zahteval čedalje več surovin in energije, ki jih je pridobival iz narave. Pridobivanje rud in premoga ter krčenje gozda sta močno spreminjala pokrajine. Rudarjenje in izsekavanje gozdov sta posegala tudi v gorsko okolje. Gibalo napredka je bil dobiček, ki ga je mogoče neposredno izračunati, da pa ima tudi uničeno okolje svojo ceno, je človek dojel veliko pozneje.
Industrijska revolucija je močno razslojila družbo. Proizvodnja dobrin je zelo povečala gospodarsko učinkovitost celotne družbe, kar je delu prebivalstva omogočilo delno osvoboditev od dela in prineslo nov pojem – preživljanje prostega časa. Predvsem izobraženi ljudje so začeli v prostem času zahajati v gore. To je bilo toliko lažje, ker je hiter razvoj železniške mreže omogočal razmeroma hitra in poceni potovanja.
Če poskušamo analizirati motive za hojo v gore, ugotovimo, da si je človek želel romantičnega povratka v nedotaknjeno naravo, všeč so mu bila doživetja v stiku z naravo, privlačil ga je spopad s sabo in z goro, močan motiv pa je bilo tudi odkrivanje zadnjih še ne raziskanih delov takrat že precej dobro znanega sveta.
Mogoče lahko še najbolje na kratko označimo takratno doživljanje gora z dvema citatoma Georgea Leigha Malloryja, alpinista, ki se je leta 1924 smrtno ponesrečil blizu vrha Mount Everesta. Na vprašanje, zakaj bi se rad povzpel na Everest, je odgovoril »Zato ker je tam.« Leta 1922 je takole podrobneje pojasnil svoj odnos do gora: »Prvo, kar me boste vprašali in na kar bom odgovoril, je: kakšna je korist vzpona na Mount Everest. Brez premišljanja bom rekel: ni je. Niti sledu ni o kakšni koristi ali pridobitvi. No, ja, nekaj bomo izvedeli o vplivu višine na človeško telo, zdravniki bodo te ugotovitve mogoče uporabili v letalstvu. Nobenih drugih izsledkov ne bo. Z gore se ne bomo vrnili otovorjeni z zlatom, srebrom ali dragimi kamni, še premoga ali železa ne bomo prinesli s seboj. Ne bomo našli rodovitne prsti, kjer bi lahko posejali žito. Vzpon je torej čisto brez koristi. Če ne morete razumeti, da je tam nekaj, kar človeka nenehno žene naprej, v boj z goro, v boj za življenje, višje in še višje, potem ne morete razumeti, zakaj hodimo tja. Vse, kar bomo z gore prinesli, je le čista radost. To je smisel življenja. Ne živimo zato, da bi jedli in služili denar, ampak jemo in služimo denar, da lahko uživamo življenje. Zato življenje tudi je.«
Človek je v želji za dobičkom vse bolj brezobzirno posegal v okolje. Prvotne narave je bilo čedalje manj, zato so se začela razmišljanja o tem, da je treba njene dele ohraniti nedotaknjene. Razumniki so zahtevali, da se človek in s pravnim sistemom vsa družba zavestno odpovesta neposrednemu materialnemu dobičku v korist nečesa, kar ima nematerialno vrednost. Ta zahteva ima vse prvine kulturnega dejanja.
Ker ni bilo mogoče varovati vse narave, so se prvi naravovarstveniki najprej podzavestno osredotočili na tiste dele, ki so bili zanje vrednejši. Eno ključnih meril pri izboru območij, ki jih je bilo treba varovati, je bil čustveni odnos do posameznih delov narave, ta pa je neločljivo povezan z estetiko in doživljanjem. Planinci in alpinisti so imeli čustven odnos do gora, saj so jih imeli radi.
Takratnim naravovarstvenikom so se zdeli najbolj potrebni varstva zadnji predeli divjine, naravne znamenitosti in estetsko izjemno privlačne pokrajine. Že iz naštetega nabora meril je jasno, da so bile med izbranimi pogosto prav gorske krajine. Zaradi odmaknjenosti so bile večinoma še razmeroma dobro ohranjene, izobraženci pa so imeli do njih izrazito čustven odnos. Dodatni razlog za varstvo je bilo dejstvo, da so gore zaradi geološke sestave, razkritosti ter hitrih in dobro vidnih naravnih procesov privlačne za znanstvenike, učitelje, ljubitelje znanosti in ne nazadnje za slikarje, fotografe, pesnike in pisatelje.
Z varstvom izbranih delov narave se je uveljavil prvi od dveh danes prevladujočih splošnih konceptov varstva narave – varstvo naravne dediščine oziroma naravnih vrednot, kot se mu danes uradno reče. Gre za spomeniškovarstveni pogled na naravo, ki ga je teoretično utemeljila nemška naravovarstvena šola pod vodstvom Huga Conwentza (1855–1922). Ta najstarejši koncept povsod po svetu razvijajo vzporedno s sodobnejšim, biodiverzitetnim, ki kot glavni cilj opredeljuje varstvo biotske raznovrstnosti (biodiverzitete).
Prvi in dolgo edini varstveni ukrep je bila ustanovitev narodnega parka, po katerem pri rabi prostora zavestno dajemo prednost ohranitvi narave. Varstvene cilje parka še danes uresničujemo tako, da na zavarovanem območju prepovemo ali omejimo dejavnosti, ki bi jih lahko ogrozile. Vsak park ima tako varstvene režime, ki so pogosto v osrednjem območju strožji, v robnem pa milejši. Ker so varstveni režimi precej tog instrument za doseganje parkovnih ciljev, rabo prostora v zadnjem času vse bolj usmerjamo z upravljalskimi načrti.
Prvi narodni park, sloviti Yellowstone, so nekoliko presenetljivo ustanovili v Združenih državah Amerike leta 1872. Takrat so izjemno dobro opredelili dva njegova glavna cilja: poskrbel naj bi »za ohranitev naravnih znamenitosti in postal doživljajsko območje za blagor ljudstva«. Tega ni bilo treba spreminjati vseh 133 let obstoja parka.
Leta 1909 so na Švedskem ustanovili prvih osem evropskih parkov, leta 1914 pa se ji
912 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Človek, ki ga žene ustvarjalni nemir, ki je zabeljen z dobro mero raziskovalnih podvigov. Ti pa ne ostanejo sami sebi namen, ali le zadostitev osebnih potreb, ampak jih Marko razda poslušalcem s svojimi predavanji, članki in knjigami. Tako nekako bi lahko zelo na hitro predstavili Marka Simića, jamarja, naravovarstvenika, fotografa in publicista. Marko Simić se je rodil leta 1956 v Ljubljani. Študiral je geografijo in zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1981 diplomiral z raziskovalno nalogo o Krnskem jezeru. Takrat se je ob terenskem delu za diplomsko nalogo srečal tudi s sledovi Soške fronte, ki so ga navdušili in pretresli. Od tedaj dalje pa se je kot kamenček z vrha gore, ki je postal plaz, sprožilo njegovo zanimanje za vojaške spopade izpred 100 let, kar je pripeljalo do cele vrste predavanj. O teh odkritjih je napisal tudi več poljudnih in strokovnih člankov in knjigi - Po sledeh Soške fronte in Utrdbi pod Rombonom.
"Študij geografije in zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani sem leta 1981 zaključil s diplomsko nalogo – monografijo o Krnskem jezeru pod mentorstvom dr. Darka Radinje. Priprava naloge, za katero sem prejel Prešernovo nagrado za študente Univerze v Ljubljani, je bila povezana s terenskim delom."
"Po študiju sem se odločil za poklic naravovarstvenika. Prvo zaposlitev sem dobil na Ljubljanskem regionalnem zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine. Slika iz leta 1987 je z lokacije Pod Trančo."
"Kot naravovarstvenik sem se poklicno ukvarjal z registrom naravnih znamenitosti oziroma naravnih vrednot. Na seznam sem uvrstil tudi številne naravne vrednote, ki sem jih odkril med prostočasnimi izleti v naravo. Na sliki je slap z lehnjakom na pritoku Dragonje v Istri."
Soška fronta
Marko Simić od začetka 80 let prejšnjega stoletja raziskuje Soško fronto. Leta 2011 je zapisal:
"Štiriindevetdeset let mineva od meglene in deževne noči 24. oktobra 1917, ko je ob drugi uri zjutraj grom 1658 topov med Selami pri Volčah in Rombonom označil začetek 12. soške bitke. V bitki, ki je dobila ime po Kobaridu, so nemški in avstro-ogrsko vojaki strahovito porazili italijansko armado in jo prisilili v umik skoraj do Benetk. Štiri dni pozneje, 28. oktobra 1917, so se prek spodnjega toka Soče umaknile še zadnje italijanske enote in soške fronte ni bilo več.
V 29 mesecih, kolikor jih je minilo od 24. maja 1915, ko so zadoneli prvi streli, so boji temeljito opustošili pokrajino, po njej pa je ostalo posejanih skoraj 300.000 grobov. Soča, ena najlepših evropskih rek, se je neizbrisno zapisala v kolektivni spomin številnih evropskih narodov; ob njej so na eni strani frontne črte trpeli in umirali Italijani, na drugi pa Nemci, Madžari, Čehi, Slovaki, Hrvati, Bošnjaki, Srbi, Romuni, Poljaki, Ukrajinci, Rusi in Slovenci. Vsi se iz roda v rod s strahom in spoštovanjem spominjajo imen najbolj krvavih bojišč soške fronte, kjer so izkrvavele cele generacije mladih fantov: Doberdob, Šmihel, Kras, Fajtji hrib, Miren, Vrtojba, Panovec, Podgora, Kalvarija, Oslavje, Sabotin, Škabrijel, Sveta Gora, Vodice, Kuk, Zagora, Prižnica, Banjšice, Mengore, Mrzli vrh, Sleme, Batognica, Kal, Javoršček, Humčič, Ravelnik, Čuklja, Rombon ...
Soška fronta se je v slovenski zgodovinski spomin zapisala tudi zato, ker je potekala v naših krajih. Prva žrtev vojne je bilo civilno prebivalstvo, ki se je moralo izseliti z vojnega območja. Domačinom so bile tako prihranjene vojne grozote, toda življenje pregnancev je bilo težko; dve leti in pol so morali živeti daleč od doma, številni v taboriščih, na udaru lakote in bolezni. In vrnili so se na pogorišča.
Kljub vsemu, kar se je v 20. stoletju zgodilo v tem delu Evrope, smo doživeli čas, ko na vojno svojih dedov gledamo brez sovraštva do nekdanjih nasprotnikov in se nas dotakne tudi trpljenje na drugi strani fronte. Še več, krvava zgodovina, ki nas je nekoč ločevala, nas lahko sedaj ob obujanju spominov in preučevanju sledov velike tragedije povezuje in nam pomaga pri gradnji skupne prihodnosti ( Članek ob obletnici 12. soške bitke v National geographic Slovenija, oktober 2011).
"V času, ko še ni bilo računalnikov in interneta, smo lahko radioamaterji komunicirali s celim svetom, pa čeprav večinoma s pomočjo morsejevih znakov. Koča Radiokluba Ljubljana na Slivnici leta 1981."
"Pri radioamaterstvu so mi bila najbolj všeč UKV tekmovanja, ko smo se z vso opremo povzpeli na hrib in od tam poskušali v 24 urah vzpostaviti kar največ dolgih povezav z drugimi ekipami. Slika je nastala na Vremščici maja 1980."
"V obdobju aktivnega ukvarjanja z radioamaterstvom sem najbolj užival, če sem sam izdelal naprave, ki smo jih potem uporabljali v radioklubu."
"Veliki jamski prostori so pri jamski fotografiji poseben izziv. Pri posnetku Pivškega rokava Planinske jame je bilo sproženih približno sto bliskov bliskavice s teh lokacij."
"Posnetek vhodnega brezna jame Gradišnica iz leta 1978 je ena bolj uspelih jamskih fotografij z začetka fotografske poti."
Marko Simić je ob zgornji sliki zapisal:
" Med raziskovanjem ostankov Soške fronte sem raziskal vrsto jam, ki jih je avstro-ogrska armada predelala za vojaško uporabo. Na sliki jamarji s svinčniki barvamo napis na spominski plošči nad vhodom v Lojzovo jamo pri Novelu."
"Raziskovanje kletnih prostorov Hermanove utrdbe pod Rombonom leta 2002, med nastajanjem knjige Utrdbi pod Rombonom, predstraža soške fronte«.
"Društvo za raziskovanje jam Ljubljana se je leta 1995 udeležilo mednarodne jamarske odprave v jamski sistem São Vicente v Braziliji, kjer smo Slovenci odkrili odcep glavnega rova, ki nas je pripeljal do pomembnega odkritja - Slovenskega vhoda."
"Jamarji smo denar za opremo pogosto služili z višinskimi deli. Na dimniku toplarne za Bežigradom leta 1987."
" V Katastru jam sem deset let sodeloval pri urejanju arhiva dokumentacije jamarskih raziskav Jamarske zveze Slovenije in Društva za raziskovanje jam Ljubljana. Fotografija je nastala leta 2000, ob zaključku tega obdobja."
"Raziskovanje sledov minske vojne v vojaških podzemskih rovih pod vršno planoto Batognice je bilo zahtevno in nevarno, saj so podzemske eksplozije več ton eksploziva razmajale plasti apnenca, leseni podporniki pa so bili že leta 1989, ko je nastala fotografija, povsem gnili."
"Raziskave Marijinega brezna nad Škofjo Loko leta 1988. Kovinski zaboj za strelivo je znotraj obložen in služi za transport fotoaparata in bliskavice."
"Raziskovanje jam na planoti Banjšice leta 1990."
"Treking po Dinarskem krasu 15.7.1988 - 1.8.1988, sifonsko jezero na dnu jame Duboki do pri Njeguših v zaledju Boke Kotorske leta 1988. "
"Z Aljo Grošelj sva se potrudila, da sta tudi sinova povezana z naravo. Družinski pohod s Soriške planine na Ratitovec leta 2007."
"Raziskovanje avstro-ogrskih utrdb v Hercegovini in v Črni gori je pripeljalo do nepričakovanega odkritja: na utrdbi Goražda, ki so jo zgradili leta 1886 nad Boko Kotorsko je ohranjena edina Grusonova kupola za dva 12-centimetrska trdnjavska topova na svetu."
"Na enem od družinskih pohodov po sledeh soške fronte smo leta 2011 prespali pred avstro-ogrsko kaverno na Kraljišču pod Rombonom."
"Ostanke gorskega bojišča Soške fronte raziskujem že od leta 1981. Dolgih samotnih pohodov ni več, saj me spremljata sinova Bor in Ruj. Mrzli vrh leta 2011."
"Rombon je zaradi številnih obiskov, povezanih z raziskovanjem sledov Soške fronte, postal kar nekakšen »družinski« hrib. Na zračnem posnetku, ki je nastal med snemanjem dokumentarnega filma »Bitka za reko«, je spredaj Čukla s sledovi strelskih jarkov in topniškega obstreljevanja, za njo pa vršna piramida Rombona."
"Od potepanj v tujini so mi še najbolj pri srcu pešačenja po Kreti, ki skriva številne bisere narave, na primer plasti pri kraju Agios Pavlos."
"Na brezpotjih Krete smo naleteli na sledove bitke za Kreto, ki se je odvijala maja 1941."
"Na enem od družinskih potepanj po Kreti smo pri Lissosu odkrili eno najstarejših dreves oljke na svetu."
"Že med študijem sem se aktivno ukvarjal s športnim strelstvom. Danes najraje streljam z zgodovinskim vojaškim orožjem, kot je na primer avstro-ogrska karabinka Mannlicher M.95, izdelana leta 1897 v Budimpešti."
Marko Simić je tudi naravovarstvenik, zato dodajamo njegova razmišljanja o varovanju gora.
Marko Simić:
Gore in varstvo narave
(Objavljeno v knjižici Geotrip '02 v Sloveniji)
Pred industrijsko revolucijo, ko je bil človek še močno in neposredno odvisen od naravnega okolja, je bil gorski svet za poselitev izjemno negostoljuben. Človek se je naselil v predgorju, višje so se kmetje podali le, ko so pasli živino. Nad zgornjo višinsko mejo pašnikov so zahajali samo redki drzni lovci. Gore so zbujale strahospoštovanje, v zvezi z njimi so se porajale bajke in miti. Človek, ki je takrat še živel v sozvočju s svojim naravnim okoljem, ni imel ne potrebe ne moči, da bi porušil naravno ravnotežje in ogrozil gorski svet, zato koncepta varstva narave oziroma gorskega sveta ni potreboval in ga tudi ni poznal. Podoben odnos do narave se je ohranil le pri redkih indijanskih plemenih v odmaknjenih delih tropskih pragozdov.
Šele s hitrim tehnološkim razvojem, ki ga je prinesla industrijska revolucija, je človek po eni strani svoje bivalno okolje postopoma čedalje bolj oddaljeval od narave, po drugi pa je ta proces zahteval čedalje več surovin in energije, ki jih je pridobival iz narave. Pridobivanje rud in premoga ter krčenje gozda sta močno spreminjala pokrajine. Rudarjenje in izsekavanje gozdov sta posegala tudi v gorsko okolje. Gibalo napredka je bil dobiček, ki ga je mogoče neposredno izračunati, da pa ima tudi uničeno okolje svojo ceno, je človek dojel veliko pozneje.
Industrijska revolucija je močno razslojila družbo. Proizvodnja dobrin je zelo povečala gospodarsko učinkovitost celotne družbe, kar je delu prebivalstva omogočilo delno osvoboditev od dela in prineslo nov pojem – preživljanje prostega časa. Predvsem izobraženi ljudje so začeli v prostem času zahajati v gore. To je bilo toliko lažje, ker je hiter razvoj železniške mreže omogočal razmeroma hitra in poceni potovanja.
Če poskušamo analizirati motive za hojo v gore, ugotovimo, da si je človek želel romantičnega povratka v nedotaknjeno naravo, všeč so mu bila doživetja v stiku z naravo, privlačil ga je spopad s sabo in z goro, močan motiv pa je bilo tudi odkrivanje zadnjih še ne raziskanih delov takrat že precej dobro znanega sveta.
Mogoče lahko še najbolje na kratko označimo takratno doživljanje gora z dvema citatoma Georgea Leigha Malloryja, alpinista, ki se je leta 1924 smrtno ponesrečil blizu vrha Mount Everesta. Na vprašanje, zakaj bi se rad povzpel na Everest, je odgovoril »Zato ker je tam.« Leta 1922 je takole podrobneje pojasnil svoj odnos do gora: »Prvo, kar me boste vprašali in na kar bom odgovoril, je: kakšna je korist vzpona na Mount Everest. Brez premišljanja bom rekel: ni je. Niti sledu ni o kakšni koristi ali pridobitvi. No, ja, nekaj bomo izvedeli o vplivu višine na človeško telo, zdravniki bodo te ugotovitve mogoče uporabili v letalstvu. Nobenih drugih izsledkov ne bo. Z gore se ne bomo vrnili otovorjeni z zlatom, srebrom ali dragimi kamni, še premoga ali železa ne bomo prinesli s seboj. Ne bomo našli rodovitne prsti, kjer bi lahko posejali žito. Vzpon je torej čisto brez koristi. Če ne morete razumeti, da je tam nekaj, kar človeka nenehno žene naprej, v boj z goro, v boj za življenje, višje in še višje, potem ne morete razumeti, zakaj hodimo tja. Vse, kar bomo z gore prinesli, je le čista radost. To je smisel življenja. Ne živimo zato, da bi jedli in služili denar, ampak jemo in služimo denar, da lahko uživamo življenje. Zato življenje tudi je.«
Človek je v želji za dobičkom vse bolj brezobzirno posegal v okolje. Prvotne narave je bilo čedalje manj, zato so se začela razmišljanja o tem, da je treba njene dele ohraniti nedotaknjene. Razumniki so zahtevali, da se človek in s pravnim sistemom vsa družba zavestno odpovesta neposrednemu materialnemu dobičku v korist nečesa, kar ima nematerialno vrednost. Ta zahteva ima vse prvine kulturnega dejanja.
Ker ni bilo mogoče varovati vse narave, so se prvi naravovarstveniki najprej podzavestno osredotočili na tiste dele, ki so bili zanje vrednejši. Eno ključnih meril pri izboru območij, ki jih je bilo treba varovati, je bil čustveni odnos do posameznih delov narave, ta pa je neločljivo povezan z estetiko in doživljanjem. Planinci in alpinisti so imeli čustven odnos do gora, saj so jih imeli radi.
Takratnim naravovarstvenikom so se zdeli najbolj potrebni varstva zadnji predeli divjine, naravne znamenitosti in estetsko izjemno privlačne pokrajine. Že iz naštetega nabora meril je jasno, da so bile med izbranimi pogosto prav gorske krajine. Zaradi odmaknjenosti so bile večinoma še razmeroma dobro ohranjene, izobraženci pa so imeli do njih izrazito čustven odnos. Dodatni razlog za varstvo je bilo dejstvo, da so gore zaradi geološke sestave, razkritosti ter hitrih in dobro vidnih naravnih procesov privlačne za znanstvenike, učitelje, ljubitelje znanosti in ne nazadnje za slikarje, fotografe, pesnike in pisatelje.
Z varstvom izbranih delov narave se je uveljavil prvi od dveh danes prevladujočih splošnih konceptov varstva narave – varstvo naravne dediščine oziroma naravnih vrednot, kot se mu danes uradno reče. Gre za spomeniškovarstveni pogled na naravo, ki ga je teoretično utemeljila nemška naravovarstvena šola pod vodstvom Huga Conwentza (1855–1922). Ta najstarejši koncept povsod po svetu razvijajo vzporedno s sodobnejšim, biodiverzitetnim, ki kot glavni cilj opredeljuje varstvo biotske raznovrstnosti (biodiverzitete).
Prvi in dolgo edini varstveni ukrep je bila ustanovitev narodnega parka, po katerem pri rabi prostora zavestno dajemo prednost ohranitvi narave. Varstvene cilje parka še danes uresničujemo tako, da na zavarovanem območju prepovemo ali omejimo dejavnosti, ki bi jih lahko ogrozile. Vsak park ima tako varstvene režime, ki so pogosto v osrednjem območju strožji, v robnem pa milejši. Ker so varstveni režimi precej tog instrument za doseganje parkovnih ciljev, rabo prostora v zadnjem času vse bolj usmerjamo z upravljalskimi načrti.
Prvi narodni park, sloviti Yellowstone, so nekoliko presenetljivo ustanovili v Združenih državah Amerike leta 1872. Takrat so izjemno dobro opredelili dva njegova glavna cilja: poskrbel naj bi »za ohranitev naravnih znamenitosti in postal doživljajsko območje za blagor ljudstva«. Tega ni bilo treba spreminjati vseh 133 let obstoja parka.
Leta 1909 so na Švedskem ustanovili prvih osem evropskih parkov, leta 1914 pa se ji
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Doktorica znanosti Ana Vovk Korže je univerzitetna profesorica za fizično in regionalno geografijo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, poleg tega pa je tudi ustanoviteljica Mednarodnega centra za ekoremediacije ter Inštituta za promocijo varstva okolja. Predava na kar štirih fakultetah v Sloveniji in v tujini. Gospa z dvema doktoratoma - iz geografije in iz varstva okolja - povezuje znanost s prakso, saj jo pri delu vodi prepričanje, da mora svoje znanje prenesti v družbo. Kot znanstvenica se ukvarja z raziskavami prsti, vode in vegetacije, kot pedagoginja pa z geografijo Slovenije in z regionalno geografijo Afrike in Azije. Pri tem še posebej poudarja pomen samooskrbe in spodbujanja ljudi, da izkoristijo tisto, kar jim ponuja narava. V Dravinjski dolini je tako razvila koncept Učilnice v naravi oziroma Učni poligon za samooskrbo Dole v občini Poljčane, kjer svoje znanje predaja vsem generacijam. Razvija ekoremediacije, zelene tehnologije in permakulturo kot inovativne pristope za samooskrbo ter o vsem tem poučuje tudi druge. V oddaji Razkošje v glavi se bo z doktorico Ano Vovk Korže pogovarjala Petra Medved.
Poslavljalo se je leto 2014 in za vedno se je od nas tiho poslovil tudi Tomaž Šalamun, eden najbolj uveljavljenih slovenskih literatov. V njegov spomin bomo zato ponovili oddajo Razkošje v glavi, v kateri je, na pragu pomladi leta 2012, »radiofonski portret« Tomaža Šalamuna »z besedami izrisal« Dušan Berne.
Glorjana Veber je posebno dekle. Je pesnica, ki je lansko pomlad prevzela vodenje Celjskega mladinskega centra, že pred leti pa je ustanovila IRIU inštitut, v okviru katerega razvija in raziskuje inovativne in novodobne pristope k pospeševanju bralne kulture. Leta 2013 je povila svoj pesniški prvenec, za doktorsko dizertacijo pa je raziskovala poezijo kot element družbene spremembe. Za svojo poezijo je prejela že nekaj domačih in mednarodnih nagrad, na nateču pa je bila izbrana tudi za Bienale mladih ustvarjalcev Evrope in Sredozemlja, kjer je Slovenijo zastopala na področju literature. Je publicistka in performerka, ki glasno opozarja na neskladja v družbi. Na kakšen način to počne, kaj jo motivira ter tudi o tem, kakšno moč imajo mlade generacije v trenutnem sistemu, bo govorila v oddaji Razkošje v glavi, ki jo pripravlje Carmen L. Oven.
Darko Frank je visok mož z belo bradico in brki. Še višji je, ko zajaha svojega lipicanca. In še bolj veličasten je, ko dvigne v zrak sabljo in izda povelje za premik konjenice 24 dragoncev generala Maistra. Darko je namreč predsednik društva Lovrenc z Unca, ki goji tradicijo in spomin na 5. polk štajersko-koroško-kranjskih dragoncev iz časa avstro-ogrske monarhije, v katerem je bila večina slovenskih konjenikov. Prav 5. polk dragoncev je imel pod poveljstvom generala Rudofa Maistra pomembno vlogo v bojih za severno mejo in ohranitev Maribora. Nekoč je bil Darko Frank kriminalist-forenzik, po upokojitvi pa je prišla v ospredje njegova ljubezen do konj in vsega, kar je povezano z dragonci generala Maistra. V domačem muzeju je tako mogoče najti marsikaj iz časa "fimfarjev", kot so tedaj ljudsko rekli dragoncem, Darko pa je poleg tega tudi predsednik vojaškega pevskega zbora generala Maistra. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Preden je Franc Pliberšek postal rezbar in slednjič tudi kipar, je moral preživeti mnogo padcev. Dobesedno. O judu in umetnosti, ali celo mogoče o judu kot umetnosti, pa v Razkošju v glavi avtorja Marka Radmiloviča.
"Naj bom tam, kjer moram biti, naj naredim stvari, ki jih moram narediti, naj srečam ljudi, ki jih moram srečati!" To je misel, ki skozi življenje vodi teologinjo in magistrico socialnega dela Ivanko Berčan. Je oseba, ki ljubi preprosto življenje in naravo. Življenje jemlje kot potovanje in kot nenehno učenje. Vsak človek, ki ga sreča, jo vedno obogati. Verjame tudi, da ima vsak od nas določeno nalogo v življenju in čisto dovolj notranje modrosti za svoje življenje. 23 let je bila redovnica v skupnosti Družbe hčera Marije Pomočnice na Bledu, po izstopu pa je svoje življenje posvetila mladim, ki jih vzgaja ulica in najbolj ranljivim ter izgubljenim - odvisnikom. Leta 2003 je ustanovila Društvo za delo z mladimi v stiski Žarek, dve leti kasneje pa še komuno za zdravljenje odvisnosti od droge in alkohola Skupnost Žarek. Ivanka Berčan bo gostja oddaje Razkošje v glavi, ki jo pripravlja Petra Medved.
Zase na pol v šali pravi, da se je razvoju znanstvene kariere po končani medicinski fakulteti posvetila iz obupa, ker ni izpolnila svojega prvotnega cilja, da bi bila gospodinja s štirimi otroki. A takoj poudari neizmerno radost, ki jo čuti ob svojem sinu. Družino si je vsaj za silo povečala z družbo treh mačk, življenje pa zapolnila tudi z izzivi na področju raziskovanja strupenih snovi in njihovega vpliva na ljudi. Rada se povezuje s strokovnjaki doma in v oddaljenih kulturah, v prostem času pa že od nekdaj ceni vodo in z njo povezane dejavnosti, predvsem plavanje.
Vladimir Habjan je svoje življenje posvetil goram in novinarstvu. Najprej je obe področji še ločeval, potem pa ju je združil kot urednik Planinskega vestnika, za katerega skrbi že od leta 2001. Objavil je že več kot 400 člankov z gorsko tematiko, hkrati pa je ostal goram zavezan kot alpinist, gorski reševalec in fotograf. Po izobrazbi je sicer sociolog in to je mogoče začutiti tudi v njegovih knjigah, ki pozornemu bralcu vedno ponujajo tudi tisti osebno doživeti "človeški dejavnik" pisanja. V oddaji Razkošje v glavi bo del njegove Poti z njim prehodil Jure K. Čokl.
Kako drugače zveni, ko časovnemu obdobju petindvajsetih let dodamo oznako "četrt stoletja". Toliko časa namreč mineva od skrbno zasnovane akcije tedanje slovenske milice, ki je storila vse, da bi preprečila tako imenovani "miting resnice" srbskih nacionalistov, ki je bil premišljeno načrtovan na sila simboličen dan: 1. december 1989. V vrstah poveljujočih operativcev akcije SEVER je bil tudi tedanji poveljnik posebne enote Milice Uprave za notranje zadeve Maribor Bojan Lunežnik. V oddaji Razkošje v glavi bomo z njim govorili tudi o stanju v slovenskih miličniških vrstah v trenutku, ko se je bilo treba odločno postaviti zoper centralizem in za slovenske narodne interese. Trenutki odločitve so se zgodili v glavah posameznikov in na kolektivni ravni. Zaradi srčnosti in zavesti je bila tudi pri Bojanu Lunežniku odločitev o tem znana že vnaprej. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.
Radovednost in izkušnja z odličnimi učitelji v njegovem odraščanju sta ga popeljala - čeprav že močno slabovidnega - na pedagoško akademijo. A to mu ni bilo dovolj, vpisal je študij filozofije in ga tudi dokončal. Stane Padežnik pa vendarle ni običajen filozof, astroterapevt, pedagog in avtor več knjižnih izdaj. Zaradi bolezenskega pešanja vida je bila njegova pot v marsičem posebna. Vse večja vidna tema ga ne ustavlja, nasprotno, o prigodah slepih in slabovidnih piše knjigo. Kako je in še doživlja proces izgube vida, ki je njegovo življenje postavil na glavo, a ga na neki način tudi obogatil? Na kakšen način? Od kod moč in ljubezen do vsega, kar aktivno počne, pa tudi o tem, kakšno leto 2015 se nam obeta v astrološkem smislu, nam bo Stane Padežnik pripovedoval v oddaji Razkošje v glavi. Pripravlja jo Carmen L. Oven.
"Aldo Kumar je znani skladatelj in umetnik, rojen leta 1954 v naselju Travnik pri Idriji. Uvrščajo ga med najpogosteje izvajane slovenske skladatelje in je na instrumentalnem ter simfoničnem področju ustvaril vrsto pomembnih del. Je vsestranski skladatelj, čigar skladateljski opus obsega zborovsko, solistično, komorno, vokalno-instrumentalno, scensko in filmsko glasbo, njegova glasbena govorica pa je pogosto v duhu istrske glasbe. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani je zaposlen kot izredni profesor." Tako Idrijčani tudi na spletnih straneh ponosno predstavljajo svojega rojaka, Aldo Kumar pa je delček svojega dojemanja in razumevanja glasbe že pred časom strnil v stavek: "Glasba nas preprosto potopi vase in mogoče je od vseh umetnosti najbolj sposobna spreminjati naša razpoloženja." Za oddajo Razkošje v glavi ga bo ob njegovo 60-letnici v studio povabil Dušan Berne.
Marjetka Popovski je Primorka, čeprav so njene korenine močno razvejane in ima prednike od Tirolske do Grčije. Prepeva že vse življenje od otroškega zborčka naprej ... Je diplomirana fizioterapevtka in med delom v Domu upokojencev v Izoli je odkrila tudi terapevtsko moč glasbe. Ustanovila je pevsko skupino Val morja in organizirala ansambel Marinaio bend. Nastopali so doma in po vsej Sloveniji. Navdušenje se je širilo, zato je Marjetka organizirala revijo pevskih zborov socialnih zavodov Slovenije. Danes prepeva ljudske pesmi, poučuje glasbo na Obali in med Slovenci na Tržaškem, kjer vodi več ženskih pevskih skupin. Mlade iz zamejstva, avstrijske Koroške in Porabja pa je poučevala na UNESCO-vi osnovni šoli v Piranu. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Bila je jezikavo dekletce. Odličnjakinja, ki pa so ji v spričevalo zapisali manj primerno vedenje. Tudi zaradi dolgega jezika. Takrat si ni mislila, da bo prav z jezikom in z rabo besede služila svoj kruh. Betka Šuhel Mikolič, nekdanja radijska in televizijska napovedovalka ter predavateljica veščin javnega nastopanja, danes uspešno vodi butične odnose z javnostmi, čeprav je kot nekdaj ena najboljših slovenskih tekačic na 400 m nameravala postati profesorica telesne vzgoje. Kakšno vlogo igra v njenem življenju slovenski jezik, kaj pomeni butični PR, kaj zahteva sodelovanje z vrhovi slovenskega javnega in političnega življenja, kaj je zanjo pravo razkošje v življenju pa tudi o tem, kako se vsako jutro, še pred polnim delovnikom, povzpne na vzpetino nad glavnim mestom. Betka Šuhel Mikolič bo gostja oddaje Razkošje v glavi, ki jo pripravlja Carmen L. Oven.
Začel je kot slikar, potem je bil pravzaprav prisiljen postati freskar in grafik, slednjič pa na enak način tudi kipar. S to razliko, da je kiparstvo ves čas nosil v duši in ga videl kot luč na koncu predora. Tomaž je umetnik, ki ve, da je "umetnost tudi velik boj". Meja med umetnostjo in preživetjem se zabriše, toda pomembno je, da se ohranja užitek umetniškega ustvarjanja. "Umetnik ima presežek ega. Da pa je postal umetnik, mora biti pripravljen na kruto resničnost boja za preživetje." Tomaž Plavec najbolj uživa v procesu nastajanja umetnine. Ima poseben odnos do materialov. Rad ima predvsem les in zadnje čase tudi aluminij. V sozvočju teh dveh materialov nastaja Alupunktura, niz obrazov Šumarjev, ki z lesenimi koli prikazujejo večni življenjski krog povezanosti človeka in narave. In kdo so Šumari? Odgovor na to vprašanje boste lahko med drugim slišali v oddaji Razkošje v glavi, ki jo pripravlja Jurij Popov.
Profesor dr. Tone Vidrih je formalno že v pokoju. Toda samo formalno, ker vezi z Biotehniško fakulteto ni pretrgal. Na tratah okrog fakultetnih poslopij na Jamnikarjevi ulici pod Rožnikom se pase čreda njegovih ovac, ki jih preučuje in spoznava še danes. Pravi, da bi se morali tudi ljudje marsikaj naučiti od živali, saj te ravnajo v skladu z razmerami v naravi, mi pa to naravo posiljujemo. Če bi ravnali po zdravi kmečki pameti, bi bilo lahko marsikaj drugače, dodaja, pri čemer pa nima v mislih samo politike, ampak prav vse, kar nas obdaja. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Brane Grubar je leta 1964 končal študij dramske igre v letniku profesorja Ivana Jermana na AGRFT v Ljubljani in se potem najprej redno zaposlil v SLG Celje. Celjskemu gledališkemu ansamblu je bil zvest do leta 1975, ko je postal član ljubljanske Drame, v kateri občasno nastopa tudi zdaj po upokojitvi. Ob svojih rednih zaposlitvah pa je velikokrat gostoval tudi v drugih slovenskih institucionalnih gledališčih, pri čemer so ga nekajkrat pritegnili tudi manjši odri eksperimentalnih gledališč. Kritiki so "pod črto" njegove igralske kariere napisali tudi stavek, da je "z odmerki komičnega in tragičnega upodabljal like, ki se gibljejo na meji razumnega", zelo pohvalne kritike pa je požel tudi za svoje vloge na filmskem platnu ter v televizijskih in radijskih igrah in nadaljevankah. In če je njegova "poklicna barka" pogosto plula po "precej razburkanih umetniških vodah", je zasebno, kot neutrudni jadralec in celo tekmovalec, iskal predvsem "dober veter v jadrih" ...
Čeprav še ni dopolnil trideset let, se je Ciril Jazbec že uvrstil med najbolj prepoznavne slovenske fotografe doma in v tujini. Po končanem študiju ekonomije je odšel na podiplomski študij fotožurnalizma in dokumentarne fotografije na londonski College of Communication. Za magistrsko nalogo se je odpravil na drug konec sveta - na otočje Kiribati, kjer je posnel eksotično reportažo o tamkajšnjih prebivalcih. Tudi večkrat zapored je za svoje delo dobival najprestižnejše nagrade, kar mu je, kot sam poudarja, utiralo poti za objavljanje novih fotografskih zgodb. Tako je, na primer, med drugim fotografiral in raziskoval tudi na Aljaski in Grenlandiji. Sicer pa pravi, da je fotografiranje "treniral" kar na bratu in sestri, ki sta po njegovi oceni zelo fotogenična, pri nas pa ga poznamo tudi kot avtorja številnih oglasnih fotografij, ki nas spremljajo vsak dan. Cirila Jazbeca, fotografa in predvsem razmišljujočega ustvarjalca, ki je v svojem življenju "ušpičil" tudi marsikaj nefotografskega, je v oddajo Razkošje v glavi povabila Carmen L. Oven.
Humanist v najširšem pomenu besede. Včasih je pisal pesmi in prozo, z njegovo pomočjo je nastal marsikateri maturitetni spis. Zgodaj se je navdušil nad potovanji, zgodovino, enkrat je celo dlje ostal v Afriki kot učitelj. Danes živi v Ljubljani, kjer je predstojnik Kliničnega oddelka za bolezni živčevja in Katedre za nevrologijo, profesor na Medicinski fakulteti ter je tudi soustanovitelj srednjeevropskega meduniverzitetnega študija Kognitivne znanosti. Prof. dr. Zvezdan Pirtošek se je v pogovoru z Maticem Jermanom dotaknil tako svojega dela kot tudi potovanj skozi življenje in po svetu.
Slavko Oblak je slovenski kipar, ki živi in dela na Bavarskem. Za takim bolj ali manj suhoparnim opisom se skriva izjemna, v domovini sicer malo znana oseba, katere življenje je bilo polno preobratov, vzponov in tudi padcev. »Blejc« Slavko je tudi v pastoralni pokrajini Bavarske ostal zvest svojemu izvirnemu dojemanju narave, umetnosti in življenja. Redko se pojavlja v javnosti, kar ima kot umetnik povedati, pa pove z velikimi bronastimi cvetlicami, ki so mu prinesle prepoznavnost in priznanja po vsem svetu. V oddajo Razkošje v glavi ga je povabil Marko Radmilovič.
Neveljaven email naslov