Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V etnologiji se je našel
" Pogovarjamo se z dediščino," je trditev, ki nekako najbolj označuje vsestranskega etnologa in umetnostnega zgodovinarja izrednega profesorja doktorja Vita Hazlerja. Pravi, da ko je delal popis svojega življenja, je ugotovil, da se je že sedemkrat preselil. Rodil se je v Mariboru, nato so živeli v Tepanjah, v Savinjski dolini, njegova mama je bila namreč učiteljica in včasih so učitelje večkrat prestavljali sem in tja po Sloveniji. Nato so se za nekaj let ustavili na Gomilskem, potem se je njegova pot nadaljevala v Celje, nato v Ljubljano in nazadnje v Horjul, kjer živi danes. Že od nekdaj ga je zanimala umetnost, zato se je najprej odločil za študij umetnostne zgodovine, ker pa se mu je to zdelo nekako preozko, se je na prigovarjanje prijatelja odločil še za študij etnologije. Sčasoma je postala etnologija njegov osrednji predmet, kjer "se je našel".
Vito Hazler je drugi z leve, v zadnji vrsti.
Študij etnologije in umetnostne zgodovine je dokončal leta 1979 (diplomsko delo o načinu življenja prebivalcev zaselka Hrastje v Latkovi vasi) na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Doktoriral leta 1998 s tezo Zgodovinski razvoj, analiza in model etnološkega konservatorstva na Slovenskem. V naziv docenta je bil izvoljen leta 1999, v naziv izrednega profesorja leta 2005. Je član ICOMOS-a in The International Organization of Folk Art, član Slovenskega etnološkega društva, Slovenskega konservatorskega društva, Slovenskega arheološkega društva in Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva.
Predaval je Etnološko konservatorstvo, Kulturo bivanja in stavbarstva, Sodobno konservatorstvo in Razvoj podeželja. Pri predmetu Kultura stavbarstva in bivanja in vodil seminar.
Naš gost je objavil celo vrsto strokovnih in poljudnih člankov, in je avtor , kar nekaj za etnologijo zelo pomembnih knjig.
Izr. prof. dr. Vito Hazler je za svoje raziskovalno, pedagoško in znanstveno delo dobil tudi več priznanj, naštejmo jih nekaj:
-dvakrat, leta 1993 in 2000 je prejel Murkovo priznanje
-leta 1994 je prejel Steletovo priznanje za dosežke na področju varovanja in popularizacije ljudskega stavbarstva
-leta 2000 nagrado Občine Zreče, za prispevek pri obnovi kulturnih spomenikov v občini Zreče
-prejemnik skupinske nagrade za obnovo Skomarjeve domačije, Zreče
-je prejemnik častnega znaka ZOTKS za dolgoletno delo na področju mladinskega raziskovalnega dela
-leta 2007 je prejel Janežičevo priznanje, ki ga KZK podeljuje ljudem, ki so svoje sposobnosti in moči posvetili kulturnemu delu med slovenskim ljudstvom na Koroškem
-leta 2008 je prejel najvišjo Murkovo nagrado, ki jo je podelilo Slovensko etnološko društvo
Izr. prof. dr. Vito Hazler je mož, ki prepriča s svojo pozitivnostjo, širokim, toplim nasmehom in voljo, ki je nalezljiva. Seveda ni samo etnolog 24 ur na dan, ampak ima tudi svoje "konjičke" eden najpomembnejših je recimo skrb za urejanje vrta. Tu je tudi sodelovanje z lokalnim Turističnim društvom Horjul. Zelo veliko časa, pa zelo rad posveti tudi svojima vnukinjama.
SEMINARSKA-sokolski-dom-končna-verzija
zakljucki-posveta-ccc-10-05-12
899 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
V etnologiji se je našel
" Pogovarjamo se z dediščino," je trditev, ki nekako najbolj označuje vsestranskega etnologa in umetnostnega zgodovinarja izrednega profesorja doktorja Vita Hazlerja. Pravi, da ko je delal popis svojega življenja, je ugotovil, da se je že sedemkrat preselil. Rodil se je v Mariboru, nato so živeli v Tepanjah, v Savinjski dolini, njegova mama je bila namreč učiteljica in včasih so učitelje večkrat prestavljali sem in tja po Sloveniji. Nato so se za nekaj let ustavili na Gomilskem, potem se je njegova pot nadaljevala v Celje, nato v Ljubljano in nazadnje v Horjul, kjer živi danes. Že od nekdaj ga je zanimala umetnost, zato se je najprej odločil za študij umetnostne zgodovine, ker pa se mu je to zdelo nekako preozko, se je na prigovarjanje prijatelja odločil še za študij etnologije. Sčasoma je postala etnologija njegov osrednji predmet, kjer "se je našel".
Vito Hazler je drugi z leve, v zadnji vrsti.
Študij etnologije in umetnostne zgodovine je dokončal leta 1979 (diplomsko delo o načinu življenja prebivalcev zaselka Hrastje v Latkovi vasi) na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Doktoriral leta 1998 s tezo Zgodovinski razvoj, analiza in model etnološkega konservatorstva na Slovenskem. V naziv docenta je bil izvoljen leta 1999, v naziv izrednega profesorja leta 2005. Je član ICOMOS-a in The International Organization of Folk Art, član Slovenskega etnološkega društva, Slovenskega konservatorskega društva, Slovenskega arheološkega društva in Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva.
Predaval je Etnološko konservatorstvo, Kulturo bivanja in stavbarstva, Sodobno konservatorstvo in Razvoj podeželja. Pri predmetu Kultura stavbarstva in bivanja in vodil seminar.
Naš gost je objavil celo vrsto strokovnih in poljudnih člankov, in je avtor , kar nekaj za etnologijo zelo pomembnih knjig.
Izr. prof. dr. Vito Hazler je za svoje raziskovalno, pedagoško in znanstveno delo dobil tudi več priznanj, naštejmo jih nekaj:
-dvakrat, leta 1993 in 2000 je prejel Murkovo priznanje
-leta 1994 je prejel Steletovo priznanje za dosežke na področju varovanja in popularizacije ljudskega stavbarstva
-leta 2000 nagrado Občine Zreče, za prispevek pri obnovi kulturnih spomenikov v občini Zreče
-prejemnik skupinske nagrade za obnovo Skomarjeve domačije, Zreče
-je prejemnik častnega znaka ZOTKS za dolgoletno delo na področju mladinskega raziskovalnega dela
-leta 2007 je prejel Janežičevo priznanje, ki ga KZK podeljuje ljudem, ki so svoje sposobnosti in moči posvetili kulturnemu delu med slovenskim ljudstvom na Koroškem
-leta 2008 je prejel najvišjo Murkovo nagrado, ki jo je podelilo Slovensko etnološko društvo
Izr. prof. dr. Vito Hazler je mož, ki prepriča s svojo pozitivnostjo, širokim, toplim nasmehom in voljo, ki je nalezljiva. Seveda ni samo etnolog 24 ur na dan, ampak ima tudi svoje "konjičke" eden najpomembnejših je recimo skrb za urejanje vrta. Tu je tudi sodelovanje z lokalnim Turističnim društvom Horjul. Zelo veliko časa, pa zelo rad posveti tudi svojima vnukinjama.
SEMINARSKA-sokolski-dom-končna-verzija
zakljucki-posveta-ccc-10-05-12
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
O sebi in svojem delu bo govorila mlada, energična in v nujnost bolj pravičnega sveta zavarovana mladinska sindikalna aktivistka Tea Jarc. Je zaprisežena tabornica, trenerka neformalnega izobraževanja, nekdanja vodja Mladinskega sveta Slovenije, danes pa pomemben člen sindikata Mladih Plus. Vse svoje življenje posveča drugim, v minulih nekaj letih pa posebej reševanju problemov in težav mlade generacije, zlasti pa snovanju politike, ki naj bi tej generaciji zagotovila večjo vlogo in samostojnost v družbi, predvsem pa bolj optimistično prihodnost.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Nekdanji maneken, ki mu je izguba vida spremenila življenje, ne pa tudi njega samega; vrhunski paratriatlonec, ki cilja na olimpijske igre; podjetnik, ki na dan poje 2 svoja sladoleda
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Študentje so postali pridni, to pa ni razlog za veselje, pravi socialna psihologinja, ki že 50 let preučuje odnose med posameznikom in družbo.
Nenavaden, iskriv, hiperaktiven, zaljubljen v tehniko, režijo, umetnost in pri svojih skoraj 98 letih poln idej tako, da noge komaj lovijo glavo. Dušan Mauser je bil predvojni tehnik na radiu, kasneje tonski mojster in režiser, ki je pod streho spravil približno 400 radijskih iger. Ni pustil pečata le na Radiu Slovenija, kjer se ga spominjajo generacije sodelavcev, velik dosežek je tudi galerija in graščina Duplje, ki je nastala iz ruševin. Ob pomoči njegovega sina slikarja Matjaža Mauserja je galerija postala središče kulturnega in družabnega življenja v Spodnjih Dupljah. Zato ne čudi, da mu je občina Naklo podelila naziv častnega občana, pa tudi sicer se ponaša z obilico nagrad, ki jih je prejel kot tonski mojster in režiser.
Ko je Matevž Lenarčič 22. aprila leta 2016 pristal na letališču v Portorožu in je bila za njim približno 42 tisoč kilometrov dolga pot z ultralahkim letalom okoli sveta, so mu v tako imenovanih rumenih medijih med drugim dodali oznako avanturist. Toda v Trbovljah rojeni diplomirani biolog, alpinist, fotograf, letalec in publicist je predvsem človek, ki svoje naravovarstveno poslanstvo uresničuje s fotografijo in s pisano besedo ter tudi z zbiranjem znanstveno preverljivih podatkov o globalnem onesnaženju okolja. Matevža Lenarčiča, ki je nekoč dejal, da je lepo imeti hobije, ki so hkrati tudi tvoj poklic, je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.
Ciril Zlobec se je rodil julija 1925 na Ponikvah na Krasu. Gimnazijo je obiskoval pod italijanskim fašizmom, v Gorici in Kopru, od koder so ga navsezadnje izključili, ker so odkrili, da piše pesmi v slovenskem jeziku. Sedemnajstleten je postal aktivist Osvobodilne fronte, nato je stopil v partizane. Po osvoboditvi je študiral in diplomiral na ljubljanski slavistiki, pozneje pa je delal kot novinar in urednik – med drugim tudi na našem radiu. Dejaven je bil tudi v politiki in bil na prvih večstrankarskih volitvah izvoljen za člana osamosvojitvenega predsedstva. Ključen je seveda Zlobčev literarni opus. Ko je leta 1953 skupaj s Kajetanom Kovičem, Janezom Menartom in Tonetom Pavčkom izdal znamenito pesniško zbirko Pesmi štirih, je slovenski literaturi odločilno pomagal otresti se ideoloških in estetskih spon, ki jih je naši književnosti nalagala komunistična oblast. Bralke in bralci so ta obrat stran od politične propagande v polje občutenega ljubezenskega intimizma znali ceniti in Zlobec je hitro postal eden naših najvplivnejših, najbolj branih pesnikov. Navsezadnje je objavil kakih 30 zbirk, tem pa je dodal še več esejističnih knjig in dva romana. Obilo je tudi prevajal, predvsem iz italijanščine, in nas med drugim oskrbel z mojstrskimi prevodi Danteja, Leopardija in Quasimoda. Za svoje književno delo je leta 1982 prejel Prešernovo nagrado; izvoljen je bil tudi za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V spomin na velikana slovenskega dvajsetega stoletja, pesnika, prevajalca, urednika, partizana in politika lahko v tokratnem Razkošju v glavi prisluhnemo Zlobčevemu razmišljanju, ki ga je z nami delil na predvečer svojega devetdesetega rojstnega dne. foto: Aleš Ogrin
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Maja Weiss je slovenska režiserka in scenaristka, ki v svojih filmih razkriva krivice, tragične usode ljudi in zgodbe, ki jih ne smemo pozabiti. Je prva ženska, ki je v Sloveniji posnela igrani celovečerec – Varuh meje (2002). Podpisala se je pod več kot 40 dokumentarnih in igranih filmov, zanje prejela številne nagrade, pa vseeno živi v negotovosti jutrišnjega dne. Umetnica, ki je na lastni koži čutila ideološki pritisk. Mama, sestra, žena, prijateljica, ženska, ki so jo zaznamovali Metlika, Ljubljana in Berlin. To filmsko režiserko in scenaristko, ki zadnjih 30 let sooblikuje slovensko filmsko krajino, bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Neveljaven email naslov