Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z vodjo katedre za etnologijo Slovencev o vlogi pusta nekoč in danes, o tem, zakaj jo zanimajo prazniki in kaj lahko današnji družbi ponudi etnologija
V oddajo Razkošje v glavi smo, tudi zaradi pustnega časa, povabili dr. Matejo Habinc, vodjo katedre za etnologijo Slovencev na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete. Kot etnologinja veliko ve o pustu, veliko o praznikih, ki so bili tudi tema njene doktorske disertacije.
“Grobo rečeno: prazniki so mi šli bolj kot ne na živce. Ampak zakaj? Zaradi tega, ker so bile to priložnosti, in še vedno so, ki so bile tako simbolno nabite. (…) Tudi če se v vsakdanjikih ne družimo, ne razumemo, se je treba za praznike dobiti, vse je oproščeno, vse pozabljeno, vse bomo nadoknadili … Zanima me vsakdanjik, ampak prek teh simbolno izpostavljenih priložnostih ali zgoščenih tem. (…) To se mi je zelo dobro pokazalo v primeru Brežic in disertacije: da ne gre, kot je videti od zunaj, za priložnosti, ko smo spet vsi prijatelji in se krasno razumemo, ampak da so to še kako priložnosti, v katerih je ogromno napetosti, nesoglasij, neke tekmovalnosti. (…) Tudi to je kontinuiteta. Mene so te praznične napetosti vedno bolj zanimale kot pa vse te navidezno krasne teme v zvezi s prazniki.”
Mateja Habinc, ki je leta 2010 postala vodja katedre za etnologijo Slovencev, je hvaležna, da lahko raziskuje in daje odgovore na vsakdanje in navadne plati našega življenja. Te vedno vidi v širšem družbeno-političnem kontekstu, kot etnologinja vidi pred in potem, zakaj in kako, kje in kdo. Pri tem ne vrednoti, ne ocenjuje, temveč strokovno in brez dlake na jeziku govori o stvareh, o katerih mnogi niti ne razmišljamo. Zakaj se je odločila za študij etnologije, zakaj so ji šli prazniki na živce in kaj je danes naloga etnologije?
Najprej pa smo ji zastavili tudi nekaj vprašanj o pustu in nanj pogledali skozi čas in s širšega družbenega vidika. Habinčevo namreč zanimajo ne le pustne šege in maske, temveč predvsem vloga pusta in spremembe pustnega praznovanja skozi prostor in čas. Opozarja, da se vloga pusta ni tako zelo spremenila, kot radi mislimo. Poleg druženja, zabave, smešenja cerkve in oblasti, klicanja pomladi, kakor danes radi označimo pust, je poglavitna vloga ekonomska:
“Pust je danes predvsem biznis.”
Nekoč je bila ta vloga pusta izražena bolj na individualni ravni (posameznike ali skupine so hodile od hiše do hiše in prosile za pusta hrusta), danes na družbeni: ko mesta prirejajo karnevale in med seboj tekmujejo za skupine mask, ki se bodo udeležile sprevoda, obisk turistov in zaslužek. Več o tem, pa o razliki med korantom/kurentom/kurentovanjem in Kurentom ter o tem, kako se je pust standardiziral, izveste v oddaji.
907 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Z vodjo katedre za etnologijo Slovencev o vlogi pusta nekoč in danes, o tem, zakaj jo zanimajo prazniki in kaj lahko današnji družbi ponudi etnologija
V oddajo Razkošje v glavi smo, tudi zaradi pustnega časa, povabili dr. Matejo Habinc, vodjo katedre za etnologijo Slovencev na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete. Kot etnologinja veliko ve o pustu, veliko o praznikih, ki so bili tudi tema njene doktorske disertacije.
“Grobo rečeno: prazniki so mi šli bolj kot ne na živce. Ampak zakaj? Zaradi tega, ker so bile to priložnosti, in še vedno so, ki so bile tako simbolno nabite. (…) Tudi če se v vsakdanjikih ne družimo, ne razumemo, se je treba za praznike dobiti, vse je oproščeno, vse pozabljeno, vse bomo nadoknadili … Zanima me vsakdanjik, ampak prek teh simbolno izpostavljenih priložnostih ali zgoščenih tem. (…) To se mi je zelo dobro pokazalo v primeru Brežic in disertacije: da ne gre, kot je videti od zunaj, za priložnosti, ko smo spet vsi prijatelji in se krasno razumemo, ampak da so to še kako priložnosti, v katerih je ogromno napetosti, nesoglasij, neke tekmovalnosti. (…) Tudi to je kontinuiteta. Mene so te praznične napetosti vedno bolj zanimale kot pa vse te navidezno krasne teme v zvezi s prazniki.”
Mateja Habinc, ki je leta 2010 postala vodja katedre za etnologijo Slovencev, je hvaležna, da lahko raziskuje in daje odgovore na vsakdanje in navadne plati našega življenja. Te vedno vidi v širšem družbeno-političnem kontekstu, kot etnologinja vidi pred in potem, zakaj in kako, kje in kdo. Pri tem ne vrednoti, ne ocenjuje, temveč strokovno in brez dlake na jeziku govori o stvareh, o katerih mnogi niti ne razmišljamo. Zakaj se je odločila za študij etnologije, zakaj so ji šli prazniki na živce in kaj je danes naloga etnologije?
Najprej pa smo ji zastavili tudi nekaj vprašanj o pustu in nanj pogledali skozi čas in s širšega družbenega vidika. Habinčevo namreč zanimajo ne le pustne šege in maske, temveč predvsem vloga pusta in spremembe pustnega praznovanja skozi prostor in čas. Opozarja, da se vloga pusta ni tako zelo spremenila, kot radi mislimo. Poleg druženja, zabave, smešenja cerkve in oblasti, klicanja pomladi, kakor danes radi označimo pust, je poglavitna vloga ekonomska:
“Pust je danes predvsem biznis.”
Nekoč je bila ta vloga pusta izražena bolj na individualni ravni (posameznike ali skupine so hodile od hiše do hiše in prosile za pusta hrusta), danes na družbeni: ko mesta prirejajo karnevale in med seboj tekmujejo za skupine mask, ki se bodo udeležile sprevoda, obisk turistov in zaslužek. Več o tem, pa o razliki med korantom/kurentom/kurentovanjem in Kurentom ter o tem, kako se je pust standardiziral, izveste v oddaji.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Študentje so postali pridni, to pa ni razlog za veselje, pravi socialna psihologinja, ki že 50 let preučuje odnose med posameznikom in družbo.
Nenavaden, iskriv, hiperaktiven, zaljubljen v tehniko, režijo, umetnost in pri svojih skoraj 98 letih poln idej tako, da noge komaj lovijo glavo. Dušan Mauser je bil predvojni tehnik na radiu, kasneje tonski mojster in režiser, ki je pod streho spravil približno 400 radijskih iger. Ni pustil pečata le na Radiu Slovenija, kjer se ga spominjajo generacije sodelavcev, velik dosežek je tudi galerija in graščina Duplje, ki je nastala iz ruševin. Ob pomoči njegovega sina slikarja Matjaža Mauserja je galerija postala središče kulturnega in družabnega življenja v Spodnjih Dupljah. Zato ne čudi, da mu je občina Naklo podelila naziv častnega občana, pa tudi sicer se ponaša z obilico nagrad, ki jih je prejel kot tonski mojster in režiser.
Ko je Matevž Lenarčič 22. aprila leta 2016 pristal na letališču v Portorožu in je bila za njim približno 42 tisoč kilometrov dolga pot z ultralahkim letalom okoli sveta, so mu v tako imenovanih rumenih medijih med drugim dodali oznako avanturist. Toda v Trbovljah rojeni diplomirani biolog, alpinist, fotograf, letalec in publicist je predvsem človek, ki svoje naravovarstveno poslanstvo uresničuje s fotografijo in s pisano besedo ter tudi z zbiranjem znanstveno preverljivih podatkov o globalnem onesnaženju okolja. Matevža Lenarčiča, ki je nekoč dejal, da je lepo imeti hobije, ki so hkrati tudi tvoj poklic, je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.
Ciril Zlobec se je rodil julija 1925 na Ponikvah na Krasu. Gimnazijo je obiskoval pod italijanskim fašizmom, v Gorici in Kopru, od koder so ga navsezadnje izključili, ker so odkrili, da piše pesmi v slovenskem jeziku. Sedemnajstleten je postal aktivist Osvobodilne fronte, nato je stopil v partizane. Po osvoboditvi je študiral in diplomiral na ljubljanski slavistiki, pozneje pa je delal kot novinar in urednik – med drugim tudi na našem radiu. Dejaven je bil tudi v politiki in bil na prvih večstrankarskih volitvah izvoljen za člana osamosvojitvenega predsedstva. Ključen je seveda Zlobčev literarni opus. Ko je leta 1953 skupaj s Kajetanom Kovičem, Janezom Menartom in Tonetom Pavčkom izdal znamenito pesniško zbirko Pesmi štirih, je slovenski literaturi odločilno pomagal otresti se ideoloških in estetskih spon, ki jih je naši književnosti nalagala komunistična oblast. Bralke in bralci so ta obrat stran od politične propagande v polje občutenega ljubezenskega intimizma znali ceniti in Zlobec je hitro postal eden naših najvplivnejših, najbolj branih pesnikov. Navsezadnje je objavil kakih 30 zbirk, tem pa je dodal še več esejističnih knjig in dva romana. Obilo je tudi prevajal, predvsem iz italijanščine, in nas med drugim oskrbel z mojstrskimi prevodi Danteja, Leopardija in Quasimoda. Za svoje književno delo je leta 1982 prejel Prešernovo nagrado; izvoljen je bil tudi za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V spomin na velikana slovenskega dvajsetega stoletja, pesnika, prevajalca, urednika, partizana in politika lahko v tokratnem Razkošju v glavi prisluhnemo Zlobčevemu razmišljanju, ki ga je z nami delil na predvečer svojega devetdesetega rojstnega dne. foto: Aleš Ogrin
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Maja Weiss je slovenska režiserka in scenaristka, ki v svojih filmih razkriva krivice, tragične usode ljudi in zgodbe, ki jih ne smemo pozabiti. Je prva ženska, ki je v Sloveniji posnela igrani celovečerec – Varuh meje (2002). Podpisala se je pod več kot 40 dokumentarnih in igranih filmov, zanje prejela številne nagrade, pa vseeno živi v negotovosti jutrišnjega dne. Umetnica, ki je na lastni koži čutila ideološki pritisk. Mama, sestra, žena, prijateljica, ženska, ki so jo zaznamovali Metlika, Ljubljana in Berlin. To filmsko režiserko in scenaristko, ki zadnjih 30 let sooblikuje slovensko filmsko krajino, bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ilustratorka in oblikovalka Hana Stupica je predstavnica že tretje generacije ilustratork v družini Stupica. Seveda so vse tri umetnice izoblikovale različne in prepoznavne stile svoje izpovednosti, zanimivo pa je, da tako Hano, kot tudi njeno mamo Marijo Lucijo in babico Marlenko, povezujejo motivi zajčkov, ki se očitno selijo iz roda v rod. Vse tri ilustratorke, kot tudi Hanin dedek Gabrijel, so bili za svojo ustvarjalnost nagrajeni s številnimi priznanji, samo Hana pa se lahko ob tem pohvali, da je bila doslej najmlajša umetnica, ki je prejela prestižno nagrado Hinka Smrekarja.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ena najbolj priznanih slovenskih režiserk animiranega filma, tako doma kot v tujini, je Špela Čadež. Pod svoje prve kratke animirane filme se je podpisala v Nemčiji, kjer je po končani Akademiji za likovno umetnost nadaljevala študij na Akademiji medijskih umetnosti v Kölnu. Že njen prvi, Zasukanec, je pobral veliko nagrad, nič drugače ni bilo z drugimi njenimi odmevnimi filmi: Ljubezen je bolezen, Boles in Nočna ptica. Kljub njeni prepoznavnosti in uveljavljenosti ter položaju animiranih filmov v svetu se še vedno se zgodi, da jo ljudje vprašajo, ali ni animacija le za otroke in kdo sploh gleda animirane filme za odrasle. Prav zaradi tega meni, da je animirani film za odrasle najtrša filmska niša.
Prof. dr. Božidar Jezernik je priznani etnolog in antropolog. Že dobrih trideset let predava na Filozofski fakulteti. Zanimivo je, da se je najprej posvetil pravu, šele kasneje pa sta ga povsem prevzeli etnologija in antropologija. Doktoriral je na Univerzi v Ljubljani, na podoktorskem študiju pa se je izpopolnjeval v Londonu. Napisal je več kot dvajset knjig in številne strokovne članke, ki so zadevali življenje v ekstremnih razmerah v taboriščih, tudi naših, posebej pa se je lotil problematike Balkana. O delu, življenju in odnosu do etnologije govori v oddaji Razkošje v glavi.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Neveljaven email naslov