Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novinar, ki verjame, da je poslanstvo novinarstva to, da daje glas preslišanim. Glasbenik, ki je basovski kitarist postal po naključju. Človek, ki mu je blizu aktivno državljanstvo.
Uroš Škerl Kramberger je pri časopisni hiši Dnevnik glas tistih, ki jih ne želimo slišati – tistih, katerih težke zgodbe mečejo senco na našo predstavo idealne državice na južni strani Alp. Njegovi članki iščejo zgodbe izbrisanih, drugačnih, nedobrodošlih, tistih na robu, necenjenih … Njihove zgodbe poišče tako v Sloveniji kot drugje, na primer v begunskem taborišču v Tuniziji. Na svoji novinarski poti je doživel dve pritožbi na Novinarsko častno razsodišče, poskuse vplivanja na njegovo pisanje, leta 2011 je prejel nagrado Društva novinarjev Slovenije za izstopajoče novinarske stvaritve. A če je kot novinar zadržan, v ozadju, če le opazuje, je nastopanje v vlogi basista pri zasedbi Hamo & Tribute 2 love popolnoma drugačna izkušnja. Z njim smo se pogovarjali o glasbi, poslanstvu in prihodnosti novinarstva, o zgodbah preslišanih, ki so se ga najbolj dotaknile …
Poslanstvo novinarstva je, da daje glas preslišanim
Po prepričanju novinarja, ki je iz prve roke poznal primer “somalijska deklica” in tudi sam veliko prispeval k temu, da je deklica lahko prišla k svoji sestri v Slovenijo, je poslanstvo novinarja, “da daje glas preslišanim. Zakaj mene to zanima bolj kot mogoče druge, ne vem. Tudi na začetku novinarske poti si nisem predstavljal, da bom pisal o socialno-političnih zadevah.” Začel je pri časopisni hiši Delo kot glasbeni novinar, a kmalu ugotovil, da je ta vrsta novinarstva sicer nagrajujoča, ne vključuje pa vseh ravni naše družbene realnosti.
“Začelo me je zanimati, kako družba funkcionira, kako deluje politični sistem in kako lahko država na posameznika tudi usodno vpliva. Potem pa sem bil pravzaprav prek izbrisanih (…), ko sem tudi osebno zaradi svojega dela spoznal nekaj izbrisanih s težkimi zgodbami, res iskreno ogorčen. Izbrisani so kar zapletena tematika, preden se prebiješ do bistva, si predstavljaš, da so tudi ti ljudje bili kaj sokrivi, saj si je težko zamisliti položaj, v katerem si popolnoma nemočen. (…) Hkrati pa se počasi oblikuje zavest, da ta država ni nekaj, kar je odmaknjeno od nas, ampak je to pravzaprav naša država. To smo mi. Ne moremo sicer reči, da je vsak posameznik odgovoren za to, je pa odgovoren za popravo teh krivic. Kot novinar je to očiten položaj, v katerega se lahko vpleteš in začneš s pisanjem popravljati krivice.”
Ne le o izbrisanih, na svoji več kot 15-letni novinarski poti je veliko pisal tudi o beguncih, migracijah, azilni politiki naše države, obiskal je tunizijsko-libijsko mejo, Malto, šel po balkanski begunski poti. Najbolj pa se ga je dotaknila prav zgodba somalijske deklice. Tudi ob pomoči novinarjev se je primer srečno končal – deklica je lahko prišla k svoji sestri v Slovenijo. Uroš Škerl Kramberger, ki mu je blizu koncept aktivnega državljanstva, je bil v zgodbo vključen ves čas:
“Trajalo je dve leti, mogoče dve leti in pol, in je bilo zelo mučno. Ker skozi en tak konkreten primer spoznaš, kako rigidna in ‘ne po meri človeka’ je narejena država. Šokantno. Res. Kar težko je razumeti.”
Nastopanje na glasbenem odru je zanj kot neke vrsta igre
Novinar, ki sicer najraje piše reportaže, čeprav je v tem obdobju za to manj časa in svobode, pa je tudi glasbenik – glasba ga, tako kot ljubezen do pisane besede, spremlja že od osnovnošolskih let. Nekaj časa se je v glasbeni šoli učil igrati na kitaro, pa je moral to opustiti zaradi premajhnih prstov. Ko je na šoli s prijatelji ustanavljal band, so ga zadolžili za basovsko kitaro, ker ima najmanj strun, je razložil v smehu. A pri basovski kitari, “ki ima poseben šarm”, vztraja še danes, ko ga lahko slišimo v zasedbi Hamo & Tribute 2 love. Glasba je zanj hobi, pravi:
“Hobi, ki ima tudi nastavke nekega profesionalnega razvoja, ampak res samo v nastavkih.”
A če je kot novinar zadržan, v ozadju, če opazuje, sprašuje, zapisuje, je nastopanje na glasbenem odru čisto nasprotje – tam je tisti, ki je izpostavljen, ki ga opazujejo. Sam sicer verjame, da je to neke vrste igra (kot pri gledališčnikih), ki se jo je treba naučiti. In sam je imel najboljšega učitelja: v zlatih devetdesetih je namreč igral s Perom Lovšinom.
Zasedba Hamo & Tribute 2 love so pred kratkim nastopili tudi na Prvem. V Prvi vrsti.
912 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Novinar, ki verjame, da je poslanstvo novinarstva to, da daje glas preslišanim. Glasbenik, ki je basovski kitarist postal po naključju. Človek, ki mu je blizu aktivno državljanstvo.
Uroš Škerl Kramberger je pri časopisni hiši Dnevnik glas tistih, ki jih ne želimo slišati – tistih, katerih težke zgodbe mečejo senco na našo predstavo idealne državice na južni strani Alp. Njegovi članki iščejo zgodbe izbrisanih, drugačnih, nedobrodošlih, tistih na robu, necenjenih … Njihove zgodbe poišče tako v Sloveniji kot drugje, na primer v begunskem taborišču v Tuniziji. Na svoji novinarski poti je doživel dve pritožbi na Novinarsko častno razsodišče, poskuse vplivanja na njegovo pisanje, leta 2011 je prejel nagrado Društva novinarjev Slovenije za izstopajoče novinarske stvaritve. A če je kot novinar zadržan, v ozadju, če le opazuje, je nastopanje v vlogi basista pri zasedbi Hamo & Tribute 2 love popolnoma drugačna izkušnja. Z njim smo se pogovarjali o glasbi, poslanstvu in prihodnosti novinarstva, o zgodbah preslišanih, ki so se ga najbolj dotaknile …
Poslanstvo novinarstva je, da daje glas preslišanim
Po prepričanju novinarja, ki je iz prve roke poznal primer “somalijska deklica” in tudi sam veliko prispeval k temu, da je deklica lahko prišla k svoji sestri v Slovenijo, je poslanstvo novinarja, “da daje glas preslišanim. Zakaj mene to zanima bolj kot mogoče druge, ne vem. Tudi na začetku novinarske poti si nisem predstavljal, da bom pisal o socialno-političnih zadevah.” Začel je pri časopisni hiši Delo kot glasbeni novinar, a kmalu ugotovil, da je ta vrsta novinarstva sicer nagrajujoča, ne vključuje pa vseh ravni naše družbene realnosti.
“Začelo me je zanimati, kako družba funkcionira, kako deluje politični sistem in kako lahko država na posameznika tudi usodno vpliva. Potem pa sem bil pravzaprav prek izbrisanih (…), ko sem tudi osebno zaradi svojega dela spoznal nekaj izbrisanih s težkimi zgodbami, res iskreno ogorčen. Izbrisani so kar zapletena tematika, preden se prebiješ do bistva, si predstavljaš, da so tudi ti ljudje bili kaj sokrivi, saj si je težko zamisliti položaj, v katerem si popolnoma nemočen. (…) Hkrati pa se počasi oblikuje zavest, da ta država ni nekaj, kar je odmaknjeno od nas, ampak je to pravzaprav naša država. To smo mi. Ne moremo sicer reči, da je vsak posameznik odgovoren za to, je pa odgovoren za popravo teh krivic. Kot novinar je to očiten položaj, v katerega se lahko vpleteš in začneš s pisanjem popravljati krivice.”
Ne le o izbrisanih, na svoji več kot 15-letni novinarski poti je veliko pisal tudi o beguncih, migracijah, azilni politiki naše države, obiskal je tunizijsko-libijsko mejo, Malto, šel po balkanski begunski poti. Najbolj pa se ga je dotaknila prav zgodba somalijske deklice. Tudi ob pomoči novinarjev se je primer srečno končal – deklica je lahko prišla k svoji sestri v Slovenijo. Uroš Škerl Kramberger, ki mu je blizu koncept aktivnega državljanstva, je bil v zgodbo vključen ves čas:
“Trajalo je dve leti, mogoče dve leti in pol, in je bilo zelo mučno. Ker skozi en tak konkreten primer spoznaš, kako rigidna in ‘ne po meri človeka’ je narejena država. Šokantno. Res. Kar težko je razumeti.”
Nastopanje na glasbenem odru je zanj kot neke vrsta igre
Novinar, ki sicer najraje piše reportaže, čeprav je v tem obdobju za to manj časa in svobode, pa je tudi glasbenik – glasba ga, tako kot ljubezen do pisane besede, spremlja že od osnovnošolskih let. Nekaj časa se je v glasbeni šoli učil igrati na kitaro, pa je moral to opustiti zaradi premajhnih prstov. Ko je na šoli s prijatelji ustanavljal band, so ga zadolžili za basovsko kitaro, ker ima najmanj strun, je razložil v smehu. A pri basovski kitari, “ki ima poseben šarm”, vztraja še danes, ko ga lahko slišimo v zasedbi Hamo & Tribute 2 love. Glasba je zanj hobi, pravi:
“Hobi, ki ima tudi nastavke nekega profesionalnega razvoja, ampak res samo v nastavkih.”
A če je kot novinar zadržan, v ozadju, če opazuje, sprašuje, zapisuje, je nastopanje na glasbenem odru čisto nasprotje – tam je tisti, ki je izpostavljen, ki ga opazujejo. Sam sicer verjame, da je to neke vrste igra (kot pri gledališčnikih), ki se jo je treba naučiti. In sam je imel najboljšega učitelja: v zlatih devetdesetih je namreč igral s Perom Lovšinom.
Zasedba Hamo & Tribute 2 love so pred kratkim nastopili tudi na Prvem. V Prvi vrsti.
Geza Filo je poldrugo leto škof slovenske evangeličanske cerkve. Odraščal je v tradicionalni luteranski kmečki družini v Ivanovcih v Prekmurju. Tam se je tudi odločil, da se po srednji šoli odpravi na študij teologije v Bratislavo. Bil je štipendist Svetovne luteranske zveze. Ko se je odpravil na študij, ni znal niti besede slovaščine. Učiti se je je začel ob prebiranju pustolovskih romanov Karla Maja in uspelo mu je. Boga doživlja kot svojo osebno odločitev, da so v vesolju neke božje sile, ki vodijo ta svet. Zaveda se stvarnosti Luthrovega spoznanja, da je človek hkrati grešen in zveličan. Kriviti boga za vse slabo na svetu, je zanj prelaganje odgovornosti na drugega. Za vsem slabim stoji človek, ki se žal vse manj zaveda svoje odgovornosti. Najprej odgovornosti za svoje lastno življenje in potem tudi odgovornosti za življenje človeških skupnosti. Po njegovem mnenju je vloga religije, da uravnava med poštenostjo in nepoštenostjo, med pravičnostjo in nepravičnostjo. Na svetu je vse več malih bogov, pisanih z malo, in zato je vera potrebna da vzpostavi ravnotežje med dobrim in zlom. Vprašuje se tudi ali slovenska evangeličanska cerkev naredi dovolj, da ohrani in prav prenese vrednost in pomen dela reformatorjev Trubarjevega časa. Pri tem pa poudarja, da cerkev ne sme živeti na zgodovinskih zaslugah, saj je živ mehanizem in mora delovati kot cerkev 21. in ne 16. stoletja.
Pred nekaj tedni je končal svojo športno pot telovadec Mitja Petkovšek, eden izmed večnih adutov za medalje na velikih tekmovanjih. Od njega smo vedno veliko pričakovali in to od njega tudi dobili - postal je dvakratni svetovni in štirikratni evropski prvak. Tekmoval bi še naprej, vendar je zaradi poškodbe sklenil, da se bo njegova bogata športna kariera končala. Človek, ki je neverjetno miren, odprt in športno zrel, pušča za seboj praznino, vendar se iz dvoran ne umika, saj ostaja tesno povezan s športom, ki mu je dal veliko več, kot mu je vzel. Tudi bradlje, ki mu je prinesla toliko naslovov, ne misli kar tako izpustiti. V oddaji Razkošje v glavi se bo v pogovoru z Juretom K. Čoklom spominjal tudi svojih srednješolskih let in vrgel pogled na vse tisto, kar prihaja zdaj, ko se začenja njegovo drugo življenje.
Že v rani mladosti je bil njegovo "igrišče" tudi atelje, saj sta mama in oče slikarja. Zdaj se Dorian R. Španzel, ki je študiral na Beneški akademiji lepih umetnosti in potem v Ljubljani magistriral na akademiji likovnih umetnosti in oblikovanja, "igra" drugače: z interaktivnimi inštalacijami, z industrijskim in grafičnim oblikovanjem in s fotografijo. Veselijo ga tudi potovanja in kulinarika, njegova najljubša jed pa je pražen krompir, kislo zelje z ocvirki in svinjska pečenka. Vsaj tako je povedal v samopredstavitvi, preden se je moral posloviti od kuharskega tekmovanja na eni izmed komercialnih televizij ...
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ksenija Malia Leban je ženska, ki svoje življenje živi polno. Po hudi prometni nesreči, ko je doživela obsmrtno izkušnjo, je zaživela drugače. Ljudje jo pogosto sprašujejo o smrti. Tolmačka, ki tolmači tudi za Evropsko komisijo in sega v sam vrh slovenskih tolmačev, pa je tudi obporodna spremljevalka, certificirana voditeljica rdečih šotorov, predvsem pa sogovornica širokega duha in drzne misli. V čem se delo tolmačke in obporodne spremljevalke stika, v čem so si njene življenjske vloge podobne in kaj si želi za svet, v katerega raste tudi njen sin, nam bo Ksenija Malia Leban pripovedovala v oddaji Razkošje v glavi. avtorica: Carmen L. Oven
Sedem velja za pravljično in srečno število. Niko Grafenauer, kljub temu, da je bil sedmi otrok v družini, ni imel srečnega in brezskrbnega otroštva. Očetu in družini je kruh dajala "železna cesta", mladost so zaznamovale številne selitve. Pesnik, pripovednik, esejist, prevajalec in publicist Niko Grafenauer je po učiteljišču študiral primerjalno književnost in literarno teorijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Prve pesmi je pisal po vzoru Prešerna, Jenka, Župančiča, Murna in Kosovela. Poezija je nato zorela in prehajala v filozofsko refleksivnost. Njegova pesniška pot je bila posebna in izjemna. Največ bleščeče in očarljive igrivosti je Grafenauer izrazil v svoji poeziji in pravljicah za otroke. Njegov "pedenjped" hodi vštric z Župančičevim "cicibanom". Ob tem Niko Grafenauer tudi kritično in odgovorno vrednoti pojave v družbi in ustvarjalnost v času. Tako v prelomnih trenutkih naše novejše zgodovine svoj prodorni um udejanji kot urednik Nove revije in pomembno prispeva k slovenski osamosvojitvi. Četrt stoletja pozneje Prešernov nagrajenec Niko Grafenauer v oddaji Razkošje v glavi, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
Profesorica doktorica Irma Virant Klun je klinična embriologinja in vodja Laboratorija za oploditev z biomedicinsko pomočjo na Ginekološki kliniki UKC Ljubljana. Rada raziskuje tako zunajtelesno oploditev, kot tudi matične celice. Zanjo je najlepše, ko gleda, kako pod mikroskopom nastaja življenje. Na svoji poti nenehno študira in se izpopolnjuje, tudi v tujini. Aktivno sodeluje v več mednarodnih znanstvenih projektih. Je avtorica oziroma soavtorica številnih znanstvenih člankov oziroma publikacij, tudi knjig. Pred sabo še vedno čuti velik del poti, veliko izzivov in tudi iskanj. Včasih napiše kakšno pesem, ki jo prinese tisti trenutek. Zbirka njenih pesmi nosi, tudi poklicno gledano. simbolen naziv - "Nevidno". V eni od pesmi je namreč zapisala: "Samo tipljem. Previdno. V prazno. Da bi začutila, kaj je tu, kaj je tam." Profesorico doktorico Irmo Virant Klun bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi. Pripravlja jo Petra Medved.
Pravijo, da hočejo planinci "vsako goro gledati predvsem od zgoraj navzdol". In z vrha 5895 metrov visokega Kilimandžara v Tanzaniji, kjer poleg zastave Kluba 4000+ že več kot desetletje plapola tudi zastava občine Rogaška Slatina, so se Jožetu Lipniku, doktorju jezikoslovnih znanosti, proti vznožju najvišje gore v Afriki ponujali nepozabni razgledi. Takrat si je sicer profesor Lipnik sam pri sebi obljubil, da si bo skušal podobno pustolovščino podariti tudi za svoj osemdeseti rojstni dan, vendar pa so zdaj, kot sam poudarja, tudi takšne želje dobrih deset let starejše. Toda za dobro telesno in tudi duhovno kondicijo ta upokojeni pedagog, publicist, tabornik, planinec in pesnik vseeno skrbi s pogosto, če že ne kar vsakodnevno enourno hojo navkreber, poleg tega pa ima dovolj moči, da občasno še vedno predava tudi na tujih univerzah. In da ne pozabimo: tu sta še domači vrt in sadovnjak, kjer mu dela prav tako ne zmanjka ?
Beograjska vizualna umetnica Marija Vauda je posebnost v ustvarjalnosti in razumevanju sveta okoli sebe. Diplomirala je na kiparskem oddelku beograjske Fakultete za uporabne umetnosti. Od sredine osemdesetih let je z življenjskim sopotnikom, slikarjem Nikolo Pilipovićem, navzoča na domači in mednarodni likovni sceni. Oba namreč sodita med uveljavljene srbske umetnike, v Sloveniji pa sta se prvič predstavila leta 2001 v Razstavnem salonu Rotovž v Mariboru. To poletje sta razstavljala tudi Rušah. Marija Vauda se rada vrača v okolje, ki je zaznamovalo njen rod in tudi njeno otroštvo. Oče, skladatelj Zlatan Vauda, je bil rojen v Pernici pri Mariboru. Med nacistično okupacijo je bil z družino izgnan v Srbijo, kjer je po vojni tudi ostal in kar 34 let delal kot dirigent, umetniški vodja in producent otroškega zbora tedanje Radiotelevizije Beograd. O ustvarjalnosti in spominih, o življenjskih izkušnjah, ki so jo zaznamovale, o posebnostih življenja umetnikov v Beogradu v obdobju zadnjega četrt stoletja bo v oddaji, ki jo pripravlja Stane Kocutar, govorila Beograjčanka Marija Vauda.
V oddaji bomo gostili Ivana Omana, starosto slovenske osamosvojitvene politike. Njegova izjemno bogata življenjska pot je zaznamovana s številnimi dogodki, ki so povezani z demokratizacijo in osamosvajanjem Slovenije. Bil je član predsedstva Republike Slovenije, poslanec in še prej tudi podpredsednik Demosa ali pa predsednik Slovenske kmečke zveze. Poleg zavidljive politične kariere pa ima njegovo življenje še drug obraz, saj je bil vse od leta 1960, ko je prevzel očetovo kmetijo, tudi zelo uspešen kmet. Ustvaril si je veliko družino in danes eden od njegovih sinov to kmetijo, na kateri je kar sto glav živine, vodi, Ivan Oman pa kljub častitljivi starosti še vedno vsak dan dela v staji. Je prava zakladnica spominov na burne dni osamosvaja in poznejših dogodkov, poleg tega pa tudi odkrit kritik razmer, v katerih se je Slovenija znašla. Oddajo pripravlja Marjan Rogelj.
Zgodovinarka in etnologinja prof. dr. Mira Cencičje svoje poklicno delo posvetila odstiranju življenja in trpljenja Slovencev v času fašistične okupacije Primorske. Natančno je preučevala usode številnih vodilnih tigrovcev, pa tudi gospodarsko življenje primorskih kmetov, ki jih je tedanja oblast silila v prodajo zemlje. V številnih knjigah je prof. dr. Mira Cencič popisala tudi visoko narodno zavest tlačenih Primorcev, ki so jo krepili številni ''Čedrmaci'', slovenski duhovniki po kraških, vipavskih in briških vaseh. Kot predavateljica na Primorski univerzi je svoja spoznanja in ljubezen do domovine in maternega jezika prenašala na mlajše rodove. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ko jo poslušaš, si misliš, da govori zrela ženska, ko jo pogledaš vidiš mlado dekle, ki ima kaj povedati. Ana Drevenšek, nekdanja plesalka flamenka je ustanoviteljica slovenskega Rdečega šotora - prostora, kjer se družijo ženske skozi pogovor in neprisiljen način spoznavanja sebe in sveta, v katerem je danes ženska v popolnoma drugačnem položaju kot stoletja nazaj, ko so začeli vznikati rdeči šotori. Ana Drevenšek v svojem raziskovanju sega daleč nazaj ? v starodavno znanje ženske o ženski, ženske v odnosu do moških in sveta okoli njiju. Je tudi obporodna spremljevalka ali doula in kot pravi, sta vsako rojstvo otroka in pot do tja zanjo čudež, ki jo uči ponižnosti in ji daje nepojmljiva spoznanja o ženski naravi in moči. Mladostna radovednost jo je zapeljalo v študij kitajščine in znanja, ki ga širi vzhodna kultura. O večplastnosti njene poti, razmišljanj in znanja se bo v oddaji Razkošje v glavi z gostjo pogovarjala Carmen L. Oven.
Oddaja Razkošje v glavi se bo lotila za radijski medij eno najbolj delikatnih tem. Govoriti o fotografiji skozi eter se zdi popolnoma neprimerno, vendar ne, če je sogovornik Branimir Ritonja. Nenavadna življenjska zgodba, razmišljanja o fotografiji in razvejana civilno družbena dejavnost tega mojstra fotografije obljubljajo zanimivo in radoživo radijsko popotovanje. Na njem ga bo spremljal Marko Radmilovič.
Vse se začne v glavi, pravi Primos Rappl, arhitekt, bioenergetik in nekdanji aktivni športnik. Njega so misli v še mladi glavi najprej popeljale v aktivne športne vode podvodnega hokeja, hitrostnega plavanja in mini vaterpola. Vodile so ga do študija arhitekture, ki ga je dokončal in kar nekaj let uspešno vodil arhitekturne projekte. A misel, ki ga je že kot dečka napeljevala na to, da dogajanje okoli sebe občuti in vidi nekoliko drugače kot večina ljudi, ni utihnila. Polno je zaživela nekaj let nazaj, ko je pri priznanem slovenskem mojstru bioenergije postal certificirani bioenergetik, njegova življenjska pot pa se je v marsičem povsem spremenila. Tudi bolezen nastane v glavi, četudi se tega najpogosteje ne zavedamo, pravi. O tem, da je prav tu moč najti vzporednice med arhitekturo in bioenergijo, da je bioenergetski vpogled v telo nekaj povsem naravnega in znanstveno dokazanega in o tem, ali je življenje bioenergetika v čem posebno, nam bo Primos Rappl pripovedoval v oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon ga je povabila Carmen L. Oven.
Franci Savenc je letos dopolnil častitljivih 80 let. Nekdanji profesor na srednji kemijski šoli je svoje poslanstvo našel v informiranju ljudi. Najprej svojih učence, nato tudi širše javnosti. Vedno je iskal nove metode obveščanja in tako brez težav prepoznal vse prednosti svetovnega spleta, ki ga še danes spretno uporablja skoraj 10 ur na dan. Vse zato, da bi ohranil čim več slovenske alpinistične in gorniške dediščine, ki ji je zapisan že vse življenje: najprej kot alpinist, zdaj pa kot kronist. Starejši poslušalci se ga gotovo spominjajo kot pisca alpinističnih novic v časopisu Delo in pozneje v Planinskem vestniku, naši najstarejši tiskani reviji. Danes le redko kateri ljubitelj gora ne pozna portala 'Gore-ljudje', katerega urednik Franci Savenc bo gost oddaje Razkošje v glavi. Obiskal ga je Jure K. Čokl.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
"Debata je bila zame odkritje in ena najpomembnejših zadev, ki se mi je zgodila v življenju," razlaga profesorica primerjalnega jezikoslovja in književnosti Bojana Skrt, ki je tudi direktorica Za in proti, zavoda za kulturo dialoga. Izoblikovala je mrežo debatnih klubov po Sloveniji in ustanovila mednarodno študentsko in srednješolsko akademijo. Tri mednarodne konference o argumentaciji, retoriki in debati je tako organizirala v Sloveniji, eno pa tudi v Katarju. Že 15 let je mentorica slovenske srednješolske ekipe, ki se uspešno udeležuje svetovnih debatnih prvenstev. Pod njenim vodstvom je slovenska ekipa trikrat osvojila naslov svetovnih prvakov v kategoriji angleščina kot tuji jezik. Več let je bila podpredsednica IDEA - International Debate Education Association in članica izvršnega odbora Worlds Schools Debating Championships. O njenem delu in o kulturi dialoga v Sloveniji se bo z Bojano Skrt v oddaji Razkošje v glavi pogovarjala Petra Medved.
Je novinarka, je pojoča pesnica, je radikalna opazovalka sodobnega sveta. Njene novinarske zgodbe beremo v eni najbolj branih slovenskih ženskih prilog, njene avtorske zgodbe v glasbi lahko poslušamo na povsem sveži zgoščenki z naslovom Ljuba. Nika Vistoropski je sporočevalka zgodb, ki jih piše življenje. Mnoge od njih niso lepe, a jih je vseeno ali celo prav zato treba zapisati, povedati. Večino časa potuje navznoter, zelo pogosto tudi navzven. Nazadnje je bila Gruzija tista, o kateri še vedno govori. Kdaj je zgodba dokončana, kdo je Ljuba na njeni glasbeni poti in kaj jo kot novinarko in kot žensko v življenju najbolj vznemirja in pomirja, bo Nika Vistoropski med drugim povedala v oddaji Razkošje v glavi. Z gostjo se bo pogovarjala Carmen L. Oven.
Neveljaven email naslov