Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Podpolkovnik Slovenske vojske in zgodovinar, ki ga navdušuje raziskovanje v arhivih
»Življenje nam prinaša takšna in drugačna presenečenja«, pove Matjaž Bizjak, doktor zgodovinskih znanosti, ki je bil rojen in še vedno živi v vasici Dolga Poljana, ki jo najdemo med Vipavo in Ajdovščino.
Dolga Poljana.
foto: Wikipedia.org
Po osnovni šoli je nadaljeval šolanje na srednji-kmetijski šoli, saj so imeli, in še imajo doma kmetijo in kar nekaj obdelovalne zemlje. To je bilo zanj čudovit čas, ki ga je prebil s številnimi prijatelji, mnogi med njimi so danes uspešni vinarji. Ko je razmišljal kam naprej je imel v mislih celo vojaško akademijo nekdanje Jugoslovanske ljudske armade, vendar mu je oče to odsvetoval, češ tak študij ni za normalne ljudi. Po odsluženem vojaškem roku v Bihaću se je vpisal na študij zgodovine in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani in ga leta 1990 končal. Ker zaposlitve ni bilo se je odločil, da vstopi v takratno Teritorialno obrambno in kasneje v Slovensko vojsko. In tu se fantastična zgodba šele začne. Matjaž Bizjak vstopi v italijanske vojaške arhive in razpleta Ariadnino nit dogajanja ob koncu I. svetovne vojne in dogajanje na takoimenovani rapalski meji.
Zgodovinarji so podobni rudarjem. Kadar namreč iščejo podatke v različnih arhivih, je to podobno, kot bi iskali rudo, tudi oni tako rekoč kopljejo med gorami arhivskega gradiva in včasih jih to mukotrpno, a tudi zanimivo delo takoj osreči s pomembnimi podatki, drugič pa je ves njihov trud neuspešen. Tako meni dr. Matjaž Bizjak podpolkovnik Slovenske vojske in zgodovinar, ki ga raziskovanje v arhivih navdušuje. Leta 1992 se je zaposlil v Teritorialni obrambi oziroma Slovenski vojski, kjer dela še danes.
Izpopolnil se je tudi na področju bojne pirotehnike in razminiranja ter dve leti kot uslužbenec Združenih narodov v okviru posebnega programa OZN vodil pregledovanje minskih polj, raziskoval minske nesreče in načrtoval humanitarno razminiranje Kosova. Za vtis kako poteka razminiranje minskih polj dodajam fotografije posnete na Kosovo v letih 1999-2001, ki so last Matjaža Bizjak.
V času vojne v Iraku in Afganistanu je daljše obdobje deloval tudi v ameriškem centralnem poveljstvu v Tampi na Floridi. V obdobju 2009-2011, torej v času napadov na Libijo, je opravljal dolžnost slovenskega predstavnika v italijanskem operativnem poveljstvu v Rimu. V tem času mu je bilo kot tujemu članu italijanskega obrambnega sistema omogočeno tudi delo v vojaških arhivih v Rimu. Tam je raziskoval predvsem takoimenovani- Alpski zid, sistem utrdb, ki jih je na meji s Kraljevino Jugoslavijo gradila Kraljevina Italija.
Alpski zid, vojašnica pod vrhom Slatnika, 2016.
foto: AndrejS.K
Na spodnjih dodanih slikah, ki so v zasebni lasti M.G, vidimo prodor italijanske vojske ob napadu na Kraljevino Jugoslavijo. Ob tem so enote zasedle tudi utrdbe takoimenovane Rupnikove linije, ki naj bi bila protiutež italijanskemu alpskemu zidu, vendar ta linija ni odgirala svoje obrambne vloge.
Od januarja 2017 dela kot predstavnik Slovenije, na vojaški diplomatski dolžnosti v povezovalni pisarni zveze NATO v Beogradu.
Je tudi pisec več strokovnih člankov s področij slovenske vojaške zgodovine, pirotehnike in humanitarnega razminiranja.
Dr. Matjaž Bizjak želi uspešno končati delo v Beogradu in se vrniti v Slovenijo v Slovensko vojsko, kjer rad dela. Rad dela tudi doma na kmetiji, v vinogradu, sadovnjaku in v gozdu. Rad ima preprosto življenje.
899 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Podpolkovnik Slovenske vojske in zgodovinar, ki ga navdušuje raziskovanje v arhivih
»Življenje nam prinaša takšna in drugačna presenečenja«, pove Matjaž Bizjak, doktor zgodovinskih znanosti, ki je bil rojen in še vedno živi v vasici Dolga Poljana, ki jo najdemo med Vipavo in Ajdovščino.
Dolga Poljana.
foto: Wikipedia.org
Po osnovni šoli je nadaljeval šolanje na srednji-kmetijski šoli, saj so imeli, in še imajo doma kmetijo in kar nekaj obdelovalne zemlje. To je bilo zanj čudovit čas, ki ga je prebil s številnimi prijatelji, mnogi med njimi so danes uspešni vinarji. Ko je razmišljal kam naprej je imel v mislih celo vojaško akademijo nekdanje Jugoslovanske ljudske armade, vendar mu je oče to odsvetoval, češ tak študij ni za normalne ljudi. Po odsluženem vojaškem roku v Bihaću se je vpisal na študij zgodovine in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani in ga leta 1990 končal. Ker zaposlitve ni bilo se je odločil, da vstopi v takratno Teritorialno obrambno in kasneje v Slovensko vojsko. In tu se fantastična zgodba šele začne. Matjaž Bizjak vstopi v italijanske vojaške arhive in razpleta Ariadnino nit dogajanja ob koncu I. svetovne vojne in dogajanje na takoimenovani rapalski meji.
Zgodovinarji so podobni rudarjem. Kadar namreč iščejo podatke v različnih arhivih, je to podobno, kot bi iskali rudo, tudi oni tako rekoč kopljejo med gorami arhivskega gradiva in včasih jih to mukotrpno, a tudi zanimivo delo takoj osreči s pomembnimi podatki, drugič pa je ves njihov trud neuspešen. Tako meni dr. Matjaž Bizjak podpolkovnik Slovenske vojske in zgodovinar, ki ga raziskovanje v arhivih navdušuje. Leta 1992 se je zaposlil v Teritorialni obrambi oziroma Slovenski vojski, kjer dela še danes.
Izpopolnil se je tudi na področju bojne pirotehnike in razminiranja ter dve leti kot uslužbenec Združenih narodov v okviru posebnega programa OZN vodil pregledovanje minskih polj, raziskoval minske nesreče in načrtoval humanitarno razminiranje Kosova. Za vtis kako poteka razminiranje minskih polj dodajam fotografije posnete na Kosovo v letih 1999-2001, ki so last Matjaža Bizjak.
V času vojne v Iraku in Afganistanu je daljše obdobje deloval tudi v ameriškem centralnem poveljstvu v Tampi na Floridi. V obdobju 2009-2011, torej v času napadov na Libijo, je opravljal dolžnost slovenskega predstavnika v italijanskem operativnem poveljstvu v Rimu. V tem času mu je bilo kot tujemu članu italijanskega obrambnega sistema omogočeno tudi delo v vojaških arhivih v Rimu. Tam je raziskoval predvsem takoimenovani- Alpski zid, sistem utrdb, ki jih je na meji s Kraljevino Jugoslavijo gradila Kraljevina Italija.
Alpski zid, vojašnica pod vrhom Slatnika, 2016.
foto: AndrejS.K
Na spodnjih dodanih slikah, ki so v zasebni lasti M.G, vidimo prodor italijanske vojske ob napadu na Kraljevino Jugoslavijo. Ob tem so enote zasedle tudi utrdbe takoimenovane Rupnikove linije, ki naj bi bila protiutež italijanskemu alpskemu zidu, vendar ta linija ni odgirala svoje obrambne vloge.
Od januarja 2017 dela kot predstavnik Slovenije, na vojaški diplomatski dolžnosti v povezovalni pisarni zveze NATO v Beogradu.
Je tudi pisec več strokovnih člankov s področij slovenske vojaške zgodovine, pirotehnike in humanitarnega razminiranja.
Dr. Matjaž Bizjak želi uspešno končati delo v Beogradu in se vrniti v Slovenijo v Slovensko vojsko, kjer rad dela. Rad dela tudi doma na kmetiji, v vinogradu, sadovnjaku in v gozdu. Rad ima preprosto življenje.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ilustratorka in oblikovalka Hana Stupica je predstavnica že tretje generacije ilustratork v družini Stupica. Seveda so vse tri umetnice izoblikovale različne in prepoznavne stile svoje izpovednosti, zanimivo pa je, da tako Hano, kot tudi njeno mamo Marijo Lucijo in babico Marlenko, povezujejo motivi zajčkov, ki se očitno selijo iz roda v rod. Vse tri ilustratorke, kot tudi Hanin dedek Gabrijel, so bili za svojo ustvarjalnost nagrajeni s številnimi priznanji, samo Hana pa se lahko ob tem pohvali, da je bila doslej najmlajša umetnica, ki je prejela prestižno nagrado Hinka Smrekarja.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ena najbolj priznanih slovenskih režiserk animiranega filma, tako doma kot v tujini, je Špela Čadež. Pod svoje prve kratke animirane filme se je podpisala v Nemčiji, kjer je po končani Akademiji za likovno umetnost nadaljevala študij na Akademiji medijskih umetnosti v Kölnu. Že njen prvi, Zasukanec, je pobral veliko nagrad, nič drugače ni bilo z drugimi njenimi odmevnimi filmi: Ljubezen je bolezen, Boles in Nočna ptica. Kljub njeni prepoznavnosti in uveljavljenosti ter položaju animiranih filmov v svetu se še vedno se zgodi, da jo ljudje vprašajo, ali ni animacija le za otroke in kdo sploh gleda animirane filme za odrasle. Prav zaradi tega meni, da je animirani film za odrasle najtrša filmska niša.
Prof. dr. Božidar Jezernik je priznani etnolog in antropolog. Že dobrih trideset let predava na Filozofski fakulteti. Zanimivo je, da se je najprej posvetil pravu, šele kasneje pa sta ga povsem prevzeli etnologija in antropologija. Doktoriral je na Univerzi v Ljubljani, na podoktorskem študiju pa se je izpopolnjeval v Londonu. Napisal je več kot dvajset knjig in številne strokovne članke, ki so zadevali življenje v ekstremnih razmerah v taboriščih, tudi naših, posebej pa se je lotil problematike Balkana. O delu, življenju in odnosu do etnologije govori v oddaji Razkošje v glavi.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Mileno Miklavčič krasijo številne odlike, na primer delavnost, ustvarjalnost, doslednost in značajske poteze, ki opozorijo, da gre za pošteno in pokončno žensko. V življenju je počela marsikaj, bila novinarka, svetovalka, strastna voditeljica literarnih ali kulturnih večerov, zvesta dolgoletna sodelavka številnih medijev. Seveda je tudi mama, babica in nekakšno svetlo vezivo med vsemi člani njene družine. Rada ima svoj vrt, še raje nedeljska kosila, ki jih pripravi za vse svoje bližnje, ljubi dolge sprehode in včasih samoto, da premisli, da se opredeli. Premišljuje in snuje pa veliko, saj med drugim ustvarja zgodbice in pravljice za otroke, že leta pa se poljudno, a sila resno ubada z odnosi med moškimi in ženskami na Slovenskem, zlasti s seksualnimi praksami. In prav o tem bo največ govorila v sobotni oddaji Razkošje v glavi.
Z radiofonskim portretom naše dolgoletne novinarske kolegice Darje Groznik nadaljujemo niz dokumentarnih oddaj posvečenih 90-letnici Radia in 60-letnici Televizije Slovenija. »Ko razmišljam o prehojeni službeni poti, najprej pomislim na to, da sem pravzaprav srečen človek, saj sem vedno delala to, kar me je zelo veselilo,« poudarja Darja Groznik. In prva postaja na tej poti je bil Val 202, kjer je začela honorarno delati že v času študija psihologije in se tam po diplomi tudi zaposlila. Nekaj televizijskih izkušenj je potem dobila v Uredništvu za kulturo ter s pripravo novinarskih prispevkov za oddajo Studio City, leta 1991 pa je postala prva redno zaposlena novinarka Slovenske tiskovne agencije. Čez približno dve leti se je vrnila na nacionalno televizijo in se gledalkam in gledalcem vtisnila v spomin tudi kot voditeljica TV Dnevnika.
Uroš Škerl Kramberger je pri časopisni hiši Dnevnik glas tistih, ki jih ne želimo slišati – tistih, katerih težke zgodbe mečejo senco na našo predstavo idealne državice na južni strani Alp. Njegovi članki iščejo zgodbe izbrisanih, drugačnih, nedobrodošlih, tistih na robu, necenjenih …. Njihove zgodbe poišče tako v Sloveniji, kot drugje, na primer v begunskem taborišču v Tuniziji. Na svoji novinarski poti je doživel dve pritožbi na Novinarsko častno razsodišče, poskuse vplivanja na njegovo pisanje, leta 2011 je prejel nagrado Društva novinarjev Slovenije za izstopajoče novinarske stvaritve. A če je kot novinar zadržan, v ozadju, če le opazuje, je nastopanje – v vlogi basista pri zasedbi Hamo & Tribute 2 love - popolnoma drugačna izkušnja. Z njim smo se pogovarjali o glasbi, poslanstvu in prihodnosti novinarstva, o zgodbah preslišanih, ki so se ga najbolj dotaknile …
Znameniti tenorist Branko Robinšak letos praznuje 35. obletnico svojega umetniškega ustvarjanja, vendar se je njegova pevska kariera začela domala deset let prej. Pel je že v gimnaziji in med študijem, zanimivo pa je, da se je pripravljal na operno kariero, a medtem imel zelo uspešno glasbeno skupino Pepel in kri. V ljubljanski operi je prvak in odpel je vse najpomembnejše vloge, tako kot jih je tudi na številnih mednarodnih odrih, predvsem v Avstriji, Nemčiji, Švici, na Portugalskem in drugod. V letih službovanja si je ustvaril mednarodno prepoznavnost in prejemal številna vabila za nastope v tujih opernih hišah. Leta 2000 se je kljub temu vrnil domov in od tedaj nastopa v ljubljanski Operi, v kateri je kot študent tudi začel svojo bogato kariero.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
»V svojem sorodstvu imam najmanj dvajset tisoč evidentiranih ljudi,« pravi Peter Hawlina, soustanovitelj in dolgoletni predsednik Slovenskega rodoslovnega društva. »Toda za takšno množico ljudi bi seveda težko rekli, da so moji sorodniki, kajti vsaj zame so sorodniki tisti, ki pridejo na pogreb, ne pa takšni, ki se srečujejo na raznih porokah ali ob obletnicah.« Prisluhnite radiofonskemu portretu Petra Hawline.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Neveljaven email naslov