Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Primorec, ki čuti svojo zemljo. Človek, čigar poslanstvo je zapisovanje ljudske kulturne dediščine. Umetnik, ki riše le še zase.
Gost današnje oddaje Razkošje v glavi je slikar, grafik, pisatelj in zapisovalec ljudske dediščine Pavel Medvešček, Primorec, ki čuti globoko povezanost s svojim domačim okoljem – in sicer bolj podeželskim kot mestnim. Zaradi svojega dela kot konservator na Zavodu za kulturno dediščino Gorica in svoje strasti, mogoče celo življenjskega poslanstva – zapisovanja ljudskih pripovedi –, je prehodil vse območje od Triglava do Ilirske Bistrice.
Pri 85 letih je še vedno zelo dejaven in poln energije, vozi avto, potuje po Sloveniji, predava, ureja gradivo, ki ga je v več kot petdesetih letih zbral v svojih pogovorih z domačini iz vse Primorske. Pripravlja svojo naslednjo knjigo o vidonstvu, poskuša poskrbeti za svojo zbirko predmetov starovercev in staroverstva, ki je ta hip še na ogled v Goriškem muzeju, telovadi, zase še vedno kaj malega nariše. Spomin mu še vedno ne nagaja, popelje ga tudi v otroštvo, ki zanj ni bilo najlepše: pritisk Italijanov in fašizma, selitev v Maribor, izguba družinske kmetije, izgon iz Maribora, selitev v prazno hišo na Gornjem Polju, očetov izgon na Sardinijo, lakota, domobranci …
“Jaz sem bil prestrašen ves čas vojne, prestrašen … Ko sem slišal ameriška letala, ki so letela visoko, je tako bobnelo! Bilo je 50, 60 bombnikov in jaz sem prvi letel dol v eno kaverno iz prve svetovne vojne. Nikoli niso sicer bombardirali, so nas le preleteli. Tako da iz otroštva nimam najlepših spominov.”
Kljub vsemu se je že takrat v njemu rodila ljubezen do umetnosti, do slikanja. Ko je bil ministrant, je občudoval kipe in slike v cerkvah, v nemških knjigah se je navduševal nad ilustracijami, zanimal pa se je tudi za arhitekturo. Tako se je vpisal na Šolo za umetno obrt in šel živet v Ljubljano.
“Ko sem prišel v Ljubljano, sem bil preplašen. Iz tiste vasice gor na Gornjem Polju, priti v Ljubljano … Ni me zagrabilo, da bi ostal, se nisem čutil v Ljubljani. Vsi tisti ljudje, tramvaji … Jaz sem hotel mir.”
Vrnil se je domov in postal učitelj slikanja, v naslednjih letih pa počel marsikaj.
“Ampak nikoli nisem bil za to, da bi se v življenju ukvarjal le s slikarstvom. Meni je bilo to premalo. Sem si mislil, pa kako slikarji celo življenje samo rišejo, mene je pa zanimalo sto stvari.”
Ustvarjal in razstavljal je svoje slike, grafike, lesoreze, sitotiske, jedkanice, ilustriral publikacije, celo pesniško zbirko svoje matere, oblikoval plakate, vabila, kataloge, se ukvarjal tudi z družbeno angažirano karikaturo. Ves čas pa zbiral in zapisoval ljudsko izročilo. Ena večjih prelomnic v njegovem življenju je bila zaposlitev na Zavodu za spomeniško varstvo Gorica, njegova naloga je bila popisati ljudsko arhitekturo. Prehodil je vso Primorsko, popisoval posebne hiše, ki so jih nato uvrstili na seznam spomeniškega varstva. “Prišel je tisti s spominskega varstva,” so govorili ljudje, pove Medvešček, “in mnogi so me poslali nekam.”
Ljudje niso veliko dali na kulturno dediščino, se spominja naš sogovornik, je pa njegovo delo imelo tudi prijetnejšo plat: na terenu je spoznaval ljudi, ki so bili prava zakladnica ljudskih pripovedk, zgodb, verovanj in običajev. Obiskoval jih je med konci tedna in si zapisoval njihove pripovedi, raziskoval običaje. Pisal je o skrivnostih kamna, pozabljenih pustnih običajih med Sočo in Idrijco, fantovskem rantu, o igri in igračah na Banjški planoti ter zapisoval pravljice, zgodbe, pa tudi pričevanja ljudi o starem načinu življenja in verovanja povezuje s staroverci. Let v lunino senco in Iz nevidne strani neba sta knjigi, ki nam razkrivata preteklost tistega dela Primorske.
Zapisovanje kulturne dediščine še vedno ostaja poslanstvo Pavla Medveščka, ki je prepričan, da človek ne more sedeti na dveh stolih. Sam se je odločil, da lahko svojemu okolju, družbi, Sloveniji največ da kot zapisovalec ljudskih pripovedi, kot ljubiteljski raziskovalec starega načina življenja, ne pa kot slikar ali etnolog.
912 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Primorec, ki čuti svojo zemljo. Človek, čigar poslanstvo je zapisovanje ljudske kulturne dediščine. Umetnik, ki riše le še zase.
Gost današnje oddaje Razkošje v glavi je slikar, grafik, pisatelj in zapisovalec ljudske dediščine Pavel Medvešček, Primorec, ki čuti globoko povezanost s svojim domačim okoljem – in sicer bolj podeželskim kot mestnim. Zaradi svojega dela kot konservator na Zavodu za kulturno dediščino Gorica in svoje strasti, mogoče celo življenjskega poslanstva – zapisovanja ljudskih pripovedi –, je prehodil vse območje od Triglava do Ilirske Bistrice.
Pri 85 letih je še vedno zelo dejaven in poln energije, vozi avto, potuje po Sloveniji, predava, ureja gradivo, ki ga je v več kot petdesetih letih zbral v svojih pogovorih z domačini iz vse Primorske. Pripravlja svojo naslednjo knjigo o vidonstvu, poskuša poskrbeti za svojo zbirko predmetov starovercev in staroverstva, ki je ta hip še na ogled v Goriškem muzeju, telovadi, zase še vedno kaj malega nariše. Spomin mu še vedno ne nagaja, popelje ga tudi v otroštvo, ki zanj ni bilo najlepše: pritisk Italijanov in fašizma, selitev v Maribor, izguba družinske kmetije, izgon iz Maribora, selitev v prazno hišo na Gornjem Polju, očetov izgon na Sardinijo, lakota, domobranci …
“Jaz sem bil prestrašen ves čas vojne, prestrašen … Ko sem slišal ameriška letala, ki so letela visoko, je tako bobnelo! Bilo je 50, 60 bombnikov in jaz sem prvi letel dol v eno kaverno iz prve svetovne vojne. Nikoli niso sicer bombardirali, so nas le preleteli. Tako da iz otroštva nimam najlepših spominov.”
Kljub vsemu se je že takrat v njemu rodila ljubezen do umetnosti, do slikanja. Ko je bil ministrant, je občudoval kipe in slike v cerkvah, v nemških knjigah se je navduševal nad ilustracijami, zanimal pa se je tudi za arhitekturo. Tako se je vpisal na Šolo za umetno obrt in šel živet v Ljubljano.
“Ko sem prišel v Ljubljano, sem bil preplašen. Iz tiste vasice gor na Gornjem Polju, priti v Ljubljano … Ni me zagrabilo, da bi ostal, se nisem čutil v Ljubljani. Vsi tisti ljudje, tramvaji … Jaz sem hotel mir.”
Vrnil se je domov in postal učitelj slikanja, v naslednjih letih pa počel marsikaj.
“Ampak nikoli nisem bil za to, da bi se v življenju ukvarjal le s slikarstvom. Meni je bilo to premalo. Sem si mislil, pa kako slikarji celo življenje samo rišejo, mene je pa zanimalo sto stvari.”
Ustvarjal in razstavljal je svoje slike, grafike, lesoreze, sitotiske, jedkanice, ilustriral publikacije, celo pesniško zbirko svoje matere, oblikoval plakate, vabila, kataloge, se ukvarjal tudi z družbeno angažirano karikaturo. Ves čas pa zbiral in zapisoval ljudsko izročilo. Ena večjih prelomnic v njegovem življenju je bila zaposlitev na Zavodu za spomeniško varstvo Gorica, njegova naloga je bila popisati ljudsko arhitekturo. Prehodil je vso Primorsko, popisoval posebne hiše, ki so jih nato uvrstili na seznam spomeniškega varstva. “Prišel je tisti s spominskega varstva,” so govorili ljudje, pove Medvešček, “in mnogi so me poslali nekam.”
Ljudje niso veliko dali na kulturno dediščino, se spominja naš sogovornik, je pa njegovo delo imelo tudi prijetnejšo plat: na terenu je spoznaval ljudi, ki so bili prava zakladnica ljudskih pripovedk, zgodb, verovanj in običajev. Obiskoval jih je med konci tedna in si zapisoval njihove pripovedi, raziskoval običaje. Pisal je o skrivnostih kamna, pozabljenih pustnih običajih med Sočo in Idrijco, fantovskem rantu, o igri in igračah na Banjški planoti ter zapisoval pravljice, zgodbe, pa tudi pričevanja ljudi o starem načinu življenja in verovanja povezuje s staroverci. Let v lunino senco in Iz nevidne strani neba sta knjigi, ki nam razkrivata preteklost tistega dela Primorske.
Zapisovanje kulturne dediščine še vedno ostaja poslanstvo Pavla Medveščka, ki je prepričan, da človek ne more sedeti na dveh stolih. Sam se je odločil, da lahko svojemu okolju, družbi, Sloveniji največ da kot zapisovalec ljudskih pripovedi, kot ljubiteljski raziskovalec starega načina življenja, ne pa kot slikar ali etnolog.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Je arhitekt in buden opazovalec narave. Njegovi pašniki so namenoma nepokošeni, v dar dobiva domače čaje, ki so jih nabrali člani cirkuške družine in je eden od treh projektantov, ki so iz nekdanjih belgijskih zaporov sredi Ljubljane ustvarili enega najbolj prepoznavnih mladinskih hotelov v Evropi. Celica in njena zgodba temne preteklosti je spremenila vse. Ira Zorko je arhitekturo začel povezovati s permakulturo, meddrugim ustvaril prostore svobodne šole in ostal razmišljujoči človek, ki je optimist, ker je pesimizem rezerviran za boljše čase. Ira Zorko bo gost Carmen L. Oven v oddaji Razkošje v glavi, v soboto 23. julija ob 16.30 na prvem programu Radia Slovenija.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
»Prostovoljci so posamezniki, ki se odločijo, da bodo tudi zunaj družine ali kroga ožjih prijateljev naredili nekaj dobrega za sočloveka v stiski. Preprosto zato, ker v sebi čutijo to željo in potrebo, da bi pomagali drugim,« poudarja Tereza Novak, izvršna direktorica Slovenske filantropije in predsednica Nacionalnega foruma humanitarnih organizacij Slovenije. »Toda prostovoljsko delo lahko prinese tudi veliko psihično obremenitev, še posebej, če je prostovoljec priča težkim stvarem in je hkrati zelo sočuten,« opozarja Tereza Novak, ki jo je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.
Mag. Ivan Bogovčič, slikar in restavrator, se z restavratorstvom ukvarja od leta 1961, poklicno pa od leta 1970. Za svoje delo je prejel več uglednih priznanj in nagrad, med njimi leta 1980 jugoslovansko plaketo za delo na področju spomeniškega varstva, dve Steletovi priznanji in Steletovo nagrado za življenjsko delo na področju ohranjanja kulturne in naravne dediščine, ki jo podeljuje Slovensko konservatorsko društvo. Leta 2003 je ob svoji 60-letnici zapisal: "Zelo rad sem delal s slikami in lesom. Tako sem dobil v delo tudi ukradene krilne table iz cerkve pri Sv. Treh Kraljih v Slovenskih goricah, ki jih je nepridiprav razžagal po dolgem in počez, da bi iz dvostransko slikanih tabel dobil več enostranskih podob. Na srečo so slike našli v prodaji v Gradcu, še preden so se razpršile med več kupcev?" Ivan Bogovčič bo gost v današnji oddaji Razkošje v glavi. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Skokovit razvoj novih tehnologij je dejstvo, ki ga moramo sprejeti. To pa pomeni, da se s tem vrednote postavljajo na nove temelje, katerih obris lahko le slutimo. Več kot očitno je, da so tako imenovani pametni telefoni, prenosni računalniki, računalniške tablice in elektronske knjige začeli spreminjati bralne navade. Številni založniki tarnajo, da prodaja klasičnih knjig v tiskani obliki upada in da raste število elektronskih izdaj. Na drugi strani pa številni bralci še vedno radi posežejo po klasični knjigi, vendar je ne kupijo, ampak si jo raje izposodijo v knjižnicah. To pomeni, da tudi antikvariati počasi spreminjajo svojo vlogo. Kakšna je in bo ta vloga, pa v oddaji Razkošje v glavi. Gost bo Rok Glavan, že tretji svojega rodu, ki se ukvarja z antikvarstvom ? prodajo starih tiskov, razglednic, zemljevidov, dokumentov in podobnih stvari. Pripravlja: Milan Trobič
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Dejanu Sotirovu, diplomiranemu zdravstveniku iz Novega mesta, so v otroštvu diagnosticirali motnjo hiperaktivnosti in primanjkljaj pozornosti. Zdaj to "motnjo" uporablja v prid otrokom in mladostnikom, ki se počutijo drugačne, a ne vedo, kaj početi s to drugačnostjo. Z namenom raziskovati in pomagati otrokom in staršem je pred leti ustanovil društvo Eternia, vsako leto pa naniza za več kot tisoč ur predavanj po šolah. Zanima ga nešteto stvari pa naj gre za kamne, jadralno padalstvo, konje, avstralska glasbila domorodcev, ki jih tudi sam izdeluje ? V vsem vidi izziv in priložnost za novo znanje, ki ga bo lahko uporabil tudi na taboru Mavričnih bojevnikom kamor vsako leto prihaja vse več otrok in kjer se dogaja čarovnija, ki ji pravimo resnično iskreno povezovanje, zabavno učenje, torej vse tisto kar naša družba potrebuje za svetlo prihodnost. Neustavljiv duh in nalezljivo voljo po dobrem bo Dejan Sotirov s Carmen L. Oven delil v oddaji Razkošje v glavi, 14. maja ob 16.30 na Prvem programu Radia Slovenija.
Alenka Glazer, letos devetdesetletna hči pesnika, literarnega zgodovinarja, knjižničarja in urednika Janka Glazerja se je tako kot oče zapisala poeziji, literarni zgodovini in urejanju, poleg tega pa še prevajanju, predvsem iz nemščine in ruščine. Pričakovali bi, da ji je bilo, kot številnim v Glazerjevem rodu, vse to položeno v zibko, a ni bilo povsem tako. Kot najstnica je bila nekaj tednov po nacistični okupaciji z družino izseljena v Srbijo, kjer je v vojnem času v Kragujevcu maturirala in po vojni diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od začetka šestdesetih let je bila predavateljica novejše slovenske književnosti na tedanji mariborski Pedagoški fakulteti ter sourednica revije Otrok in knjiga. Alenka Glazer je objavila štiri pesniške zbirke z naslovi: Ujma, Branike, Jerebika in Kolobar. Za otroke je izdala pesniški zbirki z naslovoma Žigažaga in Gugalnice. Tako kot v pesmih njenega očeta je tudi v njenih delih zaživela podoba pohorske narave. Letošnji Prešernov nagrajenec Tone Partljič je zapisal, da brez nje kot svoje profesorice na Pedagoški akademiji ne bi nikoli izvedel za literarno ustvarjalnost Stanka Majcna in njegovo hišo pod mariborsko Kalvarijo, niti ne bi imel v knjižnici prepovedanega Zaliva Borisa Pahorja. Razkošje v glavi z Alenko Glazer je pripravil Stane Kocutar.
Doktorica Gabi Čačinovič Vogrinčič je zaslužna profesorica na ljubljanski fakulteti za socialno delo in zagovarja načelo, da je treba rešitve za tiste, ki potrebujejo pomoč, soustvarjati skupaj z njimi. Znana je tudi po tem, da svojih besed ne zavija v celofan leporečja: "Naša kriza je sicer sestavni del svetovne krize. Toda naša kriza je tudi grda posledica zahrbtnosti in kraje. Umazane, gole kraje ter zakonodaje, ki je to omogočala," je med drugim poudarila že pred leti. "Zato smo izgubili temelje socialne države. Pri nas gre za to, da mora dobiček pristati v žepu lastnikov in ne gre za preživetje podjetja. Ne gre za to, da bi delavci imeli delo, ampak da do konca izkoristiš ljudi in jih uničiš ?" V oddajo Razkošje v glavi jo je povabil Dušan Berne.
Iskriva rdečelasa pišoča popotnica Manca Čujež prihaja iz velike družine. Najmlajšo od petih otrok jo je kmalu odneslo v svet. Ena od poti, ki jo je kot gornico in človeka najbolj zaznamovala, je večkratno raziskovanje Himalaje, tudi po potresu v Nepalu, kamor se je vrnila, da bi pomagala po razdejanju. Gore so njena radost, so njen zapik miru, so pa tudi njeno delo, saj kot vodnica in predstavnica za odnose z javnostjo na Planinski zvezi Slovenije, združuje svoj konjiček in preživetje. Brati gore pa je le eden od projektov, kjer združuje več svojih ljubezni – gore in knjige, ki so, kot pravi Manca Čujež, najboljši par.
Gost sobotne oddaje Razkošje v glavi bo Sibil Svilan, dolgoletni direktor SID banke, ki je slovenska izvozna in razvojna banka. Gre za bankirja z veliko začetnico,ki je v finančno tveganih časih banko uspel zavarovati pred nasedlimi investicijami in slabimi posojili. Povsem se je izognil tajkunskim zgodbam in kasneje s SID banko pomagal pri sanaciji nekaterih drugih bank. Zanimiva bo tudi njegova pripoved o finančnem osamosvajanju Slovenije,saj bo prvič spregovoril o tem projektu, ki je javnosti tako rekoč neznan.Poleg tega bomo v oddaji RVG povedali nekaj več o njem samem,saj so uradni podatki o Sibilu Svilanu vezani zgolj na poklicno pot. Šolal se je doma in na tujem, znanje bančnika nabiral v ZDA, Veliki Britaniji in Zvezni republiki Nemčiji. Zanimivo pa je, da se je kot mladenič bolj zanimal za vesolje in filozofijo kot pa za denar, dokler ni spoznal, da je denar eden največjih izumov, ki kroji usodo posameznikov in celotnega človeštva. Avtor: Marjan Rogelj
Marko Frelih je doktor arheoloških znanosti, univ. dipl. arheolog, in je v Slovenskem etnografskem muzeju zaposlen od leta 2004. Kot arheolog že več let raziskuje medkulturne povezave med starimi civilizacijami. Še posebej ga zanima duhovni svet prazgodovinskih kultur v kontekstu razumevanja kultnih mest, ritualov in umetnosti. Prav tako že vrsto let preučuje stike Slovencev z neevropskimi kulturami. V ospredju njegovih raziskav sta misijonarja Friderik Baraga (severna Amerika) in dr. Ignacij Knoblehar (Sudan). Dr. Marko Frelih je gost oddaje- Razkošje v glavi.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Knjigam v izložbah Celjske Mohorjeve družbe na Nazorjevi ulici v Ljubljani tudi letos v predprazničnem času delajo družbo plišasti pirhi, zajčki in figurice angeljčkov. Seveda prodaja tovrstnih izdelkov v blagajno naše najstarejše založbe ne prispeva veliko denarja, se pa vsekakor izkaže za spretno poslovno potezo, če se kupci plišastih drobnarij ustavijo tudi pri policah, ki se šibijo pod težo knjig. In prav tega, da bi knjige, kljub tanjšim denarnicam večine Slovencev, vendarle našle pot do bralcev, si je pred kratkim upokojeni profesor Jože Faganel, nekdanji direktor Celjske Mohorjeve družbe, najbolj želel. Pri tem je še posebej poudarjal: »V Mohorjevi uveljavljamo nazorsko in zvrstno širino z dvema izločitvenima meriloma: hermetičnost v izrazu in nihilizem v nazoru …« Za oddajo Razkošje v glavi je profesorja Faganela pred mikrofon povabil Dušan Berne.
Neveljaven email naslov