Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kdo? Manca, punca z jezeri. Kam? S kolesom ali peš k vsem slovenskim jezerom Koliko? Okoli 1300 jezer. Kdaj? Se je že začelo, spomladi 2017.
»Redko kaj ima moč, da name naredi tolikšen vtis kot zaokrožena vodna celota z zaključenimi robovi v mojem vidnem polju. Dodaj še lesen pomol, četudi podrt, melanholična drevesa in grmovje, ki kot varuhi ohranjajo sveto samotnost, in plahe ptice, drseče po mirni gladini, in v tistem trenutku je to vse, kar potrebujem za srečo. Hm, ja, ob jezerih postanem poet….«
Tako je na svoji spletni strani med drugim zapisala Manca Korelc, ki jo navdušujejo jezera. Toda to ni navadno navdušenje, ampak pravi projekt z naslovom Moja jezera. Postavila si je namreč cilj, da bo s kolesom obiskala vsa slovenska jezera; teh naj bi jih bilo po nekaterih ocenah od 900 do 1300. Po dveh letih, odkar to počne, pa Manca meni, da jih je še precej več. Od lanske pomladi je tako obiskala že 475 jezer. Ob vsakem obisku jezero opiše, fotografira in mu določi lego na zemljevidu, potem pa vse objavi na svoji spletni strani. Ta bo tako sčasoma postala spletni leksikon vseh slovenskih jezer. Manco Korelc bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Manca Korelc je končala dodiplomski študij na fakulteti za turistične študije Turistica v Portorožu, podiplomskega pa na ekonomski fakulteti v Ljubljani, smer trženje. Je magistra poslovnih ved. Kot samostojna svetovalka se ukvarja s komunikacijo na družbenih medijih in že deset let deluje na področju digitalnega marketinga.
Doma je v Kočevju in je zelo navdušena športnica, nekoč se je veliko ukvarjala s tekom, potem pa se je preusmerila na kolesarjenje. To je zanjo postalo prava strast in bolj se je povečevalo število prevoženih kilometrov, bolj se je kristalizirala ideja, da ta šport poveže še z nečim drugim.
Konec leta 2016 je tako začela projekt Moja jezera. To pomeni, da si je izbrala cilj, da bo obiskala in opisala vsa slovenska jezera oziroma stoječe vode. Kot prvo je obiskala "domače" Kočevsko jezero.
Manca Korelc na svoji spletni strani piše:
"Že od nekdaj me voda v različnih pojavnih oblikah v naravi prevzema na prav poseben način. Potoki, reke, hudourniki, sotočja, morje, jezera. A poznaš tisti občutek, ko nekaj zagledaš in se v hipu umiriš, na obraz se ti nariše rahel nasmeh in zožiš veke, kot bi s tem še bolj čutno doživel to lepoto? No, ta občutja meni ustvari jezero. Je Eklektična Zmes Energije, Radoživosti, Očarljivosti."
Manca Korelc:
" Odkar v garažo skrbno zaklepam svojega Ariela, Specialized treking kolo črne barve z ravno prav barve Soče, se mi je svet zavrtel za 360°. Sobotni in nedeljski solo kolesarski izleti, pa tudi kakšen krajši med tednom, ki jih načrtujem vse od ponedeljka, so postali zame višek športnega užitka, zmešanega s spoznavanjem Slovenije. Prekolesarjenih 4500 km v letu dni pa dokaz, da me je ta oblika gibanja povsem zasvojila.
Med poletjem in jesenjo sem preživela neskončne ure z aplikacijo Google Maps in risala trase, seštevala kilometre, iskala neprometne ceste in z lupo iskala neznana jezera. Poznaš Havaje? To je mini jezerce blizu Moravč!
Projekt Moja jezera je kombinacija vseh mojih strasti: kolesarjenje, jezera, izleti in vse skupaj objavljanje na digitalnih kanalih. Ne more biti boljše in bolj jaz!"
Na svoji speltni strani se je opisala takole:
"Moja profesionalna strast je digital marketing. Sem velika ambasadorka družabnih omrežij, tudi za poslovno komunikacijo.
912 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Kdo? Manca, punca z jezeri. Kam? S kolesom ali peš k vsem slovenskim jezerom Koliko? Okoli 1300 jezer. Kdaj? Se je že začelo, spomladi 2017.
»Redko kaj ima moč, da name naredi tolikšen vtis kot zaokrožena vodna celota z zaključenimi robovi v mojem vidnem polju. Dodaj še lesen pomol, četudi podrt, melanholična drevesa in grmovje, ki kot varuhi ohranjajo sveto samotnost, in plahe ptice, drseče po mirni gladini, in v tistem trenutku je to vse, kar potrebujem za srečo. Hm, ja, ob jezerih postanem poet….«
Tako je na svoji spletni strani med drugim zapisala Manca Korelc, ki jo navdušujejo jezera. Toda to ni navadno navdušenje, ampak pravi projekt z naslovom Moja jezera. Postavila si je namreč cilj, da bo s kolesom obiskala vsa slovenska jezera; teh naj bi jih bilo po nekaterih ocenah od 900 do 1300. Po dveh letih, odkar to počne, pa Manca meni, da jih je še precej več. Od lanske pomladi je tako obiskala že 475 jezer. Ob vsakem obisku jezero opiše, fotografira in mu določi lego na zemljevidu, potem pa vse objavi na svoji spletni strani. Ta bo tako sčasoma postala spletni leksikon vseh slovenskih jezer. Manco Korelc bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Manca Korelc je končala dodiplomski študij na fakulteti za turistične študije Turistica v Portorožu, podiplomskega pa na ekonomski fakulteti v Ljubljani, smer trženje. Je magistra poslovnih ved. Kot samostojna svetovalka se ukvarja s komunikacijo na družbenih medijih in že deset let deluje na področju digitalnega marketinga.
Doma je v Kočevju in je zelo navdušena športnica, nekoč se je veliko ukvarjala s tekom, potem pa se je preusmerila na kolesarjenje. To je zanjo postalo prava strast in bolj se je povečevalo število prevoženih kilometrov, bolj se je kristalizirala ideja, da ta šport poveže še z nečim drugim.
Konec leta 2016 je tako začela projekt Moja jezera. To pomeni, da si je izbrala cilj, da bo obiskala in opisala vsa slovenska jezera oziroma stoječe vode. Kot prvo je obiskala "domače" Kočevsko jezero.
Manca Korelc na svoji spletni strani piše:
"Že od nekdaj me voda v različnih pojavnih oblikah v naravi prevzema na prav poseben način. Potoki, reke, hudourniki, sotočja, morje, jezera. A poznaš tisti občutek, ko nekaj zagledaš in se v hipu umiriš, na obraz se ti nariše rahel nasmeh in zožiš veke, kot bi s tem še bolj čutno doživel to lepoto? No, ta občutja meni ustvari jezero. Je Eklektična Zmes Energije, Radoživosti, Očarljivosti."
Manca Korelc:
" Odkar v garažo skrbno zaklepam svojega Ariela, Specialized treking kolo črne barve z ravno prav barve Soče, se mi je svet zavrtel za 360°. Sobotni in nedeljski solo kolesarski izleti, pa tudi kakšen krajši med tednom, ki jih načrtujem vse od ponedeljka, so postali zame višek športnega užitka, zmešanega s spoznavanjem Slovenije. Prekolesarjenih 4500 km v letu dni pa dokaz, da me je ta oblika gibanja povsem zasvojila.
Med poletjem in jesenjo sem preživela neskončne ure z aplikacijo Google Maps in risala trase, seštevala kilometre, iskala neprometne ceste in z lupo iskala neznana jezera. Poznaš Havaje? To je mini jezerce blizu Moravč!
Projekt Moja jezera je kombinacija vseh mojih strasti: kolesarjenje, jezera, izleti in vse skupaj objavljanje na digitalnih kanalih. Ne more biti boljše in bolj jaz!"
Na svoji speltni strani se je opisala takole:
"Moja profesionalna strast je digital marketing. Sem velika ambasadorka družabnih omrežij, tudi za poslovno komunikacijo.
Igor Miljavec, predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica, je človek idej, ki jih tudi uresničuje. Rad pomaga in poudarja, da se za vse najde rešitev. Je uspešen organizator in izzive, ki si jih postavlja, tudi uspešno premaguje. Pove, da težava ni v invalidnosti, marsikdaj je težava v naših glavah, zato je pomembno zaupanje. O njegovem življenju in o tem, kako uresničuje svoje delo, za katero pravi, da je zanj poslanstvo, boste slišali v današnji oddaji Razkošje v glavi. Igorja Miljavca je pred mikrofon povabila novinarka Petra Medved.
»Feminizem je zagovor socialne pravičnosti in nekaj, kar zadeva vsakdanje življenje vsakega in vsake izmed nas,« pravi mag. Tea Hvala, letošnja prejemnica nagrade Mesta žensk. Komparativistka in sociologinja kulture z magisterijem iz antropologije spolov je opravljala različne poklice, katerih skupni imenovalec so feminizem, zavzemanje za enake možnosti ter opozarjanje na socialno neenakost, prekarizacijo dela in predsodke do žensk, spolnih manjšin in priseljencev. Tea Hvala je prevajalka, urednica, kritičarka in književnica, ki piše o feministični teoriji, aktivizmu in umetnosti ter prevaja strokovna in književna besedila. V preteklosti je soorganizirala festival Rdeče zore, na Radiu Študent je soustvarjala oddajo Sektor Ž in vodila delavnice skupinskega pisanja znanstvene fantastike Svetovi drugih. Od leta 2015 v Cerkljanskem mladinskem alternativnem klubu soorganizira festival Deuje babe. Skrbela je za knjižnico ter založniški in pedagoški program Mesta žensk. Je (so)avtorica številnih »zinov«, pedagoškega gradiva in knjige za otroke Skrivna bolnišnica (2017) ter urednica vodnika Po svoji poti: 25 izletov po zgodovini žensk (2021).
Večina ljudi, ki gredo študirat arheologijo, v študij poleg časa in truda vloži tudi precej strasti. Tudi pozneje ne gre le za osemurno profesionalno službo, temveč arheologija postane način življenja. Tako tudi zunaj delovnega časa razmišljaš o stvareh, ki jih odkrivaš, izkopavaš, ter iščeš medsebojne povezave z različnimi področji, v prostem času pa prebiraš knjige in drugo literaturo, ki je tako ali drugače povezana z arheologijo. Zato je arheologija več kot le poklic, pravi dr. Jure Krajšek, diplomirani arheolog, višji kustos v Pokrajinskem muzeju Celje, ki je gost oddaje Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Sinolog, ki je v mladosti prepotoval svet, se potem kot ekonomist zaposlil v izvršnem svetu socialistične republike Slovenije, nekaj tednov po Maovi smrti pa odšel živet na Kitajsko in na koncu postal eden od ustanoviteljev Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti
Čeprav se včasih zdi, da so partizanski boj zasenčile temne lise zgodovine, je jasno, da so se partizani in partizanke borili na pravi strani zgodovine. Vodili so jih pogum, tovarištvo in prepričanje, da je to pravičen boj. Partizanov, živih prič dogodkov, je vse manj. Imajo pa svoje naslednike, ki cenijo njihov trud in – kot je to le mogoče – ohranjajo spomin na dogodke. Tako se konec januarja številni pohodniki in drugi udeležijo spominske slovesnosti ob obletnici legendarnega igmanskega marša. Tudi letos se je slovesnosti udeležil edini še živeči borec, danes 93-letni Albin Pibernik, ki je bil v času marša star komaj enajst let. V Razkošju v glavi smo spoznali njegovo življenjsko zgodbo: kako so se z družino veliko selili, kako je spoznal Tita, kako je bilo pri - 30 stopinjah Celzija prehoditi Igman in kako je med vojno postal sirota.
Nagrajena scenaristka, režiserka dokumentarnih filmov, esejistka in dobra bralka z nami deli svoje poglede na umetnost, na razsežnosti jezika, na podobe sodobne družbe in na medčloveške odnose.
»Patriarhat je eden najhujših režimov, kar smo jih doživeli v človeštvu,« pravi predsednica Slovenskega centra PEN Tanja Tuma, ki je tudi članica upravnega odbora mednarodnega ženskega komiteja pri PEN ter mednarodnega odbora Pisatelji za mir. Po izobrazbi je profesorica francoščine, angleščine in nemščine, svoje življenje je zapisala knjigam in književnosti. Pisateljica, avtorica številnih člankov s področja založništva, pobudnica bralnih kampanj za mlade in ustanoviteljica založbe Tuma, pri kateri sta med drugim izšli pomembni knjigi Antologija slovenskih pesnic in Pozabljena polovica, je kritična opazovalka družbe, ki si upa kritiko povedati tudi naglas. O sebi pravi, da se od nekdaj bori za promocijo branja in za pravice žensk ter zapostavljenih skupin in opozarja, da je samo upor molku edina pot k resnični enakopravnosti. Tanjo Tumo je pred mikrofon povabila voditeljica Tita Mayer.
Kraški svet je zanimiv preplet naravoslovnih in družboslovnih pojavov. Če začnemo z geologijo, je tu apnenec, ki je razpokan in prepusten ‒ omogoča odtekanje vode. Na to se navezujeta rast na površju in prilagoditev živalstva. Tu nastajajo kraške jame in drugi pojavi in tako dobimo preplet dogajanja in bivanja nad površjem in pod njim. Vse to je svet, v katerem skoraj ni vode ali pa je je zelo malo; svet, v katerem je bolj malo prsti. Zato so ta območja revnejša, saj večje industrializacije ni, to pa pomeni, da so v naravoslovnem pomenu besede bolje ohranjena. S takim opisom začenja svoj pogled na svoje osrednje področje študijskega in raziskovalnega dela dr. Mitja Prelovšek, strokovni sodelavec Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni, ki je gost v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
"Presihajoče Cerkniško jezero je zame zibelka življenja,« pravi Zoran Vidrih, naravoslovni fotograf, ki je tudi navdušen gornik, kolesar, kajakaš, turni deskar in ljubitelj nočnega neba. Na omenjenem jezeru so opazili že več kot 300 vrst ptic od stalnih do selivk in preletnikov. Tu je tudi cela vrsta drugih živali, od divjadi, zveri do glodalcev. Biotska raznovrstnost tega okolja je tako pestra, da tega ne moremo primerjati z nobenim podobnim območjem tako v Sloveniji kot drugje. Zorana Vidriha pa vse bolj privlačijo tudi zanimive in redke rastline ter nočno nebo, kot je zapisal: »V Cerknici in okolici imamo precej svetlobno neonesnaženo nočno nebo in dolga leta sem delal bolj ali manj uspešne širokokotne nočne posnetke neba kar z domačega hriba. Tako sem na Slivnici z daljnogledom prvič v življenju opazoval Orionovo meglico in bledi obris Andromede ..." Konec navedka. Zoran Vidrih je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Lahko rečemo, da je Andrej Šifrer vsem znano ime. Pevec in skladatelj zabavne glasbe je na slovenski glasbeni sceni prisoten od 70-ih let prejšnjega stoletja naprej. Je prejemnik velikega števila nagrad in priznanj, lastnik zlatih, srebrnih in platinastih LP plošč in avtor številnih glasbenih uspešnic, od katerih je veliko ponarodelih. V svoji bogati karieri je sodeloval s številnimi domačimi in tujimi glasbenimi imeni. Tudi danes ne počiva. Konec prejšnjega leta je objavil tudi knjigo, pop rock glasbeno kriminalko Volkovi. Andreja Šifrerja je pred mikrofon povabila Darja Groznik.
»Še vedno najbolj uživam v naravi,« pravi tokratna gostja oddaje Razkošje v glavi, dr. Blanka Ravnjak. Ko je končala študij biologije in dobila službo v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani, se ji je izpolnila želja, da bi narava postala tudi njeno službeno okolje. Ponosna je na svoje delo v botaničnem vrtu in različne projekte, v katere je vključena. Med njimi je tudi veliko dejavnosti pri tako imenovani zeleni infrastrukturi in ozelenjevanju mest, redno sodeluje pri pisanju knjig, ob vsem naštetem pa še vedno najde čas za nabiranje rastlin za zbirko in semensko banko. V tem res uživa. Vse svoje delo in dogodke v življenju vidi kot izziv, nikoli kot problem. Njeno vodilo je, da je s pozitivnim pristopom vse lažje in da je v vsaki stvari treba poiskati nekaj dobrega. Še več pa v današnjem pogovoru – z dr. Blanko Ravnjak se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
Dr. Irene Mislej se je malo po drugi svetovni vojni v Buenos Airesu rodila primorskim staršem, ki so tja pobegnili pred fašizmom. V obratu zgodovine se je sama čez trideset let od tam zaradi vojaške diktature izselila v takrat še jugoslovansko republiko Slovenijo, kjer je večino svojega življenja posvetila raziskovanju in razstavam naših izseljenskih umetnikov ter zgodovini izseljenstva, skoraj 18 let pa je vodila Pilonovo galerijo v Ajdovščini, ki je postala znana ne le po svojih razstavah, ampak tudi po družabnih dogodkih, polnih dobrega vina in hrane. O svojem življenju - ki ga verjetno najbolj zaznamuje neuničljiva radovednost - Irene Mislej pripoveduje skoraj tako poglobljeno in napeto, kot pripoveduje mnogokrat izredno nenavadne zgodbe slovenskih izseljenih umetnikov in piscev, ki jih je tako vneto preučevala in ji ne dajo miru niti po upokojitvi. Razkošje v glavi je pripravila Alja Zore.
V teh dneh se z več oddajami na radiu spominjamo 40. obletnice zimskih olimpijskih iger, ki so od 8. do 19. februarja leta 1984 potekale v Sarajevu. Te olimpijske igre so za vedno zapisane tudi v spominu Iva Čarmana, tekača na smučeh z bogato športno kariero. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil najboljši smučarski tekač takratne Jugoslavije. Pripadla mu je čast, da je na stadion Koševo na odprtje iger prinesel, bolje rečeno, prismučal olimpijsko baklo.
Od preučevanja konkretnih poslov jugoslovanskih podjetij v deželah v razvoju do raziskav delovanja trancnacionalnih podjetij in mednarodne ekonomije nasploh
Aleš Lajovic se je rodil 1. aprila 1951 v Ljubljani. Kot pravi, je bilo menda nedeljsko dopoldne deževno, ob njegovem rojstvu pa je baje posijalo sonce. V družini je bilo šest otrok – štirje fantje in dve sestri. Oče je bil ekonomist in je hodil v službo, mama pa je imela veliko dela z otroki in gospodinjstvom. Osnovno šolo je obiskoval v Ljubljani za Bežigradom, nadaljeval pa v klasičnem razredu na osnovni šoli Prežihovega Voranca. Sledila je II. Gimnazija oziroma »Šubička«, kot so jo imenovali. Poleg splošnih predmetov so imeli še angleščino, francoščino in latinščino. Na gimnaziji je sodeloval tudi v pevskem zboru in francoskem dramskem krožku. Ob gimnaziji je obiskoval glasbeno šolo Franca Šturma za Bežigradom, teorijo in klavir, ter likovni krožek v Pionirskem domu. Njegova maturitetna naloga je imela naslov: Pretvorba vodne energije v mehanično pri Peltonovi turbini. Aleš Lajovic je strojnik, livar, bil je jamski potapljač, je jamar, z enim od pevskih zborov je pel v Tibetu, pred pozabo je rešil idrijsko železnico iz prve svetovne vojne, se poglobil v iskanje podatkov o avstro-ogrskem admiralu Antonu Hausu in še marsikaj drugega. Spoznali ga bomo v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Amelia Kraigher je predana umetnosti in humanizmu. Je izjemna poznavalka scenskih umetnosti, trenutno pa vse svoje moči usmerja v izdajanje vrhunskih knjig. Je odgovorna urednica mikro založbe /*cf, ki se posveča izdajanju humanistike in družboslovja, dve zbirki pa sta namenjeni tudi leposlovju. Amelia Kraihger pravi, da izdajajo knjige, ki so za ljudi pomembne. In čeprav so na knjižnih policah v knjigarnah pogosto izpostavljene slabe knjige, med katere sodijo tudi priročniki za osebno rast, Amelia Kraigher pove, da je najboljši priročnik za osebno rast dobra teoretska knjiga.
O Viki Potočnik vemo veliko. Nekdanja političarka, ki je bila v času demokratičnih sprememb gotovo eden najopaznejših obrazov, poslanka zvezne jugoslovanske skupščine, poslanka slovenskega parlamenta, županja Ljubljane, dolgoletna direktorica ljubljanskega Pionirskega doma v Ljubljani, ki je hiša ustvarjalnosti otrok in mladih, tudi v tretjem življenjskem obdobju ne počiva. Kdor jo bolje pozna, ni presenečen nad njenim likovnim in kiparskim ustvarjanjem. Pred nekaj dnevi so v Galeriji Lovrenčič v Ljubljani odprli razstavo njenih del z naslovom Izzivalke.
Marija Kos iz Ruperč pri Mariboru se je po diplomi iz agronomije zaposlila v vinarskem podjetju, ki pa je kmalu tranzicijsko ugasnilo. Danes jo redno srečujemo na osrednji mariborski tržnici, kjer prodaja svoje pridelke, nemalokrat pa tudi v pismih bralcev in na družbenih omrežjih, kjer kot aktivna državljanka opozarja na nepravilnosti, krivice in zgrešene poteze, ki praviloma zadenejo nemočne z obrobja. Z Marijo Kos se je pogovarjal Stane Kocutar.
Včasih je sanjala o arhaičnih staroselskih ljudstvih, oddaljenih in že izginulih kulturah, danes, ko jo še vedno vodi želja po reševanju ugank, se sprašuje, zakaj nismo ostali lovci in nabiralci.
Zgodba meksikajnarjev, slovenskih vojakov prostovoljcev, ki so se v Mehiki bojevali za širitev habsburške monarhije sredi 19. stoletja, je gotovo manj znana v splošnem poznavanju naše zgodovine. Takratnemu dogajanju in presunljivi, sicer fiktivni zgodbi enega izmed njih, Toneta Brusa, lahko sledimo v stripu, ki je doslej najobsežnejše delo stripovskega ustvarjalca Zorana Smiljanića – ob njem se kot avtor podpisuje tudi Marijan Pušavec. Kar nekaj je zgodovinskih, dobro znanih likov, ki so s Smiljanićevim stripom dobili svojo podobo: Ivan Cankar, Jože Plečnik in zadnji med njimi: Karel Destovnik - Kajuh. Ob koncu leta, ki je bilo tudi Kajuhovo leto, v oddaji Razkošje v glavi predstavljamo Zorana Smiljanića – ilustratorja, karikaturista, scenarista, publicista, predvsem pa striparja.
Neveljaven email naslov