Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenska filmska režiserka in scenaristka, ki jo zanimajo krivice in zgodbe, ki jih ne bi smeli pozabiti. Prva ženska, ki je v Sloveniji posnela igrani celovečerni film
Je slovenska režiserka in scenaristka, ki jo zanimajo krivice in zgodbe, ki jih ne bi smeli pozabiti. Avtorica več kot 40 dokumentarnih in treh igranih filmov. Dobitnica številnih filmskih nagrad. Prva ženska, ki je v Sloveniji posnela igrani celovečerec. Umetnica, ki je na svoji koži čutila ideološki pritisk. Mama, sestra, žena, prijateljica. Maja Weiss je filmska ustvarjalka, ki zadnjih 30 let sooblikuje slovensko filmsko krajino.
Magija filma je, da te potegne vase, pravi režiserka, katere zadnji projekt je filmski selfie – dokumentarni film o njej sami in dobi, v kateri je odraščala. V filmu My way 50 – med izgubljenim in najdenim svetom je Maja Weiss našla veliko bolečine in žalosti, kar so razkrivali njeni dokumentarci, ki iščejo resnico, opozarjajo na krivice in kršitve človekovih pravic. Po drugi strani pa tudi veliko lepega – človeka, lepoto človekove duše, lepoto preživetja, upanja, vztrajanja …
“Ogromno sem se naučila o življenju. Poskušala sem razumeti življenje, skozi vse te filme sem poskušala razumeti to, kako ljudje funkcioniramo, kdo smo, kaj to sploh je življenje. (…) Vedno je šlo za neki angažma, po drugi strani pa za človeške drame – to lepoto in ta preživetveni gon, ki ga ljudje nosimo v sebi.”
Ljubezen do filma in tudi drugih vrst umetnosti (glasbe, literature) je Maja Weiss začutila že v svojem otroštvu, za kar je zaslužen predvsem njen oče. Večeri, ko se je vsa družina zbrala pred televizijo in si ogledala kakšno hollywoodsko klasiko, so bili nekaj posebnega, se spominja režiserka. Na njeno osebno in poklicno življenje so vplivali tudi novinarski krožek v osnovni šoli, profesorica filozofije na gimnaziji, Metlika s svojo kulturno-umetniško sceno in punkom, pozneje Ljubljana in AGRFT, v 90. letih Berlin. Podpisala se je pod 40 dokumentarnih filmov in tri igrane. Na eni strani jo torej zanima fikcija, ki je polna iluzije, domišljije, ustvarjanja novih zgodb, na drugi strani pa dokumentarni filmi, ki so pričevanje o tem, kar se je res zgodilo, iskanje in odkrivanje resnice. Ali ni to dvoje v nasprotju?
“Videla sem, da mi je to dvoje oboje všeč in mi je zelo pomembno. Da me dokumentarni filmi držijo realno na tleh, v tem življenju, da ne odletim nekam daleč. In da sem zelo hvaležna za igrane filme, v katerih lahko kot bog konstrukturiram in rekonstrukturiram stvari, jih postavljam tako, kot jih jaz vidim, doživljam, čutim, vsako slikico dejansko ti ustvariš. To sta dva različna principa in oboje me je izjemno zanimalo in oboje je eno veliko raziskovanje. To je raziskovanje v filmski umetnosti, v tem uživam. Vedno pa mi je bila blizu tudi iluzija različnih svetov – zatekanje v neke druge svetove, v neke druge izkušnje, v neka druga življenja.”
Danes je igrani film težje posneti, saj zanj potrebuješ več denarja kot za dokumentarni film. Denarja pa ni veliko. Maja Weiss vseeno pravi, da to, kar nastane, je dobro. Vsak slovenski filmski ustvarjalec namreč v svoj film vloži vse, saj ve, da ni prostora za napake – tako kot jih npr. dopuščamo v športu. V širši družbi še prevečkrat razberemo mnenje, pravi Weissova, da sta kultura in umetnost “zafrkancija”.
“To je odgovorno in trdo delo. Res pa je, da vsaka zgodba ni uspešna zgodba. Tukaj se vidi stresna pozicija. Lahko govorim iz sebe – mene je strah! Mene je absolutno strah naslednjega filma. In strah je slaba popotnica. Moraš biti osvobojen – ko si mlad, si osvobojen, moraš biti drzen in si upati. In ravno temu lahko mogoče pripišem nekaj svojih uspehov v preteklosti. Seveda moraš biti ustvarjalen, ampak prav tako te ne sme biti strah.”
902 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Slovenska filmska režiserka in scenaristka, ki jo zanimajo krivice in zgodbe, ki jih ne bi smeli pozabiti. Prva ženska, ki je v Sloveniji posnela igrani celovečerni film
Je slovenska režiserka in scenaristka, ki jo zanimajo krivice in zgodbe, ki jih ne bi smeli pozabiti. Avtorica več kot 40 dokumentarnih in treh igranih filmov. Dobitnica številnih filmskih nagrad. Prva ženska, ki je v Sloveniji posnela igrani celovečerec. Umetnica, ki je na svoji koži čutila ideološki pritisk. Mama, sestra, žena, prijateljica. Maja Weiss je filmska ustvarjalka, ki zadnjih 30 let sooblikuje slovensko filmsko krajino.
Magija filma je, da te potegne vase, pravi režiserka, katere zadnji projekt je filmski selfie – dokumentarni film o njej sami in dobi, v kateri je odraščala. V filmu My way 50 – med izgubljenim in najdenim svetom je Maja Weiss našla veliko bolečine in žalosti, kar so razkrivali njeni dokumentarci, ki iščejo resnico, opozarjajo na krivice in kršitve človekovih pravic. Po drugi strani pa tudi veliko lepega – človeka, lepoto človekove duše, lepoto preživetja, upanja, vztrajanja …
“Ogromno sem se naučila o življenju. Poskušala sem razumeti življenje, skozi vse te filme sem poskušala razumeti to, kako ljudje funkcioniramo, kdo smo, kaj to sploh je življenje. (…) Vedno je šlo za neki angažma, po drugi strani pa za človeške drame – to lepoto in ta preživetveni gon, ki ga ljudje nosimo v sebi.”
Ljubezen do filma in tudi drugih vrst umetnosti (glasbe, literature) je Maja Weiss začutila že v svojem otroštvu, za kar je zaslužen predvsem njen oče. Večeri, ko se je vsa družina zbrala pred televizijo in si ogledala kakšno hollywoodsko klasiko, so bili nekaj posebnega, se spominja režiserka. Na njeno osebno in poklicno življenje so vplivali tudi novinarski krožek v osnovni šoli, profesorica filozofije na gimnaziji, Metlika s svojo kulturno-umetniško sceno in punkom, pozneje Ljubljana in AGRFT, v 90. letih Berlin. Podpisala se je pod 40 dokumentarnih filmov in tri igrane. Na eni strani jo torej zanima fikcija, ki je polna iluzije, domišljije, ustvarjanja novih zgodb, na drugi strani pa dokumentarni filmi, ki so pričevanje o tem, kar se je res zgodilo, iskanje in odkrivanje resnice. Ali ni to dvoje v nasprotju?
“Videla sem, da mi je to dvoje oboje všeč in mi je zelo pomembno. Da me dokumentarni filmi držijo realno na tleh, v tem življenju, da ne odletim nekam daleč. In da sem zelo hvaležna za igrane filme, v katerih lahko kot bog konstrukturiram in rekonstrukturiram stvari, jih postavljam tako, kot jih jaz vidim, doživljam, čutim, vsako slikico dejansko ti ustvariš. To sta dva različna principa in oboje me je izjemno zanimalo in oboje je eno veliko raziskovanje. To je raziskovanje v filmski umetnosti, v tem uživam. Vedno pa mi je bila blizu tudi iluzija različnih svetov – zatekanje v neke druge svetove, v neke druge izkušnje, v neka druga življenja.”
Danes je igrani film težje posneti, saj zanj potrebuješ več denarja kot za dokumentarni film. Denarja pa ni veliko. Maja Weiss vseeno pravi, da to, kar nastane, je dobro. Vsak slovenski filmski ustvarjalec namreč v svoj film vloži vse, saj ve, da ni prostora za napake – tako kot jih npr. dopuščamo v športu. V širši družbi še prevečkrat razberemo mnenje, pravi Weissova, da sta kultura in umetnost “zafrkancija”.
“To je odgovorno in trdo delo. Res pa je, da vsaka zgodba ni uspešna zgodba. Tukaj se vidi stresna pozicija. Lahko govorim iz sebe – mene je strah! Mene je absolutno strah naslednjega filma. In strah je slaba popotnica. Moraš biti osvobojen – ko si mlad, si osvobojen, moraš biti drzen in si upati. In ravno temu lahko mogoče pripišem nekaj svojih uspehov v preteklosti. Seveda moraš biti ustvarjalen, ampak prav tako te ne sme biti strah.”
Začeli bomo – na začetku. V tistih povojnih dneh, ko si je deklica Marjanca najprej čisto od blizu ogledala prve barvice, ki so se znašle v njenih rokah, potem pa je z njimi potegnila prve živopisne črte po papirju. Na koncu pa bomo pripoved zaokrožili v sedanjosti, ko zdaj tudi druženje z vnukinjo in vnukom odščipne dnevom nekaj tistih uric, ko je svetloba ravno prava, da lahko na belini listov zaživijo podobe praviloma vsaj za ščepec hudomušnih bitij, ki na koncu v slikanicah in knjigah burijo domišljijo otrok, pa tudi njihovih staršev. In vmes bo seveda zanimiva, predvsem pa plodovita življenjska in poklicna pot akademske slikarke Marjance Jemec Božič, ki je lani, ko sta si poletje in jesen podala roko, dopolnila 90 let, njene ilustracije pa že več kot šest desetletij bogatijo vsebino več kot dvesto knjig in tudi televizijskih slikanic. Na klepet v oddaji Razkošje v glavi je umetnico povabil Dušan Berne.
Življenje je res polno presenečenj, bi lahko ponovili že malce oguljeno frazo, ki jo večkrat slišimo, ko se pogovarjamo o izkušnjah, ki zaznamujejo bivanje posameznikov v času in prostoru. Včasih so te izkušnje zelo pozitivne, drugič spet ne. Arheologinja dr. Daša Pavlovič ima takih izkušenj kar nekaj. Želela je preučevati prazgodovino, pa se je usmerila v zgodnji srednji vek. Ko je bila brez službe, je prodajala nakit v zasebni trgovinici. Leta 2014 pa je skupaj s prijateljico zbrala za 15 tovornjakov humanitarne pomoči, namenjene prebivalcem Bosne in Hercegovine, ki jih je takrat prizadela vodna ujma. V uvodu v svojo doktorsko disertacijo je med drugim zapisala: »Moji starši so zakon! Hvala za vso podporo, potrpežljivost, mir, vsako vrečko napolitank, tone čokolade, radič Verona in topel dom. Predvsem pa hvala, da niso niti enkrat podvomili vame. Brez njih preprosto ne bi zmogla!« Dr. Daša Pavlovič bo gostja oddaje Razkošje v glavi, njen avtor pa je Milan Trobič.
Borut Mori je glasbenik, skladatelj in profesor harmonike, zaposlen na mariborskem konservatoriju za glasbo, Odraščal je ob reki Dravi in se selil ob njenem toku, posvetil pa ji je tudi glasbo. Bolj kot v Ljubljani ga poznajo v avstrijskem Gradcu. Ima seznam nagrad z različnih tekmovanj, snemal je za domače in tuje medijske hiše ter sodeloval z znanimi in manj znanimi glasbeniki. Vmes se je zaljubil tudi v ustvarjanje za gledališče. Kako zveni njegova glasbena oprema, lahko vidite v predstavi Lutkovnega gledališča Maribor Šivilja in škarjice.
V deževnem popoldnevu se je pripeljala do Radia. Zagorela, urejena, mična in nadvse privlačna. Ni je motilo slabo vreme. Le v nekaj trenutkih je sestavila invalidski voziček in sedla vanj. Prišla je točno in v hipu prostor napolnila z neverjetno energijo, optimizmom in veseljem. Današnja gostja, Tanja Cerkvenik, je v resnici zelo posebna ženska pri približno štiridesetih letih. Poškodovala se je pred 16 leti, se za hip ustavila in potem silovito nadaljevala. Kljub ločitvi je letos do mature pripeljala hčerko Niko, diplomirala na Ekonomski fakulteti, se kdaj pa kdaj tudi zaljubila in predvsem ostala pokončna, poštena in delavna. Že vrsto let je zaposlena na zavarovalnici, je ambasadorka fundacije, ki zbira denar za zdravljenje hrbtenjače, in da ne pozabimo - je tudi udeleženka paralimpijskih iger ter evropskega in svetovnega prvenstva. Poslušajte Tanjo Cerkvenik v oddaji Razkošje v glavi in morda se boste svojim težavam na koncu le nasmehnili.
Drage poslušalke, dragi poslušalci! Ob izteku lanskega leta so profesorju doktorju Matjažu Percu za vrhunske znanstvene dosežke, kot je bilo ob tem poudarjeno, podelili Zoisovo nagrado. Predlani je bil med približno 5500 nominiranci z vsega sveta izbran za lavreata združenja USERN, pri katerem je med drugimi v odboru za nagrado tudi dvanajst Nobelovih nagrajencev. Poleg tega je z več kot dvajset tisoč omembami v strokovni in drugi publicistiki največkrat citirani slovenski znanstvenik, po podatkih agencije Thompson Reuters pa se je že leta 2014 uvrstil v odstotek najbolj citiranih fizikov na svetu. Profesorja doktorja Matjaža Perca s Fakultete za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.
Dr. Boštjan Laharnar je višji kustos v arheološkem oddelku v Narodnem muzeju Slovenije. Področje, s katerim se ukvarja, je obdobje, ki sega od prazgodovine pa vse do rimske kolonizacije naših krajev. To pomeni, da preučuje zanimivo obdobje preloma med prazgodovino in antiko. Je avtor številnih strokovnih člankov in študij ter soavtor več arheoloških razstav.
Sonja Prosenc je šele četrta režiserka v Sloveniji, ki je s sredstvi slovenskega filmskega sklada posnela celovečerni igrani film. To je bil film Drevo leta 2014, pred tem se je podpisala pod nekaj kratkih filmov, enega dokumentarnega, nekajkrat je bila asistentka režije. Maja se bo s posebnim glasbenim nastopom dua Silence in projekcijo filma Zgodovina ljubezni v Slovenski filharmoniji začela slovenska distribucijska pot njenega zadnjega filma. Ta sicer že nekaj časa obiskuje filmske festivale in prejema nagrade. Zakaj dela raje filme za zahtevnejše in aktivnejše občinstvo? Kako težko je v Sloveniji posneti celovečerec? In kako je od študija novinastva prišla do sedme umetnosti? Odgovore izveste v oddaji Razkošje v glavi.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Zborovodja, dirigent, ki na poseben način čuti vokalno, zborovsko glasbo, ki ji je posvetil svoje življenje. Tako bi lahko z nekaj besedami opisali Matjaža Ščeka, Primorca, Koprčana in predvsem dirigenta. Toda ko se začnemo z njim pogovarjati, začutimo njegov čuteč odnos do vsega, kar nas obdaja, posebno do glasbe. »Matjaž Šček je študiral dirigiranje na Akademiji za glasbo v Ljubljani in se izobraževal pri priznanem skladatelju in dirigentu Lojzetu Lebiču. Uspešno je vodil več ljubiteljskih pevskih sestavov, med drugim Moški zbor Srečka Kosovela iz Ajdovščine, Komorni zbor Ipavska, Komorni zbor RTV Slovenija in vrsto zborov v deželi Furlaniji – Julijski krajini. V vrh njegovega zborovskega ustvarjanja spada desetletje dela z Ljubljanskimi madrigalisti (1991–2001). Njegovo delo je prepoznavno in cenjeno, izvajanje rahločutno in zavzeto, njegovi programi pa sveži in nekonvencionalni. Na številnih državnih in mednarodnih tekmovanjih je vedno dosegel najvišje uvrstitve in priznanja. Je nosilec zlate Gallusove plakete.« Tako so med drugim zapisali na spletnih straneh Mešanega pevskega zbora Postojna, ki ga Matjaž Šček vodi zdaj. In Matjaž Šček bo gost v oddaji Razkošje v glavi.
Dr. Andraž Teršek je ustavnik in pravni filozof, ki kot univerzitetni profesor študentkam in študentom predava tako tematike s področja prava kot tudi poglavja iz etike, filozofije, politologije, edukacije, psihologije in aktivno kritičnega državljanstva. Je, kot pravijo zanj, predstavnik pravniške avantgarde, kritični intelektualec in publicist, ki v svojih odmevnih medijskih nastopih pogosto opozarja na anomalije v naši družbi. V radiofonskem portretu doktorja Terška lahko slišimo kopico zanimivih utrinkov iz njegovega poklicnega in zasebnega življenja.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Špela Rozin je bila šestdesetih in deloma sedemdesetih letih prejšnjega stoletja najuspešnejše slovenska filmska igralka na tujem, za mnoge tudi ena najlepših. Snemala je večinoma v Italiji, delala pa tudi na Poljskem, v Avstriji in Združenih državah Amerike. Poleg tega je številne filme posnela tudi v nekdanji Jugoslaviji.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Rodil se je v družini akademske slikarke in akademskega slikarja, kar je, bolj ali manj pričakovano, zaznamovalo njegovo poklicno, umetniško in tudi življenjsko pot. Poleg tega je njegova mama, Dora Plestenjak, že ves čas dobrohotna ocenjevalka Domnove ustvarjalnosti, oba pa se, če je to le mogoče, pomešata med občinstvo vsaj pri najodmevnejših koncertih Domnovega polbrata, Jana Plestenjaka. Sicer pa slikar, kipar in oblikovalec Domen Slana poudarja, da mora vizualna umetnost »ljudem govoriti sama zase, brez dodatkov nekih kritičnih besedil, ki jih nihče ne razume. Tudi z glasbo je podobno. Poslušaš in te pritegne ali pač ne.«
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Neveljaven email naslov