Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenska filmska režiserka in scenaristka, ki jo zanimajo krivice in zgodbe, ki jih ne bi smeli pozabiti. Prva ženska, ki je v Sloveniji posnela igrani celovečerni film
Je slovenska režiserka in scenaristka, ki jo zanimajo krivice in zgodbe, ki jih ne bi smeli pozabiti. Avtorica več kot 40 dokumentarnih in treh igranih filmov. Dobitnica številnih filmskih nagrad. Prva ženska, ki je v Sloveniji posnela igrani celovečerec. Umetnica, ki je na svoji koži čutila ideološki pritisk. Mama, sestra, žena, prijateljica. Maja Weiss je filmska ustvarjalka, ki zadnjih 30 let sooblikuje slovensko filmsko krajino.
Magija filma je, da te potegne vase, pravi režiserka, katere zadnji projekt je filmski selfie – dokumentarni film o njej sami in dobi, v kateri je odraščala. V filmu My way 50 – med izgubljenim in najdenim svetom je Maja Weiss našla veliko bolečine in žalosti, kar so razkrivali njeni dokumentarci, ki iščejo resnico, opozarjajo na krivice in kršitve človekovih pravic. Po drugi strani pa tudi veliko lepega – človeka, lepoto človekove duše, lepoto preživetja, upanja, vztrajanja …
“Ogromno sem se naučila o življenju. Poskušala sem razumeti življenje, skozi vse te filme sem poskušala razumeti to, kako ljudje funkcioniramo, kdo smo, kaj to sploh je življenje. (…) Vedno je šlo za neki angažma, po drugi strani pa za človeške drame – to lepoto in ta preživetveni gon, ki ga ljudje nosimo v sebi.”
Ljubezen do filma in tudi drugih vrst umetnosti (glasbe, literature) je Maja Weiss začutila že v svojem otroštvu, za kar je zaslužen predvsem njen oče. Večeri, ko se je vsa družina zbrala pred televizijo in si ogledala kakšno hollywoodsko klasiko, so bili nekaj posebnega, se spominja režiserka. Na njeno osebno in poklicno življenje so vplivali tudi novinarski krožek v osnovni šoli, profesorica filozofije na gimnaziji, Metlika s svojo kulturno-umetniško sceno in punkom, pozneje Ljubljana in AGRFT, v 90. letih Berlin. Podpisala se je pod 40 dokumentarnih filmov in tri igrane. Na eni strani jo torej zanima fikcija, ki je polna iluzije, domišljije, ustvarjanja novih zgodb, na drugi strani pa dokumentarni filmi, ki so pričevanje o tem, kar se je res zgodilo, iskanje in odkrivanje resnice. Ali ni to dvoje v nasprotju?
“Videla sem, da mi je to dvoje oboje všeč in mi je zelo pomembno. Da me dokumentarni filmi držijo realno na tleh, v tem življenju, da ne odletim nekam daleč. In da sem zelo hvaležna za igrane filme, v katerih lahko kot bog konstrukturiram in rekonstrukturiram stvari, jih postavljam tako, kot jih jaz vidim, doživljam, čutim, vsako slikico dejansko ti ustvariš. To sta dva različna principa in oboje me je izjemno zanimalo in oboje je eno veliko raziskovanje. To je raziskovanje v filmski umetnosti, v tem uživam. Vedno pa mi je bila blizu tudi iluzija različnih svetov – zatekanje v neke druge svetove, v neke druge izkušnje, v neka druga življenja.”
Danes je igrani film težje posneti, saj zanj potrebuješ več denarja kot za dokumentarni film. Denarja pa ni veliko. Maja Weiss vseeno pravi, da to, kar nastane, je dobro. Vsak slovenski filmski ustvarjalec namreč v svoj film vloži vse, saj ve, da ni prostora za napake – tako kot jih npr. dopuščamo v športu. V širši družbi še prevečkrat razberemo mnenje, pravi Weissova, da sta kultura in umetnost “zafrkancija”.
“To je odgovorno in trdo delo. Res pa je, da vsaka zgodba ni uspešna zgodba. Tukaj se vidi stresna pozicija. Lahko govorim iz sebe – mene je strah! Mene je absolutno strah naslednjega filma. In strah je slaba popotnica. Moraš biti osvobojen – ko si mlad, si osvobojen, moraš biti drzen in si upati. In ravno temu lahko mogoče pripišem nekaj svojih uspehov v preteklosti. Seveda moraš biti ustvarjalen, ampak prav tako te ne sme biti strah.”
902 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Slovenska filmska režiserka in scenaristka, ki jo zanimajo krivice in zgodbe, ki jih ne bi smeli pozabiti. Prva ženska, ki je v Sloveniji posnela igrani celovečerni film
Je slovenska režiserka in scenaristka, ki jo zanimajo krivice in zgodbe, ki jih ne bi smeli pozabiti. Avtorica več kot 40 dokumentarnih in treh igranih filmov. Dobitnica številnih filmskih nagrad. Prva ženska, ki je v Sloveniji posnela igrani celovečerec. Umetnica, ki je na svoji koži čutila ideološki pritisk. Mama, sestra, žena, prijateljica. Maja Weiss je filmska ustvarjalka, ki zadnjih 30 let sooblikuje slovensko filmsko krajino.
Magija filma je, da te potegne vase, pravi režiserka, katere zadnji projekt je filmski selfie – dokumentarni film o njej sami in dobi, v kateri je odraščala. V filmu My way 50 – med izgubljenim in najdenim svetom je Maja Weiss našla veliko bolečine in žalosti, kar so razkrivali njeni dokumentarci, ki iščejo resnico, opozarjajo na krivice in kršitve človekovih pravic. Po drugi strani pa tudi veliko lepega – človeka, lepoto človekove duše, lepoto preživetja, upanja, vztrajanja …
“Ogromno sem se naučila o življenju. Poskušala sem razumeti življenje, skozi vse te filme sem poskušala razumeti to, kako ljudje funkcioniramo, kdo smo, kaj to sploh je življenje. (…) Vedno je šlo za neki angažma, po drugi strani pa za človeške drame – to lepoto in ta preživetveni gon, ki ga ljudje nosimo v sebi.”
Ljubezen do filma in tudi drugih vrst umetnosti (glasbe, literature) je Maja Weiss začutila že v svojem otroštvu, za kar je zaslužen predvsem njen oče. Večeri, ko se je vsa družina zbrala pred televizijo in si ogledala kakšno hollywoodsko klasiko, so bili nekaj posebnega, se spominja režiserka. Na njeno osebno in poklicno življenje so vplivali tudi novinarski krožek v osnovni šoli, profesorica filozofije na gimnaziji, Metlika s svojo kulturno-umetniško sceno in punkom, pozneje Ljubljana in AGRFT, v 90. letih Berlin. Podpisala se je pod 40 dokumentarnih filmov in tri igrane. Na eni strani jo torej zanima fikcija, ki je polna iluzije, domišljije, ustvarjanja novih zgodb, na drugi strani pa dokumentarni filmi, ki so pričevanje o tem, kar se je res zgodilo, iskanje in odkrivanje resnice. Ali ni to dvoje v nasprotju?
“Videla sem, da mi je to dvoje oboje všeč in mi je zelo pomembno. Da me dokumentarni filmi držijo realno na tleh, v tem življenju, da ne odletim nekam daleč. In da sem zelo hvaležna za igrane filme, v katerih lahko kot bog konstrukturiram in rekonstrukturiram stvari, jih postavljam tako, kot jih jaz vidim, doživljam, čutim, vsako slikico dejansko ti ustvariš. To sta dva različna principa in oboje me je izjemno zanimalo in oboje je eno veliko raziskovanje. To je raziskovanje v filmski umetnosti, v tem uživam. Vedno pa mi je bila blizu tudi iluzija različnih svetov – zatekanje v neke druge svetove, v neke druge izkušnje, v neka druga življenja.”
Danes je igrani film težje posneti, saj zanj potrebuješ več denarja kot za dokumentarni film. Denarja pa ni veliko. Maja Weiss vseeno pravi, da to, kar nastane, je dobro. Vsak slovenski filmski ustvarjalec namreč v svoj film vloži vse, saj ve, da ni prostora za napake – tako kot jih npr. dopuščamo v športu. V širši družbi še prevečkrat razberemo mnenje, pravi Weissova, da sta kultura in umetnost “zafrkancija”.
“To je odgovorno in trdo delo. Res pa je, da vsaka zgodba ni uspešna zgodba. Tukaj se vidi stresna pozicija. Lahko govorim iz sebe – mene je strah! Mene je absolutno strah naslednjega filma. In strah je slaba popotnica. Moraš biti osvobojen – ko si mlad, si osvobojen, moraš biti drzen in si upati. In ravno temu lahko mogoče pripišem nekaj svojih uspehov v preteklosti. Seveda moraš biti ustvarjalen, ampak prav tako te ne sme biti strah.”
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
»V svojem sorodstvu imam najmanj dvajset tisoč evidentiranih ljudi,« pravi Peter Hawlina, soustanovitelj in dolgoletni predsednik Slovenskega rodoslovnega društva. »Toda za takšno množico ljudi bi seveda težko rekli, da so moji sorodniki, kajti vsaj zame so sorodniki tisti, ki pridejo na pogreb, ne pa takšni, ki se srečujejo na raznih porokah ali ob obletnicah.« Prisluhnite radiofonskemu portretu Petra Hawline.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Literarni prvenec Gabriele Babnik Koža iz bombaža iz leta 2007 je bil na slovenskem knjižnem sejmu izbran za najboljši prvenec, ostali trije romani V visoki travi, Sušna doba in Intimno so bili nominirani za kresnika. Sušna doba je prejela nagrado Evropske unije za književnost, Intimno je uvrščeno v zbirko 100 slovanskih romanov. Zaradi teh in tudi drugih mednarodnih nagrad se njeni romani prevajajo v tuje jezike. Gabriela Babnik je prejela tudi Stritarjevo nagrado za svoje kritiško delo, poleg tega prevaja in vodi delavnice kreativnega pisanja. Pisanje je zanjo rešitev, njen odgovor na svet, v katerem živimo. Zakaj piše na roko, zakaj piše o Afriki? Koliko rasizma opazi v svojem lastnem življenju?
Gostimo baletno legendo Henrika Neubauerja, ki je odplesal več kot sedemdeset najpomembnejših vlog, hkrati pa tudi sam koreografiral kopico baletov. Bil je tudi operni režiser, direktor ljubljanskega festivala, profesor na Akademiji za glasbo ter pisec opusa 33 knjig in nad 500 strokovnih člankov. Zato je pionir predstavljanja plesne preteklosti pri nas. Henrik Neubauer je poleg plesne šole mimogrede končal še medicino in bil nekaj let zdravnik. Dolga desetletja pa je bil aktivni rekreativni športnik. Tudi danes, kmalu bo praznoval 89 let, še rad sede na kolo in ima poleg izjemne fizične kondicije tudi sijajen spomin. Prisluhnite legendi.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Janez Pikon iz Bohinjske Bistrice je človek, ki te preseneti. Kleni upokojenec, ki bi s svojo življenjsko energijo ugnal marsikaterega mlajšega, je strasten planinec, pohodnik in gornik že odkar pomni. Pred dobrimi desetimi leti je to strast nadgradil še z opisi gorskih vzponov, potopisi in fotozgodbami. Pa ne samo to. Vse, kar je zapisal, je požlahtnil še z zgodbami iz bogatega ljudskega in zgodovinskega izročila bohinjskih krajev in ljudi. Odločilno za ta korak je bilo povabilo urednika spletne strani Gore in ljudje Francija Savenca leta 2007 in od takrat dalje je Janez Pikon pravi polihistor Bohinja in okolice. Domače mu je računalništvo, navdušuje ga šport in še tisoč drugih stvari. Janez Pikon bo gost oddaje Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Eno najvitalnejših, najizzivalnejših pa tudi mednarodno najbolj odmevnih oziroma uspešnih imen na slovenski vizualni sceni danes je gotovo Jaša. To je umetniško ime Jaše Mrevljeta–Pollaka, ki spaja elemente videa, performativne in konceptualne umetnosti, glasbe ter slikarstva, da bi navsezadnje ustvarjal tako imenovano site-specific art, se pravi: s prostorom določene instalacije, pogosto z omejenim časom trajanja. Slišati je zapleteno, toda Jaša je prepričan, da lahko šele s takim, večmedijskim pristopom med gledalci zbudi občutek, da pri umetnosti ne gre le za nekakšno neobvezno igračkanje v neki vzporedni, avtonomni ali zgolj navidezni realnosti, ampak da gre za resnično izkušnjo, ki terja njihov poln emocionalen in intelektualen angažma, ki mora nato odmevati tudi v ekonomski, družbeni in politični stvarnosti, ki jo živimo. In zdi se, da mu to tudi uspeva. Leta 2015 je, na primer, predstavljal Slovenijo na znamenitem beneškem likovnem bienalu; leto pozneje je v New Yorku sodeloval z Ulayem, legendarnim nemškim začetnikom tako imenovane performativne umetnosti; ameriški umetnostni zgodovinar Noah Charney pa ga je pred nekaj meseci v intervjuju za internetni portal MMC postavil ob bok impresionistom, Zoranu Mušiču in skupini Irwin kot tistim presežkom slovenske likovne ustvarjalnosti, ki utegnejo v prihodnje najbolj zanimati mednarodni umetnostni trg. Kako torej Jaša razmišlja o svojem ustvarjanju? Kaj hoče z njim doseči? – Na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali odgovore v prvem Razkošju v glavi v letu 2018. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Jaša (Goran Dekleva)
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
»Moj oče in rodovi očetov pred njim so mi predali ne le modrost o vinu in marljivem delu, pač pa tudi ljubezen do tega koščka zemlje in hvaležnost za vse, kar nam ponuja – in kar lahko sama ponudim drugim. Vsem, ki cenijo pristno, z osebno noto pridelano vino. Vino zame ni poklic, je način življenja.« Tako je na svoji spletni strani Vinarstvo Šibav zapisala Dušica Šibav, ki je končala univerzitetni študij agronomije in diplomirala iz vinarstva – to pomeni, da je vinogradnica, vinarka, ki se z vinom ukvarja že od leta 1990, od leta 2003 pa zagovarja in uresničuje do narave prijazno pridelavo grozdja in kakovostnega, vrhunskega vina. Tega pridela v svojih vinogradih tik pod domačijo v Fojani, v srcu Goriških Brd. Dušica Šibav je gostja v oddaji Razkošje v glavi.
Ilustratorka ter otroška in mladinska pisateljica Jelka Godec Schmid je bila, kot sama poudarja, »z užitkom nagajiva učenka«, ki je rada na skrivaj spotikala sošolke, ko jih je učiteljica poklicala pred tablo. Sicer pa je bila odličnjakinja, ki je svoj prosti čas zapolnila z likovnim krožkom v Pionirskem domu ter z ritmiko in s pevskim zborom, za nameček pa je hodila tudi v glasbeno šolo, kjer se je učila igrati na flavto. Njena mama, Ančka Gošnik Godec, ki je prav tako ilustratorka, jo je poleg tega spodbujala tudi k branju in k risanju, pri čemer seveda Jelki ni bilo treba skrbeti za papir in barvice, pa tudi otroških knjig je bilo na domačih knjižnih policah vselej veliko. »Po končani gimnaziji je bil tako študij na likovni akademiji v Ljubljani pravzaprav samo nekakšno logično nadaljevanje poti, na katero sem stopila že v rani mladosti, na tej poti pa je zdaj za mano že več kot sto knjig, ki sem jih ilustrirala, ter tudi nekaj takšnih, ki sem jih sama napisala,« pravi Jelka Godec Schmidt.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Novinarsko pero Branka Sobana je že dolgo eno najbolj prepoznavnih in verodostojnih v slovenski medijski krajini. Kot zunanje-politični dopisnik časopisne hiše Delo je poročal z Bližnjega vzhoda, poročal je iz Rusije ter drugih bivših sovjetskih republik, dandanes se pogosto javlja iz Strasbourga, z zasedanj Sveta Evrope. Je tudi avtor dveh knjig intervjujev, s pomočjo katerih osvetljuje občutljive odnose med Zahodom, Rusijo in islamom, vendar pred svoj mikrofon še zdaleč ne vabi le ministrov ali diplomatov. Soban je namreč prepričan, da visoki vladni uradniki vsega sveta praviloma lažejo. Zato se redno pogovarja s pisatelji in znanstveniki, inženirji, zdravniki, pravniki in humanitarnimi delavci, z vsemi tistimi, skratka, ki lahko zares razkrijejo, kakšno je dejansko stanje v državah, o katerih poroča. To pa tudi kaže, da Sobanu ne gre samo za suho obveščanje, ampak verjame, da je novinarjeva ključna dolžnost, da zastavi svojo besedo za vse tiste, ki v kaosu pogosto krvave sodobne zgodovine, polne vojn, terorja, zatiranj in uporov, sistematično ostajajo brez lastnega glasu. Nekaj zgodb iz svoje bogate novinarske kariere je Branko Soban za tokratno Razkošje v glavi delil z Goranom Deklevom. Na tem mestu objavljamo razširjeno različico oddaje. foto: Goran Dekleva
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Neveljaven email naslov