Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenska filmska režiserka in scenaristka, ki jo zanimajo krivice in zgodbe, ki jih ne bi smeli pozabiti. Prva ženska, ki je v Sloveniji posnela igrani celovečerni film
Je slovenska režiserka in scenaristka, ki jo zanimajo krivice in zgodbe, ki jih ne bi smeli pozabiti. Avtorica več kot 40 dokumentarnih in treh igranih filmov. Dobitnica številnih filmskih nagrad. Prva ženska, ki je v Sloveniji posnela igrani celovečerec. Umetnica, ki je na svoji koži čutila ideološki pritisk. Mama, sestra, žena, prijateljica. Maja Weiss je filmska ustvarjalka, ki zadnjih 30 let sooblikuje slovensko filmsko krajino.
Magija filma je, da te potegne vase, pravi režiserka, katere zadnji projekt je filmski selfie – dokumentarni film o njej sami in dobi, v kateri je odraščala. V filmu My way 50 – med izgubljenim in najdenim svetom je Maja Weiss našla veliko bolečine in žalosti, kar so razkrivali njeni dokumentarci, ki iščejo resnico, opozarjajo na krivice in kršitve človekovih pravic. Po drugi strani pa tudi veliko lepega – človeka, lepoto človekove duše, lepoto preživetja, upanja, vztrajanja …
“Ogromno sem se naučila o življenju. Poskušala sem razumeti življenje, skozi vse te filme sem poskušala razumeti to, kako ljudje funkcioniramo, kdo smo, kaj to sploh je življenje. (…) Vedno je šlo za neki angažma, po drugi strani pa za človeške drame – to lepoto in ta preživetveni gon, ki ga ljudje nosimo v sebi.”
Ljubezen do filma in tudi drugih vrst umetnosti (glasbe, literature) je Maja Weiss začutila že v svojem otroštvu, za kar je zaslužen predvsem njen oče. Večeri, ko se je vsa družina zbrala pred televizijo in si ogledala kakšno hollywoodsko klasiko, so bili nekaj posebnega, se spominja režiserka. Na njeno osebno in poklicno življenje so vplivali tudi novinarski krožek v osnovni šoli, profesorica filozofije na gimnaziji, Metlika s svojo kulturno-umetniško sceno in punkom, pozneje Ljubljana in AGRFT, v 90. letih Berlin. Podpisala se je pod 40 dokumentarnih filmov in tri igrane. Na eni strani jo torej zanima fikcija, ki je polna iluzije, domišljije, ustvarjanja novih zgodb, na drugi strani pa dokumentarni filmi, ki so pričevanje o tem, kar se je res zgodilo, iskanje in odkrivanje resnice. Ali ni to dvoje v nasprotju?
“Videla sem, da mi je to dvoje oboje všeč in mi je zelo pomembno. Da me dokumentarni filmi držijo realno na tleh, v tem življenju, da ne odletim nekam daleč. In da sem zelo hvaležna za igrane filme, v katerih lahko kot bog konstrukturiram in rekonstrukturiram stvari, jih postavljam tako, kot jih jaz vidim, doživljam, čutim, vsako slikico dejansko ti ustvariš. To sta dva različna principa in oboje me je izjemno zanimalo in oboje je eno veliko raziskovanje. To je raziskovanje v filmski umetnosti, v tem uživam. Vedno pa mi je bila blizu tudi iluzija različnih svetov – zatekanje v neke druge svetove, v neke druge izkušnje, v neka druga življenja.”
Danes je igrani film težje posneti, saj zanj potrebuješ več denarja kot za dokumentarni film. Denarja pa ni veliko. Maja Weiss vseeno pravi, da to, kar nastane, je dobro. Vsak slovenski filmski ustvarjalec namreč v svoj film vloži vse, saj ve, da ni prostora za napake – tako kot jih npr. dopuščamo v športu. V širši družbi še prevečkrat razberemo mnenje, pravi Weissova, da sta kultura in umetnost “zafrkancija”.
“To je odgovorno in trdo delo. Res pa je, da vsaka zgodba ni uspešna zgodba. Tukaj se vidi stresna pozicija. Lahko govorim iz sebe – mene je strah! Mene je absolutno strah naslednjega filma. In strah je slaba popotnica. Moraš biti osvobojen – ko si mlad, si osvobojen, moraš biti drzen in si upati. In ravno temu lahko mogoče pripišem nekaj svojih uspehov v preteklosti. Seveda moraš biti ustvarjalen, ampak prav tako te ne sme biti strah.”
907 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Slovenska filmska režiserka in scenaristka, ki jo zanimajo krivice in zgodbe, ki jih ne bi smeli pozabiti. Prva ženska, ki je v Sloveniji posnela igrani celovečerni film
Je slovenska režiserka in scenaristka, ki jo zanimajo krivice in zgodbe, ki jih ne bi smeli pozabiti. Avtorica več kot 40 dokumentarnih in treh igranih filmov. Dobitnica številnih filmskih nagrad. Prva ženska, ki je v Sloveniji posnela igrani celovečerec. Umetnica, ki je na svoji koži čutila ideološki pritisk. Mama, sestra, žena, prijateljica. Maja Weiss je filmska ustvarjalka, ki zadnjih 30 let sooblikuje slovensko filmsko krajino.
Magija filma je, da te potegne vase, pravi režiserka, katere zadnji projekt je filmski selfie – dokumentarni film o njej sami in dobi, v kateri je odraščala. V filmu My way 50 – med izgubljenim in najdenim svetom je Maja Weiss našla veliko bolečine in žalosti, kar so razkrivali njeni dokumentarci, ki iščejo resnico, opozarjajo na krivice in kršitve človekovih pravic. Po drugi strani pa tudi veliko lepega – človeka, lepoto človekove duše, lepoto preživetja, upanja, vztrajanja …
“Ogromno sem se naučila o življenju. Poskušala sem razumeti življenje, skozi vse te filme sem poskušala razumeti to, kako ljudje funkcioniramo, kdo smo, kaj to sploh je življenje. (…) Vedno je šlo za neki angažma, po drugi strani pa za človeške drame – to lepoto in ta preživetveni gon, ki ga ljudje nosimo v sebi.”
Ljubezen do filma in tudi drugih vrst umetnosti (glasbe, literature) je Maja Weiss začutila že v svojem otroštvu, za kar je zaslužen predvsem njen oče. Večeri, ko se je vsa družina zbrala pred televizijo in si ogledala kakšno hollywoodsko klasiko, so bili nekaj posebnega, se spominja režiserka. Na njeno osebno in poklicno življenje so vplivali tudi novinarski krožek v osnovni šoli, profesorica filozofije na gimnaziji, Metlika s svojo kulturno-umetniško sceno in punkom, pozneje Ljubljana in AGRFT, v 90. letih Berlin. Podpisala se je pod 40 dokumentarnih filmov in tri igrane. Na eni strani jo torej zanima fikcija, ki je polna iluzije, domišljije, ustvarjanja novih zgodb, na drugi strani pa dokumentarni filmi, ki so pričevanje o tem, kar se je res zgodilo, iskanje in odkrivanje resnice. Ali ni to dvoje v nasprotju?
“Videla sem, da mi je to dvoje oboje všeč in mi je zelo pomembno. Da me dokumentarni filmi držijo realno na tleh, v tem življenju, da ne odletim nekam daleč. In da sem zelo hvaležna za igrane filme, v katerih lahko kot bog konstrukturiram in rekonstrukturiram stvari, jih postavljam tako, kot jih jaz vidim, doživljam, čutim, vsako slikico dejansko ti ustvariš. To sta dva različna principa in oboje me je izjemno zanimalo in oboje je eno veliko raziskovanje. To je raziskovanje v filmski umetnosti, v tem uživam. Vedno pa mi je bila blizu tudi iluzija različnih svetov – zatekanje v neke druge svetove, v neke druge izkušnje, v neka druga življenja.”
Danes je igrani film težje posneti, saj zanj potrebuješ več denarja kot za dokumentarni film. Denarja pa ni veliko. Maja Weiss vseeno pravi, da to, kar nastane, je dobro. Vsak slovenski filmski ustvarjalec namreč v svoj film vloži vse, saj ve, da ni prostora za napake – tako kot jih npr. dopuščamo v športu. V širši družbi še prevečkrat razberemo mnenje, pravi Weissova, da sta kultura in umetnost “zafrkancija”.
“To je odgovorno in trdo delo. Res pa je, da vsaka zgodba ni uspešna zgodba. Tukaj se vidi stresna pozicija. Lahko govorim iz sebe – mene je strah! Mene je absolutno strah naslednjega filma. In strah je slaba popotnica. Moraš biti osvobojen – ko si mlad, si osvobojen, moraš biti drzen in si upati. In ravno temu lahko mogoče pripišem nekaj svojih uspehov v preteklosti. Seveda moraš biti ustvarjalen, ampak prav tako te ne sme biti strah.”
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Janez Bizjak univerzitetni diplomirani inženir, arhitekt, urbanist, naravovarstvenik in publicist, se je rodil v Trbovljah. Po maturi je nekaj mesecev delal kot rudar, da bi si prislužil denar za študij. Po univerzitetni diplomi na univerzi v Ljubljani je 15 let delal kot samostojni arhitekt in urbanist v gospodarstvu, v Ljubljani, Trbovljah in v Idriji. V Idriji je s kritičnimi članki sodeloval pri oporečniški reviji Kaplje. Leta 1980 je prejel nagrado Prešernovega sklada za arhitekturo. V letih od 1983 do 2005 je bil zaposlen pri Triglavskem narodnem parku, najprej kot strokovni sodelavec za obnovo kulturne dediščine in urejanje prostora, od leta 1992 do upokojitve leta 2005 pa kot direktor tega našega najstarejšega oz. edinega narodnega parka. Je tudi zavzet naravovarstvenik in je o tej temi napisal 173 strokovnih člankov v domačih in tujih publikacijah. Poleg tega je avtor petih knjig, od katerih je največ pozornosti zagotovo sprožila tista z naslovom Ostanki megalitske kulture v slovenskih Alpah iz leta 2012. Vzrok za nastanek te knjige, je bilo odkritje megalitskega kamnitega kroga pod Krnom. Janez Bizjak je zapisal: ?Ko sem ga našel, sem menil, da doslej skrito ne sme tudi ostati skrito. Kulturna dediščina in duhovno izročilo naših prednikov, četudi samo domnevna in težko dokazljiva, sta naša skupna in javna lastnina ...?
Kot deklica je lahko med počitnicami opazovala beloglave jastrebe, ki so gnezdili na strmih pobočjih v bližini očetove rojstne hiše na Cresu. Toda napak bi sklepali, če bi mislili, da jo je že ta stik z naravo usmeril v študij biologije, saj je naprej svojo poklicno pot videla na področju kulture. Tudi zdaj tako ob poslušanju Puccinijeve Tosce in ob gledanju baletnih predstav pride na površje njena umetniška duša, hkrati pa mnoge preseneti, ko jim pove, da ima črni pas v karateju. V oddajo Razkošje v glavi je profesorico Kristino Sepčić, predstojnico katedre za biokemijo na oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, povabil Dušan Berne.
Šentiljčan Izidor Golob se je rodil v tridesetih letih minulega stoletja v Orehku pri Cerknem, kjer je očitno doma posebno prefinjen občutek za naravo in njeno lepoto saj iz tistih krajev izhaja tudi direktor ljubljanskega botaničnega vrta dr. Jože Bavcon, hortikulturi pa se je zapisala tudi njegova sestra Jožica Golob Klančič, ki na Primorskem velja za specialistko za trajnice. Izidorja je pot zanesla na Štajersko, natančneje v Šentilj. Služboval je v mariborskem podjetju Florina in se izoblikoval v odličnega strokovnjaka za okrasne rastline. Je avtor štirih knjig od katerih je najbolj znana Vrt in letni časi, ki je bila prodana v kar 63 tisoč izvodih. V njegovem nasadu perunik najdemo tako stare znane sorte kot tiste najnovejše, ki jim rečejo kar vesoljske perunike pa tudi maslenice s katerimi se ukvarja kot žlahtnitelj. Svoje navdušenje rad deli z ljudmi, ki jih navduši njegovo cvetoče delo o katerem bo morda kmalu spet izšla kakšna knjiga. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.
Dr. Miha Kosi je slovenski zgodovinar, specialist za srednji vek. Na filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral zgodovino in geografijo. Leta 1994 je diplomiral iz zgodovine in za diplomsko nalogo z naslovom Templjarji na Slovenskem prejel Prešernovo nagrado za študente. Dve leti pozneje je diplomiral tudi iz geografije. Leta 2001 je doktoriral iz zgodovine z disertacijo Promet kot eden temeljev gospodarskega razvoja na Slovenskem v srednjem veku. V letih 1996-2000 je bil zaposlen kot mladi raziskovalec, od 2001. pa je višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani. Je avtor zelo odmevne knjige Potujoči srednji vek, in soavtor Zgodovinskega atlasa.
Izr. prof. dr. Damjan Janeš, mag. farm., se je rodil leta 1977 v Ljubljani. Na ljubljanski Fakulteti za farmacijo je diplomiral leta 2002 in za svoje diplomsko delo prejel Univerzitetno Prešernovo nagrado. Doktoriral je pri 30. letih z disertacijo Raziskave gliv kot virov novih protimikrobnih učinkovin. Danes dela na omenjeni fakulteti kot izredni profesor na Katedri za farmacevtsko biologijo. Predava predmete povezane z zdravilnimi rastlinami: farmakognozija, fitofarmaki, biogena zdravila in kozmetične sestavine naravnega izvora. Raziskovalno deluje na področju plinske kromatografije in proučuje spojine, ki so bistvene za vonj in okus, in spojine, ki so zanimive kot nove zdravilne učinkovine. Njegov poklic je tudi njegov hobi, ki mu vzame večino prostega časa. Edini v Sloveniji se ukvarja z rekonstrukcijo parfumov. Njegovo znanje o človekovem odkrivanju in proučevanju vonjav od prvih civilizacij do današnje dobe, ko je moderna sintezna kemija uresničila sanje Jeana-Baptista Grenouilla, junaka romana Parfum je eruditsko. Intrigira ga pomembnost najskrivnostnejšega med čutili – voha za človeka, odkriva ali je mogoče narediti parfum z vonjem dežnih kapelj in morske obale, ter kako lahko s pomočjo enega samega cveta naredimo esenco, ne da bi ga sploh utrgali. Ima odličen nos. In izjemen spomin. Karkoli dela, pri tem zagovarja pravo mero, znanost pa vidi kot izjemen kreativni poligon. V službi etike in služenja človečnemu. Razvrščanje živih bitij po razvitosti se mu zdi zelo relativno.
Doktor Tomaž Pavlin je nekanji hokejist Olimpije, zgodovinar in sociolog, ki že poldrugo desetletje predava na ljubljanski fakulteti za šport. Je velik poznavalec razvoja sokolstva na Slovenskem, organiziral in vodil je zbiranje gradiva športne dediščine pri nas, pripravil scenarij za razstavo Slovenski alpinizem, sodeloval pa je tudi pri oblikovanju vsebinske zasnove za Muzej športa. Na svojih predavanjih poudarja, da "zgodovina športa niso samo faktografsko zapisani dogodki in številke, marveč da gre pri tem tudi za širše razumevanje, razlage in vrednotenje športa skozi čas. Zgodovina torej ne sme biti cokla športu, ampak kažipot za prihodnost." V oddajo Razkošje v glavi ga je povabil Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Dramaturginja in teatrologinja Mojca Kreft se je rodila v idilični vasici Biserjane v Prlekiji, potem pa je dijaška leta že preživela v Ljubljani, kjer je maturirala na Poljanski gimnaziji. Za študij na filozofski fakulteti si je najprej izbrala slovenščino in etnologijo, čez dve leti pa je vzporedno vpisala še študij radijske in gledališke dramaturgije na AGRFT in tam leta 1975 tudi diplomirala. Njena poklicna kariera se je začela že naslednje leto v Mestnem gledališču ljubljanskem, ko je to gledališče vodil legendarni dramaturg Lojze Filipič, se potem nadaljevala v Drami SNG Maribor in v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer je bila deset let na delovnem mestu umetniškega vodje in nato še dramaturginje. Svojo poklicno pot je sklenila v vlogi kustosinje v Slovenskem gledališkem muzeju, Združenje dramskih umetnikov Slovenije pa ji je za življenjsko delo podelilo najuglednejše priznanje - veliki Bršljanov venec. Pripravlja: Dušan Berne
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Gostili bomo prav posebno gostjo in imeli zelo redko priložnost prisluhniti gospe, ki bo dan kasneje slavila svoj 100-ti rojstni dan. Milena Cesar se je rodila namreč 21.avgusta leta 1916, tako rekoč sredi prve svetovne vojne. Življenje ji nikoli ni bilo naklonjeno, prevečkrat je bilo kruto, saj je kot deklica izgubila najprej očeta, potem še mater in kasneje živela z dedom. Pot jo je iz Postojne zanesla v Ljubljano na šolanje, končala je trgovsko šolo,med drugim je bila pri nunah, službovala pa je v takratni banovini v oddelku za kulturo in šolstvo. Po končani drugi vojni se je udeležila delovne brigade in bila bolničarka, v zdravstvu pa je kasneje ostala vse do upokojitve pred dobrimi 40 leti. Pa še nekaj vse življenje prepleta njeno neverjetno zgodbo. Globoka, iskrena in predana vera v boga, v katerem je, in še vedno išče azil in zatočišče v neprijetnih trenutkih spominov ali vsakdanjega bivanja. Vljudno vabljeni, da prisluhnete, saj njeni spomini naravnost bruhajo na dan in njena odkritost, odprtost ter poštenost je osupljiva. Oddajo pripravlja Marjan Rogelj.
Davorin Preisinger-jamar, gornik, fotograf, popotnik, zbiralec mineralov in fosilov in raziskovalec opuščenih rudniških rovov. To slednje je nadgradil z izdajo knjige- Rudniki, opuščeni rudniki v Sloveniji, Založba Turistika 2010. Njegova življenjska pot nas preprosto osupne. Davorin je bil poleg naštetega tudi pripadnik jugoslovanskih mirovnih sil na Sinaju, leta 1960. Z avtomobilom je prečil Saharo, sodeloval v odpravi, ki je potovala od Kranja do Kitajske in še bi lahko naštevali. Njegova volja navdušuje, še bolj pa njegov optimizem.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Je arhitekt in buden opazovalec narave. Njegovi pašniki so namenoma nepokošeni, v dar dobiva domače čaje, ki so jih nabrali člani cirkuške družine in je eden od treh projektantov, ki so iz nekdanjih belgijskih zaporov sredi Ljubljane ustvarili enega najbolj prepoznavnih mladinskih hotelov v Evropi. Celica in njena zgodba temne preteklosti je spremenila vse. Ira Zorko je arhitekturo začel povezovati s permakulturo, meddrugim ustvaril prostore svobodne šole in ostal razmišljujoči človek, ki je optimist, ker je pesimizem rezerviran za boljše čase. Ira Zorko bo gost Carmen L. Oven v oddaji Razkošje v glavi, v soboto 23. julija ob 16.30 na prvem programu Radia Slovenija.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
»Prostovoljci so posamezniki, ki se odločijo, da bodo tudi zunaj družine ali kroga ožjih prijateljev naredili nekaj dobrega za sočloveka v stiski. Preprosto zato, ker v sebi čutijo to željo in potrebo, da bi pomagali drugim,« poudarja Tereza Novak, izvršna direktorica Slovenske filantropije in predsednica Nacionalnega foruma humanitarnih organizacij Slovenije. »Toda prostovoljsko delo lahko prinese tudi veliko psihično obremenitev, še posebej, če je prostovoljec priča težkim stvarem in je hkrati zelo sočuten,« opozarja Tereza Novak, ki jo je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.
Neveljaven email naslov