Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gorenjska korenina
Življenje Davorina Preisingerja je zaznamovala predvsem narava, tako gore, jame kot tudi minerali in fosili. Zelo pomemben del so bila, in so še, popotovanja, kot recimo prečenje Sahare s starim land roverjem, ali pa potovanje iz Kranja na Kitajsko. Sam se težko odloči, kaj bi dal na prvo mesto, vsak doživljaj ali področje sta prinesla neko bogato izkušnjo ali spomine.
Kot pove, so velik del njegovega življenja zaznamovale jame. Z jamarstvom se je prvič srečal konec 50 let prejšnjega stoletja, ko je na vrhu Grintovca srečal Tomaža Planino. Ta je bil jamar v Društvu za raziskovanje jam Ljubljana Matica in je na Davorinovo opombo, da je visokogorska narava nekaj izjemnega, odvrnil, da je v kraških jamah prav tako lepo.
Nekaj mesecev po srečanju s Tomažem Planino se je Davorin skupaj z alpinističnim tovarišem Milanom Valantom in nekaterimi drugimi spustil v Brezno na Jamah na Jelovici. Nato je obiskal še eno jamo in tako se je začela njegova jamarska zgodba, ki traja še danes. V svoj dnevnik je takrat zapisal:
12.4. 1959. Prvič v jame.
Za spremembo sva se z Milanom Valantom, občasnim alpinističnim soplezalcem domenila, da se enkrat podava v brezna. Rečeno, storjeno, sva se dobila na postaji v Radovljici. Z nama so šli še trije Milanovi, in sedaj tudi moji prijatelji. Najprej smo se lotili Brezna na jamah. Ljudje so o njem širili precej grozne stvari, toda ni bilo nič hudega. Najprej je bilo deset metrov brezna, potem pa se je po deset metrih rova končala vsa grozota. Rova je bilo namreč konec. Da rova je bilo konec, mi pa še nismo zaključili svojega dela. Odšli smo še v Častitljivo jamo. Za konec dneva sva z Milanom plezala v skalah pri Breznici. Tak trening je zelo koristen.
18.11. 1961. Križna jama pri Ložu
Ponudila se mi je ugodna prilika, da si ogledam eno najlepših Slovenskih jam. Prijatelj Tomaž Planina je zbral žepno odpravo v Križno jamo. Z avtobusom smo v petek zvečer krenili iz Ljubljane. Preko Polževega smo se peljali proti Cerkniškemu jezeru. Na Bloški Polici smo se ustavili v gostilni, in ker niso imeli tujskih sob smo v spalnih vrečah prespali v hlevu. Okrog šeste zjutraj smo peš krenili proti Križni jami. Nekaj časa je bila jama suha, in zelo velika. Karbidarice, s katerimi smo si svetili, niso osvetlile stropa jame. Prišli smo do jezera, na katerega bregu sta bila dva stara, lesena čolnička. Najprej smo jih morali zakrpati, s cunjami in pločevino razrezanih konzerv. To nam je vzelo debelo uro časa, in šele potem smo zaveslali v temo. V čolnu je bilo prostora za dva klečeča moža, in nahrbtnik v sredini. Prvi je v roki držal obe karbidki, in svetil pred seboj kot avtomobilska žarometa, drugi je zadaj veslal. Tomaž in Viktor sta bila posadka prvega, Bogo pa je bil v drugem z menoj. Čez majhno jezero smo prišli do kopnega. Čolne smo nekaj časa nesli, da smo zopet prišli do vode. Skozi ozek predor smo prišli do Drugega jezera. To se je še velikokrat ponovilo, da smo malo veslali, in malo nosili čolne. Šli smo mimo dveh lepih kapnikov, ki skupaj tvorita otoček, imenovan Piratska ladja. Naprej mimo Otoka, Suhega rova, Matjaževega rova, do Kalvarije. Tu smo morali malo dlje nesti čolne. Kalvarija je manjši griček v jami, ves posut z kapniki raznih oblik. Od tu naprej smo morali skozi pasažo. To je zelo ozek prehod, skozi katerega smo morali leže, v čolnu. Prišli smo do Križne gore. Tu je potrebno dlje časa, zelo visoko nesti čoln, zato smo napredovali samo z enim, in se prepeljevali. Po nekaj jezercih smo prišli do Kamrice, kjer se jama konča. Nekaj deset metrov pred koncem smo se povzpeli na Kristalno goro. Na njej je veliko izredno lepih in velikih kapnikov. Med njimi je eden v obliki križa, drugi pa se vzpenjajo visoko proti stropu dvorane. Vrnili smo se po isti poti. V jami smo se zadrževali štiriindvajset ur. Pošteno smo bili zbiti. Lepote podzemlja je težko opisati, saj je bilo vsega kar preveč za en dan. Zunaj je zmrzovalo, in ker smo bili pošteno mokri, in preznojeni, so nam pajaci v celoti zmrznili. Kot strašila smo se privlekli do hleva in se vrgli na seno. Posebno problematično je bilo slačenje zmrznjene opreme. Tega garanja in lepot obenem sem se v življenju že nič kolikokrat z veseljem spomnil.
/ Iz dnevniških zapisov, Davorin Preisinger/
Davorin Preisinger še vedno deluje v Društvu za raziskovanje jam Kranj, ki je leta 2014 praznovalo 60-letnico delovanja. Ob tem so izdali poseben zbornik. Pri zbiranju gradiva zanj pa je sodeloval tudi Davo.
Kot pravi, je šestdeset let doba, ki jo je treba zabeležiti, zato so dobro leto pred jubilejem že zbirali gradivo, podatke in fotografije o delovanju društva. Tako je nastal zbornik, ki bo opomin poznejšim rodovom, da niso oni tisti, ki so začeli z jamarstvom, ampak so to počele že številne generacije pred njimi. Jamarstvo ima v Sloveniji tradicijo od 1889 leta, ko so v Postojni ustanovili prvo jamarsko društvo Anthron.
Davorin in njegova generacija so začeli raziskovati jame še s pomočjo lestvic, potem so prešli na vrvno tehniko. Takrat je bilo veliko težav pri nabavi opreme, vse so morali izdelati sami, kupovanje v tujini je bilo predrago.
Davorin je bil orodjar, strojni tehnik in nato inženir in zato je marsikateri kos opreme izdelal sam, na primer kline, vponke, svedrovce. Poleg tega so v Kranju razvili vrvno zavoro, imenovano po Butkoviču, ki je bil njen idejni oče. Pozneje so izdali kar 7 prototipov te zavore in Davorin je enega od njih uporabljal še do pred kratkim. Nato pa ga je na prigovarjanje mlajših jamarjev nadomestil s francosko zavoro Petzl.
Gore so od nekdaj Davova velika ljubezen. Bil je gorski reševalec.
V tistem času so reševali brez pomoči helikopterja, zato so iskali različne rešitve, ena je bila, da bi pri reševanju sodelovali padalci. To je bila ideja in vse je pač treba preizkusiti, da se izkaže, kaj je koristno in kaj ne. Takrat so namreč v gorah reševali "na roke", za to je bilo potrebno več reševalcev, in vse je trajalo dalj časa.
Poleg tega je bilo več trpljenja, saj je bilo treba ponesrečenca nesti na nosilih v dolino, ker helikopterskega prevoza takrat še ni bilo. Zato so si zamislili, da bi organizirali ekipo, ki bi čim hitreje prišla do ponesrečenca, to pa bi lahko storili padalci. Tako bi za skoke s padalom usposobili tri, štiri reševalce, ki bi hitro ponesrečenca oskrbeli in nato počakali na ostale reševalce. To pa se ni obneslo in na srečo ni bilo pri tem nobene nesreče. Na Soriški planini so imeli namreč predstavitveno vajo in skočil je zelo izkušen padalec, ki je imel že več kot 1000 skokov s padalom. Ker je rahlo pihalo, ga je v zraku zaneslo precej daleč stran od kraja domnevnega cilja. To je bil zadosten razlog, da so idejo o padalcih opustili, saj bi se ob močnejšem vetru lahko zgodila hujša nesreča.
Zelo zanimiv del življenja Davorina Preisingerja je bilo njegovo sodelovanje v mirovnih silah na Sinaju leta 1960, tam je bil šest mesecev.
Vojaški rok je služil dve leti.
Bil je voznik in avtomobilski inštruktor. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so zbirali prostovoljce iz različnih vojaških enot, ki bi šli kot mirovni vojaki na Sinaj. To naj bi bil kontingent, ki je štel 600 vojakov iz različnih rodov vojske. Za sodelovanje pa so morali prostovoljci prestati zelo težke preizkuse, vaje in podobno. Pripadniki avto-enote so morali voziti po izredno zahtevnem terenu, ki ga še danes ne bi zmogli prevoziti s sodobnimi terenskimi vozili. Take vožnje in pritiska nekateri niso zmogli in so odpadli. Nato so šli Zagreb, tam so se mesec dni učili angleščine. Nazadnje pa je bil zdravniški pregled in spet so šli skozi "sito", tako na primer vojak, ki so mu manjkali trije zobje, ni bil izbran. Sledila je vrsta cepljenj, vse v enem dnevu, in reakcije na cepiva so bile tako hude, da so tudi tu številni odpadli.
Izbrani so nato z ladjo Jugoslavija odpluli v Port Said in nato na Sinaj. V Al Arišu so imeli glavni tabor in ker sta se jugoslovanski predsednik Tito in egiptovski Naser zelo dobro razumela, so Jugoslovane sprejeli odprtih rok in tako so imeli svoje nadzorne točke po celotnem Sinaju. Tam so potem vzdrževali patrolne steze.
Davorin je vozil tovornjak, cisterno z vodo, ki jo je prevažal iz arteškega studenca na postojanke, oddaljene do 150 km. Vodo je dajal tudi beduinom, ki so stali ob cesti.
Davorin se je leta 1999 kot prvi zasebni zbiralec odzval na vabilo Prirodoslovnega muzeja Slovenije in razstavili svojo zbirko mineralov in fosilov. Na spletni strani Prirodoslovnega muzeja Slovenije so zapisali:
"MIOCENSKI FOSILI TUNJIŠKEGA GRIČEVJA IZ ZBIRKE DAVORINA PREISINGERJA
Poleg omenjene je Davorin sodeloval še na kakih 60 razstavah fosilov in mineralov. Med drugimi je imel veliko samostojno razstavo: Kamnine in okamnine Slovenije in sveta, v avli mestne občine Kranj januarja 2002. Tam je razstavljal svojo zbirko v 25 vitrinah. To razstavo si je zapomnil, ker je imel zelo veliko dela z odbiranjem primerkov, napisnimi listki in samo postavitvijo, ter celotno organizacijo.
26.1. 2012 Rudnik na kmetiji Slapšak, v vasi Pradež blizu Laškega, in tudi muzeja v Laškem. Z Matijem Križnarjem.
To je bil zelo star rudnik svinca in baje srebra. Domačini so rov odkopali, ga priredili za turistični obisk. V sredini rudnika imajo tudi vodno zajetje za svoj vodovod. Za rezervoar uporabljajo kar z vodo zaliti jašek v rovu, zelo zanimivo.
/Iz dnevniških zapiskov, Davorin Preisinger/
Prvi fosil je dobil pod Prestreljnikom leta 1964, ko je skupaj z drugimi jamarji raziskoval na Kaninu. Takrat tam še ni bilo žičnice, zato so morali vso opremo za raziskovanja jam, ki so trajala tudi do 10 dni, prenašati v nahrbtniku. Ti so tehtali od 35 do 40 kilogramov in ko je tako skrčen pod težo hodil, je na tleh opazil poseben kamen. Tega je nato pokazal Juriju Kunaverju, ki mu je povedal, da je to fosil polža. Ker je šlo za res lep primerek jedra fosila, ga je spravil in nato je začel čez nekaj let, ko ni bil več v prvih jamarskih raziskovalnih vrstah, fosile in minerale tudi bolj zavzeto zbirati. Takrat namreč ni bil več tako imenovani "špičak", to je izraz za najbolj kondicijsko in raziskovalno usposobljene jamarje, ki prvi odkrivajo nove jame, zato se je začel zanimati tudi za druge zadeve v jamah in to so bili minerali in fosili. Zbirka se je skozi leta zelo razširila, v njej so zelo redki primerki, rakovice in recimo navtilusi.
Nato se je odzval na pobudo Prirodoslovnega muzeja, da naj razstavi vse, kar je zbral in tega se je nabralo za celo dvorano. Takrat je bila to prva razstava amaterja, imenovala pa se je Fosili z Tunjiškega gričevja. S tem so tudi ostali zbiralci dobili nekakšno priznanje, začeli so jih upoštevati in sprejemati in to odlično sodelovanje traja še danes. Sad tega je bila knjiga Mineralno bogastvo Slovenije, kjer so obdelali čez 100 nahajališč fosilov.
Odmevna razstava je bila tudi v takoimenovanem "podzemlju Kranja", v rovih pod starim mestnim jedrom Kranja.
Posebno zanimivo področje njegovih raziskovanj pa so opuščeni rudniki v Sloveniji, o teh je Davorin izdal knjigo.
Jame so za jamarje svete, iz njih se nič ne odnaša, razen fotografij, rudniki pa so nekaj povsem drugega, predvsem tisti, kjer se nahajajo kovinskih minerali in jih je v Sloveniji več 100. Tam najdemo tudi sledi različnih kovin, to pa je za zbiratelje zanimivo.
Vendar pa se rudniki stalno podirajo, recimo posavske gube, kjer je veliko mineralov. Tam se recimo zgodi, da ko se v določen opuščen rudnik ali rudniški rov vrneš čez nekaj mesecev, prehod ni več mogoč, da ga je medtem zasulo. Najbolj žalostno je, ko tako izgine vhod v rudnik. Tak primer je bil Počivalnik nad Tržičem. Tam so najprej naleteli na zasut vhod in čez 15 let, ko se je vrnil na to lokacijo, je opazil nad vhodom manjšo razpoko. To so potem jamarji razširili in vstopili v rudnik oziroma v rov, ki je dolg 70 m.
Deluje v dveh društvih, v jamarskem in v društvu ljubiteljev mineralov. Kaj meni o delovanju takih društev?
Po njegovem v vsaki taki organizaciji pride do vzponov in padcev. Gre za sinusoido, enkrat gre bolje, drugič slabše, generacije se menjajo, vmes so različni ljudje. Eni so zagnani, drugi nergajo in podobno. Vendar se z vztrajnim delom doseže rezultate. V Kranju so imeli leta 2000 hude težave in jamarsko društvo se je razdelilo na dva dela. Na tiste, ki so želeli bolj turizem in druge, ki so hoteli raziskovati jame. To jedro je ostalo in Davorin je z njim zelo zadovoljen. Lani so oddali zapisnike za 50 novih jam. Treba je delati, doda, po razkolu jih je namreč ostalo 5-6, lani pa jih je na raziskovalni akciji v Bisernem breznu na Jelovici sodelovalo 16. Poleg dela pa je treba biti potrpežljiv, saj je v društvu vsak dobrodošel. Če ni za ekstremno raziskovanje pa lahko ureja druge zadeve v društvu, ki so prav tako nujne za dobro delovanje take organizacije.
Kako gleda na to svoje zares pestro življenje? Davorin je s svojim življenjem in potjo zadovoljen. Saj so vzponi in padci, ko se življenje postavi pokonci, recimo ob smrti bližnjih. Vendar pa človek ne sme obupati, življenje gre naprej, dokler gre. Skrbeti je treba za kondicijo tudi "podstrešja", treba je razmišljati pozitivno. Nekaj let nazaj sta se o tem pogovarjala s prijateljem in ta je rekel, da bi bil rad še enkrat mlad. Davorin pa si tega ne želi, preveč je pretrpel, preveč "se je nagaral". Pravilno je, da se rodiš, delaš, živiš in v pokoju poskrbiš zase, z aktivnostmi, dokler gre, nato pa se posloviš. Vse to je edino pravilno in pravično, ker drugače bi nekateri tudi to končno resnico in pravico izkoristili in bi večno živeli, tisti brez bogastva pa bi hitro končali svojo pot. Sicer pa je Davorin še vedno dejaven tudi kot jamar, saj enkrat letno, skupaj z ekipo registrira vsaj eno novo jamo, sodeluje pa tudi pri različnih drugih akcijah jamarskega društva.
Davorinova potepanja po svetu
1.) 1959. Italija - Francija julij 1959 ( Materhorn , Mont Blanc ) 21 dni , z vlakom vso hrano s seboj. Dent Hernes, prečenje gr. Rosch For Monterosa Difur špice, Materhorn, Mont Blanc. Odprava alpinističnega odseka P.D. Kranj.Udeleženci: Žvokelj Jože,Jamnik Peter,Gašperlin Franc,Grilc Vinko, Jeranko Rado in Davo Preisinger.
2.) 1960. Egipt ( UNEF ) šest mesecev kot vojak Jugoslavije, na Sinaju, meji med Egiptom in Izraelom. El Ariš, El Huseima, El Kuntila, Ras El Nagib. Od novembra 1960 do aprila 1961.
3.) 1962. Turčija ( Carigrad ) s starim DKV jem Tinko, Cilka, in Marta.
- ) 1963 Grčija ( Atene Korint ) sindikalni izlet s Projektivnim podjetjem.
5.) 1964. Italija žepna odprava s Planinskim društvom Kranj Marmolada Ortler september. Keše, Jamnik P. Zajc Janez, Davo plezali jugovzhodni greben, ostali po normalni poti.
6.) 1966 Avstrija Italija Salzburg, Innsbruck, Cortina, Dolomiti Južna Tirolska.
7.) 1967 Italija, Francija, Švica. Strokovna ekskurzija Projektivnega podjetja Kranj. Kranj, Milano, Kormoyer, Chamonix, Grenobel, ogled gradnje objektov za zimsko olimpijado, Morzine, Ženeva, Martini, Domodosola, Stresa, Lago Maggiore, Lago di Garda, Verona Kranj.
8.) 1968 Od 7. 9. do 9. 9. 1968. Obisk taborišča Dachau, z očetom, ki je bil tam zaprt od marca 1942 do osvoboditve, in starejšim bratom Oskarjem.
9.) 1969 Nemčija, Nizozemska, Belgija, Luksemburg . 26. 4. 1969. do 3. 5. 1969. Munchen, Koln, Amsterdam, Keukenhof,Antwerpen, Bruxseles, Luksemburg in Innsbruck.
10.) 1970 Rusija ( Moskva - Leningrad ) turistična. Ferjalni savez Jugoslavije z vlakom iz Beograda. Beograd, Budimpešta, Lvov, Kiev, Moskva. Nato iz Moskve v svoji organizaciji za dva dni v Leningrad, z vlakom Hitra strela. Od 22.4. do 1. 5. 1970. Sama s Cilko.
11.) 1972. Maroko ( Tubkal ) z avionom do Casablance nato z najetim avtobusom do Marakeša in na vrh Tubkala 4167 m .Organiziral Herlec Roman, sam kot spremljevalec gorski reševalec.
12.) 1973( 1975 ). Tunis ( dopust ) z družino Cilka in Saša.
13.) 1974. Italija ( Padova, Pisa, Asissi, Rim , Pompeji , Neapelj , Capri , Pisa) turistično, sam s Kompasom.
14.) 1977. Munchen, strokovna ekskurzija za konverzacijo nemškega jezika. Bili smo gostje Bavarske vlade, po četrtem nadaljevalnem tečaju nemščine. DU Tomo Brejc Kranj. Štiri dni v maju. Obisk operne predstave , olimpijskega štadiona…
- a) 1978. Grčija ( Olimp ) s PD Iskra, Meteore.
15.) 1979. Makedonija od 26. 4. do 5. 5. 1979. ( jamarska odprava DZRJ Kranj )
16.) 1979. Od 20. 7. do 28. 7. 1979. Italija – Švica vodil žepno odpravo planinske sekcije Planika Zermat in okolica, Alalinhorn, Difurspitze, z Rotar Stanetom.
17.) 1979. Poljska Zakopani od 1. – 6. 10. 1979. Mednarodna konferenca o jamarskem reševanju. Udeleženca Preisinger Davo in Korenčan Zvone.
18.) 1980. Jamarska odprava na Čehoslovaško. Od 26. 4. do 4. 5. 1980. Kranj, Leoben, Lienz, Češke Budjevice, Praga, Brno , Rožnjava, Bratislava,Dunaj, Kranj. Skupaj 2742km. Ogled turističnih jam v Moravskem krasu. Spremljali so nas Slovaški jamarji. Miro Hujdič Jozef Nagi…
19.) 1980 . Planinski izlet v gorski masiv Prenj, Hercegovina. Od 19. do 22. 6. 198o. Kranj, Karlovac, Bihač, Jajce, Maklen, Prozor, Jablanica, Boračka draga, 4h do koče Jezerce 1600m. Na najvišji vrh Prenja Zelena glavica 2155m. Spanje v koči Jezerce, drugi dan prečenje masiva Prenja, in to Veliki Prenj 1916m, v kanjon Neretve do kraja Aleksin, in avtobus do Jablanice. Soteska Diva, Gabrovica v Čvrsnici in Drvar, Bihač, Karlovac Kranj.
20.) 1981. PD Iskra Planinski izlet v Bosno in Črno goro od 13. 6. Do 21. 6. 1981. Kranj, Sarajevo, Foča, Maglič 2386m, Nikšič, Žabljak, Durmitor, Bobotov Kuk 2522m, Titograd, Kotor, Dubrovnik Kranj.
21.) 1981. Od 14. 7. do 20. 7. 1981. Žepna odprava planinske sekcije Planika Kranj cilj vzpon na Breithorn in Mont Blanc. Šest članov in dva vodnika. Vodila Preisinger Davo in Ručigaj Marjan. Ostali ude
908 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Gorenjska korenina
Življenje Davorina Preisingerja je zaznamovala predvsem narava, tako gore, jame kot tudi minerali in fosili. Zelo pomemben del so bila, in so še, popotovanja, kot recimo prečenje Sahare s starim land roverjem, ali pa potovanje iz Kranja na Kitajsko. Sam se težko odloči, kaj bi dal na prvo mesto, vsak doživljaj ali področje sta prinesla neko bogato izkušnjo ali spomine.
Kot pove, so velik del njegovega življenja zaznamovale jame. Z jamarstvom se je prvič srečal konec 50 let prejšnjega stoletja, ko je na vrhu Grintovca srečal Tomaža Planino. Ta je bil jamar v Društvu za raziskovanje jam Ljubljana Matica in je na Davorinovo opombo, da je visokogorska narava nekaj izjemnega, odvrnil, da je v kraških jamah prav tako lepo.
Nekaj mesecev po srečanju s Tomažem Planino se je Davorin skupaj z alpinističnim tovarišem Milanom Valantom in nekaterimi drugimi spustil v Brezno na Jamah na Jelovici. Nato je obiskal še eno jamo in tako se je začela njegova jamarska zgodba, ki traja še danes. V svoj dnevnik je takrat zapisal:
12.4. 1959. Prvič v jame.
Za spremembo sva se z Milanom Valantom, občasnim alpinističnim soplezalcem domenila, da se enkrat podava v brezna. Rečeno, storjeno, sva se dobila na postaji v Radovljici. Z nama so šli še trije Milanovi, in sedaj tudi moji prijatelji. Najprej smo se lotili Brezna na jamah. Ljudje so o njem širili precej grozne stvari, toda ni bilo nič hudega. Najprej je bilo deset metrov brezna, potem pa se je po deset metrih rova končala vsa grozota. Rova je bilo namreč konec. Da rova je bilo konec, mi pa še nismo zaključili svojega dela. Odšli smo še v Častitljivo jamo. Za konec dneva sva z Milanom plezala v skalah pri Breznici. Tak trening je zelo koristen.
18.11. 1961. Križna jama pri Ložu
Ponudila se mi je ugodna prilika, da si ogledam eno najlepših Slovenskih jam. Prijatelj Tomaž Planina je zbral žepno odpravo v Križno jamo. Z avtobusom smo v petek zvečer krenili iz Ljubljane. Preko Polževega smo se peljali proti Cerkniškemu jezeru. Na Bloški Polici smo se ustavili v gostilni, in ker niso imeli tujskih sob smo v spalnih vrečah prespali v hlevu. Okrog šeste zjutraj smo peš krenili proti Križni jami. Nekaj časa je bila jama suha, in zelo velika. Karbidarice, s katerimi smo si svetili, niso osvetlile stropa jame. Prišli smo do jezera, na katerega bregu sta bila dva stara, lesena čolnička. Najprej smo jih morali zakrpati, s cunjami in pločevino razrezanih konzerv. To nam je vzelo debelo uro časa, in šele potem smo zaveslali v temo. V čolnu je bilo prostora za dva klečeča moža, in nahrbtnik v sredini. Prvi je v roki držal obe karbidki, in svetil pred seboj kot avtomobilska žarometa, drugi je zadaj veslal. Tomaž in Viktor sta bila posadka prvega, Bogo pa je bil v drugem z menoj. Čez majhno jezero smo prišli do kopnega. Čolne smo nekaj časa nesli, da smo zopet prišli do vode. Skozi ozek predor smo prišli do Drugega jezera. To se je še velikokrat ponovilo, da smo malo veslali, in malo nosili čolne. Šli smo mimo dveh lepih kapnikov, ki skupaj tvorita otoček, imenovan Piratska ladja. Naprej mimo Otoka, Suhega rova, Matjaževega rova, do Kalvarije. Tu smo morali malo dlje nesti čolne. Kalvarija je manjši griček v jami, ves posut z kapniki raznih oblik. Od tu naprej smo morali skozi pasažo. To je zelo ozek prehod, skozi katerega smo morali leže, v čolnu. Prišli smo do Križne gore. Tu je potrebno dlje časa, zelo visoko nesti čoln, zato smo napredovali samo z enim, in se prepeljevali. Po nekaj jezercih smo prišli do Kamrice, kjer se jama konča. Nekaj deset metrov pred koncem smo se povzpeli na Kristalno goro. Na njej je veliko izredno lepih in velikih kapnikov. Med njimi je eden v obliki križa, drugi pa se vzpenjajo visoko proti stropu dvorane. Vrnili smo se po isti poti. V jami smo se zadrževali štiriindvajset ur. Pošteno smo bili zbiti. Lepote podzemlja je težko opisati, saj je bilo vsega kar preveč za en dan. Zunaj je zmrzovalo, in ker smo bili pošteno mokri, in preznojeni, so nam pajaci v celoti zmrznili. Kot strašila smo se privlekli do hleva in se vrgli na seno. Posebno problematično je bilo slačenje zmrznjene opreme. Tega garanja in lepot obenem sem se v življenju že nič kolikokrat z veseljem spomnil.
/ Iz dnevniških zapisov, Davorin Preisinger/
Davorin Preisinger še vedno deluje v Društvu za raziskovanje jam Kranj, ki je leta 2014 praznovalo 60-letnico delovanja. Ob tem so izdali poseben zbornik. Pri zbiranju gradiva zanj pa je sodeloval tudi Davo.
Kot pravi, je šestdeset let doba, ki jo je treba zabeležiti, zato so dobro leto pred jubilejem že zbirali gradivo, podatke in fotografije o delovanju društva. Tako je nastal zbornik, ki bo opomin poznejšim rodovom, da niso oni tisti, ki so začeli z jamarstvom, ampak so to počele že številne generacije pred njimi. Jamarstvo ima v Sloveniji tradicijo od 1889 leta, ko so v Postojni ustanovili prvo jamarsko društvo Anthron.
Davorin in njegova generacija so začeli raziskovati jame še s pomočjo lestvic, potem so prešli na vrvno tehniko. Takrat je bilo veliko težav pri nabavi opreme, vse so morali izdelati sami, kupovanje v tujini je bilo predrago.
Davorin je bil orodjar, strojni tehnik in nato inženir in zato je marsikateri kos opreme izdelal sam, na primer kline, vponke, svedrovce. Poleg tega so v Kranju razvili vrvno zavoro, imenovano po Butkoviču, ki je bil njen idejni oče. Pozneje so izdali kar 7 prototipov te zavore in Davorin je enega od njih uporabljal še do pred kratkim. Nato pa ga je na prigovarjanje mlajših jamarjev nadomestil s francosko zavoro Petzl.
Gore so od nekdaj Davova velika ljubezen. Bil je gorski reševalec.
V tistem času so reševali brez pomoči helikopterja, zato so iskali različne rešitve, ena je bila, da bi pri reševanju sodelovali padalci. To je bila ideja in vse je pač treba preizkusiti, da se izkaže, kaj je koristno in kaj ne. Takrat so namreč v gorah reševali "na roke", za to je bilo potrebno več reševalcev, in vse je trajalo dalj časa.
Poleg tega je bilo več trpljenja, saj je bilo treba ponesrečenca nesti na nosilih v dolino, ker helikopterskega prevoza takrat še ni bilo. Zato so si zamislili, da bi organizirali ekipo, ki bi čim hitreje prišla do ponesrečenca, to pa bi lahko storili padalci. Tako bi za skoke s padalom usposobili tri, štiri reševalce, ki bi hitro ponesrečenca oskrbeli in nato počakali na ostale reševalce. To pa se ni obneslo in na srečo ni bilo pri tem nobene nesreče. Na Soriški planini so imeli namreč predstavitveno vajo in skočil je zelo izkušen padalec, ki je imel že več kot 1000 skokov s padalom. Ker je rahlo pihalo, ga je v zraku zaneslo precej daleč stran od kraja domnevnega cilja. To je bil zadosten razlog, da so idejo o padalcih opustili, saj bi se ob močnejšem vetru lahko zgodila hujša nesreča.
Zelo zanimiv del življenja Davorina Preisingerja je bilo njegovo sodelovanje v mirovnih silah na Sinaju leta 1960, tam je bil šest mesecev.
Vojaški rok je služil dve leti.
Bil je voznik in avtomobilski inštruktor. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so zbirali prostovoljce iz različnih vojaških enot, ki bi šli kot mirovni vojaki na Sinaj. To naj bi bil kontingent, ki je štel 600 vojakov iz različnih rodov vojske. Za sodelovanje pa so morali prostovoljci prestati zelo težke preizkuse, vaje in podobno. Pripadniki avto-enote so morali voziti po izredno zahtevnem terenu, ki ga še danes ne bi zmogli prevoziti s sodobnimi terenskimi vozili. Take vožnje in pritiska nekateri niso zmogli in so odpadli. Nato so šli Zagreb, tam so se mesec dni učili angleščine. Nazadnje pa je bil zdravniški pregled in spet so šli skozi "sito", tako na primer vojak, ki so mu manjkali trije zobje, ni bil izbran. Sledila je vrsta cepljenj, vse v enem dnevu, in reakcije na cepiva so bile tako hude, da so tudi tu številni odpadli.
Izbrani so nato z ladjo Jugoslavija odpluli v Port Said in nato na Sinaj. V Al Arišu so imeli glavni tabor in ker sta se jugoslovanski predsednik Tito in egiptovski Naser zelo dobro razumela, so Jugoslovane sprejeli odprtih rok in tako so imeli svoje nadzorne točke po celotnem Sinaju. Tam so potem vzdrževali patrolne steze.
Davorin je vozil tovornjak, cisterno z vodo, ki jo je prevažal iz arteškega studenca na postojanke, oddaljene do 150 km. Vodo je dajal tudi beduinom, ki so stali ob cesti.
Davorin se je leta 1999 kot prvi zasebni zbiralec odzval na vabilo Prirodoslovnega muzeja Slovenije in razstavili svojo zbirko mineralov in fosilov. Na spletni strani Prirodoslovnega muzeja Slovenije so zapisali:
"MIOCENSKI FOSILI TUNJIŠKEGA GRIČEVJA IZ ZBIRKE DAVORINA PREISINGERJA
Poleg omenjene je Davorin sodeloval še na kakih 60 razstavah fosilov in mineralov. Med drugimi je imel veliko samostojno razstavo: Kamnine in okamnine Slovenije in sveta, v avli mestne občine Kranj januarja 2002. Tam je razstavljal svojo zbirko v 25 vitrinah. To razstavo si je zapomnil, ker je imel zelo veliko dela z odbiranjem primerkov, napisnimi listki in samo postavitvijo, ter celotno organizacijo.
26.1. 2012 Rudnik na kmetiji Slapšak, v vasi Pradež blizu Laškega, in tudi muzeja v Laškem. Z Matijem Križnarjem.
To je bil zelo star rudnik svinca in baje srebra. Domačini so rov odkopali, ga priredili za turistični obisk. V sredini rudnika imajo tudi vodno zajetje za svoj vodovod. Za rezervoar uporabljajo kar z vodo zaliti jašek v rovu, zelo zanimivo.
/Iz dnevniških zapiskov, Davorin Preisinger/
Prvi fosil je dobil pod Prestreljnikom leta 1964, ko je skupaj z drugimi jamarji raziskoval na Kaninu. Takrat tam še ni bilo žičnice, zato so morali vso opremo za raziskovanja jam, ki so trajala tudi do 10 dni, prenašati v nahrbtniku. Ti so tehtali od 35 do 40 kilogramov in ko je tako skrčen pod težo hodil, je na tleh opazil poseben kamen. Tega je nato pokazal Juriju Kunaverju, ki mu je povedal, da je to fosil polža. Ker je šlo za res lep primerek jedra fosila, ga je spravil in nato je začel čez nekaj let, ko ni bil več v prvih jamarskih raziskovalnih vrstah, fosile in minerale tudi bolj zavzeto zbirati. Takrat namreč ni bil več tako imenovani "špičak", to je izraz za najbolj kondicijsko in raziskovalno usposobljene jamarje, ki prvi odkrivajo nove jame, zato se je začel zanimati tudi za druge zadeve v jamah in to so bili minerali in fosili. Zbirka se je skozi leta zelo razširila, v njej so zelo redki primerki, rakovice in recimo navtilusi.
Nato se je odzval na pobudo Prirodoslovnega muzeja, da naj razstavi vse, kar je zbral in tega se je nabralo za celo dvorano. Takrat je bila to prva razstava amaterja, imenovala pa se je Fosili z Tunjiškega gričevja. S tem so tudi ostali zbiralci dobili nekakšno priznanje, začeli so jih upoštevati in sprejemati in to odlično sodelovanje traja še danes. Sad tega je bila knjiga Mineralno bogastvo Slovenije, kjer so obdelali čez 100 nahajališč fosilov.
Odmevna razstava je bila tudi v takoimenovanem "podzemlju Kranja", v rovih pod starim mestnim jedrom Kranja.
Posebno zanimivo področje njegovih raziskovanj pa so opuščeni rudniki v Sloveniji, o teh je Davorin izdal knjigo.
Jame so za jamarje svete, iz njih se nič ne odnaša, razen fotografij, rudniki pa so nekaj povsem drugega, predvsem tisti, kjer se nahajajo kovinskih minerali in jih je v Sloveniji več 100. Tam najdemo tudi sledi različnih kovin, to pa je za zbiratelje zanimivo.
Vendar pa se rudniki stalno podirajo, recimo posavske gube, kjer je veliko mineralov. Tam se recimo zgodi, da ko se v določen opuščen rudnik ali rudniški rov vrneš čez nekaj mesecev, prehod ni več mogoč, da ga je medtem zasulo. Najbolj žalostno je, ko tako izgine vhod v rudnik. Tak primer je bil Počivalnik nad Tržičem. Tam so najprej naleteli na zasut vhod in čez 15 let, ko se je vrnil na to lokacijo, je opazil nad vhodom manjšo razpoko. To so potem jamarji razširili in vstopili v rudnik oziroma v rov, ki je dolg 70 m.
Deluje v dveh društvih, v jamarskem in v društvu ljubiteljev mineralov. Kaj meni o delovanju takih društev?
Po njegovem v vsaki taki organizaciji pride do vzponov in padcev. Gre za sinusoido, enkrat gre bolje, drugič slabše, generacije se menjajo, vmes so različni ljudje. Eni so zagnani, drugi nergajo in podobno. Vendar se z vztrajnim delom doseže rezultate. V Kranju so imeli leta 2000 hude težave in jamarsko društvo se je razdelilo na dva dela. Na tiste, ki so želeli bolj turizem in druge, ki so hoteli raziskovati jame. To jedro je ostalo in Davorin je z njim zelo zadovoljen. Lani so oddali zapisnike za 50 novih jam. Treba je delati, doda, po razkolu jih je namreč ostalo 5-6, lani pa jih je na raziskovalni akciji v Bisernem breznu na Jelovici sodelovalo 16. Poleg dela pa je treba biti potrpežljiv, saj je v društvu vsak dobrodošel. Če ni za ekstremno raziskovanje pa lahko ureja druge zadeve v društvu, ki so prav tako nujne za dobro delovanje take organizacije.
Kako gleda na to svoje zares pestro življenje? Davorin je s svojim življenjem in potjo zadovoljen. Saj so vzponi in padci, ko se življenje postavi pokonci, recimo ob smrti bližnjih. Vendar pa človek ne sme obupati, življenje gre naprej, dokler gre. Skrbeti je treba za kondicijo tudi "podstrešja", treba je razmišljati pozitivno. Nekaj let nazaj sta se o tem pogovarjala s prijateljem in ta je rekel, da bi bil rad še enkrat mlad. Davorin pa si tega ne želi, preveč je pretrpel, preveč "se je nagaral". Pravilno je, da se rodiš, delaš, živiš in v pokoju poskrbiš zase, z aktivnostmi, dokler gre, nato pa se posloviš. Vse to je edino pravilno in pravično, ker drugače bi nekateri tudi to končno resnico in pravico izkoristili in bi večno živeli, tisti brez bogastva pa bi hitro končali svojo pot. Sicer pa je Davorin še vedno dejaven tudi kot jamar, saj enkrat letno, skupaj z ekipo registrira vsaj eno novo jamo, sodeluje pa tudi pri različnih drugih akcijah jamarskega društva.
Davorinova potepanja po svetu
1.) 1959. Italija - Francija julij 1959 ( Materhorn , Mont Blanc ) 21 dni , z vlakom vso hrano s seboj. Dent Hernes, prečenje gr. Rosch For Monterosa Difur špice, Materhorn, Mont Blanc. Odprava alpinističnega odseka P.D. Kranj.Udeleženci: Žvokelj Jože,Jamnik Peter,Gašperlin Franc,Grilc Vinko, Jeranko Rado in Davo Preisinger.
2.) 1960. Egipt ( UNEF ) šest mesecev kot vojak Jugoslavije, na Sinaju, meji med Egiptom in Izraelom. El Ariš, El Huseima, El Kuntila, Ras El Nagib. Od novembra 1960 do aprila 1961.
3.) 1962. Turčija ( Carigrad ) s starim DKV jem Tinko, Cilka, in Marta.
- ) 1963 Grčija ( Atene Korint ) sindikalni izlet s Projektivnim podjetjem.
5.) 1964. Italija žepna odprava s Planinskim društvom Kranj Marmolada Ortler september. Keše, Jamnik P. Zajc Janez, Davo plezali jugovzhodni greben, ostali po normalni poti.
6.) 1966 Avstrija Italija Salzburg, Innsbruck, Cortina, Dolomiti Južna Tirolska.
7.) 1967 Italija, Francija, Švica. Strokovna ekskurzija Projektivnega podjetja Kranj. Kranj, Milano, Kormoyer, Chamonix, Grenobel, ogled gradnje objektov za zimsko olimpijado, Morzine, Ženeva, Martini, Domodosola, Stresa, Lago Maggiore, Lago di Garda, Verona Kranj.
8.) 1968 Od 7. 9. do 9. 9. 1968. Obisk taborišča Dachau, z očetom, ki je bil tam zaprt od marca 1942 do osvoboditve, in starejšim bratom Oskarjem.
9.) 1969 Nemčija, Nizozemska, Belgija, Luksemburg . 26. 4. 1969. do 3. 5. 1969. Munchen, Koln, Amsterdam, Keukenhof,Antwerpen, Bruxseles, Luksemburg in Innsbruck.
10.) 1970 Rusija ( Moskva - Leningrad ) turistična. Ferjalni savez Jugoslavije z vlakom iz Beograda. Beograd, Budimpešta, Lvov, Kiev, Moskva. Nato iz Moskve v svoji organizaciji za dva dni v Leningrad, z vlakom Hitra strela. Od 22.4. do 1. 5. 1970. Sama s Cilko.
11.) 1972. Maroko ( Tubkal ) z avionom do Casablance nato z najetim avtobusom do Marakeša in na vrh Tubkala 4167 m .Organiziral Herlec Roman, sam kot spremljevalec gorski reševalec.
12.) 1973( 1975 ). Tunis ( dopust ) z družino Cilka in Saša.
13.) 1974. Italija ( Padova, Pisa, Asissi, Rim , Pompeji , Neapelj , Capri , Pisa) turistično, sam s Kompasom.
14.) 1977. Munchen, strokovna ekskurzija za konverzacijo nemškega jezika. Bili smo gostje Bavarske vlade, po četrtem nadaljevalnem tečaju nemščine. DU Tomo Brejc Kranj. Štiri dni v maju. Obisk operne predstave , olimpijskega štadiona…
- a) 1978. Grčija ( Olimp ) s PD Iskra, Meteore.
15.) 1979. Makedonija od 26. 4. do 5. 5. 1979. ( jamarska odprava DZRJ Kranj )
16.) 1979. Od 20. 7. do 28. 7. 1979. Italija – Švica vodil žepno odpravo planinske sekcije Planika Zermat in okolica, Alalinhorn, Difurspitze, z Rotar Stanetom.
17.) 1979. Poljska Zakopani od 1. – 6. 10. 1979. Mednarodna konferenca o jamarskem reševanju. Udeleženca Preisinger Davo in Korenčan Zvone.
18.) 1980. Jamarska odprava na Čehoslovaško. Od 26. 4. do 4. 5. 1980. Kranj, Leoben, Lienz, Češke Budjevice, Praga, Brno , Rožnjava, Bratislava,Dunaj, Kranj. Skupaj 2742km. Ogled turističnih jam v Moravskem krasu. Spremljali so nas Slovaški jamarji. Miro Hujdič Jozef Nagi…
19.) 1980 . Planinski izlet v gorski masiv Prenj, Hercegovina. Od 19. do 22. 6. 198o. Kranj, Karlovac, Bihač, Jajce, Maklen, Prozor, Jablanica, Boračka draga, 4h do koče Jezerce 1600m. Na najvišji vrh Prenja Zelena glavica 2155m. Spanje v koči Jezerce, drugi dan prečenje masiva Prenja, in to Veliki Prenj 1916m, v kanjon Neretve do kraja Aleksin, in avtobus do Jablanice. Soteska Diva, Gabrovica v Čvrsnici in Drvar, Bihač, Karlovac Kranj.
20.) 1981. PD Iskra Planinski izlet v Bosno in Črno goro od 13. 6. Do 21. 6. 1981. Kranj, Sarajevo, Foča, Maglič 2386m, Nikšič, Žabljak, Durmitor, Bobotov Kuk 2522m, Titograd, Kotor, Dubrovnik Kranj.
21.) 1981. Od 14. 7. do 20. 7. 1981. Žepna odprava planinske sekcije Planika Kranj cilj vzpon na Breithorn in Mont Blanc. Šest članov in dva vodnika. Vodila Preisinger Davo in Ručigaj Marjan. Ostali ude
Niko Goršič je dolgoletni gledališki igralec, ki se je rodil v Ljubljani pod italijansko okupacijo med drugo svetovno vojno, večino kariere pa je preživel v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je od blizu spremljal, kako se je to prelevilo od čisto lokalnega teatra za otroke in mlade do mednarodno izjemno uspešnega eksperimentalnega gledališča, ki je s svojimi predstavami gostovalo po celem svetu. Če je tako kot igralec prispeval k eni najbolj uspešnih zgodb v gledališki zgodovini našega prostora, pa je tokratni gost Razkošja v glavi v življenju počel še marsikaj drugega, od režiranja gledaliških predstav, pisanja kritik in pesmi, sinhronizacij risank pa do igranja trobente in opernega petja, planinstva ter nenehnega branja in izobraževanja nasploh. Niko Goršič se je za tokratno Razkošje v glavi pogovarjal z Aljo Zore. Foto: Slovenski filmski center
Konec osemdesetih prejšnjega stoletja je za nekdanjo državo Jugoslavijo in celoten državni aparat pomenil čas korenitih sprememb. To je bilo obdobje, ki je Sloveniji in drugim republikam prineslo samostojnost. O tem dogajanju pričajo tudi zgodovinske knjige. A čas ni tako zelo oddaljen, da ne bi številni, ki so bili takrat politiki, imeli tudi svoje izkušnje z njim. Eden izmed teh je Igor Lavš. Kako razmišlja o tistih časih in kako o sedanjih razmerah?
Docentka dr. Barbara Ivančič Kutin je Bovčanka. Vse svoje otroštvo je preživela v Zgornjem Posočju. Po končani gimnaziji v Tolminu je študirala slovenščino in sociologijo kulture na filozofski fakulteti v Ljubljani. Po diplomi je začela poučevati slovenščino v ljubljanski Bolnišnični šoli, konec leta 1999 pa se je s statusom mlade raziskovalke zaposlila na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU ter leta 2005 doktorirala na filozofski fakulteti v Ljubljani z disertacijo »Kontekst in tekstura folklornih pripovedi na Bovškem«. Raziskuje slovstveno folkloristiko, predvsem folklorne pripovedi, okoliščine in izvedbo pripovedovanja, svojevrstna lokalna pripovedna izročila in repertoarje ljudi, ki jih lokalna skupnost označuje za dobre pripovedovalce. Docentko dr. Barbaro Ivančič Kutin bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, avtor oddaje je Milan Trobič.
Volja, želja, disciplina, trdo delo, odrekanje in neizmerna moč ter predanost so vodili paraolimpijca Frančka Gorazda Tirška, da je premagal vse ovire v svojem življenju. Po treh srebrnih in eni bronasti medalji na preteklih paraolimpijskih igrah je na letošnjih v Parizu osvojil zlato medaljo v disciplini R4 – zračna puška stoje. V življenju si je vedno postavljal realne cilje, pravi, šport pa je postal njegov najboljši prijatelj, ki mu je polepšal življenje. Kar sedemkrat je bil izbran za parašportnika leta, leta 2013 je postal častni občan Gornjega Grada. Paraolimpijec Franček Gorazd Tiršek bo gost današnje oddaje Razkošje v glavi. Pred mikrofon ga je povabila Petra Medved.
Slikar in grafik Leon Zakrajšek je lani prejel visoko japonsko cesarsko odlikovanje red vzhajajočega sonca z zlatimi in srebrnimi žarki, saj že dolga leta gradi kulturne mostove med Japonsko, Slovenijo in Hrvaško. Na Japonskem se je v 90. letih prejšnjega stoletja od tamkajšnjih svetovno znanih mojstrov tudi učil tradicionalne likovne umetnosti, predvsem grafičnih tehnik, kot je lesorez. Čeprav učna doba ni trajala dolgo, se vedno znova vrača tja, v svet posebne kulture in narave, obiskovat svoje mentorje, ki so ga oblikovali tako osebnostno kot umetniško. Nekateri med njimi so že odšli. V oddaji se spominja svojih prvih stikov z japonskim likovnim izročilom, strogih pravil, hierarhično zastavljenega sistema in odnosa, ki ga imajo tamkajšnji umetniki do materialov, spoznavanja umetniške tradicije, njene asketske in eterične lepote. Sicer pa je Leon Zakrajšek umetnik, ki ga biografski leksikoni uvrščajo med ustvarjalce olja na platnu, monotipije, tehnike sumi in mešanih tehnik. foto: Zdenko Bračevac
Alenka Pirjevec je dolgoletna lutkovna ustvarjalka, ki je kar 40 let delovala v ljubljanskem Lutkovnem gledališču. Čeprav jo poznamo predvsem kot izvajalko in avtorico lutkovnih predstav ter izdelovalko lutk, pa pot do tega poklica ni bila tako premočrtna. Tokratna gostja Razkošja v glavi, ki se je partizanskima staršema rodila manj kot dva meseca po koncu druge svetovne vojne, je že v času šolanja pol leta živela v Parizu, še v Beograd - kjer je dokončala študij igre in honorarno igrala v Narodnem gledališču - pa jo je zasledovalo ime karizmatičnega očeta, profesorja primerjalne književnosti in literarne teorije Dušana Pirjevca, ki je sredi 60-ih let prišel v spor z jugoslovanskimi oblastmi. Šele ko v prestolnici nekdanje Jugoslavije - kljub dobrim kritikam - v gledališču ni dobila stalnega mandata, se je odločila vrniti v Ljubljano, tu pa sta se njeni ljubezni do likovnih umetnosti ter igre povsem po spletu naključij združili v lutkovnem ustvarjanju, ki je nato definiralo njeno ustvarjalno in poklicno pot. Alenka Pirjevec je o svojem življenju - v svojem izrazitem slogu, torej neposredno in s humorjem - za tokratno Razkošje v glavi pripovedovala Alji Zore.
Nina Jelen se opiše najprej kot mamo in ženo, nato kot učiteljico, ljubiteljico Harryja Potterja in vseh čarovnij, Vikingov in dobrih koncertov. Da bo učiteljica, kar nekaj časa ni bila popolnoma prepričana, a ko je prvič stopila za kateder, je vedela, da je to njeno poslanstvo. Kakšna je vloga učitelja v današnjih časih, kašen je pomen digitalnega opismenjevanja otrok, kje vidi prednosti in pomanjkljivosti našega šolskega sistema in s kakšnimi občutki gleda v novo šolsko leto – o vsem tem se je z Nino Jelen v tokratni oddaji Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.
Stara mestna elektrarna v Ljubljani letos praznuje 20-letnico prenove, ko je postala eno od osrednjih prizorišč sodobnih uprizoritvenih umetnosti pri nas. V teh dneh tam poteka že 27. festival Mladi levi, ki je velja za enega osrednjih poletnih dogodkov na polju sodobne uprizoritvene umetnosti. Mednarodni festival Mladi levi pripravlja zavod Bunker in že vrsto let ob koncu poletja v Ljubljano pripelje najaktualnejše in perspektivne odrske ustvarjalce z vseh koncev sveta. V oddaji Razkošje v glavi bomo spoznali Mojco Jug, ki festival soustvarja že od samega začetka. Z njo se je pogovarjal Miha Žorž.
Zgornja Savinjska dolina, Solčavsko, Robanov kot, Logarska dolina, Matkov kot - vse to in še marsikaj sestavlja malce skrivnostno, dih jemajoče območje, kjer se vrstijo izjemne naravne danosti, bogata kulturna dediščina in starosvetno izročilo. In iz teh krajev, natančneje iz Robanovega kota, prihaja Jernej Slapnik, ki je svoj poklic in življenje posvetil ohranjanju bogatega izročila solčavskih prednikov. To namreč vključuje zelo bogat in širok nabor najrazličnejših ljudi, ki nastopajo v veselih in žalostih vlogah. Pogosto se zapletejo v nepredvidljive dogodivščine, kjer nastopajo nadnaravne dobre in zle sile. Več o solčavskem izročilu in Jerneju Slapniku, ki ga predaja mlajšim rodovom, izvemo v oddaji Razkošje v glavi.
Igor Krivokapič, ki se malo spogleduje z mislijo, da je eden redkih, ki se poskuša uresničevati na način renesančnega človeka, je pred kratkim napisal in izdal prvi del trilogije A - Simfonija v besedi, čeprav je doslej neumorno zlagal glasbo in igral več inštumentov, med njimi tubo in helikon, glasbilo, ki se je znašlo v Krivokapičevi posebni, izumljeni družini inštrumentov.
Katarina Stegnar je igralka in performerka, ki na slovenski uprizoritveni sceni pušča globok pečat. Med drugim sodeluje pri platformi za raziskavo, razvoj in produkcijo sodobne scenske umetnosti Via Negativa, je članica kolektiva Beton Ltd., od leta 2014 pa je zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču. Za svoje delo je prejela več nagrad, leta 2016 tudi nagrado Prešernovega sklada. Je družbeno angažirana in glasno zagovarja pravice šibkejših. Za oddajo Razkošje v glavi se je s Katarino Stegnar pogovarjal Miha Žorž.
Ob koncu šolskega leta si oddahnejo vsi: otroci in mladi, starši, učitelji, profesorji in ostali pedagoški delavci. Kako razmišlja o svojem poklicu, kaj je zanj odlika dobrega učitelja in kaj je bilo zanj v 44-ih letih delovne dobe v šolskem prostoru najbolj dragoceno in nepozabno? O tem pripoveduje Milan Jevnikar, profesor matematike in dolgoletni ravnatelj Srednje šole Josipa Jurčiča Ivančna Gorica. »Nikoli ni bilo dvoma, kaj bom počel,« pravi učitelj po duši in srcu. Zato je ta konec šolskega leta za Milana Jevnikarja prav poseben.
Franco Juri je bil v življenju marsikaj: glasbenik v istrski etno zasedbi Istranova, učitelj, aktivist, novinar, eden najvidnejših karikaturistov v našem prostoru, dvakratni poslanec, veleposlanik v Španiji, diplomat na zunanjem ministrstvu, samostojni publicist, novinar, pisatelj. Človek, ki se ga poslušalci verjetno najbolje spomnijo po njegovih odmevnih satiričnih karikaturah političnega dogajanja ob razpadanju Jugoslavije in v prvih letih neodvisnosti, zdaj že 12 dvanajst let z nič manj posvečenosti vodi Pomorski muzej Sergeja Mašera v Piranu, s svojim pisanjem in karikaturami pa občasno še vedno komentira politično in družbeno dogajanje. Nekaj mesecev pred upokojitvijo smo se za tokratno Razkošje v glavi z njim pogovarjali o različnih poglavjih njegovega bogatega življenja, od odraščanja v multietničnem Kopru, mladostnega aktivizma, študija geografije in italijanščine, pa do tega, zakaj je karikatura lahko bolj neposredna in predrzna od pisanja, kako je bila videti post-tranzicijska Španija in kaj ga je vodilo ne le pri političnem aktiviranju, ampak tudi pri ostalih poljih njegovega raznolikega udejstvovanja. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Milan Predovič je profesor, učitelj, ki je predan svojemu poklicu. Je tudi likovni ustvarjalec, slikar in kipar, ki se ne ukvarja samo z grafiko, ampak tudi s fotografiranjem in občasno z oblikovanjem in obdelovanjem lesa. Grafike izdeluje v tehnikah visokega, globokega in ploskega tiska. Leta 2021 je prejel zlato paleto za grafično delo Motto Speedo. Pri delu je natančen in projektom posveti veliko časa. Pravi, da je včasih morda tudi preveč samokritičen. Leta 2022 je imel svojo prvo samostojno razstavo v starotrški knjižnici. Tu je predstavljal grafike v tehniki suha igla, med motivi pa je prevladovala kraška krajina. Milana Predoviča bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Njena otroška želja je bila postati balerina in danes Manka Kremenšek Križman pove, da je bilo to eno najlepših obdobij v njenem življenju. A življenjska pot jo je peljala na študij mednarodne politologije, ki ga je uspešno končala, se nekaj časa ukvarjala z novinarstvom in nadaljevala pravljično – s pisanjem pravljic in kratke proze za odrasle. Od knjižnega prvenca za odrasle z naslovom Odhajanja, v katerem se je prek najpristnejšega otroškega doživljanja sveta poglabljala v območje človekove duševnosti, do zadnjega romana, ki je izšel lani - Jurij Kobal gre jutri domov, ki v ospredje postavlja vprašanje kakovosti življenja v pozni starosti, ostaja zvesta resnejšim temam. Kljub temu zase pravi, da je vesele narave in da se veseli prihajajočih toplih mesecev, ko bo njena pisateljska morska duša še bolj zaživela. S pisateljico in prevajalko Manko Kremenšek Križman se je v današnji oddaji Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.
Društvo slovenskih pisateljev je letos podelilo desetnico, nagrado za otroško in mladinsko književnost, Nataši Konc Lorenzutti za povest Jutri bom siten kot pes. Igralka, pisateljica, pesnica in pedagoginja se v svojem literarnem ustvarjanju sicer osredotoča na otroke in mlade, piše pa tudi za odrasle. Skupaj z režiserko Majo Weiss se je podpisala pod scenarij za dokumentarni film Zajeti v izviru. Slovenski otroci Lebensborna, v katerem razkrivata usodo ukradenih slovenskih otrok med drugo svetovno vojno. Vprašanje identitete, torej tega, kdo sem, od kod prihajam in kam grem, pa odražajo tudi njena dela za mladino, v katerih je ni strah nagovoriti aktualnih in tabu tem, s katerimi se srečujejo otroci in mladi, kot so: zasvojenost z digitalnimi napravami, smrt, ločitev staršev … Natašo Konc Lorenzutti bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Špela Šebenik.
Igor Miljavec, predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica, je človek idej, ki jih tudi uresničuje. Rad pomaga in poudarja, da se za vse najde rešitev. Je uspešen organizator in izzive, ki si jih postavlja, tudi uspešno premaguje. Pove, da težava ni v invalidnosti, marsikdaj je težava v naših glavah, zato je pomembno zaupanje. O njegovem življenju in o tem, kako uresničuje svoje delo, za katero pravi, da je zanj poslanstvo, boste slišali v današnji oddaji Razkošje v glavi. Igorja Miljavca je pred mikrofon povabila novinarka Petra Medved.
»Feminizem je zagovor socialne pravičnosti in nekaj, kar zadeva vsakdanje življenje vsakega in vsake izmed nas,« pravi mag. Tea Hvala, letošnja prejemnica nagrade Mesta žensk. Komparativistka in sociologinja kulture z magisterijem iz antropologije spolov je opravljala različne poklice, katerih skupni imenovalec so feminizem, zavzemanje za enake možnosti ter opozarjanje na socialno neenakost, prekarizacijo dela in predsodke do žensk, spolnih manjšin in priseljencev. Tea Hvala je prevajalka, urednica, kritičarka in književnica, ki piše o feministični teoriji, aktivizmu in umetnosti ter prevaja strokovna in književna besedila. V preteklosti je soorganizirala festival Rdeče zore, na Radiu Študent je soustvarjala oddajo Sektor Ž in vodila delavnice skupinskega pisanja znanstvene fantastike Svetovi drugih. Od leta 2015 v Cerkljanskem mladinskem alternativnem klubu soorganizira festival Deuje babe. Skrbela je za knjižnico ter založniški in pedagoški program Mesta žensk. Je (so)avtorica številnih »zinov«, pedagoškega gradiva in knjige za otroke Skrivna bolnišnica (2017) ter urednica vodnika Po svoji poti: 25 izletov po zgodovini žensk (2021).
Večina ljudi, ki gredo študirat arheologijo, v študij poleg časa in truda vloži tudi precej strasti. Tudi pozneje ne gre le za osemurno profesionalno službo, temveč arheologija postane način življenja. Tako tudi zunaj delovnega časa razmišljaš o stvareh, ki jih odkrivaš, izkopavaš, ter iščeš medsebojne povezave z različnimi področji, v prostem času pa prebiraš knjige in drugo literaturo, ki je tako ali drugače povezana z arheologijo. Zato je arheologija več kot le poklic, pravi dr. Jure Krajšek, diplomirani arheolog, višji kustos v Pokrajinskem muzeju Celje, ki je gost oddaje Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Sinolog, ki je v mladosti prepotoval svet, se potem kot ekonomist zaposlil v izvršnem svetu socialistične republike Slovenije, nekaj tednov po Maovi smrti pa odšel živet na Kitajsko in na koncu postal eden od ustanoviteljev Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti
Neveljaven email naslov