Študentje so postali pridni, to pa ni razlog za veselje, pravi socialna psihologinja, ki že 50 let preučuje odnose med posameznikom in družbo

Od tega leta je v pokoju, to pa ne pomeni, da ne predava, ne komentira aktualnih dogajanj v družbi ali ne sledi svojim področjem. In teh je kar nekaj, vsi pa so povezani z odnosom med posameznikom in družbo. Socialno psihologinjo dr. Mirjano Ule je začelo to področje zanimati že v najstniških letih, za to pa so “krive” predvsem knjige. Pri 10 letih ji je na primer v roke prišla knjiga Mati Maksima Gorkega.

“Zdi se mi, da je bila ta knjiga zelo pomembna za mojo socialno usmerjenost. Takrat sem začutila socialno krivičnost in spolno diferenciacijo. Naslednja zelo formativna knjiga zame je bila Zločin in kazen od Dostojevskega, ki sem jo brala pri 14 letih. Takrat sem nenadoma ugotovila, da hočem to globlje spoznavati, in prišla je odločitev za psihologijo, ki me je obsedla in držala vseskozi. Vsi so bili začudeni nad mojo odločitvijo, niso ji sicer oporekali, ampak zdela se jim je nenavadna. Bila pa je spodbujena z literaturo, tako da sem bila sprva nad študijem psihologije kar malce razočarana. Zdelo se mi je, da bomo šli globlje v določene plasti duševnosti, psihologija v tistem času pa je bila malce pozitivistična in eksperimentalno usmerjena. (…) Zato sem študij kombinirala s predavanji iz filozofskih predmetov, sociologijo, pedagogiko, šla sem tudi na predavanja iz svetovne književnosti.”

Dr. Mirjana Ule je bila torej študentka psihologije na ljubljanski filozofski fakulteti, svojo akademsko kariero pa je zgradila na Fakulteti za družbene vede. Tam je na noge postavila predmet socialna psihologija, nato pa odpirala številna druga znanstvena in raziskovalna področja psihologije in sociologije, zaradi česar na fakulteti najbrž ni bilo študenta, ki bi lahko »ušel« njenim predavanjem in izpitom. Čeprav sledi vsem spremembam, trendom in odnosom v družbi; čeprav jih razume, postavlja v zgodovinski, politični in družbeni kontekst; čeprav vedno vidi tudi napredek in pridobitve posamezne dobe, se vseeno zdi, da nekoliko z nostalgijo gleda na čase, ko je bila sama študentka, ali pa na prvi del svoje akademske kariere – ne gre za nostalgijo za izgubljeno mladostjo, temveč za to, da na svojem področju pogreša akademsko debato, samoiniciativnost študentov, upornost mlajših generacij in tudi predbolonjski sistem študija. Včasih so bila predavanja polna debate, študenti so sledili izidom novih knjig, brali zanimive intervjuje, postavljali vprašanja, celo sooblikovali predavanja. V tem tisočletju pa so “študenti postali pridni”, diskusije so zamrle, pogovori o člankih iz revij ali časopisov nemogoče, saj jih študenti niso brali, pogovori med predavateljem in študenti pa so se vrteli okoli tega, kaj je treba znati na izpitu. Spremenila se je tudi univerza. Dr. Mirjana Ule je prepričana, da ji bolonjska reforma ni prinesla nič dobrega. Sama namreč še vedno trdi, da “je najbolj uporabna dobra teorija”, to načelo pa danes na fakultetah ne pride toliko do izraza.

Dr. Mirjana Ule, ki se je vedno s strastjo lotila vsake nove naloge, odpirala nova področja psihologije in sociologije, brez težav usklajevala akademsko kariero in družinsko življenje, priznava, da ji je bilo pri njenem delu najtežje čuvanje študentov med izpiti. Večkrat je pogledala stran, saj se še vedno spominja solidarnosti v svojem gimnazijskem razredu. Ker je bila dobra v matematiki, je rešila vse naloge skupine A, nato še skupine B in jih dala po razredu. Čut za solidarnost, pa tudi delavnost in strpnost so bile družinske vrednote, ki sta jih mati in oče, tudi zaradi hudih vojnih izkušenj, privzgojila svojih trem otrokom.

Z nami je socialna psihologinja delila tudi svoje razumevanje visokega šolstva in mladine, spregovorila je več o položaju žensk v znanosti, svoji akademski karieri in družinskem okolju, v katerem je odraščala.