Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Študentje so postali pridni, to pa ni razlog za veselje, pravi socialna psihologinja, ki že 50 let preučuje odnose med posameznikom in družbo
Od tega leta je v pokoju, to pa ne pomeni, da ne predava, ne komentira aktualnih dogajanj v družbi ali ne sledi svojim področjem. In teh je kar nekaj, vsi pa so povezani z odnosom med posameznikom in družbo. Socialno psihologinjo dr. Mirjano Ule je začelo to področje zanimati že v najstniških letih, za to pa so “krive” predvsem knjige. Pri 10 letih ji je na primer v roke prišla knjiga Mati Maksima Gorkega.
“Zdi se mi, da je bila ta knjiga zelo pomembna za mojo socialno usmerjenost. Takrat sem začutila socialno krivičnost in spolno diferenciacijo. Naslednja zelo formativna knjiga zame je bila Zločin in kazen od Dostojevskega, ki sem jo brala pri 14 letih. Takrat sem nenadoma ugotovila, da hočem to globlje spoznavati, in prišla je odločitev za psihologijo, ki me je obsedla in držala vseskozi. Vsi so bili začudeni nad mojo odločitvijo, niso ji sicer oporekali, ampak zdela se jim je nenavadna. Bila pa je spodbujena z literaturo, tako da sem bila sprva nad študijem psihologije kar malce razočarana. Zdelo se mi je, da bomo šli globlje v določene plasti duševnosti, psihologija v tistem času pa je bila malce pozitivistična in eksperimentalno usmerjena. (…) Zato sem študij kombinirala s predavanji iz filozofskih predmetov, sociologijo, pedagogiko, šla sem tudi na predavanja iz svetovne književnosti.”
Dr. Mirjana Ule je bila torej študentka psihologije na ljubljanski filozofski fakulteti, svojo akademsko kariero pa je zgradila na Fakulteti za družbene vede. Tam je na noge postavila predmet socialna psihologija, nato pa odpirala številna druga znanstvena in raziskovalna področja psihologije in sociologije, zaradi česar na fakulteti najbrž ni bilo študenta, ki bi lahko »ušel« njenim predavanjem in izpitom. Čeprav sledi vsem spremembam, trendom in odnosom v družbi; čeprav jih razume, postavlja v zgodovinski, politični in družbeni kontekst; čeprav vedno vidi tudi napredek in pridobitve posamezne dobe, se vseeno zdi, da nekoliko z nostalgijo gleda na čase, ko je bila sama študentka, ali pa na prvi del svoje akademske kariere – ne gre za nostalgijo za izgubljeno mladostjo, temveč za to, da na svojem področju pogreša akademsko debato, samoiniciativnost študentov, upornost mlajših generacij in tudi predbolonjski sistem študija. Včasih so bila predavanja polna debate, študenti so sledili izidom novih knjig, brali zanimive intervjuje, postavljali vprašanja, celo sooblikovali predavanja. V tem tisočletju pa so “študenti postali pridni”, diskusije so zamrle, pogovori o člankih iz revij ali časopisov nemogoče, saj jih študenti niso brali, pogovori med predavateljem in študenti pa so se vrteli okoli tega, kaj je treba znati na izpitu. Spremenila se je tudi univerza. Dr. Mirjana Ule je prepričana, da ji bolonjska reforma ni prinesla nič dobrega. Sama namreč še vedno trdi, da “je najbolj uporabna dobra teorija”, to načelo pa danes na fakultetah ne pride toliko do izraza.
Dr. Mirjana Ule, ki se je vedno s strastjo lotila vsake nove naloge, odpirala nova področja psihologije in sociologije, brez težav usklajevala akademsko kariero in družinsko življenje, priznava, da ji je bilo pri njenem delu najtežje čuvanje študentov med izpiti. Večkrat je pogledala stran, saj se še vedno spominja solidarnosti v svojem gimnazijskem razredu. Ker je bila dobra v matematiki, je rešila vse naloge skupine A, nato še skupine B in jih dala po razredu. Čut za solidarnost, pa tudi delavnost in strpnost so bile družinske vrednote, ki sta jih mati in oče, tudi zaradi hudih vojnih izkušenj, privzgojila svojih trem otrokom.
Z nami je socialna psihologinja delila tudi svoje razumevanje visokega šolstva in mladine, spregovorila je več o položaju žensk v znanosti, svoji akademski karieri in družinskem okolju, v katerem je odraščala.
912 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Študentje so postali pridni, to pa ni razlog za veselje, pravi socialna psihologinja, ki že 50 let preučuje odnose med posameznikom in družbo
Od tega leta je v pokoju, to pa ne pomeni, da ne predava, ne komentira aktualnih dogajanj v družbi ali ne sledi svojim področjem. In teh je kar nekaj, vsi pa so povezani z odnosom med posameznikom in družbo. Socialno psihologinjo dr. Mirjano Ule je začelo to področje zanimati že v najstniških letih, za to pa so “krive” predvsem knjige. Pri 10 letih ji je na primer v roke prišla knjiga Mati Maksima Gorkega.
“Zdi se mi, da je bila ta knjiga zelo pomembna za mojo socialno usmerjenost. Takrat sem začutila socialno krivičnost in spolno diferenciacijo. Naslednja zelo formativna knjiga zame je bila Zločin in kazen od Dostojevskega, ki sem jo brala pri 14 letih. Takrat sem nenadoma ugotovila, da hočem to globlje spoznavati, in prišla je odločitev za psihologijo, ki me je obsedla in držala vseskozi. Vsi so bili začudeni nad mojo odločitvijo, niso ji sicer oporekali, ampak zdela se jim je nenavadna. Bila pa je spodbujena z literaturo, tako da sem bila sprva nad študijem psihologije kar malce razočarana. Zdelo se mi je, da bomo šli globlje v določene plasti duševnosti, psihologija v tistem času pa je bila malce pozitivistična in eksperimentalno usmerjena. (…) Zato sem študij kombinirala s predavanji iz filozofskih predmetov, sociologijo, pedagogiko, šla sem tudi na predavanja iz svetovne književnosti.”
Dr. Mirjana Ule je bila torej študentka psihologije na ljubljanski filozofski fakulteti, svojo akademsko kariero pa je zgradila na Fakulteti za družbene vede. Tam je na noge postavila predmet socialna psihologija, nato pa odpirala številna druga znanstvena in raziskovalna področja psihologije in sociologije, zaradi česar na fakulteti najbrž ni bilo študenta, ki bi lahko »ušel« njenim predavanjem in izpitom. Čeprav sledi vsem spremembam, trendom in odnosom v družbi; čeprav jih razume, postavlja v zgodovinski, politični in družbeni kontekst; čeprav vedno vidi tudi napredek in pridobitve posamezne dobe, se vseeno zdi, da nekoliko z nostalgijo gleda na čase, ko je bila sama študentka, ali pa na prvi del svoje akademske kariere – ne gre za nostalgijo za izgubljeno mladostjo, temveč za to, da na svojem področju pogreša akademsko debato, samoiniciativnost študentov, upornost mlajših generacij in tudi predbolonjski sistem študija. Včasih so bila predavanja polna debate, študenti so sledili izidom novih knjig, brali zanimive intervjuje, postavljali vprašanja, celo sooblikovali predavanja. V tem tisočletju pa so “študenti postali pridni”, diskusije so zamrle, pogovori o člankih iz revij ali časopisov nemogoče, saj jih študenti niso brali, pogovori med predavateljem in študenti pa so se vrteli okoli tega, kaj je treba znati na izpitu. Spremenila se je tudi univerza. Dr. Mirjana Ule je prepričana, da ji bolonjska reforma ni prinesla nič dobrega. Sama namreč še vedno trdi, da “je najbolj uporabna dobra teorija”, to načelo pa danes na fakultetah ne pride toliko do izraza.
Dr. Mirjana Ule, ki se je vedno s strastjo lotila vsake nove naloge, odpirala nova področja psihologije in sociologije, brez težav usklajevala akademsko kariero in družinsko življenje, priznava, da ji je bilo pri njenem delu najtežje čuvanje študentov med izpiti. Večkrat je pogledala stran, saj se še vedno spominja solidarnosti v svojem gimnazijskem razredu. Ker je bila dobra v matematiki, je rešila vse naloge skupine A, nato še skupine B in jih dala po razredu. Čut za solidarnost, pa tudi delavnost in strpnost so bile družinske vrednote, ki sta jih mati in oče, tudi zaradi hudih vojnih izkušenj, privzgojila svojih trem otrokom.
Z nami je socialna psihologinja delila tudi svoje razumevanje visokega šolstva in mladine, spregovorila je več o položaju žensk v znanosti, svoji akademski karieri in družinskem okolju, v katerem je odraščala.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Eno najvitalnejših, najizzivalnejših pa tudi mednarodno najbolj odmevnih oziroma uspešnih imen na slovenski vizualni sceni danes je gotovo Jaša. To je umetniško ime Jaše Mrevljeta–Pollaka, ki spaja elemente videa, performativne in konceptualne umetnosti, glasbe ter slikarstva, da bi navsezadnje ustvarjal tako imenovano site-specific art, se pravi: s prostorom določene instalacije, pogosto z omejenim časom trajanja. Slišati je zapleteno, toda Jaša je prepričan, da lahko šele s takim, večmedijskim pristopom med gledalci zbudi občutek, da pri umetnosti ne gre le za nekakšno neobvezno igračkanje v neki vzporedni, avtonomni ali zgolj navidezni realnosti, ampak da gre za resnično izkušnjo, ki terja njihov poln emocionalen in intelektualen angažma, ki mora nato odmevati tudi v ekonomski, družbeni in politični stvarnosti, ki jo živimo. In zdi se, da mu to tudi uspeva. Leta 2015 je, na primer, predstavljal Slovenijo na znamenitem beneškem likovnem bienalu; leto pozneje je v New Yorku sodeloval z Ulayem, legendarnim nemškim začetnikom tako imenovane performativne umetnosti; ameriški umetnostni zgodovinar Noah Charney pa ga je pred nekaj meseci v intervjuju za internetni portal MMC postavil ob bok impresionistom, Zoranu Mušiču in skupini Irwin kot tistim presežkom slovenske likovne ustvarjalnosti, ki utegnejo v prihodnje najbolj zanimati mednarodni umetnostni trg. Kako torej Jaša razmišlja o svojem ustvarjanju? Kaj hoče z njim doseči? – Na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali odgovore v prvem Razkošju v glavi v letu 2018. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Jaša (Goran Dekleva)
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
»Moj oče in rodovi očetov pred njim so mi predali ne le modrost o vinu in marljivem delu, pač pa tudi ljubezen do tega koščka zemlje in hvaležnost za vse, kar nam ponuja – in kar lahko sama ponudim drugim. Vsem, ki cenijo pristno, z osebno noto pridelano vino. Vino zame ni poklic, je način življenja.« Tako je na svoji spletni strani Vinarstvo Šibav zapisala Dušica Šibav, ki je končala univerzitetni študij agronomije in diplomirala iz vinarstva – to pomeni, da je vinogradnica, vinarka, ki se z vinom ukvarja že od leta 1990, od leta 2003 pa zagovarja in uresničuje do narave prijazno pridelavo grozdja in kakovostnega, vrhunskega vina. Tega pridela v svojih vinogradih tik pod domačijo v Fojani, v srcu Goriških Brd. Dušica Šibav je gostja v oddaji Razkošje v glavi.
Ilustratorka ter otroška in mladinska pisateljica Jelka Godec Schmid je bila, kot sama poudarja, »z užitkom nagajiva učenka«, ki je rada na skrivaj spotikala sošolke, ko jih je učiteljica poklicala pred tablo. Sicer pa je bila odličnjakinja, ki je svoj prosti čas zapolnila z likovnim krožkom v Pionirskem domu ter z ritmiko in s pevskim zborom, za nameček pa je hodila tudi v glasbeno šolo, kjer se je učila igrati na flavto. Njena mama, Ančka Gošnik Godec, ki je prav tako ilustratorka, jo je poleg tega spodbujala tudi k branju in k risanju, pri čemer seveda Jelki ni bilo treba skrbeti za papir in barvice, pa tudi otroških knjig je bilo na domačih knjižnih policah vselej veliko. »Po končani gimnaziji je bil tako študij na likovni akademiji v Ljubljani pravzaprav samo nekakšno logično nadaljevanje poti, na katero sem stopila že v rani mladosti, na tej poti pa je zdaj za mano že več kot sto knjig, ki sem jih ilustrirala, ter tudi nekaj takšnih, ki sem jih sama napisala,« pravi Jelka Godec Schmidt.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Novinarsko pero Branka Sobana je že dolgo eno najbolj prepoznavnih in verodostojnih v slovenski medijski krajini. Kot zunanje-politični dopisnik časopisne hiše Delo je poročal z Bližnjega vzhoda, poročal je iz Rusije ter drugih bivših sovjetskih republik, dandanes se pogosto javlja iz Strasbourga, z zasedanj Sveta Evrope. Je tudi avtor dveh knjig intervjujev, s pomočjo katerih osvetljuje občutljive odnose med Zahodom, Rusijo in islamom, vendar pred svoj mikrofon še zdaleč ne vabi le ministrov ali diplomatov. Soban je namreč prepričan, da visoki vladni uradniki vsega sveta praviloma lažejo. Zato se redno pogovarja s pisatelji in znanstveniki, inženirji, zdravniki, pravniki in humanitarnimi delavci, z vsemi tistimi, skratka, ki lahko zares razkrijejo, kakšno je dejansko stanje v državah, o katerih poroča. To pa tudi kaže, da Sobanu ne gre samo za suho obveščanje, ampak verjame, da je novinarjeva ključna dolžnost, da zastavi svojo besedo za vse tiste, ki v kaosu pogosto krvave sodobne zgodovine, polne vojn, terorja, zatiranj in uporov, sistematično ostajajo brez lastnega glasu. Nekaj zgodb iz svoje bogate novinarske kariere je Branko Soban za tokratno Razkošje v glavi delil z Goranom Deklevom. Na tem mestu objavljamo razširjeno različico oddaje. foto: Goran Dekleva
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Peter Fister, doktor arhitekturnih znanosti, se je rodil leta 1940 v Celju. Njegova znanstvenoraziskovalna pot je izjemno zanimiva in bogata. V Sloveniji je uvedel metodologijo interdisciplinarnega načrtovanja revitalizacije arhitekturne dediščine, razvil je mednarodno primerljivo metodo dokumentiranja arhitekturnih spomenikov, ki so jo sprejeli tudi kot posebno dokumentacijo za potrebe Unescovega seznama svetovne kulturne dediščine. Vodil je izdelavo načrtov varstva in prenove več kot 40-ih spomeniško zaščitenih mestnih in vaških jeder v Sloveniji in po Evropi. Na Fakulteti za arhitekturo je ustanovil osnovni arhiv dokumentacije arhitekturne dediščine Slovenije, ki zajema 4.500 naselij in 35.000 stavb v Sloveniji in je zdaj v celoti prenesen v Državni arhiv Slovenije pod naslovom Korpus slovenske arhitekture. Veliko zanimanje pa je vzbudila ena izmed njegovih knjig: Arhitektura slovenskih protiturških taborov. Dr. Peter Fister je gost oddaje Razkošje v glavi.
»Kakšna je razlika med Slovenci in Američani? Tudi če se v naših spletnih medijih pojavi na primer poročilo o skakalni tekmi v Planici, se na forumu že na prvi strani pojavi razprava med ta belimi in ta rdečimi, v Ameriki pa se razprava med severom in jugom razvname šele na tretji strani.« Tako razmišlja dr. Aleš Gabrič z Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani in k temu doda še misel: »Ene same resnice ni in jaz bežim pred tistimi, ki pravijo, da jo poznajo.«
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Matjaž Šmalc je režiser, ki je že pred dobrim desetletjem obrnil hrbet bleščavi žarometov, ki osvetljujejo odrske deske po naših institucionalnih gledališčih, in se zapisal skrbi za razvoj ljubiteljskega teatra na Slovenskem. Tako danes pri Javnem skladu za kulturne dejavnosti bdi nad organizacijo ljubiteljskih gledaliških festivalov, srečanj in izobraževalnih delavnic. V tem smislu sicer mora precej energije vložiti v suhoparno administrativno delo, a pravi, da ta napor še zdaleč ni zaman. Ljubiteljsko gledališče po Šmalčevem prepričanju namreč skrbi za intelektualno rast in poglabljanje ustvarjalnih talentov mladih in starih na način, ki po svoje pravzaprav presega domet in moč profesionalnega gledališča. Pa tudi lokalne skupnosti, sredi katerih delujejo ljubiteljske gledališke skupine, so menda notranje trdneje povezane, kakor tiste, kjer takih skupin ni. Kakšna je torej skrivnostna moč sicer pogosto podcenjevanega ljubiteljskega gledališča in kako jo pomaga krepiti Matjaž Šmalc, smo preverjali v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem. Odajo je pripravil Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva Matjaža Šmalca
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Danes 85 – letni Drago Šauperl je pri 15 letih že statiral v Operi SNG Maribor, nato se mu je odprla pot med zboriste in žametni bariton v navezi z osebnostno radoživostjo mu je omogočil nastopanje po domačih in tujih odrih. Ljubezen ga je odpeljala v nemški Köln, kjer je še danes solist tamkajšnjega moškega pevskega zbora, ki goji tradicijo od leta 1842. Ves čas – dobrih 55 let – pa vsako leto prihaja na daljše počitnice v rojstno mesto in pravi, da ni boljšega kot v sončnem jutru ob Dravi med srkanjem kave prebrati časopis in opazovati ljudi. Njegovo življenje je polno in pestro, kot je pač lahko življenje nekoga, ki mu je med drugim uspelo s solističnim nastopom s pesmijo v kölnskem narečju v Pekingu navdušiti kitajsko občinstvo. Mariborčan Drago Šauperl – Šaupi bo gost tokratnega Razkošja v glavi. Z njim se bo pogovarjal Stane Kocutar.
"Z dediščino se je treba pogovarjati," je trditev, ki nekako najbolj označuje vsestranskega etnologa in umetnostnega zgodovinarja prof. dr. Vita Hazlerja. Pravi, da ko je delal inventuro svojega življenja, je ugotovil, da se je že sedemkrat preselil. Rodil se je v Mariboru, nato so živeli v Tepanjah, v Savinjski dolini, njegova mama je bila namreč učiteljica in včasih so učitelje večkrat prestavljali sem in tja po Sloveniji. Nato so se za nekaj let ustavili na Gomilskem, potem se je njegova pot nadaljevala v Celje, nato v Ljubljano in nazadnje v Horjul, kjer živi danes. Že od nekdaj ga je zanimala umetnost, zato se je najprej odločil za študij umetnostne zgodovine, ker pa se mu je to zdelo nekako preozko, se je na prigovarjanje prijatelja odločil še za študij etnologije. Sčasoma je postala etnologija njegov osrednji predmet, kjer "se je našel". Prof. dr. Vito Hazler je mož, ki prepriča s svojo pozitivnostjo, širokim, toplim nasmehom in voljo, ki je nalezljiva. To bomo spoznali tudi v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Kot režiserka se je podpisala pod več kot 15 gledaliških, opernih in lutkovnih predstav ter avtorskih projektov. Nekajkrat je bila tudi asistentka režije, vodila je gledališke delavnice, se sprehodila v filmski svet. 35-letna Yulia Roschina je vsestranska režiserka, ki svoje gledališke vizije za otroke in odrasle postavlja na različne odre od Kopra in Nove Gorice prek Ljubljane do Maribora, za zgled pa ima ruska gledališča. Odraščala je namreč v Moskvi, kjer je obiskovala baletne, operne in gledališke predstave.
Neveljaven email naslov