Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pisatelj, predavatelj, prevajalec, literarni zgodovinar, predvsem pa veder in hudomušen opazovalec sveta okoli sebe
Njegovo ime, pred katerim sicer ni zapisane kratice dr., čeprav ima doktorat, nas gleda s številnih izložb knjigarn. Poznajo ga predvsem mladi bralci in njihovi starši, saj je njegov literarni opus namenjen pretežno najmlajšim generacijam. Dr. Peter Svetina pa ni le pisatelj in pesnik (tudi za odrasle), je tudi predavatelj, literarni zgodovinar in prevajalec (iz češčine, srbščine, hrvaščine, tudi nemščine in angleščine). Predvsem pa je človek, ki z vedrostjo in dobrodušnostjo opazuje svet okoli sebe. Tam, v resničnosti in vsakdanjosti, najde tudi navdih za svoje literarne junake; različne podobe se mu vtisnejo v spomin, nato jih prepoji z domišljijo in prelevi v zgodbo - na primer o gospodu Konstantinu in njegovem klobuku (Klobuk gospoda Konstantina, 2007) ali O mrožku, ki si ni hotel striči nohtov (1999) in ki je kasneje dobil še očala (Mrožek dobi očala, 2003). Tega je na primer videl na svojem potovanju po Norveški:
"Mrožek je bil kip v parku. In je bil tako sam ... Tako sam. Ko sva z mojo Barbaro tam jedla sladoled, sem rekel, da mora iti po svetu."
Humor in hudomušnost ne odlikujeta le njegovih besedil, temveč tudi njegovo osebnost - pove, da mu je izziv privabiti nasmeh na ustnice najbližjih ali pa najbolj mrkega študenta v predavalnici, in da, tudi če je letos dopolnil abrahama, "afen guncat" ni nehal.
Prvo pravljico je izdal šele, ko se bližal svojim tridesetim, čeprav si je že kot majhen otrok želel pisati tako dobro, "kot piše teta Ela". Ela Peroci je bila namreč družinska prijateljica in je zanj celo napisala pravljico. A željo po pisanju so v najstniških letih izpodrinili tudi drugi cilji: da bi postal detektiv, saj je imel rad detektivske zgodbe; ali pa duhovnik, saj je nanj velik vtis naredila jezuitska duhovnost. Želel je postati tudi zdravnik in se je najprej vpisal na medicinsko fakulteto, a je kmalu ugotovil, da si uvod Krsta pri Savici zapomni lažje kot snov za predmet anatomije. Tako ga je življenje pripeljalo nazaj k pisanju, k besedam. In tu avtor, ki je odrastel tudi ob prebiranju stripov Alana Forda, prejema številne nagrade: trikrat večernico, nagrado slovenskega knjižnega sejma, nagrado za izvirno slovensko slikanico (za slikanico Klobuk gospoda Konstantina), potem pa je tu še Levstikova nagrada, IBBy-jeva častna lista za slikanico Ropotarna, letos pa je bil eden izmed šestih nominirancev za mednarodno Andersenovo nagrado, najpomembnejše mednarodno priznanje za mladinsko književnost in ilustracijo.
902 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Pisatelj, predavatelj, prevajalec, literarni zgodovinar, predvsem pa veder in hudomušen opazovalec sveta okoli sebe
Njegovo ime, pred katerim sicer ni zapisane kratice dr., čeprav ima doktorat, nas gleda s številnih izložb knjigarn. Poznajo ga predvsem mladi bralci in njihovi starši, saj je njegov literarni opus namenjen pretežno najmlajšim generacijam. Dr. Peter Svetina pa ni le pisatelj in pesnik (tudi za odrasle), je tudi predavatelj, literarni zgodovinar in prevajalec (iz češčine, srbščine, hrvaščine, tudi nemščine in angleščine). Predvsem pa je človek, ki z vedrostjo in dobrodušnostjo opazuje svet okoli sebe. Tam, v resničnosti in vsakdanjosti, najde tudi navdih za svoje literarne junake; različne podobe se mu vtisnejo v spomin, nato jih prepoji z domišljijo in prelevi v zgodbo - na primer o gospodu Konstantinu in njegovem klobuku (Klobuk gospoda Konstantina, 2007) ali O mrožku, ki si ni hotel striči nohtov (1999) in ki je kasneje dobil še očala (Mrožek dobi očala, 2003). Tega je na primer videl na svojem potovanju po Norveški:
"Mrožek je bil kip v parku. In je bil tako sam ... Tako sam. Ko sva z mojo Barbaro tam jedla sladoled, sem rekel, da mora iti po svetu."
Humor in hudomušnost ne odlikujeta le njegovih besedil, temveč tudi njegovo osebnost - pove, da mu je izziv privabiti nasmeh na ustnice najbližjih ali pa najbolj mrkega študenta v predavalnici, in da, tudi če je letos dopolnil abrahama, "afen guncat" ni nehal.
Prvo pravljico je izdal šele, ko se bližal svojim tridesetim, čeprav si je že kot majhen otrok želel pisati tako dobro, "kot piše teta Ela". Ela Peroci je bila namreč družinska prijateljica in je zanj celo napisala pravljico. A željo po pisanju so v najstniških letih izpodrinili tudi drugi cilji: da bi postal detektiv, saj je imel rad detektivske zgodbe; ali pa duhovnik, saj je nanj velik vtis naredila jezuitska duhovnost. Želel je postati tudi zdravnik in se je najprej vpisal na medicinsko fakulteto, a je kmalu ugotovil, da si uvod Krsta pri Savici zapomni lažje kot snov za predmet anatomije. Tako ga je življenje pripeljalo nazaj k pisanju, k besedam. In tu avtor, ki je odrastel tudi ob prebiranju stripov Alana Forda, prejema številne nagrade: trikrat večernico, nagrado slovenskega knjižnega sejma, nagrado za izvirno slovensko slikanico (za slikanico Klobuk gospoda Konstantina), potem pa je tu še Levstikova nagrada, IBBy-jeva častna lista za slikanico Ropotarna, letos pa je bil eden izmed šestih nominirancev za mednarodno Andersenovo nagrado, najpomembnejše mednarodno priznanje za mladinsko književnost in ilustracijo.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Direktor zavoda Vozim David Razboršek je prepričan, da je treba sprejeti odgovornost za svoja dejanja, ker potem laže gradiš naprej in uresničuješ svoje želje. In danes so njegove želje in dejavnosti, ki jih opravlja, povezane z večjo prometno varnostjo. Je član sveta Agencije za varnost prometa, ambasador, ki se s svojo ekipo trudi doseči pozitivne spremembe v prometu tudi z akcijami, ki so dobro prepoznane v javnosti: Še vedno vozim, vendar ne hodim, Zavrtimo Slovenijo in Heroji furajo v pižamah. Zanj invalidnost ni ovira, saj je še vedno aktiven športnik – ukvarja se z ročnim kolesarjenjem in plavanjem ter je ustanovitveni član ekipe slovenskih parakolesarjev. O njegovem delu, vizijah in invalidnosti se je z Davidom Razborškom v tokratni oddaji Razkošje v glavi pogovarjala novinarka Petra Medved.
Karl Drago Seme je upokojeni gledališki ustvarjalec, pedagog, družbenopolitični delavec in veteran vojne za Slovenijo. Od leta 1990 do upokojitve leta 2000 je bil zaposlen v Premogovniku Velenje kot poslovodja in vodja izobraževanja strojnih mehanikov. Štiri leta je bil vodja vodičev v Muzeju premogovništva. Bil je tudi jamski reševalec in član predavateljskega aktiva Delavske univerze Velenje. Od 1964 je član Gledališke skupine Velenje in gledališki igralec, recitator, scenarist, režiser ter povezovalec. Njegovo življenje je polno zgodb ljudi vseh starosti, ki jih povezuje ena sama misel: verjeti v dobro. Njegova življenjska vloga pa ga predstavlja z vidika, ki ga najbolje razumejo otroci. Karl Drago Seme je že 54 let Dedek Mraz. V prazničnem decembru ga je v enem izmed redkih trenutkov, ko ne deli nečesa še bolj pomembnega od daril, obiskal Jure K. Čokl.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
O sebi in svojem delu bo govorila mlada, energična in v nujnost bolj pravičnega sveta zavarovana mladinska sindikalna aktivistka Tea Jarc. Je zaprisežena tabornica, trenerka neformalnega izobraževanja, nekdanja vodja Mladinskega sveta Slovenije, danes pa pomemben člen sindikata Mladih Plus. Vse svoje življenje posveča drugim, v minulih nekaj letih pa posebej reševanju problemov in težav mlade generacije, zlasti pa snovanju politike, ki naj bi tej generaciji zagotovila večjo vlogo in samostojnost v družbi, predvsem pa bolj optimistično prihodnost.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Nekdanji maneken, ki mu je izguba vida spremenila življenje, ne pa tudi njega samega; vrhunski paratriatlonec, ki cilja na olimpijske igre; podjetnik, ki na dan poje 2 svoja sladoleda
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Študentje so postali pridni, to pa ni razlog za veselje, pravi socialna psihologinja, ki že 50 let preučuje odnose med posameznikom in družbo.
Nenavaden, iskriv, hiperaktiven, zaljubljen v tehniko, režijo, umetnost in pri svojih skoraj 98 letih poln idej tako, da noge komaj lovijo glavo. Dušan Mauser je bil predvojni tehnik na radiu, kasneje tonski mojster in režiser, ki je pod streho spravil približno 400 radijskih iger. Ni pustil pečata le na Radiu Slovenija, kjer se ga spominjajo generacije sodelavcev, velik dosežek je tudi galerija in graščina Duplje, ki je nastala iz ruševin. Ob pomoči njegovega sina slikarja Matjaža Mauserja je galerija postala središče kulturnega in družabnega življenja v Spodnjih Dupljah. Zato ne čudi, da mu je občina Naklo podelila naziv častnega občana, pa tudi sicer se ponaša z obilico nagrad, ki jih je prejel kot tonski mojster in režiser.
Ko je Matevž Lenarčič 22. aprila leta 2016 pristal na letališču v Portorožu in je bila za njim približno 42 tisoč kilometrov dolga pot z ultralahkim letalom okoli sveta, so mu v tako imenovanih rumenih medijih med drugim dodali oznako avanturist. Toda v Trbovljah rojeni diplomirani biolog, alpinist, fotograf, letalec in publicist je predvsem človek, ki svoje naravovarstveno poslanstvo uresničuje s fotografijo in s pisano besedo ter tudi z zbiranjem znanstveno preverljivih podatkov o globalnem onesnaženju okolja. Matevža Lenarčiča, ki je nekoč dejal, da je lepo imeti hobije, ki so hkrati tudi tvoj poklic, je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.
Ciril Zlobec se je rodil julija 1925 na Ponikvah na Krasu. Gimnazijo je obiskoval pod italijanskim fašizmom, v Gorici in Kopru, od koder so ga navsezadnje izključili, ker so odkrili, da piše pesmi v slovenskem jeziku. Sedemnajstleten je postal aktivist Osvobodilne fronte, nato je stopil v partizane. Po osvoboditvi je študiral in diplomiral na ljubljanski slavistiki, pozneje pa je delal kot novinar in urednik – med drugim tudi na našem radiu. Dejaven je bil tudi v politiki in bil na prvih večstrankarskih volitvah izvoljen za člana osamosvojitvenega predsedstva. Ključen je seveda Zlobčev literarni opus. Ko je leta 1953 skupaj s Kajetanom Kovičem, Janezom Menartom in Tonetom Pavčkom izdal znamenito pesniško zbirko Pesmi štirih, je slovenski literaturi odločilno pomagal otresti se ideoloških in estetskih spon, ki jih je naši književnosti nalagala komunistična oblast. Bralke in bralci so ta obrat stran od politične propagande v polje občutenega ljubezenskega intimizma znali ceniti in Zlobec je hitro postal eden naših najvplivnejših, najbolj branih pesnikov. Navsezadnje je objavil kakih 30 zbirk, tem pa je dodal še več esejističnih knjig in dva romana. Obilo je tudi prevajal, predvsem iz italijanščine, in nas med drugim oskrbel z mojstrskimi prevodi Danteja, Leopardija in Quasimoda. Za svoje književno delo je leta 1982 prejel Prešernovo nagrado; izvoljen je bil tudi za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V spomin na velikana slovenskega dvajsetega stoletja, pesnika, prevajalca, urednika, partizana in politika lahko v tokratnem Razkošju v glavi prisluhnemo Zlobčevemu razmišljanju, ki ga je z nami delil na predvečer svojega devetdesetega rojstnega dne. foto: Aleš Ogrin
Neveljaven email naslov