Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pisatelj, predavatelj, prevajalec, literarni zgodovinar, predvsem pa veder in hudomušen opazovalec sveta okoli sebe
Njegovo ime, pred katerim sicer ni zapisane kratice dr., čeprav ima doktorat, nas gleda s številnih izložb knjigarn. Poznajo ga predvsem mladi bralci in njihovi starši, saj je njegov literarni opus namenjen pretežno najmlajšim generacijam. Dr. Peter Svetina pa ni le pisatelj in pesnik (tudi za odrasle), je tudi predavatelj, literarni zgodovinar in prevajalec (iz češčine, srbščine, hrvaščine, tudi nemščine in angleščine). Predvsem pa je človek, ki z vedrostjo in dobrodušnostjo opazuje svet okoli sebe. Tam, v resničnosti in vsakdanjosti, najde tudi navdih za svoje literarne junake; različne podobe se mu vtisnejo v spomin, nato jih prepoji z domišljijo in prelevi v zgodbo - na primer o gospodu Konstantinu in njegovem klobuku (Klobuk gospoda Konstantina, 2007) ali O mrožku, ki si ni hotel striči nohtov (1999) in ki je kasneje dobil še očala (Mrožek dobi očala, 2003). Tega je na primer videl na svojem potovanju po Norveški:
"Mrožek je bil kip v parku. In je bil tako sam ... Tako sam. Ko sva z mojo Barbaro tam jedla sladoled, sem rekel, da mora iti po svetu."
Humor in hudomušnost ne odlikujeta le njegovih besedil, temveč tudi njegovo osebnost - pove, da mu je izziv privabiti nasmeh na ustnice najbližjih ali pa najbolj mrkega študenta v predavalnici, in da, tudi če je letos dopolnil abrahama, "afen guncat" ni nehal.
Prvo pravljico je izdal šele, ko se bližal svojim tridesetim, čeprav si je že kot majhen otrok želel pisati tako dobro, "kot piše teta Ela". Ela Peroci je bila namreč družinska prijateljica in je zanj celo napisala pravljico. A željo po pisanju so v najstniških letih izpodrinili tudi drugi cilji: da bi postal detektiv, saj je imel rad detektivske zgodbe; ali pa duhovnik, saj je nanj velik vtis naredila jezuitska duhovnost. Želel je postati tudi zdravnik in se je najprej vpisal na medicinsko fakulteto, a je kmalu ugotovil, da si uvod Krsta pri Savici zapomni lažje kot snov za predmet anatomije. Tako ga je življenje pripeljalo nazaj k pisanju, k besedam. In tu avtor, ki je odrastel tudi ob prebiranju stripov Alana Forda, prejema številne nagrade: trikrat večernico, nagrado slovenskega knjižnega sejma, nagrado za izvirno slovensko slikanico (za slikanico Klobuk gospoda Konstantina), potem pa je tu še Levstikova nagrada, IBBy-jeva častna lista za slikanico Ropotarna, letos pa je bil eden izmed šestih nominirancev za mednarodno Andersenovo nagrado, najpomembnejše mednarodno priznanje za mladinsko književnost in ilustracijo.
902 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Pisatelj, predavatelj, prevajalec, literarni zgodovinar, predvsem pa veder in hudomušen opazovalec sveta okoli sebe
Njegovo ime, pred katerim sicer ni zapisane kratice dr., čeprav ima doktorat, nas gleda s številnih izložb knjigarn. Poznajo ga predvsem mladi bralci in njihovi starši, saj je njegov literarni opus namenjen pretežno najmlajšim generacijam. Dr. Peter Svetina pa ni le pisatelj in pesnik (tudi za odrasle), je tudi predavatelj, literarni zgodovinar in prevajalec (iz češčine, srbščine, hrvaščine, tudi nemščine in angleščine). Predvsem pa je človek, ki z vedrostjo in dobrodušnostjo opazuje svet okoli sebe. Tam, v resničnosti in vsakdanjosti, najde tudi navdih za svoje literarne junake; različne podobe se mu vtisnejo v spomin, nato jih prepoji z domišljijo in prelevi v zgodbo - na primer o gospodu Konstantinu in njegovem klobuku (Klobuk gospoda Konstantina, 2007) ali O mrožku, ki si ni hotel striči nohtov (1999) in ki je kasneje dobil še očala (Mrožek dobi očala, 2003). Tega je na primer videl na svojem potovanju po Norveški:
"Mrožek je bil kip v parku. In je bil tako sam ... Tako sam. Ko sva z mojo Barbaro tam jedla sladoled, sem rekel, da mora iti po svetu."
Humor in hudomušnost ne odlikujeta le njegovih besedil, temveč tudi njegovo osebnost - pove, da mu je izziv privabiti nasmeh na ustnice najbližjih ali pa najbolj mrkega študenta v predavalnici, in da, tudi če je letos dopolnil abrahama, "afen guncat" ni nehal.
Prvo pravljico je izdal šele, ko se bližal svojim tridesetim, čeprav si je že kot majhen otrok želel pisati tako dobro, "kot piše teta Ela". Ela Peroci je bila namreč družinska prijateljica in je zanj celo napisala pravljico. A željo po pisanju so v najstniških letih izpodrinili tudi drugi cilji: da bi postal detektiv, saj je imel rad detektivske zgodbe; ali pa duhovnik, saj je nanj velik vtis naredila jezuitska duhovnost. Želel je postati tudi zdravnik in se je najprej vpisal na medicinsko fakulteto, a je kmalu ugotovil, da si uvod Krsta pri Savici zapomni lažje kot snov za predmet anatomije. Tako ga je življenje pripeljalo nazaj k pisanju, k besedam. In tu avtor, ki je odrastel tudi ob prebiranju stripov Alana Forda, prejema številne nagrade: trikrat večernico, nagrado slovenskega knjižnega sejma, nagrado za izvirno slovensko slikanico (za slikanico Klobuk gospoda Konstantina), potem pa je tu še Levstikova nagrada, IBBy-jeva častna lista za slikanico Ropotarna, letos pa je bil eden izmed šestih nominirancev za mednarodno Andersenovo nagrado, najpomembnejše mednarodno priznanje za mladinsko književnost in ilustracijo.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Pred dnevi se je od nas in svojih najbližjih tiho poslovil profesor in goslarski mojster Vilim Demšar. V čast njegovemu spominu bomo ponovili oddajo Razkošje v glavi, ki jo je z njim pred nekaj leti posnel Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Z lesenimi pregradami zamejenih osem prostorov je postopoma dobilo domovinsko pravico v garaži Barbovih, saj se je v družini rodilo kar osem otrok in je bilo treba v garažo spraviti prav toliko parov smuči in koles različnih velikosti. Poleg tega so prav vsi otroci začeli obiskovati glasbeno šolo, kar je pomenilo, da je bilo treba pod isto streho najti dovolj prostora tudi za manjši orkester inštrumentov. Kajti profesor dr. Matjaž Barbo, predstojnik Oddelka za muzikologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je zanimanje za glasbo očitno vcepil vsem svojim potomcem ter nekaterim med njimi že tudi začrtal z glasbo povezano poklicno pot. Sicer pa se profesor dr. Barbo raziskovalno ukvarja z glasbo od 18. stoletja do danes, še posebej s tisto, ki se tako ali drugače dotika slovenskega kulturnega prostora. Poleg tega je tudi publicist, zborovodja, organist in še bi lahko naštevali. V oddajo Razkošje v glavi ga je povabil Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ste že bili v Baški grapi? To je ozek, ob reki z Bačo stisnjen svet med Petrovim Brdom in Bačo pri Modreju. Šele na prehodu iz 19. v 20. stoletje se je vanj s težavo utrdila cesta in zrinila bohinjska železnica. Vseskozi ujeta v varno naročje gora, na eni strani ogrlico Spodnjih Bohinjskih gora, na drugi pa Porezen, Kojco in Šentviško planoto, se z vso silo zajeda v ozke soteske. Veliko je prepadih grap in vlažnih globeli, preseneča pa tudi s prijaznimi in slikovitimi travnatimi zajedami. Na dno je usidranih nekaj večjih naselij, medtem ko se na strma pobočja kakor gnezda pripenjajo slikovite vasice. Prepoznavnost Baške grape bi bila zagotovo manjša, če pri skorajda vseh turističnih, etnoloških, pohodniških in še kakšnih projektih ne bi povsem predano sodelovala družina Zgaga. To sta začela najprej oče Cveto in mama Olga, zdaj je krmilo aktivnosti prevzela Alenka Zgaga, ki je gostja oddaje Razkošje v glavi.
Pater Karel Gržan je magister teologije in doktor literarnih ved. Napisal in izdal je že več kot 30 knjig, predvsem o medčloveških odnosih, ustvarja ljudske igre, TV scenarije, piše pa tudi o zgodovini, astronomiji in arheologiji. Njegovo najpomembnejše odkritje v dolini Gračnice so številna doslej neznana grobišča, ki so umeščena v prostor po zvezdnih koordinatah. Poleg opravljanja svojega poklica in pisanja se je ukvarjal tudi s problematiko zasvojenosti. V poznih devetdesetih prejšnjega stoletja je na Razborju pod Lisco ustanovil Don Pierinovo komuno za dekleta, prvo in edino tovrstno dekliško skupnost v Sloveniji. Svoje življenje je posvetil samospoznavanju in razdajanju: revnim, nemočnim, trpečim. Za leto dni se je tudi podal na cesto - to je bil čas, ko je resnično živel, pravi. Kaj vse je še povedal ta nevsakdanji in izjemno vsestranski ter skromni duhovnik, ki živi na kmetiji v Lučah pri Solčavi s konji in še nekaj živalmi, pa boste lahko slišali v tokratnem Razkošju v glavi. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
V tokratni sobotni oddaij Razkošje v glavi gostimo Lidijo Jerkič, ki je že vse življenje zapisana sindikalnemu boju. Različne funkcije v sindikatih opravlja vse od konca študija. Trenutno je predsednica sindikata delavcev kovinske in elektro industrije, vse pa kaže, da bo v drugi polovici prihodnjega leta začela voditi Zvezo svobodnik sindikatov Slovenije. Nekaj let je bila tudi v središču politike kot podpredsednica držvnega sveta. Še naprej pa je članica organov mednarodnih sindikalnih organizacij. Da ohranja svojo telesno in psihično kondicijo pa zelo pogosto zahaja v gore.
Janko Samsa izhaja iz košanske doline, iz številčne družine v kateri so bile doma različne stare domače obrti, kot so mizarstvo, kolarstvo, kovaštvo, pa tudi muzikanti in oštirji. In čeprav izučen elektronik, sta mu mizarstvo in kovaštvo zelo blizu. Življenjska pot ga je zanesla na Kras. Delo je začel v nekdanji Iskri, nadaljeval pa na železnici. Poklic strojevodje pa je v njem še izostril čut po doslednosti in natančnosti. Tako sta se splet čuta do ohranjanja etnoloških vrednot, raziskovalna žilica in rokodelska spretnost oplemenitena z železniško natančnostjo sprevrgla v posebno na Slovenskem redko dejavnost. To je pomanjšava kmečkih in furmanskih voz, ročnih vozičkov, vinskih preš in pripomočkov s tem v zvezi. Njegovo delo ni samodokazovanje ali lesna galanterija ampak ima veliko etnološko in zgodovinsko vrednost. Je v veliko didaktično in muzejsko pomoč. Prikazuje natančen videz, izdelavo samo in delovanje naprav z zgodovinskim in tehničnim opisom. Čeprav v miniaturni izvedbi so izdelki popolna kopija originalov. Janko Samsa bo gost oddaje Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Tadeja Polanšček je res na samo svoji poti, poti, ki ji jo določa neozdravljiva bolenezen - multipla skleroza. Zanjo pravijo, da je bolezen s tisoč obrazi. Ima jo tudi njena mama, vendar je potek njene drugačen. Pri mami je komaj opazna. Po razširejnosti te bolezni Slovenija sodi v zgornji svetovni razred. Pri nas je več kot tri tisoč bolnikov, dve tretjine so ženske. Tadeja je za svojo bolezen zvedela ob koncu najstniških let, ko se je že odločala za svojo poklicno prihodnost. Izbrala si je fizioterapijo in to še preden je zvedela, da jo bo najbolj uporabljala zato, da pomaga sebi. Kot vsako mlado dekle je bila takrat polna življenja, učila je otroke plesat, učila je aerobiko, rolala je, da je imela vse noge v krvavih žuljih in tako naprej. Dne, ko je zvedela za bolezen, se spominja, kot, da bi bilo včeraj, zdi se ji, da se ta vedno znova ponavlja. Z mislijo na bolezen živi vsak dan, ne mine minuta, da ne bi pomislila nanjo in strah jo je, kaj bo jutri, a vendar je bolezen ni povsem premagala. Čeprav živi z njo, sta se z možem odločila, da ji ne bosta dovolila, da bi v celoti odločala o njunem življenju. Tadeja je prepričana, da je treba o bolzeni in o svojem lastnem čutnem svetu povezanem s tem, kar bolezen prinaša, govoriti na glas, naj ljudje vedo, da ta bolezen je, da je tu med nami. Čeprav gre za težko bolezen, pa je nanjo mogoče tudi vplivati, manj kot bi si želeli, a vendar. Jurij Popov je obiskal Tadejo in njeno družino v Murski Soboti in se zapletel v zanimiv pogovor o njenem življenju, njenem razmišljanju, njenem boju z multiplo sklerozo. Pripravlja: Jurij Popov
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Janez Bizjak univerzitetni diplomirani inženir, arhitekt, urbanist, naravovarstvenik in publicist, se je rodil v Trbovljah. Po maturi je nekaj mesecev delal kot rudar, da bi si prislužil denar za študij. Po univerzitetni diplomi na univerzi v Ljubljani je 15 let delal kot samostojni arhitekt in urbanist v gospodarstvu, v Ljubljani, Trbovljah in v Idriji. V Idriji je s kritičnimi članki sodeloval pri oporečniški reviji Kaplje. Leta 1980 je prejel nagrado Prešernovega sklada za arhitekturo. V letih od 1983 do 2005 je bil zaposlen pri Triglavskem narodnem parku, najprej kot strokovni sodelavec za obnovo kulturne dediščine in urejanje prostora, od leta 1992 do upokojitve leta 2005 pa kot direktor tega našega najstarejšega oz. edinega narodnega parka. Je tudi zavzet naravovarstvenik in je o tej temi napisal 173 strokovnih člankov v domačih in tujih publikacijah. Poleg tega je avtor petih knjig, od katerih je največ pozornosti zagotovo sprožila tista z naslovom Ostanki megalitske kulture v slovenskih Alpah iz leta 2012. Vzrok za nastanek te knjige, je bilo odkritje megalitskega kamnitega kroga pod Krnom. Janez Bizjak je zapisal: ?Ko sem ga našel, sem menil, da doslej skrito ne sme tudi ostati skrito. Kulturna dediščina in duhovno izročilo naših prednikov, četudi samo domnevna in težko dokazljiva, sta naša skupna in javna lastnina ...?
Kot deklica je lahko med počitnicami opazovala beloglave jastrebe, ki so gnezdili na strmih pobočjih v bližini očetove rojstne hiše na Cresu. Toda napak bi sklepali, če bi mislili, da jo je že ta stik z naravo usmeril v študij biologije, saj je naprej svojo poklicno pot videla na področju kulture. Tudi zdaj tako ob poslušanju Puccinijeve Tosce in ob gledanju baletnih predstav pride na površje njena umetniška duša, hkrati pa mnoge preseneti, ko jim pove, da ima črni pas v karateju. V oddajo Razkošje v glavi je profesorico Kristino Sepčić, predstojnico katedre za biokemijo na oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, povabil Dušan Berne.
Šentiljčan Izidor Golob se je rodil v tridesetih letih minulega stoletja v Orehku pri Cerknem, kjer je očitno doma posebno prefinjen občutek za naravo in njeno lepoto saj iz tistih krajev izhaja tudi direktor ljubljanskega botaničnega vrta dr. Jože Bavcon, hortikulturi pa se je zapisala tudi njegova sestra Jožica Golob Klančič, ki na Primorskem velja za specialistko za trajnice. Izidorja je pot zanesla na Štajersko, natančneje v Šentilj. Služboval je v mariborskem podjetju Florina in se izoblikoval v odličnega strokovnjaka za okrasne rastline. Je avtor štirih knjig od katerih je najbolj znana Vrt in letni časi, ki je bila prodana v kar 63 tisoč izvodih. V njegovem nasadu perunik najdemo tako stare znane sorte kot tiste najnovejše, ki jim rečejo kar vesoljske perunike pa tudi maslenice s katerimi se ukvarja kot žlahtnitelj. Svoje navdušenje rad deli z ljudmi, ki jih navduši njegovo cvetoče delo o katerem bo morda kmalu spet izšla kakšna knjiga. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.
Dr. Miha Kosi je slovenski zgodovinar, specialist za srednji vek. Na filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral zgodovino in geografijo. Leta 1994 je diplomiral iz zgodovine in za diplomsko nalogo z naslovom Templjarji na Slovenskem prejel Prešernovo nagrado za študente. Dve leti pozneje je diplomiral tudi iz geografije. Leta 2001 je doktoriral iz zgodovine z disertacijo Promet kot eden temeljev gospodarskega razvoja na Slovenskem v srednjem veku. V letih 1996-2000 je bil zaposlen kot mladi raziskovalec, od 2001. pa je višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani. Je avtor zelo odmevne knjige Potujoči srednji vek, in soavtor Zgodovinskega atlasa.
Neveljaven email naslov