Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Viki Grošelj
Viktor Grošelj - Viki je krutost in lepoto gora občutil hkrati in zelo zgodaj - pri 18 letih je v gorah izgubil brata, kar ga je močno zaznamovalo za vse življenje. Kljub temu, da je staršem obljubil, da se v gore ne bo podajal več, je v dolini zdržal le pol leta. Tudi zato obljub, ki jih ne more izpolniti, ne daje več.
Vedno je pisal o svojih plezalnih vzponih in jih vestno beležil v zvezkih, ki jih hrani še zdaj. Piše še zmeraj, le da zdaj svoje misli preliva v knjige, saj imajo ljudje njegovo pisanje radi. Spoznal je največja imena svetovnega plezanja in z nekaterimi ustvaril iskreno prijateljstvo. Reinhold Messner v svojem muzeju v Bolzanu na primer hrani njegov cepin.
Viki Grošelj je človek, ki zase pravi, da ne skriva ničesar. A če ga ne vprašamo, o sebi tudi ne govori veliko. Morda tudi zato, ker razume, da je življenje v dolini mnogo bolj zapleteno kot v gorah, kjer se dejansko izkaže, kakšen je človek v resnici. In kaj se z njim zgodi, ko pride do kritične situacije.
Star je 68 let. Gore so zanj točno tam, kjer so bile. Le malo višje se mu zdijo, čeprav nanje še vedno pride z lahkoto mladeniča. Kar bo po duši zagotovo za vedno tudi ostal.
910 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Viki Grošelj
Viktor Grošelj - Viki je krutost in lepoto gora občutil hkrati in zelo zgodaj - pri 18 letih je v gorah izgubil brata, kar ga je močno zaznamovalo za vse življenje. Kljub temu, da je staršem obljubil, da se v gore ne bo podajal več, je v dolini zdržal le pol leta. Tudi zato obljub, ki jih ne more izpolniti, ne daje več.
Vedno je pisal o svojih plezalnih vzponih in jih vestno beležil v zvezkih, ki jih hrani še zdaj. Piše še zmeraj, le da zdaj svoje misli preliva v knjige, saj imajo ljudje njegovo pisanje radi. Spoznal je največja imena svetovnega plezanja in z nekaterimi ustvaril iskreno prijateljstvo. Reinhold Messner v svojem muzeju v Bolzanu na primer hrani njegov cepin.
Viki Grošelj je človek, ki zase pravi, da ne skriva ničesar. A če ga ne vprašamo, o sebi tudi ne govori veliko. Morda tudi zato, ker razume, da je življenje v dolini mnogo bolj zapleteno kot v gorah, kjer se dejansko izkaže, kakšen je človek v resnici. In kaj se z njim zgodi, ko pride do kritične situacije.
Star je 68 let. Gore so zanj točno tam, kjer so bile. Le malo višje se mu zdijo, čeprav nanje še vedno pride z lahkoto mladeniča. Kar bo po duši zagotovo za vedno tudi ostal.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Dr. Anton Velušček, predstojnik Inštituta za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je bil leta 2002 vodja ekipe, ki je na Ljubljanskem barju našla najstarejše leseno kolo z osjo. Dr. Velušček se od leta 1995 v glavnem ukvarja s proučevanjem kolišč na Ljubljanskem barju in je vodilni strokovnjak za arheologijo mokrih tal v Sloveniji. Njegova raziskovalna pot pa ni bila zvezdniška; kot pove sam, je arheologijo vzljubil, ko je v času študija razčistil svoj odnos do te vede. Ko je minil čas mladostniške vihravosti, je vedel, da se je odločil prav.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Dolgoletni diplomat in veleposlanik Vojko Vovk je zabaven in hkrati zelo resen sogovornik. Njegova dosedanja pot ga je v 17-letnem bivanju v tujini vodila od Rima prek Prištine do veleposlaniškega mesta v Zagrebu, ki ga je sklenil minulo leto. Trenutno dela v analitski službi našega zunanjega ministrstva in čaka na odhod na novo službeno dolžnost. Je tudi ustvarjalen. Med drugim rad piše. Znana je njegova prva knjiga z naslovom Od naroda do države in nazaj, ki govori tudi o razpadu Jugoslavije in slovenski samostojnosti. Zdaj pa nastaja nova z delovnim naslovom Spomini volkov. Predstavila bo njegovega deda, očeta in njega samega kot udeleženca treh vojn - prve, druge in osamosvojitvene vojne za Slovenijo. Pripravlja Marjan Rogelj.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Kaj so se na podnebni konferenci v Parizu dogovorili in ali ima planet sploh kakšne možnosti da mu človeštvo prizanese, izveste dovolj iz dnevnih novic. V Oddaji "Razkošje v glavi" pa nekaj misli o danes nekoliko naivnem pojmu "naravovarstvo" z enim prvoborcev zelene misli v naših krajih? O osemdesetih kot valilnici slovenske ekologije, o pohorskih gozdovih in zeleni strankarski realnosti z magistrom Matjažem Ježem. Pripravlja: Marko Radmilovič
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Predavanja prof. dr. Tineta Hribarja so se mnogim študentom nekdanje ljubljanske Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo vtisnila globoko v spomin. Ne samo zato, ker si je za analizo in poglobljeno razčlenitev postulatov Marxovega Kapitala vzel zelo veliko časa, ampak predvsem zato, ker je vsebino knjige sproti nadgrajeval in kritično soočal tudi z mnenji in stališči široke palete najuglednejših mislecev in filozofov v zgodovini človeštva. Toda njegova prizadevanja, da bi tudi kot pedagog širil obzorja duha, so bila pri nekaterih takratnih apologetih marksistične ideologije ocenjena kot "družbenopolitično oporečno delovanje", kar so seveda "pristojni organi" zapisali tudi v njegovo "kartoteko". Kljub temu pa se Tine Hribar pod pritiski nekdanjega režima ni zlomil ali "pokesal", saj je, kot je pred leti sam poudaril, "nepopustljiv kot Cankarjev Hvastja, ki kljub pritiskom vztraja pri tistem, kar je prepoznal kot resnico". In prav to je bilo tudi njegovo vodilo, ko je v prelomnih časih osamosvajanja dal pobudo za 57. številko Nove revije, ko je pisal Preambulo tako imenovane "pisateljske ustave" in ko je dal pobudo za plebiscit "kakršen je bil 10. novembra 1990 zasnovan v Poljčah, ko sem kot prvi od razpravljavcev na to temo podal vsebinske, pa tudi strateške razloge, zakaj osamosvojitve ne smemo več vezati na sprejem ustave, marveč jo izvesti prek neposrednega vseslovenskega referenduma" ... "Radiofonski portret" akademika Tineta Hribarja bo v oddaji Razkošje v glavi "z besedami izrisal" Dušan Berne.
Lidija Golc, profesorica slovenščine, je ena tistih profesoric, ki svoje ure z dijaki začenja s pogovorom. Je ena tistih Korošic, ki svoje koroške korenine neguje z živim spominom, ljubezen do umetnosti - v vseh njenih oblikah - pa z zbirkami lastne poezije. Je plesalka, ki se je učila poljsko in je hribolazka, ki je v družbi z možem kot gorska vodnica vodila skupine in se ob tem učila o življenju, o volji, o ljudeh. Če ne bi brala, bi jo pobralo, če ne bi dneve preživljala z mladimi, bi o življenju vedela veliko manj. O poslanstvu sodobnega učitelja, o burnih časih Evrope in mladih v njem, o ljubezni do besede in o življenjski energiji, ki jo prežema tudi v zrelih letih, se bomo pogovarjali s profesorico in pesnico, Lidijo Golc v oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon jo je povabila Carmen L. Oven.
"Potres leta 1976 je kriv. Takrat je zrukalo tudi mene," pravi Silvana Paletti iz Ravance v Rezijski dolini. Takrat je začela pesniti , svoje pesmi pa tudi poje. Poje jih tako, kot poje tudi rezijanske ljudske pesmi. Poje jih ponoči in jih snema na mobitel. Potem jih pošilja glasbeni pedagoginji Zvonki Simčič, ki poskrbi za njihovo nadaljnjo pot. Za Silvano pravijo, da je še zadnji pesniški biser Rezijanske doline, ki jo je omenjeni potres močno spremenil. Zato v mnogih njenih pesmih naletimo na vprašanje "kan je šla ta lipa Rezija, ki mi oči wutroške so poznale?". Silvana je po poklicu medicinska sestra, po srcu pa Rezijanka, Slovenka iz Rezije. Kulturi se je posvečala že prej, po upokojitvi pa se vse vrti okoli nje. Njene pesmi, objavljene v številnih antologijah in tudi prevajane v več jezikov, so med drugim tudi odraz rezijanske kulture in imajo tudi posebno etnološko vrednost. Na njenem domu v prelepi Rezijanski dolini jo je obiskal Jurij Popov.
Milan Jazbec je bil do nedavnega naš veleposlanik v Turčiji, in bil hkrati zadolžen še za pet držav Bližnjega vzhoda. Njegova življenjska pot je sila dinamična in pestra.Bil je neskončno zvedav otrok, ki se je poštenosti in širine učil iz klenega kmečkega okolja ter knjig, ki jih je strastno prebiral. Bil je odličen dijak brežiške gimnazije, končal je novinarstvo, obramboslovje, diplomatsko šolo v Beogradu in doktoriral iz filozofije.Je redni profesor diplomacije, na zunanjem ministrstvu pa zdaj vodi enega najpomembnejših oddelkov.
Njeno življenje barvajo lutke, petje, glasba, morje in odri po svetu. Gostovanje na festivalih ji je podobno domače kot branje knjig. Nika Solce je imela že v otroštvu obojega veliko, le da je takrat na festivale hodila s starši, zdaj pa kot samostojna umetnica - pevka in lutkarica, na njih tudi nastopa. Zanimanje za indijsko kulturo - jogo in ajurvedo, jo je popeljalo tudi do indijske glasbe. Pa ne le te. Njeno ljudsko petje, ki ga vpleta tudi v lutkarstvo, jo je popeljalo na različne odre sveta, kjer je srečala ljudi, s katerimi ustvarja in igra še danes. Nekoč strastna bralka zdaj snuje tudi uglasbitve vrhunske slovenske poezije Franceta Prešerna, Srečka Kosovela in Ferija Lainščka. Kako prepleta poti lutkarice, pevke, glasbenice, poznavalke indijske kulture in mame, Nika Solce pripoveduje v oddaji Razkošje v glavi. K pogovoru jo je povabila Carmen L. Oven.
"Današnja družba človeka sili v kalupe, uniformira ga, hoja v hribe pa je odmik od tega," tako je pogovor z Jurijem Popovom začel danes eden najboljših slovenskih alpinistov Marko Prezelj. Pa ne le slovenskih, svetovnih alpinistov. Marko Prezelj je bil namreč kot edini alpinist na svetu nagrajen že s tremi zlatimi cepini, najuglednejšim alpinističnim priznanjem na svetu. Najprej leta 1992 za prvenstveno smer v severni steni Kangčendzenga z Andrejem Štremfljem, leta 2007 za prvenstveni vzpon na SZ greben gore Čomolhari z Borisom Lorenčičem in letos za prvenstveni vzpon v severni steni Hagšuja z Luko Lindičem in Alešem Česnom. Sam pravi, da v hribih nič ni mogoče narediti na pol, ali si ali nisi. "Tam velja nekaj, kar bi lahko imenoval kruta lepota gibanja." Alpinizem mu pomeni način življenja, saj ga je oblikoval kot človeka kakršen je. Je privrženec prvinskosti v alpinizmu. "Če ni negotovosti, če ni izpostavljenosti tej negotovosti, ostane od alpinizma bore malo." S fotografijo se je sicer začel ukvarjati prej kot z alpinizmom, a z alpinizmom je dobila posebno vlogo - ustvariti spomin, da lahko tako svoja alpinistična in gorska doživetja prenese drugim in jih podoživlja tudi sam.
Zaslužna profesorica doktorica Alenka Šivic Dular je letošnja nagrajenka Ustanove patra Stanislava Škrabca za izjemne znanstvene, pedagoške in mentorske dejavnosti na področju slovanskega primerjalnega in slovenskega zgodovinskega jezikoslovja. Na svečani podelitvi tega uglednega priznanja, ki je bila ob koncu prejšnjega meseca, je bilo med drugim še posebej poudarjeno, da je nagrajenka sooblikovala "generacije slovenistov in drugih slavistov, ki so v okviru njenih predavanj dobili osnovna védenja o izvoru slovenščine in drugih slovanskih jezikov, poleg tega pa je poučevala tudi primerjalne slovanske jezikoslovce. (?) Njena zasluga je, da se lahko Univerza v Ljubljani, kot edina univerza v svetovnem merilu, danes pohvali s prvo- in drugostopenjskim bolonjskim študijskim programom, ki se ukvarja z osnovnim strokovnim področjem nacionalnega pomena, katerega spoznanja so nepogrešljiva pri poglobljenem študiju slovenščine in drugih slovanskih jezikov. (?) V okviru svojega znanstvenoraziskovalnega dela se posveča več področjem. To so slovanska in slovenska etimologija ter slovanska onomastika, obravnava tudi /pra/slovanska glasovna, naglasna in oblikovna vprašanja, ki so v znanstveni literaturi pomanjkljivo razjasnjena, teme njenih raziskav pa so še praslovanska dialektizacija in lingvogeneza posameznih slovanskih jezikov, splošna metodološka vprašanja primerjalnega in zgodovinskega jezikoslovja ter zgodovina slavistike. (?) Prof. dr. Alenka Šivic Dular se ves čas udejstvuje tudi v strokovnih in znanstvenih društvih ter skrbi za odmevnost slavistične stroke tako doma kot v tujini." Šesto nagrajenko Škrabčeve ustanove smo povabili v oddajo Razkošje v glavi.
Umetnostni zgodovinar, profesor, restavrator, slikar, raziskovalec ? preprosto človek, ki nas s svojim delom in pronicljivim razmišljanjem spodbudi, da se zavemo, kako krhka in hkrati bogata je naša kulturna dediščina. Rodil se je v eni najbolj znanih slovenskih družin, ki jo je močno zaznamovalo izjemno in obsežno arheološko raziskovalno delo očeta Josipa in mame Paole. Od leta 1988 je bil direktor Restavratorskega centra Republike Slovenije. Doktorski naziv je pridobil leta 1997 na Umetnostni zgodovini Filozofske fakultete v Ljubljani. Tam je 15 let predaval Umetnost starega veka, Specialno metodiko in Restavratorstvo. Kot raziskovalec je sodeloval z Znanstvenim inštitutom Filozofske fakultete, pozneje pa tudi kot programski direktor za restavratorstvo.
Geza Filo je poldrugo leto škof slovenske evangeličanske cerkve. Odraščal je v tradicionalni luteranski kmečki družini v Ivanovcih v Prekmurju. Tam se je tudi odločil, da se po srednji šoli odpravi na študij teologije v Bratislavo. Bil je štipendist Svetovne luteranske zveze. Ko se je odpravil na študij, ni znal niti besede slovaščine. Učiti se je je začel ob prebiranju pustolovskih romanov Karla Maja in uspelo mu je. Boga doživlja kot svojo osebno odločitev, da so v vesolju neke božje sile, ki vodijo ta svet. Zaveda se stvarnosti Luthrovega spoznanja, da je človek hkrati grešen in zveličan. Kriviti boga za vse slabo na svetu, je zanj prelaganje odgovornosti na drugega. Za vsem slabim stoji človek, ki se žal vse manj zaveda svoje odgovornosti. Najprej odgovornosti za svoje lastno življenje in potem tudi odgovornosti za življenje človeških skupnosti. Po njegovem mnenju je vloga religije, da uravnava med poštenostjo in nepoštenostjo, med pravičnostjo in nepravičnostjo. Na svetu je vse več malih bogov, pisanih z malo, in zato je vera potrebna da vzpostavi ravnotežje med dobrim in zlom. Vprašuje se tudi ali slovenska evangeličanska cerkev naredi dovolj, da ohrani in prav prenese vrednost in pomen dela reformatorjev Trubarjevega časa. Pri tem pa poudarja, da cerkev ne sme živeti na zgodovinskih zaslugah, saj je živ mehanizem in mora delovati kot cerkev 21. in ne 16. stoletja.
Pred nekaj tedni je končal svojo športno pot telovadec Mitja Petkovšek, eden izmed večnih adutov za medalje na velikih tekmovanjih. Od njega smo vedno veliko pričakovali in to od njega tudi dobili - postal je dvakratni svetovni in štirikratni evropski prvak. Tekmoval bi še naprej, vendar je zaradi poškodbe sklenil, da se bo njegova bogata športna kariera končala. Človek, ki je neverjetno miren, odprt in športno zrel, pušča za seboj praznino, vendar se iz dvoran ne umika, saj ostaja tesno povezan s športom, ki mu je dal veliko več, kot mu je vzel. Tudi bradlje, ki mu je prinesla toliko naslovov, ne misli kar tako izpustiti. V oddaji Razkošje v glavi se bo v pogovoru z Juretom K. Čoklom spominjal tudi svojih srednješolskih let in vrgel pogled na vse tisto, kar prihaja zdaj, ko se začenja njegovo drugo življenje.
Neveljaven email naslov