Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Dr. Anton Velušček

27.02.2016


Dr. Anton Velušček, predstojnik Inštituta za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je bil leta 2002 vodja ekipe, ki je na Ljubljanskem barju našla najstarejše leseno kolo z osjo. Dr. Velušček se od leta 1995 v glavnem ukvarja s proučevanjem kolišč na Ljubljanskem barju in je vodilni strokovnjak za arheologijo mokrih tal v Sloveniji. Njegova raziskovalna pot pa ni bila zvezdniška; kot pove sam, je arheologijo vzljubil, ko je v času študija razčistil svoj odnos do te vede. Ko je minil čas mladostniške vihravosti, je vedel, da se je odločil prav.

Izkopavanja na Ljubljanskem barju, desno dr. Anton Velušček.

foto: Matija Turk

Stanje v slovenski arheologiji je takšno, kot je trenutno splošno stanje v družbi in državi, meni dr. Anton Velušček, predstojnik Inštituta za arheologijo, ki je gost oddaje Razkošje v glavi. Na vprašanje kaj meni o odmevnih arheoloških raziskovanjih v Ljubljani in drugje, ki jih nekateri ostro kritizirajo, drugi pa so nad njimi navdušeni, odgovarja, da bi morala biti ta bolj prepoznavna v javnosti, pa tudi znotraj arheologije.

Ljudem naliti čistega vina

Kulturna dediščina ni last arheologov, niti države – čeprav zakon pravi tako –, niti ni last ljudi, ki si te najdbe ogledajo na arheoloških najdiščih. Ta dediščina je last sveta oziroma je del svetovne dediščine. Če ljudem nalijemo čistega vina, ne da jim le ponujamo neko zgodbo, potem so pripravljeni tudi razumeti delo arheologov na terenu – če pa se to spremeni v nekaj drugega, potem ljudje negodujejo.

Dr. Velušček zato meni, da je težava predvsem v tem, kako ljudem opisati in prikazati pomen arheoloških najdb. Glavno odgovornost za nerazumevanje in negodovanje nosijo predvsem arheologi sami in ne toliko druge službe. Arheologi v veliki večini delajo z javnim denarjem; to velja tudi za tiste, ki delajo v zasebnih podjetjih, ki so odvisna od investicij in javnega denarja. Kolikor pozna razmere v Švici, tam nimajo težav z negodovanjem ljudi zaradi tako imenovanih žličkarjev, ki ovirajo gradbena dela. Javnost je vseskozi navzoča in na koncu so vsi zadovoljni, pri nas pa se takoj začne šušljati, češ da so pri nekaterih raziskavah izginile velike vsote denarja, najdbe in podobno.

Sondiranje na najdišču Resnikov prekop pri Igu.

foto: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU.

Vodilni raziskovalec kolišč

Dr. Anton Velušček velja za trenutno vodilnega poznavalca in raziskovalca kolišč na Ljubljanskem barju. Raziskave so se tam začele že pred več kot 140-imi leti. Kolišča na Barju so fenomen, ki je predstavil slovensko arheologijo v svetu. Ostaline so tako dobro ohranjene, da je naša dolžnost, da jih ohranimo tudi za poznejše rodove.

Karel Dežman, ki je pred več kot 140 leti odkril kolišča na Ljubljanskem barju.

foto: Mestni muzej Ljubljana.

Velušček pove, da je treba raziskati zadeve, ki jih imamo, da jih potem lahko varujemo. To velja tudi za tako imenovano ižansko skupino kolišč, ki jih intenzivno raziskujejo zadnjih 20 let. Ta kolišča so bila leta 2011 uvrščena na seznam svetovne dediščine UNESC-a. To se je zgodilo  po  zaslugi dobre raziskanosti, in dobre promocije. Raziskovanja pa je treba nadaljevati, sodelovati morajo različne domače in tuje ustanove in različne stroke. Raziskave mora voditi Slovenec, ki najbolj pozna okolje, ki lahko vzpostavi stike z domačini in ustanovami.

Kolišča na Ljubljanskem barju.

foto: Krajinski park Ljubljansko barje

Podobno kot z najdiščem Divje babe se dogaja tudi z Ljubljanskim barjem. Inštitut za arheologijo ZRC SAZU je 20 let intenzivno delal z oddelkom za lesarstvo na Biotehniški fakulteti, Univerzo v Mariboru, Univerzo v Trstu in drugimi. Zato danes vedo veliko več o naših koliščarjih kot leta 1995, ko so jih začeli raziskovati.

Raziskovanje je trdo delo

Raziskovanje je bistvena naloga znanosti, naloga države pa je, da to kakovost prepozna in jo nagradi, tako da podpre projekte, ki imajo kaj pokazati. Pa vendar je arheološka stroka zaradi velikih odkritij – najstarejšega loka, najstarejšega kolesa, drevakov in drugega – tudi tarča kritik, da je slovensko arheološko raziskovanje v nekakšnem obdobju filmskih uspešnic v slogu Indiane Jonesa.

 

 

 

Anton Velušček sicer meni, da nekateri arheologi delujejo v stilu Indiana Jones-a, kar pa dela on je daleč od tega. Zanj je pomembnejši, od velikih najdb droben del ločenine. Zagotovo so tudi med arheologi lovci na zaklade, prave raziskovalce pa zanima preteklost in ne avanturistične prigode.

Jama Bestažovca, odkritje prvih jamskih risb pri nas.

foto: dr. Andrej Mihevc

 

Najstarejše kolo z osjo

Pri najdbi najstarejšega kolesa z osjo, leta 2002, je bilo opravljeno izjemno delo-pozimi, v mrazu, blatu, vse skupaj pa je pomenilo izjemno promocijo Slovenije v svetu. Oči vse svetovne arheološke javnosti so bile, in so še uprte v našo arheologijo.

Arheološko sondiranje, v blatu.

foto: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU.

Anton Velušček je bil v ekipi, ki je odkrila najstarejše kolo, ki še vedno buri duhove. Kot sam pravi, o koliščarjih na univerzi ni izvedel skorajda ničesar, zato ni imel nikakršnega znanja o tem.

Kdo so bili koliščarji?

Na začetku niti sam ni vedel, kje so kolišča, sčasoma si je pridobil znanje, podatke in navezal stike z domačini in lokalno oblastjo na Igu. Do nekje 90. let prejšnjega stoletja je namreč veljalo prepričanje,  velikih naselbinskih ploščadi  niso mogli postaviti koliščarji, ki so bili po teh ocenah primitivni in "zaostali". To se je izkazalo za povsem napačne trditve. Koliščarji so namreč, ne samo da so bili sposobni takšnih gradenj, ampak so tudi zelo spoštovali in cenili naravo, veliko bolj, kot marsikdo dandanes. Tako so arheologi odkrili, da so se koliščarji ukvarjali tudi z metalurgijo bakra in brona. Metalurgi pa so bili v okviru koliščarskih skupnosti nekaj posebnega, imeli so prestižen status, čarodeja, lahko bi rekli kralja ( o tem je pisal tudi Mircea Eliade).

Pripomočki za taljenje in vlivanje bakra ter bakreni izdelki s kolišč pri Igu (hrani Narodni muzej Slovenije).

foto: Tomaž Lauko

Vse najdbe pa je treba primerjati s podobnimi v svetu, da ne postaneš zapečkar.

Koliščarji so obvladali znanje

Dr. Veluščka je presenetila podrobnost, povezana z usmerjenostjo koliščarskih kolib. V francoski literaturi velja, da orientacija slemen hiš nikoli ni bila enotna, na ljubljanskem barju pa so bila slemena obrnjena v isto smer. To dokazuje, da so koliščarji pokazali posebno znanje  tudi pri gradnji stavb in usmeritvi strešnih slemen. Velušček je iskal podatke in pridobil informacije o vetrovnih rožah na HMZ ( danes je ta del Agencija Republike Slovenije za okolje) kjer so mu povedali, da JZ veter ni prevladujoč na Ljubljanskem barju. Ob tem pa je pridobil tudi podatek o heliometrični osi, in tako je ugotovil, da so slemena koliščarskih hiš v 95% usmerjena tako, da kar najbolj izkoristijo učinke zimskega sonca. Podatki namreč kažejo, da so koliščarji živeli na barju tudi pozimi. To pa kaže na veliko znanje, in ne glede na to, da so v istem času v Egiptu postavljali piramide, naši koliščarji niso bili nič bolj zaostali ali ničvredni.

 

Zakaj prazgodovina?

Zakaj se je odločil za preučevanje obdobja prazgodovine, saj na splošno velja, da je bolj odmevna antika z lepšimi in bogatejšimi najdbami?  Dr. Anton Velušček pravi, da ga je prazgodovina že kot študenta zanimala bolj kot druga, mlajša obdobja.

Zakaj kolišča?

Za preučevanje kolišč se je odločil, ker mu je bilo to ponujeno-vzemi ali pusti, in jasno povedano, da če tega ne bo storil se lahko poslovi. Če tega ne bi storil bi delal kaj drugega, v tem času kar vztraja pa vidi da imajo največji pomen urejeni odnosi z domačini, kar da odlične rezultate.

Anton Velušček na barju.

foto: Andreja Žibert

Vrtamo še naprej, čemu prav arheologija? Zgodovina in geografija sta ga zanimal od nekdaj, v gimnaziji o arheologijo ni slišal ničesar, in ker so v zgodovini prednjačila učenja o revolucionarnih gibanjih, bojih in zgodovina delavskih uporov, se je raje odločil, da bo študiral arheologijo, čeprav ni točno vedel kaj to je.  Med študijem se je spopadal s takšnimi in drugačnimi težavami, mladostniškim uporništvom in ko je spoznal kaj arheologija je, jo je vzljubil. Res se je spraševal zakaj se morajo arheologi ukvarjati z neskončnimi katalogi najdb, danes pa vidi to kot osnovo za arheološko delo, brez katalogov ni arheologije.

Po čem je znan

Anton Velušček je znan po knjigi Koliščarji, v Cobissu pa ima 245 vpisov.

Knjiga dr. Antona Veluščka, Koliščarji.

foto: Bukla

Znan je po tem, da veliko piše, vendar pa sam temu ne daje neke velike teže. Nekateri ga poznajo po poljudni knjig o koliščarjih, drugi po delavnicah, tretji po arheoloških poteh in podobno.

Vendar pa je vse skupaj rezultata ekipnega dela, kar se pri vseh omembah arheologije premalo izpostavlja in ceni. Ko pogleda dosedanjo raziskovalno, študijsko pot in svoje zasebno življenje, ne bi v vsem tem ničesar spreminjal, njegova ljubezen je družina in arheologija. Vendar pa se lahko ljubezen do arheologije hitro konča, če mu ne bi dovolili, da dela na način kot to počne sedaj. Zamer do arheologov ali stroke nima in upa,da tudi oni do njega ne.

 


Razkošje v glavi

904 epizod


Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.

Dr. Anton Velušček

27.02.2016


Dr. Anton Velušček, predstojnik Inštituta za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je bil leta 2002 vodja ekipe, ki je na Ljubljanskem barju našla najstarejše leseno kolo z osjo. Dr. Velušček se od leta 1995 v glavnem ukvarja s proučevanjem kolišč na Ljubljanskem barju in je vodilni strokovnjak za arheologijo mokrih tal v Sloveniji. Njegova raziskovalna pot pa ni bila zvezdniška; kot pove sam, je arheologijo vzljubil, ko je v času študija razčistil svoj odnos do te vede. Ko je minil čas mladostniške vihravosti, je vedel, da se je odločil prav.

Izkopavanja na Ljubljanskem barju, desno dr. Anton Velušček.

foto: Matija Turk

Stanje v slovenski arheologiji je takšno, kot je trenutno splošno stanje v družbi in državi, meni dr. Anton Velušček, predstojnik Inštituta za arheologijo, ki je gost oddaje Razkošje v glavi. Na vprašanje kaj meni o odmevnih arheoloških raziskovanjih v Ljubljani in drugje, ki jih nekateri ostro kritizirajo, drugi pa so nad njimi navdušeni, odgovarja, da bi morala biti ta bolj prepoznavna v javnosti, pa tudi znotraj arheologije.

Ljudem naliti čistega vina

Kulturna dediščina ni last arheologov, niti države – čeprav zakon pravi tako –, niti ni last ljudi, ki si te najdbe ogledajo na arheoloških najdiščih. Ta dediščina je last sveta oziroma je del svetovne dediščine. Če ljudem nalijemo čistega vina, ne da jim le ponujamo neko zgodbo, potem so pripravljeni tudi razumeti delo arheologov na terenu – če pa se to spremeni v nekaj drugega, potem ljudje negodujejo.

Dr. Velušček zato meni, da je težava predvsem v tem, kako ljudem opisati in prikazati pomen arheoloških najdb. Glavno odgovornost za nerazumevanje in negodovanje nosijo predvsem arheologi sami in ne toliko druge službe. Arheologi v veliki večini delajo z javnim denarjem; to velja tudi za tiste, ki delajo v zasebnih podjetjih, ki so odvisna od investicij in javnega denarja. Kolikor pozna razmere v Švici, tam nimajo težav z negodovanjem ljudi zaradi tako imenovanih žličkarjev, ki ovirajo gradbena dela. Javnost je vseskozi navzoča in na koncu so vsi zadovoljni, pri nas pa se takoj začne šušljati, češ da so pri nekaterih raziskavah izginile velike vsote denarja, najdbe in podobno.

Sondiranje na najdišču Resnikov prekop pri Igu.

foto: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU.

Vodilni raziskovalec kolišč

Dr. Anton Velušček velja za trenutno vodilnega poznavalca in raziskovalca kolišč na Ljubljanskem barju. Raziskave so se tam začele že pred več kot 140-imi leti. Kolišča na Barju so fenomen, ki je predstavil slovensko arheologijo v svetu. Ostaline so tako dobro ohranjene, da je naša dolžnost, da jih ohranimo tudi za poznejše rodove.

Karel Dežman, ki je pred več kot 140 leti odkril kolišča na Ljubljanskem barju.

foto: Mestni muzej Ljubljana.

Velušček pove, da je treba raziskati zadeve, ki jih imamo, da jih potem lahko varujemo. To velja tudi za tako imenovano ižansko skupino kolišč, ki jih intenzivno raziskujejo zadnjih 20 let. Ta kolišča so bila leta 2011 uvrščena na seznam svetovne dediščine UNESC-a. To se je zgodilo  po  zaslugi dobre raziskanosti, in dobre promocije. Raziskovanja pa je treba nadaljevati, sodelovati morajo različne domače in tuje ustanove in različne stroke. Raziskave mora voditi Slovenec, ki najbolj pozna okolje, ki lahko vzpostavi stike z domačini in ustanovami.

Kolišča na Ljubljanskem barju.

foto: Krajinski park Ljubljansko barje

Podobno kot z najdiščem Divje babe se dogaja tudi z Ljubljanskim barjem. Inštitut za arheologijo ZRC SAZU je 20 let intenzivno delal z oddelkom za lesarstvo na Biotehniški fakulteti, Univerzo v Mariboru, Univerzo v Trstu in drugimi. Zato danes vedo veliko več o naših koliščarjih kot leta 1995, ko so jih začeli raziskovati.

Raziskovanje je trdo delo

Raziskovanje je bistvena naloga znanosti, naloga države pa je, da to kakovost prepozna in jo nagradi, tako da podpre projekte, ki imajo kaj pokazati. Pa vendar je arheološka stroka zaradi velikih odkritij – najstarejšega loka, najstarejšega kolesa, drevakov in drugega – tudi tarča kritik, da je slovensko arheološko raziskovanje v nekakšnem obdobju filmskih uspešnic v slogu Indiane Jonesa.

 

 

 

Anton Velušček sicer meni, da nekateri arheologi delujejo v stilu Indiana Jones-a, kar pa dela on je daleč od tega. Zanj je pomembnejši, od velikih najdb droben del ločenine. Zagotovo so tudi med arheologi lovci na zaklade, prave raziskovalce pa zanima preteklost in ne avanturistične prigode.

Jama Bestažovca, odkritje prvih jamskih risb pri nas.

foto: dr. Andrej Mihevc

 

Najstarejše kolo z osjo

Pri najdbi najstarejšega kolesa z osjo, leta 2002, je bilo opravljeno izjemno delo-pozimi, v mrazu, blatu, vse skupaj pa je pomenilo izjemno promocijo Slovenije v svetu. Oči vse svetovne arheološke javnosti so bile, in so še uprte v našo arheologijo.

Arheološko sondiranje, v blatu.

foto: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU.

Anton Velušček je bil v ekipi, ki je odkrila najstarejše kolo, ki še vedno buri duhove. Kot sam pravi, o koliščarjih na univerzi ni izvedel skorajda ničesar, zato ni imel nikakršnega znanja o tem.

Kdo so bili koliščarji?

Na začetku niti sam ni vedel, kje so kolišča, sčasoma si je pridobil znanje, podatke in navezal stike z domačini in lokalno oblastjo na Igu. Do nekje 90. let prejšnjega stoletja je namreč veljalo prepričanje,  velikih naselbinskih ploščadi  niso mogli postaviti koliščarji, ki so bili po teh ocenah primitivni in "zaostali". To se je izkazalo za povsem napačne trditve. Koliščarji so namreč, ne samo da so bili sposobni takšnih gradenj, ampak so tudi zelo spoštovali in cenili naravo, veliko bolj, kot marsikdo dandanes. Tako so arheologi odkrili, da so se koliščarji ukvarjali tudi z metalurgijo bakra in brona. Metalurgi pa so bili v okviru koliščarskih skupnosti nekaj posebnega, imeli so prestižen status, čarodeja, lahko bi rekli kralja ( o tem je pisal tudi Mircea Eliade).

Pripomočki za taljenje in vlivanje bakra ter bakreni izdelki s kolišč pri Igu (hrani Narodni muzej Slovenije).

foto: Tomaž Lauko

Vse najdbe pa je treba primerjati s podobnimi v svetu, da ne postaneš zapečkar.

Koliščarji so obvladali znanje

Dr. Veluščka je presenetila podrobnost, povezana z usmerjenostjo koliščarskih kolib. V francoski literaturi velja, da orientacija slemen hiš nikoli ni bila enotna, na ljubljanskem barju pa so bila slemena obrnjena v isto smer. To dokazuje, da so koliščarji pokazali posebno znanje  tudi pri gradnji stavb in usmeritvi strešnih slemen. Velušček je iskal podatke in pridobil informacije o vetrovnih rožah na HMZ ( danes je ta del Agencija Republike Slovenije za okolje) kjer so mu povedali, da JZ veter ni prevladujoč na Ljubljanskem barju. Ob tem pa je pridobil tudi podatek o heliometrični osi, in tako je ugotovil, da so slemena koliščarskih hiš v 95% usmerjena tako, da kar najbolj izkoristijo učinke zimskega sonca. Podatki namreč kažejo, da so koliščarji živeli na barju tudi pozimi. To pa kaže na veliko znanje, in ne glede na to, da so v istem času v Egiptu postavljali piramide, naši koliščarji niso bili nič bolj zaostali ali ničvredni.

 

Zakaj prazgodovina?

Zakaj se je odločil za preučevanje obdobja prazgodovine, saj na splošno velja, da je bolj odmevna antika z lepšimi in bogatejšimi najdbami?  Dr. Anton Velušček pravi, da ga je prazgodovina že kot študenta zanimala bolj kot druga, mlajša obdobja.

Zakaj kolišča?

Za preučevanje kolišč se je odločil, ker mu je bilo to ponujeno-vzemi ali pusti, in jasno povedano, da če tega ne bo storil se lahko poslovi. Če tega ne bi storil bi delal kaj drugega, v tem času kar vztraja pa vidi da imajo največji pomen urejeni odnosi z domačini, kar da odlične rezultate.

Anton Velušček na barju.

foto: Andreja Žibert

Vrtamo še naprej, čemu prav arheologija? Zgodovina in geografija sta ga zanimal od nekdaj, v gimnaziji o arheologijo ni slišal ničesar, in ker so v zgodovini prednjačila učenja o revolucionarnih gibanjih, bojih in zgodovina delavskih uporov, se je raje odločil, da bo študiral arheologijo, čeprav ni točno vedel kaj to je.  Med študijem se je spopadal s takšnimi in drugačnimi težavami, mladostniškim uporništvom in ko je spoznal kaj arheologija je, jo je vzljubil. Res se je spraševal zakaj se morajo arheologi ukvarjati z neskončnimi katalogi najdb, danes pa vidi to kot osnovo za arheološko delo, brez katalogov ni arheologije.

Po čem je znan

Anton Velušček je znan po knjigi Koliščarji, v Cobissu pa ima 245 vpisov.

Knjiga dr. Antona Veluščka, Koliščarji.

foto: Bukla

Znan je po tem, da veliko piše, vendar pa sam temu ne daje neke velike teže. Nekateri ga poznajo po poljudni knjig o koliščarjih, drugi po delavnicah, tretji po arheoloških poteh in podobno.

Vendar pa je vse skupaj rezultata ekipnega dela, kar se pri vseh omembah arheologije premalo izpostavlja in ceni. Ko pogleda dosedanjo raziskovalno, študijsko pot in svoje zasebno življenje, ne bi v vsem tem ničesar spreminjal, njegova ljubezen je družina in arheologija. Vendar pa se lahko ljubezen do arheologije hitro konča, če mu ne bi dovolili, da dela na način kot to počne sedaj. Zamer do arheologov ali stroke nima in upa,da tudi oni do njega ne.

 


14.09.2024

Leon Zakrajšek

Slikar in grafik Leon Zakrajšek je lani prejel visoko japonsko cesarsko odlikovanje red vzhajajočega sonca z zlatimi in srebrnimi žarki, saj že dolga leta gradi kulturne mostove med Japonsko, Slovenijo in Hrvaško. Na Japonskem se je v 90. letih prejšnjega stoletja od tamkajšnjih svetovno znanih mojstrov tudi učil tradicionalne likovne umetnosti, predvsem grafičnih tehnik, kot je lesorez. Čeprav učna doba ni trajala dolgo, se vedno znova vrača tja, v svet posebne kulture in narave, obiskovat svoje mentorje, ki so ga oblikovali tako osebnostno kot umetniško. Nekateri med njimi so že odšli. V oddaji se spominja svojih prvih stikov z japonskim likovnim izročilom, strogih pravil, hierarhično zastavljenega sistema in odnosa, ki ga imajo tamkajšnji umetniki do materialov, spoznavanja umetniške tradicije, njene asketske in eterične lepote. Sicer pa je Leon Zakrajšek umetnik, ki ga biografski leksikoni uvrščajo med ustvarjalce olja na platnu, monotipije, tehnike sumi in mešanih tehnik. foto: Zdenko Bračevac


07.09.2024

Alenka Pirjevec

Alenka Pirjevec je dolgoletna lutkovna ustvarjalka, ki je kar 40 let delovala v ljubljanskem Lutkovnem gledališču. Čeprav jo poznamo predvsem kot izvajalko in avtorico lutkovnih predstav ter izdelovalko lutk, pa pot do tega poklica ni bila tako premočrtna. Tokratna gostja Razkošja v glavi, ki se je partizanskima staršema rodila manj kot dva meseca po koncu druge svetovne vojne, je že v času šolanja pol leta živela v Parizu, še v Beograd - kjer je dokončala študij igre in honorarno igrala v Narodnem gledališču - pa jo je zasledovalo ime karizmatičnega očeta, profesorja primerjalne književnosti in literarne teorije Dušana Pirjevca, ki je sredi 60-ih let prišel v spor z jugoslovanskimi oblastmi. Šele ko v prestolnici nekdanje Jugoslavije - kljub dobrim kritikam - v gledališču ni dobila stalnega mandata, se je odločila vrniti v Ljubljano, tu pa sta se njeni ljubezni do likovnih umetnosti ter igre povsem po spletu naključij združili v lutkovnem ustvarjanju, ki je nato definiralo njeno ustvarjalno in poklicno pot. Alenka Pirjevec je o svojem življenju - v svojem izrazitem slogu, torej neposredno in s humorjem - za tokratno Razkošje v glavi pripovedovala Alji Zore.


31.08.2024

Nina Jelen

Nina Jelen se opiše najprej kot mamo in ženo, nato kot učiteljico, ljubiteljico Harryja Potterja in vseh čarovnij, Vikingov in dobrih koncertov. Da bo učiteljica, kar nekaj časa ni bila popolnoma prepričana, a ko je prvič stopila za kateder, je vedela, da je to njeno poslanstvo. Kakšna je vloga učitelja v današnjih časih, kašen je pomen digitalnega opismenjevanja otrok, kje vidi prednosti in pomanjkljivosti našega šolskega sistema in s kakšnimi občutki gleda v novo šolsko leto – o vsem tem se je z Nino Jelen v tokratni oddaji Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.


24.08.2024

Mojca Jug

Stara mestna elektrarna v Ljubljani letos praznuje 20-letnico prenove, ko je postala eno od osrednjih prizorišč sodobnih uprizoritvenih umetnosti pri nas. V teh dneh tam poteka že 27. festival Mladi levi, ki je velja za enega osrednjih poletnih dogodkov na polju sodobne uprizoritvene umetnosti. Mednarodni festival Mladi levi pripravlja zavod Bunker in že vrsto let ob koncu poletja v Ljubljano pripelje najaktualnejše in perspektivne odrske ustvarjalce z vseh koncev sveta. V oddaji Razkošje v glavi bomo spoznali Mojco Jug, ki festival soustvarja že od samega začetka. Z njo se je pogovarjal Miha Žorž.


14.08.2024

Jernej Slapnik ohranja bogato izročilo solčavskih prednikov

Zgornja Savinjska dolina, Solčavsko, Robanov kot, Logarska dolina, Matkov kot - vse to in še marsikaj sestavlja malce skrivnostno, dih jemajoče območje, kjer se vrstijo izjemne naravne danosti, bogata kulturna dediščina in starosvetno izročilo. In iz teh krajev, natančneje iz Robanovega kota, prihaja Jernej Slapnik, ki je svoj poklic in življenje posvetil ohranjanju bogatega izročila solčavskih prednikov. To namreč vključuje zelo bogat in širok nabor najrazličnejših ljudi, ki nastopajo v veselih in žalostih vlogah. Pogosto se zapletejo v nepredvidljive dogodivščine, kjer nastopajo nadnaravne dobre in zle sile. Več o solčavskem izročilu in Jerneju Slapniku, ki ga predaja mlajšim rodovom, izvemo v oddaji Razkošje v glavi.


13.07.2024

Igor Krivokapič

Igor Krivokapič, ki se malo spogleduje z mislijo, da je eden redkih, ki se poskuša uresničevati na način renesančnega človeka, je pred kratkim napisal in izdal prvi del trilogije A - Simfonija v besedi, čeprav je doslej neumorno zlagal glasbo in igral več inštumentov, med njimi tubo in helikon, glasbilo, ki se je znašlo v Krivokapičevi posebni, izumljeni družini inštrumentov.


06.07.2024

Katarina Stegnar

Katarina Stegnar je igralka in performerka, ki na slovenski uprizoritveni sceni pušča globok pečat. Med drugim sodeluje pri platformi za raziskavo, razvoj in produkcijo sodobne scenske umetnosti Via Negativa, je članica kolektiva Beton Ltd., od leta 2014 pa je zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču. Za svoje delo je prejela več nagrad, leta 2016 tudi nagrado Prešernovega sklada. Je družbeno angažirana in glasno zagovarja pravice šibkejših. Za oddajo Razkošje v glavi se je s Katarino Stegnar pogovarjal Miha Žorž.


29.06.2024

Milan Jevnikar

Ob koncu šolskega leta si oddahnejo vsi: otroci in mladi, starši, učitelji, profesorji in ostali pedagoški delavci. Kako razmišlja o svojem poklicu, kaj je zanj odlika dobrega učitelja in kaj je bilo zanj v 44-ih letih delovne dobe v šolskem prostoru najbolj dragoceno in nepozabno? O tem pripoveduje Milan Jevnikar, profesor matematike in dolgoletni ravnatelj Srednje šole Josipa Jurčiča Ivančna Gorica. »Nikoli ni bilo dvoma, kaj bom počel,« pravi učitelj po duši in srcu. Zato je ta konec šolskega leta za Milana Jevnikarja prav poseben.


22.06.2024

Franco Juri

Franco Juri je bil v življenju marsikaj: glasbenik v istrski etno zasedbi Istranova, učitelj, aktivist, novinar, eden najvidnejših karikaturistov v našem prostoru, dvakratni poslanec, veleposlanik v Španiji, diplomat na zunanjem ministrstvu, samostojni publicist, novinar, pisatelj. Človek, ki se ga poslušalci verjetno najbolje spomnijo po njegovih odmevnih satiričnih karikaturah političnega dogajanja ob razpadanju Jugoslavije in v prvih letih neodvisnosti, zdaj že 12 dvanajst let z nič manj posvečenosti vodi Pomorski muzej Sergeja Mašera v Piranu, s svojim pisanjem in karikaturami pa občasno še vedno komentira politično in družbeno dogajanje. Nekaj mesecev pred upokojitvijo smo se za tokratno Razkošje v glavi z njim pogovarjali o različnih poglavjih njegovega bogatega življenja, od odraščanja v multietničnem Kopru, mladostnega aktivizma, študija geografije in italijanščine, pa do tega, zakaj je karikatura lahko bolj neposredna in predrzna od pisanja, kako je bila videti post-tranzicijska Španija in kaj ga je vodilo ne le pri političnem aktiviranju, ampak tudi pri ostalih poljih njegovega raznolikega udejstvovanja. Oddajo je pripravila Alja Zore.


15.06.2024

Milan Predovič

Milan Predovič je profesor, učitelj, ki je predan svojemu poklicu. Je tudi likovni ustvarjalec, slikar in kipar, ki se ne ukvarja samo z grafiko, ampak tudi s fotografiranjem in občasno z oblikovanjem in obdelovanjem lesa. Grafike izdeluje v tehnikah visokega, globokega in ploskega tiska. Leta 2021 je prejel zlato paleto za grafično delo Motto Speedo. Pri delu je natančen in projektom posveti veliko časa. Pravi, da je včasih morda tudi preveč samokritičen. Leta 2022 je imel svojo prvo samostojno razstavo v starotrški knjižnici. Tu je predstavljal grafike v tehniki suha igla, med motivi pa je prevladovala kraška krajina. Milana Predoviča bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


08.06.2024

Manka Kremenšek Križman

Njena otroška želja je bila postati balerina in danes Manka Kremenšek Križman pove, da je bilo to eno najlepših obdobij v njenem življenju. A življenjska pot jo je peljala na študij mednarodne politologije, ki ga je uspešno končala, se nekaj časa ukvarjala z novinarstvom in nadaljevala pravljično – s pisanjem pravljic in kratke proze za odrasle. Od knjižnega prvenca za odrasle z naslovom Odhajanja, v katerem se je prek najpristnejšega otroškega doživljanja sveta poglabljala v območje človekove duševnosti, do zadnjega romana, ki je izšel lani - Jurij Kobal gre jutri domov, ki v ospredje postavlja vprašanje kakovosti življenja v pozni starosti, ostaja zvesta resnejšim temam. Kljub temu zase pravi, da je vesele narave in da se veseli prihajajočih toplih mesecev, ko bo njena pisateljska morska duša še bolj zaživela. S pisateljico in prevajalko Manko Kremenšek Križman se je v današnji oddaji Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.


01.06.2024

Nataša Konc Lorenzutti: "Bralci so ogrožena vrsta"

Društvo slovenskih pisateljev je letos podelilo desetnico, nagrado za otroško in mladinsko književnost, Nataši Konc Lorenzutti za povest Jutri bom siten kot pes. Igralka, pisateljica, pesnica in pedagoginja se v svojem literarnem ustvarjanju sicer osredotoča na otroke in mlade, piše pa tudi za odrasle. Skupaj z režiserko Majo Weiss se je podpisala pod scenarij za dokumentarni film Zajeti v izviru. Slovenski otroci Lebensborna, v katerem razkrivata usodo ukradenih slovenskih otrok med drugo svetovno vojno. Vprašanje identitete, torej tega, kdo sem, od kod prihajam in kam grem, pa odražajo tudi njena dela za mladino, v katerih je ni strah nagovoriti aktualnih in tabu tem, s katerimi se srečujejo otroci in mladi, kot so: zasvojenost z digitalnimi napravami, smrt, ločitev staršev … Natašo Konc Lorenzutti bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Špela Šebenik.


25.05.2024

Igor Miljavec

Igor Miljavec, predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica, je človek idej, ki jih tudi uresničuje. Rad pomaga in poudarja, da se za vse najde rešitev. Je uspešen organizator in izzive, ki si jih postavlja, tudi uspešno premaguje. Pove, da težava ni v invalidnosti, marsikdaj je težava v naših glavah, zato je pomembno zaupanje. O njegovem življenju in o tem, kako uresničuje svoje delo, za katero pravi, da je zanj poslanstvo, boste slišali v današnji oddaji Razkošje v glavi. Igorja Miljavca je pred mikrofon povabila novinarka Petra Medved.


18.05.2024

Tea Hvala

»Feminizem je zagovor socialne pravičnosti in nekaj, kar zadeva vsakdanje življenje vsakega in vsake izmed nas,« pravi mag. Tea Hvala, letošnja prejemnica nagrade Mesta žensk. Komparativistka in sociologinja kulture z magisterijem iz antropologije spolov je opravljala različne poklice, katerih skupni imenovalec so feminizem, zavzemanje za enake možnosti ter opozarjanje na socialno neenakost, prekarizacijo dela in predsodke do žensk, spolnih manjšin in priseljencev. Tea Hvala je prevajalka, urednica, kritičarka in književnica, ki piše o feministični teoriji, aktivizmu in umetnosti ter prevaja strokovna in književna besedila. V preteklosti je soorganizirala festival Rdeče zore, na Radiu Študent je soustvarjala oddajo Sektor Ž in vodila delavnice skupinskega pisanja znanstvene fantastike Svetovi drugih. Od leta 2015 v Cerkljanskem mladinskem alternativnem klubu soorganizira festival Deuje babe. Skrbela je za knjižnico ter založniški in pedagoški program Mesta žensk. Je (so)avtorica številnih »zinov«, pedagoškega gradiva in knjige za otroke Skrivna bolnišnica (2017) ter urednica vodnika Po svoji poti: 25 izletov po zgodovini žensk (2021).


11.05.2024

Jure Krajšek

Večina ljudi, ki gredo študirat arheologijo, v študij poleg časa in truda vloži tudi precej strasti. Tudi pozneje ne gre le za osemurno profesionalno službo, temveč arheologija postane način življenja. Tako tudi zunaj delovnega časa razmišljaš o stvareh, ki jih odkrivaš, izkopavaš, ter iščeš medsebojne povezave z različnimi področji, v prostem času pa prebiraš knjige in drugo literaturo, ki je tako ali drugače povezana z arheologijo. Zato je arheologija več kot le poklic, pravi dr. Jure Krajšek, diplomirani arheolog, višji kustos v Pokrajinskem muzeju Celje, ki je gost oddaje Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.


04.05.2024

Mitja Saje

Sinolog, ki je v mladosti prepotoval svet, se potem kot ekonomist zaposlil v izvršnem svetu socialistične republike Slovenije, nekaj tednov po Maovi smrti pa odšel živet na Kitajsko in na koncu postal eden od ustanoviteljev Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti


27.04.2024

Albin Pibernik: spomini na Igmanski marš

Čeprav se včasih zdi, da so partizanski boj zasenčile temne lise zgodovine, je jasno, da so se partizani in partizanke borili na pravi strani zgodovine. Vodili so jih pogum, tovarištvo in prepričanje, da je to pravičen boj. Partizanov, živih prič dogodkov, je vse manj. Imajo pa svoje naslednike, ki cenijo njihov trud in – kot je to le mogoče – ohranjajo spomin na dogodke. Tako se konec januarja številni pohodniki in drugi udeležijo spominske slovesnosti ob obletnici legendarnega igmanskega marša. Tudi letos se je slovesnosti udeležil edini še živeči borec, danes 93-letni Albin Pibernik, ki je bil v času marša star komaj enajst let. V Razkošju v glavi smo spoznali njegovo življenjsko zgodbo: kako so se z družino veliko selili, kako je spoznal Tita, kako je bilo pri - 30 stopinjah Celzija prehoditi Igman in kako je med vojno postal sirota.


19.04.2024

Helena Koder

Nagrajena scenaristka, režiserka dokumentarnih filmov, esejistka in dobra bralka z nami deli svoje poglede na umetnost, na razsežnosti jezika, na podobe sodobne družbe in na medčloveške odnose.


13.04.2024

Tanja Tuma, predsednica Slovenskega centra PEN

»Patriarhat je eden najhujših režimov, kar smo jih doživeli v človeštvu,« pravi predsednica Slovenskega centra PEN Tanja Tuma, ki je tudi članica upravnega odbora mednarodnega ženskega komiteja pri PEN ter mednarodnega odbora Pisatelji za mir. Po izobrazbi je profesorica francoščine, angleščine in nemščine, svoje življenje je zapisala knjigam in književnosti. Pisateljica, avtorica številnih člankov s področja založništva, pobudnica bralnih kampanj za mlade in ustanoviteljica založbe Tuma, pri kateri sta med drugim izšli pomembni knjigi Antologija slovenskih pesnic in Pozabljena polovica, je kritična opazovalka družbe, ki si upa kritiko povedati tudi naglas. O sebi pravi, da se od nekdaj bori za promocijo branja in za pravice žensk ter zapostavljenih skupin in opozarja, da je samo upor molku edina pot k resnični enakopravnosti. Tanjo Tumo je pred mikrofon povabila voditeljica Tita Mayer.


06.04.2024

Mitja Prelovšek

Kraški svet je zanimiv preplet naravoslovnih in družboslovnih pojavov. Če začnemo z geologijo, je tu apnenec, ki je razpokan in prepusten ‒ omogoča odtekanje vode. Na to se navezujeta rast na površju in prilagoditev živalstva. Tu nastajajo kraške jame in drugi pojavi in tako dobimo preplet dogajanja in bivanja nad površjem in pod njim. Vse to je svet, v katerem skoraj ni vode ali pa je je zelo malo; svet, v katerem je bolj malo prsti. Zato so ta območja revnejša, saj večje industrializacije ni, to pa pomeni, da so v naravoslovnem pomenu besede bolje ohranjena. S takim opisom začenja svoj pogled na svoje osrednje področje študijskega in raziskovalnega dela dr. Mitja Prelovšek, strokovni sodelavec Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni, ki je gost v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.


Stran 1 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov