Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Dr. Anton Velušček

27.02.2016


Dr. Anton Velušček, predstojnik Inštituta za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je bil leta 2002 vodja ekipe, ki je na Ljubljanskem barju našla najstarejše leseno kolo z osjo. Dr. Velušček se od leta 1995 v glavnem ukvarja s proučevanjem kolišč na Ljubljanskem barju in je vodilni strokovnjak za arheologijo mokrih tal v Sloveniji. Njegova raziskovalna pot pa ni bila zvezdniška; kot pove sam, je arheologijo vzljubil, ko je v času študija razčistil svoj odnos do te vede. Ko je minil čas mladostniške vihravosti, je vedel, da se je odločil prav.

Izkopavanja na Ljubljanskem barju, desno dr. Anton Velušček.

foto: Matija Turk

Stanje v slovenski arheologiji je takšno, kot je trenutno splošno stanje v družbi in državi, meni dr. Anton Velušček, predstojnik Inštituta za arheologijo, ki je gost oddaje Razkošje v glavi. Na vprašanje kaj meni o odmevnih arheoloških raziskovanjih v Ljubljani in drugje, ki jih nekateri ostro kritizirajo, drugi pa so nad njimi navdušeni, odgovarja, da bi morala biti ta bolj prepoznavna v javnosti, pa tudi znotraj arheologije.

Ljudem naliti čistega vina

Kulturna dediščina ni last arheologov, niti države – čeprav zakon pravi tako –, niti ni last ljudi, ki si te najdbe ogledajo na arheoloških najdiščih. Ta dediščina je last sveta oziroma je del svetovne dediščine. Če ljudem nalijemo čistega vina, ne da jim le ponujamo neko zgodbo, potem so pripravljeni tudi razumeti delo arheologov na terenu – če pa se to spremeni v nekaj drugega, potem ljudje negodujejo.

Dr. Velušček zato meni, da je težava predvsem v tem, kako ljudem opisati in prikazati pomen arheoloških najdb. Glavno odgovornost za nerazumevanje in negodovanje nosijo predvsem arheologi sami in ne toliko druge službe. Arheologi v veliki večini delajo z javnim denarjem; to velja tudi za tiste, ki delajo v zasebnih podjetjih, ki so odvisna od investicij in javnega denarja. Kolikor pozna razmere v Švici, tam nimajo težav z negodovanjem ljudi zaradi tako imenovanih žličkarjev, ki ovirajo gradbena dela. Javnost je vseskozi navzoča in na koncu so vsi zadovoljni, pri nas pa se takoj začne šušljati, češ da so pri nekaterih raziskavah izginile velike vsote denarja, najdbe in podobno.

Sondiranje na najdišču Resnikov prekop pri Igu.

foto: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU.

Vodilni raziskovalec kolišč

Dr. Anton Velušček velja za trenutno vodilnega poznavalca in raziskovalca kolišč na Ljubljanskem barju. Raziskave so se tam začele že pred več kot 140-imi leti. Kolišča na Barju so fenomen, ki je predstavil slovensko arheologijo v svetu. Ostaline so tako dobro ohranjene, da je naša dolžnost, da jih ohranimo tudi za poznejše rodove.

Karel Dežman, ki je pred več kot 140 leti odkril kolišča na Ljubljanskem barju.

foto: Mestni muzej Ljubljana.

Velušček pove, da je treba raziskati zadeve, ki jih imamo, da jih potem lahko varujemo. To velja tudi za tako imenovano ižansko skupino kolišč, ki jih intenzivno raziskujejo zadnjih 20 let. Ta kolišča so bila leta 2011 uvrščena na seznam svetovne dediščine UNESC-a. To se je zgodilo  po  zaslugi dobre raziskanosti, in dobre promocije. Raziskovanja pa je treba nadaljevati, sodelovati morajo različne domače in tuje ustanove in različne stroke. Raziskave mora voditi Slovenec, ki najbolj pozna okolje, ki lahko vzpostavi stike z domačini in ustanovami.

Kolišča na Ljubljanskem barju.

foto: Krajinski park Ljubljansko barje

Podobno kot z najdiščem Divje babe se dogaja tudi z Ljubljanskim barjem. Inštitut za arheologijo ZRC SAZU je 20 let intenzivno delal z oddelkom za lesarstvo na Biotehniški fakulteti, Univerzo v Mariboru, Univerzo v Trstu in drugimi. Zato danes vedo veliko več o naših koliščarjih kot leta 1995, ko so jih začeli raziskovati.

Raziskovanje je trdo delo

Raziskovanje je bistvena naloga znanosti, naloga države pa je, da to kakovost prepozna in jo nagradi, tako da podpre projekte, ki imajo kaj pokazati. Pa vendar je arheološka stroka zaradi velikih odkritij – najstarejšega loka, najstarejšega kolesa, drevakov in drugega – tudi tarča kritik, da je slovensko arheološko raziskovanje v nekakšnem obdobju filmskih uspešnic v slogu Indiane Jonesa.

 

 

 

Anton Velušček sicer meni, da nekateri arheologi delujejo v stilu Indiana Jones-a, kar pa dela on je daleč od tega. Zanj je pomembnejši, od velikih najdb droben del ločenine. Zagotovo so tudi med arheologi lovci na zaklade, prave raziskovalce pa zanima preteklost in ne avanturistične prigode.

Jama Bestažovca, odkritje prvih jamskih risb pri nas.

foto: dr. Andrej Mihevc

 

Najstarejše kolo z osjo

Pri najdbi najstarejšega kolesa z osjo, leta 2002, je bilo opravljeno izjemno delo-pozimi, v mrazu, blatu, vse skupaj pa je pomenilo izjemno promocijo Slovenije v svetu. Oči vse svetovne arheološke javnosti so bile, in so še uprte v našo arheologijo.

Arheološko sondiranje, v blatu.

foto: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU.

Anton Velušček je bil v ekipi, ki je odkrila najstarejše kolo, ki še vedno buri duhove. Kot sam pravi, o koliščarjih na univerzi ni izvedel skorajda ničesar, zato ni imel nikakršnega znanja o tem.

Kdo so bili koliščarji?

Na začetku niti sam ni vedel, kje so kolišča, sčasoma si je pridobil znanje, podatke in navezal stike z domačini in lokalno oblastjo na Igu. Do nekje 90. let prejšnjega stoletja je namreč veljalo prepričanje,  velikih naselbinskih ploščadi  niso mogli postaviti koliščarji, ki so bili po teh ocenah primitivni in "zaostali". To se je izkazalo za povsem napačne trditve. Koliščarji so namreč, ne samo da so bili sposobni takšnih gradenj, ampak so tudi zelo spoštovali in cenili naravo, veliko bolj, kot marsikdo dandanes. Tako so arheologi odkrili, da so se koliščarji ukvarjali tudi z metalurgijo bakra in brona. Metalurgi pa so bili v okviru koliščarskih skupnosti nekaj posebnega, imeli so prestižen status, čarodeja, lahko bi rekli kralja ( o tem je pisal tudi Mircea Eliade).

Pripomočki za taljenje in vlivanje bakra ter bakreni izdelki s kolišč pri Igu (hrani Narodni muzej Slovenije).

foto: Tomaž Lauko

Vse najdbe pa je treba primerjati s podobnimi v svetu, da ne postaneš zapečkar.

Koliščarji so obvladali znanje

Dr. Veluščka je presenetila podrobnost, povezana z usmerjenostjo koliščarskih kolib. V francoski literaturi velja, da orientacija slemen hiš nikoli ni bila enotna, na ljubljanskem barju pa so bila slemena obrnjena v isto smer. To dokazuje, da so koliščarji pokazali posebno znanje  tudi pri gradnji stavb in usmeritvi strešnih slemen. Velušček je iskal podatke in pridobil informacije o vetrovnih rožah na HMZ ( danes je ta del Agencija Republike Slovenije za okolje) kjer so mu povedali, da JZ veter ni prevladujoč na Ljubljanskem barju. Ob tem pa je pridobil tudi podatek o heliometrični osi, in tako je ugotovil, da so slemena koliščarskih hiš v 95% usmerjena tako, da kar najbolj izkoristijo učinke zimskega sonca. Podatki namreč kažejo, da so koliščarji živeli na barju tudi pozimi. To pa kaže na veliko znanje, in ne glede na to, da so v istem času v Egiptu postavljali piramide, naši koliščarji niso bili nič bolj zaostali ali ničvredni.

 

Zakaj prazgodovina?

Zakaj se je odločil za preučevanje obdobja prazgodovine, saj na splošno velja, da je bolj odmevna antika z lepšimi in bogatejšimi najdbami?  Dr. Anton Velušček pravi, da ga je prazgodovina že kot študenta zanimala bolj kot druga, mlajša obdobja.

Zakaj kolišča?

Za preučevanje kolišč se je odločil, ker mu je bilo to ponujeno-vzemi ali pusti, in jasno povedano, da če tega ne bo storil se lahko poslovi. Če tega ne bi storil bi delal kaj drugega, v tem času kar vztraja pa vidi da imajo največji pomen urejeni odnosi z domačini, kar da odlične rezultate.

Anton Velušček na barju.

foto: Andreja Žibert

Vrtamo še naprej, čemu prav arheologija? Zgodovina in geografija sta ga zanimal od nekdaj, v gimnaziji o arheologijo ni slišal ničesar, in ker so v zgodovini prednjačila učenja o revolucionarnih gibanjih, bojih in zgodovina delavskih uporov, se je raje odločil, da bo študiral arheologijo, čeprav ni točno vedel kaj to je.  Med študijem se je spopadal s takšnimi in drugačnimi težavami, mladostniškim uporništvom in ko je spoznal kaj arheologija je, jo je vzljubil. Res se je spraševal zakaj se morajo arheologi ukvarjati z neskončnimi katalogi najdb, danes pa vidi to kot osnovo za arheološko delo, brez katalogov ni arheologije.

Po čem je znan

Anton Velušček je znan po knjigi Koliščarji, v Cobissu pa ima 245 vpisov.

Knjiga dr. Antona Veluščka, Koliščarji.

foto: Bukla

Znan je po tem, da veliko piše, vendar pa sam temu ne daje neke velike teže. Nekateri ga poznajo po poljudni knjig o koliščarjih, drugi po delavnicah, tretji po arheoloških poteh in podobno.

Vendar pa je vse skupaj rezultata ekipnega dela, kar se pri vseh omembah arheologije premalo izpostavlja in ceni. Ko pogleda dosedanjo raziskovalno, študijsko pot in svoje zasebno življenje, ne bi v vsem tem ničesar spreminjal, njegova ljubezen je družina in arheologija. Vendar pa se lahko ljubezen do arheologije hitro konča, če mu ne bi dovolili, da dela na način kot to počne sedaj. Zamer do arheologov ali stroke nima in upa,da tudi oni do njega ne.

 


Razkošje v glavi

908 epizod


Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.

Dr. Anton Velušček

27.02.2016


Dr. Anton Velušček, predstojnik Inštituta za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je bil leta 2002 vodja ekipe, ki je na Ljubljanskem barju našla najstarejše leseno kolo z osjo. Dr. Velušček se od leta 1995 v glavnem ukvarja s proučevanjem kolišč na Ljubljanskem barju in je vodilni strokovnjak za arheologijo mokrih tal v Sloveniji. Njegova raziskovalna pot pa ni bila zvezdniška; kot pove sam, je arheologijo vzljubil, ko je v času študija razčistil svoj odnos do te vede. Ko je minil čas mladostniške vihravosti, je vedel, da se je odločil prav.

Izkopavanja na Ljubljanskem barju, desno dr. Anton Velušček.

foto: Matija Turk

Stanje v slovenski arheologiji je takšno, kot je trenutno splošno stanje v družbi in državi, meni dr. Anton Velušček, predstojnik Inštituta za arheologijo, ki je gost oddaje Razkošje v glavi. Na vprašanje kaj meni o odmevnih arheoloških raziskovanjih v Ljubljani in drugje, ki jih nekateri ostro kritizirajo, drugi pa so nad njimi navdušeni, odgovarja, da bi morala biti ta bolj prepoznavna v javnosti, pa tudi znotraj arheologije.

Ljudem naliti čistega vina

Kulturna dediščina ni last arheologov, niti države – čeprav zakon pravi tako –, niti ni last ljudi, ki si te najdbe ogledajo na arheoloških najdiščih. Ta dediščina je last sveta oziroma je del svetovne dediščine. Če ljudem nalijemo čistega vina, ne da jim le ponujamo neko zgodbo, potem so pripravljeni tudi razumeti delo arheologov na terenu – če pa se to spremeni v nekaj drugega, potem ljudje negodujejo.

Dr. Velušček zato meni, da je težava predvsem v tem, kako ljudem opisati in prikazati pomen arheoloških najdb. Glavno odgovornost za nerazumevanje in negodovanje nosijo predvsem arheologi sami in ne toliko druge službe. Arheologi v veliki večini delajo z javnim denarjem; to velja tudi za tiste, ki delajo v zasebnih podjetjih, ki so odvisna od investicij in javnega denarja. Kolikor pozna razmere v Švici, tam nimajo težav z negodovanjem ljudi zaradi tako imenovanih žličkarjev, ki ovirajo gradbena dela. Javnost je vseskozi navzoča in na koncu so vsi zadovoljni, pri nas pa se takoj začne šušljati, češ da so pri nekaterih raziskavah izginile velike vsote denarja, najdbe in podobno.

Sondiranje na najdišču Resnikov prekop pri Igu.

foto: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU.

Vodilni raziskovalec kolišč

Dr. Anton Velušček velja za trenutno vodilnega poznavalca in raziskovalca kolišč na Ljubljanskem barju. Raziskave so se tam začele že pred več kot 140-imi leti. Kolišča na Barju so fenomen, ki je predstavil slovensko arheologijo v svetu. Ostaline so tako dobro ohranjene, da je naša dolžnost, da jih ohranimo tudi za poznejše rodove.

Karel Dežman, ki je pred več kot 140 leti odkril kolišča na Ljubljanskem barju.

foto: Mestni muzej Ljubljana.

Velušček pove, da je treba raziskati zadeve, ki jih imamo, da jih potem lahko varujemo. To velja tudi za tako imenovano ižansko skupino kolišč, ki jih intenzivno raziskujejo zadnjih 20 let. Ta kolišča so bila leta 2011 uvrščena na seznam svetovne dediščine UNESC-a. To se je zgodilo  po  zaslugi dobre raziskanosti, in dobre promocije. Raziskovanja pa je treba nadaljevati, sodelovati morajo različne domače in tuje ustanove in različne stroke. Raziskave mora voditi Slovenec, ki najbolj pozna okolje, ki lahko vzpostavi stike z domačini in ustanovami.

Kolišča na Ljubljanskem barju.

foto: Krajinski park Ljubljansko barje

Podobno kot z najdiščem Divje babe se dogaja tudi z Ljubljanskim barjem. Inštitut za arheologijo ZRC SAZU je 20 let intenzivno delal z oddelkom za lesarstvo na Biotehniški fakulteti, Univerzo v Mariboru, Univerzo v Trstu in drugimi. Zato danes vedo veliko več o naših koliščarjih kot leta 1995, ko so jih začeli raziskovati.

Raziskovanje je trdo delo

Raziskovanje je bistvena naloga znanosti, naloga države pa je, da to kakovost prepozna in jo nagradi, tako da podpre projekte, ki imajo kaj pokazati. Pa vendar je arheološka stroka zaradi velikih odkritij – najstarejšega loka, najstarejšega kolesa, drevakov in drugega – tudi tarča kritik, da je slovensko arheološko raziskovanje v nekakšnem obdobju filmskih uspešnic v slogu Indiane Jonesa.

 

 

 

Anton Velušček sicer meni, da nekateri arheologi delujejo v stilu Indiana Jones-a, kar pa dela on je daleč od tega. Zanj je pomembnejši, od velikih najdb droben del ločenine. Zagotovo so tudi med arheologi lovci na zaklade, prave raziskovalce pa zanima preteklost in ne avanturistične prigode.

Jama Bestažovca, odkritje prvih jamskih risb pri nas.

foto: dr. Andrej Mihevc

 

Najstarejše kolo z osjo

Pri najdbi najstarejšega kolesa z osjo, leta 2002, je bilo opravljeno izjemno delo-pozimi, v mrazu, blatu, vse skupaj pa je pomenilo izjemno promocijo Slovenije v svetu. Oči vse svetovne arheološke javnosti so bile, in so še uprte v našo arheologijo.

Arheološko sondiranje, v blatu.

foto: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU.

Anton Velušček je bil v ekipi, ki je odkrila najstarejše kolo, ki še vedno buri duhove. Kot sam pravi, o koliščarjih na univerzi ni izvedel skorajda ničesar, zato ni imel nikakršnega znanja o tem.

Kdo so bili koliščarji?

Na začetku niti sam ni vedel, kje so kolišča, sčasoma si je pridobil znanje, podatke in navezal stike z domačini in lokalno oblastjo na Igu. Do nekje 90. let prejšnjega stoletja je namreč veljalo prepričanje,  velikih naselbinskih ploščadi  niso mogli postaviti koliščarji, ki so bili po teh ocenah primitivni in "zaostali". To se je izkazalo za povsem napačne trditve. Koliščarji so namreč, ne samo da so bili sposobni takšnih gradenj, ampak so tudi zelo spoštovali in cenili naravo, veliko bolj, kot marsikdo dandanes. Tako so arheologi odkrili, da so se koliščarji ukvarjali tudi z metalurgijo bakra in brona. Metalurgi pa so bili v okviru koliščarskih skupnosti nekaj posebnega, imeli so prestižen status, čarodeja, lahko bi rekli kralja ( o tem je pisal tudi Mircea Eliade).

Pripomočki za taljenje in vlivanje bakra ter bakreni izdelki s kolišč pri Igu (hrani Narodni muzej Slovenije).

foto: Tomaž Lauko

Vse najdbe pa je treba primerjati s podobnimi v svetu, da ne postaneš zapečkar.

Koliščarji so obvladali znanje

Dr. Veluščka je presenetila podrobnost, povezana z usmerjenostjo koliščarskih kolib. V francoski literaturi velja, da orientacija slemen hiš nikoli ni bila enotna, na ljubljanskem barju pa so bila slemena obrnjena v isto smer. To dokazuje, da so koliščarji pokazali posebno znanje  tudi pri gradnji stavb in usmeritvi strešnih slemen. Velušček je iskal podatke in pridobil informacije o vetrovnih rožah na HMZ ( danes je ta del Agencija Republike Slovenije za okolje) kjer so mu povedali, da JZ veter ni prevladujoč na Ljubljanskem barju. Ob tem pa je pridobil tudi podatek o heliometrični osi, in tako je ugotovil, da so slemena koliščarskih hiš v 95% usmerjena tako, da kar najbolj izkoristijo učinke zimskega sonca. Podatki namreč kažejo, da so koliščarji živeli na barju tudi pozimi. To pa kaže na veliko znanje, in ne glede na to, da so v istem času v Egiptu postavljali piramide, naši koliščarji niso bili nič bolj zaostali ali ničvredni.

 

Zakaj prazgodovina?

Zakaj se je odločil za preučevanje obdobja prazgodovine, saj na splošno velja, da je bolj odmevna antika z lepšimi in bogatejšimi najdbami?  Dr. Anton Velušček pravi, da ga je prazgodovina že kot študenta zanimala bolj kot druga, mlajša obdobja.

Zakaj kolišča?

Za preučevanje kolišč se je odločil, ker mu je bilo to ponujeno-vzemi ali pusti, in jasno povedano, da če tega ne bo storil se lahko poslovi. Če tega ne bi storil bi delal kaj drugega, v tem času kar vztraja pa vidi da imajo največji pomen urejeni odnosi z domačini, kar da odlične rezultate.

Anton Velušček na barju.

foto: Andreja Žibert

Vrtamo še naprej, čemu prav arheologija? Zgodovina in geografija sta ga zanimal od nekdaj, v gimnaziji o arheologijo ni slišal ničesar, in ker so v zgodovini prednjačila učenja o revolucionarnih gibanjih, bojih in zgodovina delavskih uporov, se je raje odločil, da bo študiral arheologijo, čeprav ni točno vedel kaj to je.  Med študijem se je spopadal s takšnimi in drugačnimi težavami, mladostniškim uporništvom in ko je spoznal kaj arheologija je, jo je vzljubil. Res se je spraševal zakaj se morajo arheologi ukvarjati z neskončnimi katalogi najdb, danes pa vidi to kot osnovo za arheološko delo, brez katalogov ni arheologije.

Po čem je znan

Anton Velušček je znan po knjigi Koliščarji, v Cobissu pa ima 245 vpisov.

Knjiga dr. Antona Veluščka, Koliščarji.

foto: Bukla

Znan je po tem, da veliko piše, vendar pa sam temu ne daje neke velike teže. Nekateri ga poznajo po poljudni knjig o koliščarjih, drugi po delavnicah, tretji po arheoloških poteh in podobno.

Vendar pa je vse skupaj rezultata ekipnega dela, kar se pri vseh omembah arheologije premalo izpostavlja in ceni. Ko pogleda dosedanjo raziskovalno, študijsko pot in svoje zasebno življenje, ne bi v vsem tem ničesar spreminjal, njegova ljubezen je družina in arheologija. Vendar pa se lahko ljubezen do arheologije hitro konča, če mu ne bi dovolili, da dela na način kot to počne sedaj. Zamer do arheologov ali stroke nima in upa,da tudi oni do njega ne.

 


25.12.2021

Razkošje v glavi

Zalka Drglin je doktorica ženskih študij in feministične teorije, raziskovalka kulture rojevanja, svetovalka ženskam v duševnih stiskah v nosečnosti in po porodu, predavateljica, snovalka in vodja programov ter avtorica številnih znanstvenih in strokovnih besedil, ljubiteljica narave, mati in pesnica.


18.12.2021

Danko Petronijević

Od ukvarjanja z grafičnim oblikovanjem in fotografiranja obleganega Sarajeva do selitve v Slovenijo in pletenja makrameja, ki je pristal celo na čevljih znanega pevca Dina Merlina


11.12.2021

Jerneja Jezernik

Jerneja Jezernik se že več kot 20 let ukvarja z raziskovanjem življenja in dela Alme M. Karlin. Doslej je prevedla 14 Alminih del v slovenščino, napisala tri biografije o njej, med drugim tudi eno v nemščini, da bi se ji približala v jeziku, ki si ga je Alma Karlin izbrala za jezik svojega ustvarjanja ter raziskala njeno rokopisno dediščino v Ljubljani, Berlinu in Gradcu.


04.12.2021

Dr. Simona Gerenčer

Dr. Simoni Gerenčer se zdi najpomembnejše, da vedno stremi k temu, da dela dobro in v korist skupnosti. Je soustanoviteljica in strokovni vodja Združenja gluhoslepih Slovenije DLAN. Bila je prva pri nas, ki je začela strokovno pomagati ljudem z gluhoslepoto ter sistematično razvijati jezik gluhoslepih. V letu 2015 je bila prejemnica nagrade za izstopajoče kakovostno in strokovno delo v zadnjih petih letih. Gre za posebno obliko družbenega priznanja za izjemne uspehe pri delu na področju socialnega varstva, ki ji ga je podelilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Dr. Simona Gerenčer bo o svojem življenju in delu govorila v oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved.


27.11.2021

Dr. Urška Perenič

Dr. Urška Perenič je na ljubljanski filozofski fakulteti študirala germanistiko in slavistiko ter se med študijem še bolj navdušila nad literaturo in literarno vedo. Zato se je takoj vpisala na znanstveni magisterij literarnih ved, potem pa ji je bil odobren neposredni prehod na doktorski študij, ki ga je končala s šestindvajsetimi leti in postala doktorica znanosti s področja literarnih ved. Tja segajo tudi začetki njene akademske kariere na Univerzi v Ljubljani. Hkrati je več let predavala na filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Že med univerzitetnim študijem je s štipendijo Nemške akademske službe za izmenjavo odšla na Nemško, kjer se je nekaj časa izpopolnjevala tudi po opravljenem doktoratu. Predavala je na več akademskih inštitucijah v tujini, med drugim v Zagrebu, Pragi in Tübingenu. Še posebej ponosna je na svojo gostujočo profesuro na Inštitutu za slavistiko Univerze na Dunaju v zimskem semestru študijskega leta 2012/13. Bivanje v cesarskem mestu se ji je posebej vrezalo v spomin zaradi omamnega vonja pečenih maronov in praženih mandljev, ki jih na dunajskih ulicah prodajajo jeseni in pozimi, ter nenehnega prebiranja del avstrijskih pisateljev, med njimi Josepha Rotha in Roberta Musila, ki je na poseben način povezan s Postojno, kjer se je ukoreninila tudi sama. Dr. Urška Perenič je gostja v oddaji Razkošje v glavi njen avtor je Milan Trobič.


20.11.2021

Božidar Flajšman

Dr. Božidar Flajšman zadnja štiri leta dela kot asistent na oddelku za Zgodovino Ljubljanske filozofske fakultete, kjer raziskuje življenje ob okupacijskih mejah med drugo svetovno vojno. Čeprav se tej temi posveča zelo zavzeto, pa je to le zadnji v vrsti poklicev, ki jih je opravljal v preteklih desetletjih. Belokranjec, doktor likovne pedagogike in nekdanji profesor likovne umetnosti, ki ga še danes fascinira vse od zgodovine vizualnih nagovorov do zbiranja in interpretacije starih razglednic, je namreč v 80-ih letih intenzivno sodeloval pri razkrivanju posledic ene največjih ekoloških katastrof tistega časa, onesnaženosti reke Krupe. Kasneje je skupaj z Dušanom Plutom ustanovil stranko Zeleni Slovenije in postal njen prvi generalni sekretar, po njenem razpadu se je kot strokovni sodelavec v državnem zboru še leta ukvarjal z ekologijo in se med drugim boril proti privatizaciji lova, v Sloveniji pa je organiziral tudi letovanje skupine otrok, ki jih je prizadela černobilska nesreča. Poleg tega že od sodelovanja pri reviji Razmerja v 80-ih letih snema pogovore z ljudmi, ki so tako ali drugače prisostvovali najrazličnejšim dogodkom v naši zgodovini. No, to znanje mu nedvomno pride prav tudi zdaj, ko se zgodovinskemu raziskovanju vpliva okupacijskih meja posveča prav skozi prvoosebna pričevanja in spomine ljudi. O njegovem raznolikem življenju, od mladostnih potovanj na Bližnji vzhod, zanimanja za likovno umetnost, začetkov ekološkega aktiviranja pa do današnjih zgodovinskih raziskovanj, se je z Božidarjem Flajšmanom za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.


13.11.2021

Lojzka Avajanos

V Grčiji je Slovenka, v Sloveniji pa Grkinja, pravi upokojena igralka, ki že desetletja prevaja. Začelo se je s prevodi iz francoščine, nato pa je začela prevajati dela slovenskih pisateljev. V grščino je prevedla tudi Zdravljico. Pri tem se je trudila tudi za to, da je obdržala rimo. Zadnje delo, ki ga je prevedla, je roman In ljubezen tudi Draga Jančarja. Najtežje pri prevodih je najti pravi slog, pravi. "Mislim, da mi tudi pri delih Draga Jančarja to lepo uspeva." Lojzka Avajanos del leta preživi v Atenah, del pa v Višnji Gori v hiši svojih prednikov. V Sloveniji uživa v naravi, kar močno pogreša v Atenah. Povsod, tako v Atenah kot v Višnji Gori, pa je obkrožena z literaturo, ki je brezčasna, ki bogati in boža človeško dušo. Tudi njeno.


06.11.2021

Andrej Gnezda

Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v soju medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovega življenja. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.


30.10.2021

Miloš Toni

Napoved Miloš Toni je najprej stanoval v Starem trgu, potem so se preselili v Begunje pri Cerknici in od tam v Cerknico. Vmes je nekaj časa živel v Ljubljani in potem se je pred 30-imi leti spet preselil nazaj v Cerknico in tako je njegovo življenje dobesedno povezano z Notranjsko. Leta 1973 se je začel na fakulteti za elektrotehniko študij računalništva in Miloš Toni je bil študent druge generacije tega takrat še malo znanega študija. Zato tudi ne preseneča, da je bil takrat študij tega področja nekaj zelo zanimivega, saj so se ukvarjali z zadevami, ki so za današnje računalništvo nekaj povsem neznanega. Pojem informatike je bil še v povojih, osebnih računalnikov in zaslonov še ni bilo, medsebojno komuniciranje je potekalo prek konzol, teleprinterjev in prek luknjanih kartic. Miloš Toni se je po študiju zaposlil na Inštitutu Jožef Štefan, po desetih letih pa je nastal tehnološki park in skupaj s tremi sodelavci so ustanovili podjetje, ki deluje še danes, vendar Miloš Toni z njimi ni več povezan. Njegova pot se je pomaknila v povsem druge vode, in to pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


23.10.2021

Luka Bogovčič

V Škofji Loki dobri dve leti deluje restavratorsko podjetje s polnim imenom Restavratorski atelje Bogovčič, Triptih, d. o. o., to je družinsko podjetje, v katerem se že vrsto let ukvarjajo z restavriranjem likovnih umetnin. Predvsem s freskami, oltarji in slikami. Ustanovitelj in direktor podjetja je Luka Bogovčič, ki že več kot trideset let sodeluje pri restavratorskih posegih na stenskih slikah, leseni polihromirani plastiki, oltarjih ter slikah na platnu in slikah na lesu. Luka Bogovčič se je rodil v Kranju, vendar je tam preživel le tri dni, večino svojega življenja pa je preživljal v Ljubljani v Novem Polju, kjer je obiskoval osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na srednji grafični šoli. Že od zgodnje mladosti je rad slikal, vendar je to pozneje opustil. Vmes je kot študent delal v knjigarni Kazina, v tem času pa je počasi že začel delati skupaj z očetom, akademskim slikarjem in priznanim restavratorjem Ivanom Bogovčičem. Ta je bil v tistem času vodja oddelka za stenske poslikave na Restavratorskem centru Republike Slovenije, kamor je Luka vse otroštvo zahajal na obiske. To sodelovanje ga je počasi usmerilo v restavratorstvo in kmalu so zaradi povečanega obsega dela ustanovili družinsko restavratorsko podjetje Triptih, ki letos praznuje petnajstletnico delovanja. Luka Bogovčič je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


16.10.2021

Polona Lovšin

Polona Lovšin je ženska, ki izžareva toliko energije, da ji je težko verjeti, da pridejo dnevi, ko ni tako. Svoje sledilce na družbenih omrežjih razvaja z miniaturnimi risbicami in komentarji, v katerih nastopata ona in njen psiček. Razvaja tudi otroke in odrasle – s čudovitimi risbami v otroških knjigah, ki iz zgodb naredijo pravljice. Riše povsod, kjer je dovolj prostora – te prilagodljivosti jo je naučilo življenje, ki z njo ni bilo zmeraj prijazno, saj je morala sama z dvema otrokoma prebroditi nekaj zelo težkih življenjskih preizkušenj. Kljub vsemu ni nikoli izgubila optimizma in strasti do svojega dela. In seveda grozljivk, v katerih najde veliko estetike in je v bistvu sploh ne strašijo. Njen pogled je sestavljen iz detajlov, ki sestavljajo slike, ki se močno razlikujejo od tistega, kar vidi večina. Kaj vse ujame in kaj se skriva za njenim pogledom, je skušal v oddaji Razkošje v glavi ugotoviti Jure K. Čokl.


09.10.2021

Rajko Lotrič

Rajka Lotriča se večina naših poslušalcev verjetno spominja kot člana nekdanje jugoslovanske nordijske reprezentance – bil je udeleženec olimpijskih iger leta 1988 v Calgaryju, istega leta je na stari Bloudkovi velikanki dosegel tudi drugo mesto na tekmi svetovnega pokala. Ob koncu športne kariere se je vrnil tja, kamor ga je vleklo vse življenje – v gore, ki jim je posvetil življenje. Kot gorski reševalec letalec in inštruktor, alpinist in turni smučar, zaposlen v Slovenski vojski, s katero je odletel na pomoč tudi v Bosno v času velikih poplav pred nekaj leti. Med drugim tudi nekdanjega inštruktorja alpinistične šole v Nepalu je tik pred odhodom v pokoj pred mikrofon povabil Jure K. Čokl.


02.10.2021

Muanis Sinanović

Muanis Sinanović, literarni umetnik in premišljevalec, pesni medtem ko hodi, in ustvarja obliko čudenja, saj je v te vrste premikanju nekaj zelo skrivnostnega in preprostega, um in telo namreč z njo prihajata, kot pravi, v nekakšno sinhroniciteto. Njegove pesmi v slovenskem jeziku, zbrane v štirih zbirkah, so bile prevedene v več jezikov, za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec Slovenskega knjiženega sejma, za Krhke karavane pa letos kritiško sito. Izdal je tudi balkanofuturistični roman Anastrofa. V oddajo Razskošje v glavi je Muanisa Sinanovića povabila Magda Tušar:


25.09.2021

Marija Lah

Marija Lah pravi, da je njena največja reklama dež. Če ste prepričani, da se dežnika, ki ni več brezhiben, ne splača popravljati, pa se boste ob obisku popravljalnice dežnikov na Trubarjevi cesti v Ljubljani, ki jo vodi, prepričali, da ni tako. Obrt je Marija Lah prevzela od očeta Mateja Barbaliča. Pa ne gre le za obrt. Gre za prepričanje, da se lahko upiramo cenenosti in komercializaciji. Da je tudi popolnoma neuporaben dežnik mogoče reciklirati. Gre tudi za prepričanje, da ima tudi dežnik lahko zgodbo. Se Marija Lah spominja svojega prvega dežnika? Sledi oddaja Razkošje v glavi in odgovor na to vprašanje.


18.09.2021

Vinko Möderndorfer

Drage poslušalke, dragi poslušalci, Verjetno bi režiser, pisatelj, pesnik in esejist Vinko Möderndorfer še sam, takole »na pamet«, težko naštel številne nagrade, ki jih je v svojem 42-letnem ustvarjalnem opusu dobil. Sicer pa lahko, kot pravi, svoje spomine na odraščanje in dozorevanje v Celju zaokroži v en sam stavek: »Film, literatura, poezija in gledališče – to je bila moja mladost.« Radiofonski portret Vinka Möderndorferja je za oddajo Razkošje v glavi pripravil Dušan Berne.


11.09.2021

Goran Vojnovič

Režiser, scenarist, kolumnist in pisatelj s tremi kresniki, ki sam zase pravi, da le pripoveduje zgodbe na različne načine."Moje knjige so poskus iskanja odgovorov, poskušam se prebiti do nečesa. Ne do neke temeljne resnice, do končnega odgovora – to ni cilj mojih knjig. Ampak vsaj nekako približati se nekemu odgovoru," pravi Goran Vojnović, ki sta ga močno zaznamovala razpad Jugoslavije in vojna na Balkanu. In prav z njima so povezane teme, s katerimi se v svojih delih ukvarja: občutek tujosti v okolju, ki mu pripadaš, zmožnost izvršiti vojne in druge zločine, iskanje lastne identitete, pripadnosti, ljubezni, teža bremena podedovanih družinskih zgodb in bolečin.


04.09.2021

Manca Vinazza

Arheologinjo dr. Manco Vinazza je preteklost zanimala že od zgodnje mladosti. Ključno odločitev je sprejela po končani gimnaziji v Novi Gorici, ko se je vpisala na študij arheologije na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Arheologija sama jo je zelo prevzela in nekako postala njen način življenja. Po uspešno končanem študiju je opravljala različne zaposlitve, ki so bile vedno povezane z osnovno izobrazbo. Delati je začela v zasebnem sektorju, ko je uspešno vodila svoje podjetje Arheoacta, s. p., vedno pa si je želela delovati znotraj ustanove, zato je ves čas svoje znanje izpopolnjevala, pripravljala različne strokovne prispevke in predavanja. V letu 2013 je tako v okviru projekta ENTRANS dobila zaposlitev v raziskovalnem projektu na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. S tem se ji je odprla možnost, da razvija svoje raziskovalne ambicije, kot na primer sodelovanja na raziskovalnih arheoloških izkopavanjih, pisanje znanstvenih in strokovnih člankov, urednikovanje revij in zbornikov. Obenem je dobila priložnost tudi za delo s študenti na našem Oddelku za arheologijo. Dr. Manca Vinazza je gostja v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.


28.08.2021

Prof. dr. Boris Kryštufek

V današnji oddaji Razkošje v glavi bomo spoznali prof. dr. Borisa Kryštufka, ki pravi, da je v življenju imel privilegij, da je lahko sledil lastni intuiciji in se posvetil raziskovanju sesalcev. Je muzejski zoolog in vodja Kustodiata za vretenčarje Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Njegovo delo temelji na preučevanju muzejskih prirodoslovnih zbirk. V muzeju skrbi za zbirko sesalcev, ki je največja te vrste v jugovzhodni Evropi. Opisal je tudi štiri nove vrste sesalcev. Je avtor številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih del in član nadzornega odbora na projektu Atlas evropskih sesalcev. Lani decembra je prejel Zoisovo priznanje za pomembne dosežke pri raziskovanju biodiverzitete sesalcev. Prof. dr. Borisa Kryštufka je pred mikrofon povabila Petra Medved.


21.08.2021

Zvone Dragan

Zvone Dragan ima za sabo dolgoletno politično in diplomatsko kariero, med katero je prisostvoval najrazličnejšim pomembnim zgodovinskih dogodkom druge polovice 20. stoletja. Že zelo mlad je postal podpredsednik za gospodarstvo v slovenskem izvršnem svetu oz. vladi, šest let zatem pa je isto mesto zasedel še v zveznem izvršnem svetu, kjer je bil zadolžen za ekonomski sistem in razvojno politiko celotne Jugoslavije. S tega položaja je med drugim vodil sklepanje resnično obsežnih poslov jugoslovanskih podjetij z Irakom v okviru neuvrščenih držav in se redno srečeval z iraškim političnim vrhom, vključno s Sadamom Huseinom. V začetku 80-ih let, ko je Jugoslavija zašla v hudo dolžniško krizo, je bil na čelu pogajanj z Mednarodnim denarnim skladom, ki je bil po eni strani ključen za to, da je lahko država reprogramirala svoje dolgove, hkrati pa jo je prisilil v vrsto nepriljubljenih ukrepov za omejevanje porabe, kot so bili na primer bencinski boni. Sredi 80-ih let se je po hudi bolezni popolnoma umaknil iz politike ter začel diplomatsko kariero. Še kot jugoslovanski veleposlanik je bil štiri leta v Pekingu, kjer je bil priča odpiranju kitajskega gospodarstva in tržnim reformam Deng Xiaopinga, nato pa je sodeloval pri vzpostavljanju diplomacije na novo osamosvojene Slovenije in bil med drugim naš prvi veleposlanik v Pragi. Z Zvonetom Draganom se je o njegovih bogatih izkušnjah, ki jih je pred nekaj leti opisal tudi v knjigi Od politike do diplomacije, za oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.


14.08.2021

Dr. Lea Plut Pregelj

Življenje pogosto ubira nenavadna pota. Pedagoginjo dr. Leo Plut Pregelj je pripeljalo v Washington, kjer živi od leta 1982. Čeprav si je za predmet svojega raziskovanja izbrala redko področje poslušanja v pedagoškem procesu, se je namesto s svojo ožjo specializacijo pretežno ukvarjala z drugimi temami. Tako je med drugim sodelovala v veliki raziskavi vzrokov neuspešnosti nekaterih ameriških šol. Več kot dve desetletji je ameriške diplomate, ki so bili napoteni v Slovenijo, učila slovenščino. Slovenija, njena kultura, zgodovina in jezik so bili kljub veliki slovenski skupnosti, ki je ameriški politiki, zgodovini in znanosti dala kar nekaj vidnih osebnosti, v Združenih državah Amerike neznanka. Zlasti v času oblikovanja slovenske samostojnosti pred 30 leti. Ameriški Slovenci so takrat z nizom dobro organiziranih dejavnosti pritiskali na Belo hišo in State department, naj Združene države priznajo samostojno Slovenijo, po drugi strani pa so skušali prepričati odločevalce, naj Amerika na Balkan ne pošilja orožja. Pomembno vlogo je takrat odigral slovenski krog v Washingtonu in znotraj njega prav zakonca Pregelj. Vladimir Pregelj (1927–2019) je bil namreč v političnem življenju ameriškega glavnega mesta znana osebnost, kot strokovnjak za mednarodno trgovino in visoki uslužbenec Kongresne knjižnice, predvsem pa kot starešina velike porote v procesu ustavne obtožbe predsednika Richarda Nixona. Kar je bilo sprva predmet znanstvenega zanimanja, je postalo intimna življenjska izkušnja dr. Lee Plut Pregelj. Ko je dala družini prednost pred kariero in razpršila svoje delovanje zunaj družinskega kroga, se je znašla pred preizkušnjami, ki jih pred človeka postavljajo novo okolje, razlike v načinih razmišljanja, svetovnih nazorih, nezaupanje ... Tenkočutni in pozorni poslušalec se z njimi lažje spoprijema: "Jaz dejansko verjamem, da lahko ljudje z različnimi pogledi na svet sobivajo in da je za to sobivanje potrebno poslušanje drugega in spoštovanje. Imela sem srečo, da sem lahko zelo srečno živela s človekom z nekaterimi drugimi svetovnimi nazori."


Stran 8 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov