Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dr. Anton Velušček, predstojnik Inštituta za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je bil leta 2002 vodja ekipe, ki je na Ljubljanskem barju našla najstarejše leseno kolo z osjo. Dr. Velušček se od leta 1995 v glavnem ukvarja s proučevanjem kolišč na Ljubljanskem barju in je vodilni strokovnjak za arheologijo mokrih tal v Sloveniji. Njegova raziskovalna pot pa ni bila zvezdniška; kot pove sam, je arheologijo vzljubil, ko je v času študija razčistil svoj odnos do te vede. Ko je minil čas mladostniške vihravosti, je vedel, da se je odločil prav.
Izkopavanja na Ljubljanskem barju, desno dr. Anton Velušček.
foto: Matija Turk
Stanje v slovenski arheologiji je takšno, kot je trenutno splošno stanje v družbi in državi, meni dr. Anton Velušček, predstojnik Inštituta za arheologijo, ki je gost oddaje Razkošje v glavi. Na vprašanje kaj meni o odmevnih arheoloških raziskovanjih v Ljubljani in drugje, ki jih nekateri ostro kritizirajo, drugi pa so nad njimi navdušeni, odgovarja, da bi morala biti ta bolj prepoznavna v javnosti, pa tudi znotraj arheologije.
Kulturna dediščina ni last arheologov, niti države – čeprav zakon pravi tako –, niti ni last ljudi, ki si te najdbe ogledajo na arheoloških najdiščih. Ta dediščina je last sveta oziroma je del svetovne dediščine. Če ljudem nalijemo čistega vina, ne da jim le ponujamo neko zgodbo, potem so pripravljeni tudi razumeti delo arheologov na terenu – če pa se to spremeni v nekaj drugega, potem ljudje negodujejo.
Dr. Velušček zato meni, da je težava predvsem v tem, kako ljudem opisati in prikazati pomen arheoloških najdb. Glavno odgovornost za nerazumevanje in negodovanje nosijo predvsem arheologi sami in ne toliko druge službe. Arheologi v veliki večini delajo z javnim denarjem; to velja tudi za tiste, ki delajo v zasebnih podjetjih, ki so odvisna od investicij in javnega denarja. Kolikor pozna razmere v Švici, tam nimajo težav z negodovanjem ljudi zaradi tako imenovanih žličkarjev, ki ovirajo gradbena dela. Javnost je vseskozi navzoča in na koncu so vsi zadovoljni, pri nas pa se takoj začne šušljati, češ da so pri nekaterih raziskavah izginile velike vsote denarja, najdbe in podobno.
Sondiranje na najdišču Resnikov prekop pri Igu.
Dr. Anton Velušček velja za trenutno vodilnega poznavalca in raziskovalca kolišč na Ljubljanskem barju. Raziskave so se tam začele že pred več kot 140-imi leti. Kolišča na Barju so fenomen, ki je predstavil slovensko arheologijo v svetu. Ostaline so tako dobro ohranjene, da je naša dolžnost, da jih ohranimo tudi za poznejše rodove.
Karel Dežman, ki je pred več kot 140 leti odkril kolišča na Ljubljanskem barju.
foto: Mestni muzej Ljubljana.
Velušček pove, da je treba raziskati zadeve, ki jih imamo, da jih potem lahko varujemo. To velja tudi za tako imenovano ižansko skupino kolišč, ki jih intenzivno raziskujejo zadnjih 20 let. Ta kolišča so bila leta 2011 uvrščena na seznam svetovne dediščine UNESC-a. To se je zgodilo po zaslugi dobre raziskanosti, in dobre promocije. Raziskovanja pa je treba nadaljevati, sodelovati morajo različne domače in tuje ustanove in različne stroke. Raziskave mora voditi Slovenec, ki najbolj pozna okolje, ki lahko vzpostavi stike z domačini in ustanovami.
Kolišča na Ljubljanskem barju.
Podobno kot z najdiščem Divje babe se dogaja tudi z Ljubljanskim barjem. Inštitut za arheologijo ZRC SAZU je 20 let intenzivno delal z oddelkom za lesarstvo na Biotehniški fakulteti, Univerzo v Mariboru, Univerzo v Trstu in drugimi. Zato danes vedo veliko več o naših koliščarjih kot leta 1995, ko so jih začeli raziskovati.
Raziskovanje je bistvena naloga znanosti, naloga države pa je, da to kakovost prepozna in jo nagradi, tako da podpre projekte, ki imajo kaj pokazati. Pa vendar je arheološka stroka zaradi velikih odkritij – najstarejšega loka, najstarejšega kolesa, drevakov in drugega – tudi tarča kritik, da je slovensko arheološko raziskovanje v nekakšnem obdobju filmskih uspešnic v slogu Indiane Jonesa.
Anton Velušček sicer meni, da nekateri arheologi delujejo v stilu Indiana Jones-a, kar pa dela on je daleč od tega. Zanj je pomembnejši, od velikih najdb droben del ločenine. Zagotovo so tudi med arheologi lovci na zaklade, prave raziskovalce pa zanima preteklost in ne avanturistične prigode.
Jama Bestažovca, odkritje prvih jamskih risb pri nas.
foto: dr. Andrej Mihevc
Pri najdbi najstarejšega kolesa z osjo, leta 2002, je bilo opravljeno izjemno delo-pozimi, v mrazu, blatu, vse skupaj pa je pomenilo izjemno promocijo Slovenije v svetu. Oči vse svetovne arheološke javnosti so bile, in so še uprte v našo arheologijo.
Arheološko sondiranje, v blatu.
Anton Velušček je bil v ekipi, ki je odkrila najstarejše kolo, ki še vedno buri duhove. Kot sam pravi, o koliščarjih na univerzi ni izvedel skorajda ničesar, zato ni imel nikakršnega znanja o tem.
Na začetku niti sam ni vedel, kje so kolišča, sčasoma si je pridobil znanje, podatke in navezal stike z domačini in lokalno oblastjo na Igu. Do nekje 90. let prejšnjega stoletja je namreč veljalo prepričanje, velikih naselbinskih ploščadi niso mogli postaviti koliščarji, ki so bili po teh ocenah primitivni in "zaostali". To se je izkazalo za povsem napačne trditve. Koliščarji so namreč, ne samo da so bili sposobni takšnih gradenj, ampak so tudi zelo spoštovali in cenili naravo, veliko bolj, kot marsikdo dandanes. Tako so arheologi odkrili, da so se koliščarji ukvarjali tudi z metalurgijo bakra in brona. Metalurgi pa so bili v okviru koliščarskih skupnosti nekaj posebnega, imeli so prestižen status, čarodeja, lahko bi rekli kralja ( o tem je pisal tudi Mircea Eliade).
Pripomočki za taljenje in vlivanje bakra ter bakreni izdelki s kolišč pri Igu (hrani Narodni muzej Slovenije).
foto: Tomaž Lauko
Vse najdbe pa je treba primerjati s podobnimi v svetu, da ne postaneš zapečkar.
Dr. Veluščka je presenetila podrobnost, povezana z usmerjenostjo koliščarskih kolib. V francoski literaturi velja, da orientacija slemen hiš nikoli ni bila enotna, na ljubljanskem barju pa so bila slemena obrnjena v isto smer. To dokazuje, da so koliščarji pokazali posebno znanje tudi pri gradnji stavb in usmeritvi strešnih slemen. Velušček je iskal podatke in pridobil informacije o vetrovnih rožah na HMZ ( danes je ta del Agencija Republike Slovenije za okolje) kjer so mu povedali, da JZ veter ni prevladujoč na Ljubljanskem barju. Ob tem pa je pridobil tudi podatek o heliometrični osi, in tako je ugotovil, da so slemena koliščarskih hiš v 95% usmerjena tako, da kar najbolj izkoristijo učinke zimskega sonca. Podatki namreč kažejo, da so koliščarji živeli na barju tudi pozimi. To pa kaže na veliko znanje, in ne glede na to, da so v istem času v Egiptu postavljali piramide, naši koliščarji niso bili nič bolj zaostali ali ničvredni.
Zakaj se je odločil za preučevanje obdobja prazgodovine, saj na splošno velja, da je bolj odmevna antika z lepšimi in bogatejšimi najdbami? Dr. Anton Velušček pravi, da ga je prazgodovina že kot študenta zanimala bolj kot druga, mlajša obdobja.
Za preučevanje kolišč se je odločil, ker mu je bilo to ponujeno-vzemi ali pusti, in jasno povedano, da če tega ne bo storil se lahko poslovi. Če tega ne bi storil bi delal kaj drugega, v tem času kar vztraja pa vidi da imajo največji pomen urejeni odnosi z domačini, kar da odlične rezultate.
Anton Velušček na barju.
foto: Andreja Žibert
Vrtamo še naprej, čemu prav arheologija? Zgodovina in geografija sta ga zanimal od nekdaj, v gimnaziji o arheologijo ni slišal ničesar, in ker so v zgodovini prednjačila učenja o revolucionarnih gibanjih, bojih in zgodovina delavskih uporov, se je raje odločil, da bo študiral arheologijo, čeprav ni točno vedel kaj to je. Med študijem se je spopadal s takšnimi in drugačnimi težavami, mladostniškim uporništvom in ko je spoznal kaj arheologija je, jo je vzljubil. Res se je spraševal zakaj se morajo arheologi ukvarjati z neskončnimi katalogi najdb, danes pa vidi to kot osnovo za arheološko delo, brez katalogov ni arheologije.
Anton Velušček je znan po knjigi Koliščarji, v Cobissu pa ima 245 vpisov.
Knjiga dr. Antona Veluščka, Koliščarji.
foto: Bukla
Znan je po tem, da veliko piše, vendar pa sam temu ne daje neke velike teže. Nekateri ga poznajo po poljudni knjig o koliščarjih, drugi po delavnicah, tretji po arheoloških poteh in podobno.
Vendar pa je vse skupaj rezultata ekipnega dela, kar se pri vseh omembah arheologije premalo izpostavlja in ceni. Ko pogleda dosedanjo raziskovalno, študijsko pot in svoje zasebno življenje, ne bi v vsem tem ničesar spreminjal, njegova ljubezen je družina in arheologija. Vendar pa se lahko ljubezen do arheologije hitro konča, če mu ne bi dovolili, da dela na način kot to počne sedaj. Zamer do arheologov ali stroke nima in upa,da tudi oni do njega ne.
908 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Dr. Anton Velušček, predstojnik Inštituta za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je bil leta 2002 vodja ekipe, ki je na Ljubljanskem barju našla najstarejše leseno kolo z osjo. Dr. Velušček se od leta 1995 v glavnem ukvarja s proučevanjem kolišč na Ljubljanskem barju in je vodilni strokovnjak za arheologijo mokrih tal v Sloveniji. Njegova raziskovalna pot pa ni bila zvezdniška; kot pove sam, je arheologijo vzljubil, ko je v času študija razčistil svoj odnos do te vede. Ko je minil čas mladostniške vihravosti, je vedel, da se je odločil prav.
Izkopavanja na Ljubljanskem barju, desno dr. Anton Velušček.
foto: Matija Turk
Stanje v slovenski arheologiji je takšno, kot je trenutno splošno stanje v družbi in državi, meni dr. Anton Velušček, predstojnik Inštituta za arheologijo, ki je gost oddaje Razkošje v glavi. Na vprašanje kaj meni o odmevnih arheoloških raziskovanjih v Ljubljani in drugje, ki jih nekateri ostro kritizirajo, drugi pa so nad njimi navdušeni, odgovarja, da bi morala biti ta bolj prepoznavna v javnosti, pa tudi znotraj arheologije.
Kulturna dediščina ni last arheologov, niti države – čeprav zakon pravi tako –, niti ni last ljudi, ki si te najdbe ogledajo na arheoloških najdiščih. Ta dediščina je last sveta oziroma je del svetovne dediščine. Če ljudem nalijemo čistega vina, ne da jim le ponujamo neko zgodbo, potem so pripravljeni tudi razumeti delo arheologov na terenu – če pa se to spremeni v nekaj drugega, potem ljudje negodujejo.
Dr. Velušček zato meni, da je težava predvsem v tem, kako ljudem opisati in prikazati pomen arheoloških najdb. Glavno odgovornost za nerazumevanje in negodovanje nosijo predvsem arheologi sami in ne toliko druge službe. Arheologi v veliki večini delajo z javnim denarjem; to velja tudi za tiste, ki delajo v zasebnih podjetjih, ki so odvisna od investicij in javnega denarja. Kolikor pozna razmere v Švici, tam nimajo težav z negodovanjem ljudi zaradi tako imenovanih žličkarjev, ki ovirajo gradbena dela. Javnost je vseskozi navzoča in na koncu so vsi zadovoljni, pri nas pa se takoj začne šušljati, češ da so pri nekaterih raziskavah izginile velike vsote denarja, najdbe in podobno.
Sondiranje na najdišču Resnikov prekop pri Igu.
Dr. Anton Velušček velja za trenutno vodilnega poznavalca in raziskovalca kolišč na Ljubljanskem barju. Raziskave so se tam začele že pred več kot 140-imi leti. Kolišča na Barju so fenomen, ki je predstavil slovensko arheologijo v svetu. Ostaline so tako dobro ohranjene, da je naša dolžnost, da jih ohranimo tudi za poznejše rodove.
Karel Dežman, ki je pred več kot 140 leti odkril kolišča na Ljubljanskem barju.
foto: Mestni muzej Ljubljana.
Velušček pove, da je treba raziskati zadeve, ki jih imamo, da jih potem lahko varujemo. To velja tudi za tako imenovano ižansko skupino kolišč, ki jih intenzivno raziskujejo zadnjih 20 let. Ta kolišča so bila leta 2011 uvrščena na seznam svetovne dediščine UNESC-a. To se je zgodilo po zaslugi dobre raziskanosti, in dobre promocije. Raziskovanja pa je treba nadaljevati, sodelovati morajo različne domače in tuje ustanove in različne stroke. Raziskave mora voditi Slovenec, ki najbolj pozna okolje, ki lahko vzpostavi stike z domačini in ustanovami.
Kolišča na Ljubljanskem barju.
Podobno kot z najdiščem Divje babe se dogaja tudi z Ljubljanskim barjem. Inštitut za arheologijo ZRC SAZU je 20 let intenzivno delal z oddelkom za lesarstvo na Biotehniški fakulteti, Univerzo v Mariboru, Univerzo v Trstu in drugimi. Zato danes vedo veliko več o naših koliščarjih kot leta 1995, ko so jih začeli raziskovati.
Raziskovanje je bistvena naloga znanosti, naloga države pa je, da to kakovost prepozna in jo nagradi, tako da podpre projekte, ki imajo kaj pokazati. Pa vendar je arheološka stroka zaradi velikih odkritij – najstarejšega loka, najstarejšega kolesa, drevakov in drugega – tudi tarča kritik, da je slovensko arheološko raziskovanje v nekakšnem obdobju filmskih uspešnic v slogu Indiane Jonesa.
Anton Velušček sicer meni, da nekateri arheologi delujejo v stilu Indiana Jones-a, kar pa dela on je daleč od tega. Zanj je pomembnejši, od velikih najdb droben del ločenine. Zagotovo so tudi med arheologi lovci na zaklade, prave raziskovalce pa zanima preteklost in ne avanturistične prigode.
Jama Bestažovca, odkritje prvih jamskih risb pri nas.
foto: dr. Andrej Mihevc
Pri najdbi najstarejšega kolesa z osjo, leta 2002, je bilo opravljeno izjemno delo-pozimi, v mrazu, blatu, vse skupaj pa je pomenilo izjemno promocijo Slovenije v svetu. Oči vse svetovne arheološke javnosti so bile, in so še uprte v našo arheologijo.
Arheološko sondiranje, v blatu.
Anton Velušček je bil v ekipi, ki je odkrila najstarejše kolo, ki še vedno buri duhove. Kot sam pravi, o koliščarjih na univerzi ni izvedel skorajda ničesar, zato ni imel nikakršnega znanja o tem.
Na začetku niti sam ni vedel, kje so kolišča, sčasoma si je pridobil znanje, podatke in navezal stike z domačini in lokalno oblastjo na Igu. Do nekje 90. let prejšnjega stoletja je namreč veljalo prepričanje, velikih naselbinskih ploščadi niso mogli postaviti koliščarji, ki so bili po teh ocenah primitivni in "zaostali". To se je izkazalo za povsem napačne trditve. Koliščarji so namreč, ne samo da so bili sposobni takšnih gradenj, ampak so tudi zelo spoštovali in cenili naravo, veliko bolj, kot marsikdo dandanes. Tako so arheologi odkrili, da so se koliščarji ukvarjali tudi z metalurgijo bakra in brona. Metalurgi pa so bili v okviru koliščarskih skupnosti nekaj posebnega, imeli so prestižen status, čarodeja, lahko bi rekli kralja ( o tem je pisal tudi Mircea Eliade).
Pripomočki za taljenje in vlivanje bakra ter bakreni izdelki s kolišč pri Igu (hrani Narodni muzej Slovenije).
foto: Tomaž Lauko
Vse najdbe pa je treba primerjati s podobnimi v svetu, da ne postaneš zapečkar.
Dr. Veluščka je presenetila podrobnost, povezana z usmerjenostjo koliščarskih kolib. V francoski literaturi velja, da orientacija slemen hiš nikoli ni bila enotna, na ljubljanskem barju pa so bila slemena obrnjena v isto smer. To dokazuje, da so koliščarji pokazali posebno znanje tudi pri gradnji stavb in usmeritvi strešnih slemen. Velušček je iskal podatke in pridobil informacije o vetrovnih rožah na HMZ ( danes je ta del Agencija Republike Slovenije za okolje) kjer so mu povedali, da JZ veter ni prevladujoč na Ljubljanskem barju. Ob tem pa je pridobil tudi podatek o heliometrični osi, in tako je ugotovil, da so slemena koliščarskih hiš v 95% usmerjena tako, da kar najbolj izkoristijo učinke zimskega sonca. Podatki namreč kažejo, da so koliščarji živeli na barju tudi pozimi. To pa kaže na veliko znanje, in ne glede na to, da so v istem času v Egiptu postavljali piramide, naši koliščarji niso bili nič bolj zaostali ali ničvredni.
Zakaj se je odločil za preučevanje obdobja prazgodovine, saj na splošno velja, da je bolj odmevna antika z lepšimi in bogatejšimi najdbami? Dr. Anton Velušček pravi, da ga je prazgodovina že kot študenta zanimala bolj kot druga, mlajša obdobja.
Za preučevanje kolišč se je odločil, ker mu je bilo to ponujeno-vzemi ali pusti, in jasno povedano, da če tega ne bo storil se lahko poslovi. Če tega ne bi storil bi delal kaj drugega, v tem času kar vztraja pa vidi da imajo največji pomen urejeni odnosi z domačini, kar da odlične rezultate.
Anton Velušček na barju.
foto: Andreja Žibert
Vrtamo še naprej, čemu prav arheologija? Zgodovina in geografija sta ga zanimal od nekdaj, v gimnaziji o arheologijo ni slišal ničesar, in ker so v zgodovini prednjačila učenja o revolucionarnih gibanjih, bojih in zgodovina delavskih uporov, se je raje odločil, da bo študiral arheologijo, čeprav ni točno vedel kaj to je. Med študijem se je spopadal s takšnimi in drugačnimi težavami, mladostniškim uporništvom in ko je spoznal kaj arheologija je, jo je vzljubil. Res se je spraševal zakaj se morajo arheologi ukvarjati z neskončnimi katalogi najdb, danes pa vidi to kot osnovo za arheološko delo, brez katalogov ni arheologije.
Anton Velušček je znan po knjigi Koliščarji, v Cobissu pa ima 245 vpisov.
Knjiga dr. Antona Veluščka, Koliščarji.
foto: Bukla
Znan je po tem, da veliko piše, vendar pa sam temu ne daje neke velike teže. Nekateri ga poznajo po poljudni knjig o koliščarjih, drugi po delavnicah, tretji po arheoloških poteh in podobno.
Vendar pa je vse skupaj rezultata ekipnega dela, kar se pri vseh omembah arheologije premalo izpostavlja in ceni. Ko pogleda dosedanjo raziskovalno, študijsko pot in svoje zasebno življenje, ne bi v vsem tem ničesar spreminjal, njegova ljubezen je družina in arheologija. Vendar pa se lahko ljubezen do arheologije hitro konča, če mu ne bi dovolili, da dela na način kot to počne sedaj. Zamer do arheologov ali stroke nima in upa,da tudi oni do njega ne.
Ddr. Barica Marentič Požarnik je svoje 50-letno poklicno delovanje posvetila raziskovanju in izobraževanju o kakovostnem učenju in poučevanju. Hvaležna je za vse izkušnje, ki jih je pridobila v tujini, najbolj ponosna pa je na skupino svojih magistrskih študentov; teh je bilo 16, prav toliko jih je pri njej opravljalo doktorski zagovor. Prijatelje navdušuje s svojo radovednostjo, odprto, etično in humanistično držo ter nenehno pripravljenostjo na učenje. Pred kratkim je pri Mladinski knjigi izšla njena monografija z naslovom Moje življenje, moje učenje. Več o knjigi, njeni poklicni poti, poteh, ki jih je na tej poti ubrala, in tistih, ki so ji bile položene v zibelko, boste slišali v pogovoru drr. Barice Marentič Požarnik v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Tadeja Bizilj.
Gašper Krajnc je vse prej kot običajen človek. Čeprav je risati znal od nekdaj, se je z risanjem zares začel ukvarjati šele s 25 leti, in to brez predhodne strokovne izobrazbe. Že 20 let živi v Ljubljani, ki jo gleda z očmi nekoga, ki opazuje detajle, ne širšo sliko. Vse to je prenesel v risoroman Mestne ptice. Knjiga, ki je hkrati žanrska podzvrst stripa, razkriva subtilno izpoved nekoga, ki je želel povedati zgodbo Ambroža, človeka, ki se znajde na življenjski prelomnici, na koncu pa je narisal in zapisal svojo zgodbo. Risar Gašper Krajnc jo je Juretu K. Čoklu razkril v oddaji Razkošje v glavi.
Akademik prof. dr. Ivan Bratko je začetnik umetne inteligence pri nas in eden prvih v svetu, ki so metode strojnega učenja preverili na podlagi resničnih podatkov. Že takrat z izrednim uspehom. A pred štirimi desetletji je uporabna vrednost umetne inteligence zbujala veliko več skepse kot navdušenja. Danes je to tehnologija, ki pomembno spreminja svet, v katerem živimo; postaja temeljna infrastruktura, katere vpliv se primerja z elektriko ali svetovnim spletom.
Fotograf, fotoreporter, pedagog in publicist Dragan Arrigler ni bil med tistimi, za katere s prispodobo pravimo, da »sami jurišajo na okope«. Tako je po končani osnovni šoli razmišljal o tem, da bi se vpisal na srednjo tehniško šolo, pa je pretehtal očetov argument, da bo »na gimnaziji dobil širšo splošno izobrazbo«. In tudi poti do diplome na pravni fakulteti ter potem še do pravosodnega izpita si ni tlakoval sam, ampak ga je na to pot spet usmeril oče. Potem pa si je nekega dne pred prvomajskimi prazniki kupil prvi fotografski aparat in se začel najprej ljubiteljsko ukvarjati s fotografijo. Oddajo je pripravil Dušan Berne.
Miran Perhavec je po poklicu elektrotehnik energetik, po zanimanju pa predvsem predan raziskovalec Nikole Tesle, o katerem je pri založbi Sanje pred kratkim izdal tudi obsežno in podatkovno izjemno bogato knjigo z naslovom Nikola Tesla: potovanja, ki govori predvsem o evropskem delu Teslove življenjske poti. Raziskovanju življenja in dela tega velikega znanstvenika, izumitelja in vizionarja se sicer Perhavec posveča že vrsto let, z njim pa ga povezuje tudi družinska zgodba, saj je njegov praded iz Slunja kot eden najbolj znanih furmanov tamkajšnjih krajev mladega dijaka Nikolo Teslo redno prevažal v srednjo šolo.
"Nekoč sem bila poklicana pred sodnika za prekrške. V službi v Pokrajinskem arhivu na Ptuju namreč nismo imeli nekega pravilnika, ne spomnim se več katerega. Sodnica, ki me je poznala, mi je rekla: 'Ja, Marija, pa poiščite si neko boljše delo, bolje plačano, bolj ugledno... Bodite učiteljica ali pa kaj drugega.' Ne vem, sem rekla, gospa sodnica, jaz to rada delam, jaz uživam v tem… Res, če imaš svoje delo rad, tudi v taki črni luknji, kot je bila moja pisarna, preživiš." Marija Hernja Masten je prejemnica Aškerčeve nagrade za življenjsko delo na področju varovanja in ohranjanja arhivske dediščine ter posredovanja le-te javnosti, podeljuje pa jo Arhivsko društvo Slovenije.
Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.
Grega Žorž se je rodil in odrastel v Ljubljani, tu je obiskoval osnovno šolo, gimnazijo ter študiral zgodovino in geografijo na filozofski fakulteti. Prvostopenjski študij na oddelku za geografijo je dokončal z delom Prepoznavanje tipov poselitve na podlagi termičnega kanala posnetkov satelita Landsat, v katerem je predstavljena povezava med temperaturnim odbojem tal in tipi poselitve v Sloveniji. Študijsko prakso med drugostopenjskim študijem je opravljal pri organizaciji Cipra Slovenija. V drugem letniku drugostopenjskega programa je sodeloval pri projektu Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije z naslovom »Po kreativni poti do praktičnega znanja«. Leta 2017 je magistriral iz smeri regionalno planiranje in ruralno-urbane študije z geoinformatiko na oddelku za geografijo filozofske fakultete univerze v Ljubljani ter za magistrsko delo Varovanje rapalske meje in vojaška navzočnost na območju XI. armadnega zbora prejel študentsko Prešernovo nagrado. Zaradi zanimanja za kulturno dediščino ter prepleta službenih nalog z vsebinami geografskih informacijskih sistemov se je septembra 2017 zaposlil na Direktoratu za kulturno dediščino pri projektu EU eDediščina. Od gimnazijskih let naprej je ljubitelj zgodovine ozemlja Slovenije, preučevalec rapalske meje ter soustanovitelj in predsednik Zgodovinskega društva Rapalska meja. V prostem času se ob tem najraje ukvarja še s pokrajinsko fotografijo in različnimi kartografskimi projekti. Grega Žorž je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Deklica Neli, ki je odraščala v stari hiši v Rožni dolini v Ljubljani, je zelo rada poslušala dedkove poučne zgodbe, ki jih je znal njen »deda« spretno zaviti tudi v celofan domišljije. Najprej o imenih in vrstah rož, ki so rasle ob njuni sprehajalni poti, potem o živalih, ki so tu in tam pritekle iz bližnjega gozda, kmalu pa tudi že o hišah, cerkvah in gradovih ter o »čisto pravih« cesarjih in cesaricah, ki so nekdaj krojili usodo Evrope. Tako se je Kornelija Ajlec že v osnovni šoli odločila, da bo študirala zgodovino, pot do tega cilja pa so ji med drugim tlakovale tudi dedkove poučne zgodbe… Oddajo Razkošje v glavi je pripravil Dušan Berne.
Dr. Janko Lozar Mrevlje je profesor filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer že približno petnajst let predava fenomenologijo in filozofijo religije. V svojem raziskovanju se prek avtorjev, kot sta Friedrich Nietzsche in Martin Heidegger, posveča predvsem vprašanju človekovih razpoloženj, med katerimi posebno mesto namenja vedrini. Prav fascinacija nad to svetlo stranjo našega bivanja Janka Lozarja spremlja tudi v njegovem siceršnjem življenju – vse od njegove mladosti v okolici Črnomlja pa do predavalnic filozofske fakultete, kjer celo o najkompleksnejših filozofskih smereh govori s precej humorja. Janka Lozarja Mrevljeta je v oddajo Razkošje v glavi povabila Alja Zore.
Matjaž Kranjec je nekdanji novinar, nogometni navdušenec in sin slovenskega pisatelja Miška Kranjca. Čeprav ga je strankarska politika razočarala, ostaja zvest načelom, ki jih je živel že njegov oče: bojevati se za malega človeka in prav v malih ljudeh iskati in najti velike zgodbe. Prekmurski pisatelj jih je iskal predvsem v Prekmurju, njegov sin pa po vsej Sloveniji, saj je bil pravi »terenski novinar«. Kakšne zgodbe je iskal in kako je nanj vplivalo to, da je bil sin priznanega slovenskega pisatelja in urednika, bomo izvedeli v oddaji Razkošje v glavi.
Vlasta Nussdorfer je v javnosti prepoznavno in spoštovano ime. Njena pestra in bogata tožilska kariera je šla v korak z njenim humanitarnim in prostovoljnim delom, namenjenim šibkejšim in ogroženim skupinam. Ustanovila je Beli obroč, društvo za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, dva dobrodelna sklada Plamen dobrote in Hipokrat. Prejela je številnih nagrade, bila je ambasadorka projektov, desetletje in več pa uvrščena med najvplivnejše pravnike. Da je postala varuhinja človekovih pravic, je bilo logično nadaljevanje njenega dela in prizadevanj. Tudi danes ne počiva. Je svetovalka predsednika Republike. Vlasta Nussdorfer, čuteča ženska po značaju, piše kolumne, napisala pa je tudi deset knjig, katerih izkupiček je šel v dobrodelne namene. Enajsta knjiga, ki je izšla pred kratkim, je posebna – v njej najdemo odgovor na vprašanje, zakaj je človečnost tisto, kar jo najbolj odlikuje. Gre za avtobiografijo z naslovom Nekaj vam želim povedati.
Jaka Andrej Vojevec živahno raziskuje gledališke izraze, poetike, performativne forme in zvrsti, poleg tega pa se veliko ukvarja tudi s pisano besedo. Za gledališče odpira probleme podnebnih sprememb, hodi po zemljevidu mitoloških zgodb številnih ljudstev, jih obiskuje in z njimi uresničuje projekte, podaja pa s tudi v eksotizacijo lastnega kulturnega okolja, v prihodnost po času, ko bo usahnila civilizacija antropocena. Včasih se tega loteva resnim premislekom, drugič z duhovitostjo.
Dr. David Petelin se je rodil v Ljubljani. Najprej je živel na Prulah in potem v Trnovem, na to je še zlasti ponosen, saj je prek Trnovega odkrival in spoznaval bogato zgodovino Ljubljane in njenih ljudi. Ta mu je dobesedno zlezla pod kožo, in zato raziskuje in opisuje vse od zgodovine mestnega sodstva, zgodovine gostiln, starih stavb, epidemij do zgodovine vodnih virov in poti. Ko se začneš z Davidom pogovarjati, vidiš, da mu je bila zgodovina položena v zibelko. Ima zanimiv priimek Petelin, ki ga najdemo po vsej Sloveniji. Ena veja njegovih prednikov izvira iz Krvave Peči, vasi pod obronki Krima, pod Mokrcem. Ta vas ima bogato zgodovino, in tako so na tem območju našli bronasto sekiro, staro 3.000 let. Poleg tega je ime vasi povezano s turškimi vpadi, saj naj bi se ob nevarnosti domačini zatekli v protiturški tabor okrog romanske cerkve svetega Lenarta. Dekleta iz vasi, ki jim beg v tabor ni uspel, pa so se raje pognala v prepad, kot da bi jih odpeljali v turško sužnost. Zato se je na tistem kraju skalovje obarvalo rdeče in od tod tudi ime vasi Krvava Peč. Druga veja Davidove družine izvira iz vasi Dolinica pri Colu na Primorskem, kjer pa se je njegova babica poročila z dedkom, ki je prišel iz Srbije. Tam so ga kot mladega fantiča zajeli partizani in skupaj z njimi je ob koncu vojne prišel v Slovenijo in tu ostal. Dr. David Petelin je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Mateja je bila razigrana deklica, ki si je z bratoma delila skrite kotičke za igro v gozdu tik za domačo hišo. Potem je bila pridna učenka, ki si je pozimi z bratoma delila gazi do osnovne šole in prostor, v katerem so pisali domače naloge, za pohajkovanje po naravi pa si je največkrat izbrala gozd za hišo svojih staršev. Dijakinja Mateja Jemec je bila vestna srednješolka, ki je vselej do roka oddala zahtevane naloge, si s sošolkami in sošolci na srednji šoli za oblikovanje in fotografijo delila veselje ob uspešno izpeljanih skupnih projektih, veliko prostega časa pa je preživela na z gozdom poraščenih pobočjih v okolici Dola pri Ljubljani. Na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje si je s kolegicami in kolegi delila stene, na katerih so viseli plakati med semestralnimi razstavami, potke za hišo v objemu gozdov pa so postale tudi kraj za iskanje miru in navdiha. Zdaj Mateja Lunar Jemec na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani že vrsto let deli svoje znanje in pedagoške izkušnje z dijakinjami in dijaki s posebnimi potrebami, narava in gozd pa sta še naprej stalnici v njenem družinskem življenju. Oddajo Razkošje v glavi je pripravil Dušan Berne.
Dr. Stanislav Južnič je slovensko-ameriški raziskovalec, ki se ukvarja z novoveško zgodovino fizike v našem prostoru. Nekaj manj kot dve desetletji je zaposlen na Univerzi v Oklahomi v Združenih državah. Poleg vrste knjig in člankov o znanstvenikih takratne Kranjske je v Sloveniji najbolj odmevalo njegovo odkritje dragocenega izvoda dela Nikolaja Kopernika O revolucijah nebesnih sfer, ki je približno dve stoletji ležalo pozabljeno v Ljubljani. Poleg zavzetega znanstvenega raziskovanja Stanislava Južniča odlikuje tudi to, da svoja odkritja na izviren način prepleta z zanimivimi podrobnostmi iz življenja ljudi, ki jih preučuje, vse skupaj pa začini še z dobro mero humorja, ki močno zaznamuje tudi njegov pogled na samega sebe in življenje na splošno. O njegovih uskoških prednikih, njegovem očetu, priznanem jugoslovanskem diplomatu, antropologu in politologu Stanetu Južniču, njegovih odkritjih in študiju v Ljubljani in Združenih državah, njegovi strasti do rodoslovja pa tudi o njegovem pogledu na humor se je s Stanislavom Južničem pogovarjala Alja Zore.
Preveč, vse preveč poezije, pesnikov, pesnic se skriva v mrtvem, pustem, zaprtem jeziku, da jim le ne bi bilo treba napadati, ljubiti, obsojati, pripadati, biti slab, biti dober, biti živ. Milan Šelj ni eden takih. Rojen je leta 1960 in sodi v srednjo generacijo slovenskih pesnikov. Njegov pesniški svet je včasih bolj prozen, dogodkoven, včasih bolj poetski, lirski, a njegove pesmi so vedno intenzivne, čustvene, odkrite. Napisal je štiri pesniške zbirke za odrasle, njegov pesniški prvenec Darilo je bil deležen precejšnje pozornosti in sodi med najbolj eksplicitno gejevsko poezijo pri nas. O pisanju, življenjskih preizkušnjah, izzivih in življenju na dveh koncih sveta Milan Šelj več v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Tadeja Bizilj.
Dušanka Zabukovec je avtorica naravnost orjaškega prevodnega opusa. Doslej se je, na primer, podpisala pod več kot 150 knjižnih prevodov, s katerimi nam je približala najrazličnejše svetove – od Indije, kakršno je pred stoletjem, še v obdobju britanske kolonialne oblasti, upodobil nobelovec Tagore, do travmatično segregiranega ameriškega Juga v sodobni uspešnici Služkinje. Poleg tega je s podnaslovi opremila prek dva tisoč televizijskih serij in filmov, med katerimi so tudi take klasike, kakršne so Wilderjev Nekateri so za vroče, Formanov Let nad kukavičjim gnezdom in Kleiserjeva Briljantina. Za ta napor ji je Društvo slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev pred petimi leti tudi podelilo nagrado Brede Lipovšek za življenjsko delo. No, prevajalski dosežek Dušanke Zabukovec, po katerem jo generacije Slovenk in Slovencev najbolje poznajo, pa so skoraj zagotovo legendarni Smrkci, ljubki modri palčki, ki jih bo zlobni čarovnik Gargamel nekega dne vse ujel. Pa četudi – kakor gre prevod, ki je malodane ponarodel – potem takoj umre … Toda: kaj je pravzaprav potrebno, da se določena prevodna rešitev tako zelo prime? Katere odlike in veščine morajo krasiti prevajalca oziroma prevajalko? Kako natanko poteka proces iskanja tiste najbolj pravšnje besede? – Odgovor smo iskali v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Doktorica Barbara Juršič že več kot dvajset let prevaja in tolmači iz portugalščine, španščine in francoščine v slovenščino in obratno. Na področju leposlovja je doslej prevedla že 25 književnih del zlasti iz portugalske književnosti, pri čemer skuša, kot sama pravi, »vselej zlesti avtorju nekako pod kožo«. Zato, še preden se loti prevajanja, vselej prebere vse, kar je bilo do takrat o avtorju napisanega, poleg tega pa se, če je to le mogoče, sprehodi tudi po »kulisi« dogajanja v romanu, ki ga namerava prevesti. »Pri meni torej velja, da se moram poistovetiti s književnim delom, ki ga prevajam, in od tega, koliko se vanj vživim, je odvisno, kako bom lovila avtorjevega duha in kako se bodo v meni porajale besede.« Doktorico Barbaro Juršič, ki je letos na svoji poklicni poti sprejela nov delovni izziv, ko je bila imenovana za direktorico Tehniškega muzeja Slovenije, je za oddajo Razkošje v glavi v studio povabil Dušan Berne.
Dr. Sašo Jerše je zgodovinar, ki se ukvarja predvsem z obdobjem predmoderne, torej s časom od zgodnjega 14. stoletja do razsvetljenstva, prav posebej pa z vprašanji zgodovinskega spomina. Po končani diplomi je magistriral na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti, nato pa doktoriral na ljubljanski Filozofski fakulteti. Prav tam po raziskovalnih in zasebnih prebivanjih v Bonnu, Gradcu, na Dunaju in v Berlinu pretekla leta predava zgodovino zgodnjega novega veka. Kot strasten preučevalec tega obdobja nam je ob dnevu reformacije ponudil nekoliko drugačen pogled na to poglavje naše zgodovine. Dotaknili smo se tudi kmečkih uporov, njegovega pogleda na današnji čas in pa nekaterih drugih dogodkov in razmišljanj, ki so ukrojili življenje tega nadvse zanimivega človeka, ki ga, poleg resnega preučevanja zgodovine in zavzetega razmišljanja o naravi človeka in sveta, zaznamuje tudi izrazit smisel za humor. Sašo Jeršeta je oddajo Razkošje v glavi povabila Alja Zore.
Neveljaven email naslov