Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Dr. Anton Velušček

27.02.2016


Dr. Anton Velušček, predstojnik Inštituta za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je bil leta 2002 vodja ekipe, ki je na Ljubljanskem barju našla najstarejše leseno kolo z osjo. Dr. Velušček se od leta 1995 v glavnem ukvarja s proučevanjem kolišč na Ljubljanskem barju in je vodilni strokovnjak za arheologijo mokrih tal v Sloveniji. Njegova raziskovalna pot pa ni bila zvezdniška; kot pove sam, je arheologijo vzljubil, ko je v času študija razčistil svoj odnos do te vede. Ko je minil čas mladostniške vihravosti, je vedel, da se je odločil prav.

Izkopavanja na Ljubljanskem barju, desno dr. Anton Velušček.

foto: Matija Turk

Stanje v slovenski arheologiji je takšno, kot je trenutno splošno stanje v družbi in državi, meni dr. Anton Velušček, predstojnik Inštituta za arheologijo, ki je gost oddaje Razkošje v glavi. Na vprašanje kaj meni o odmevnih arheoloških raziskovanjih v Ljubljani in drugje, ki jih nekateri ostro kritizirajo, drugi pa so nad njimi navdušeni, odgovarja, da bi morala biti ta bolj prepoznavna v javnosti, pa tudi znotraj arheologije.

Ljudem naliti čistega vina

Kulturna dediščina ni last arheologov, niti države – čeprav zakon pravi tako –, niti ni last ljudi, ki si te najdbe ogledajo na arheoloških najdiščih. Ta dediščina je last sveta oziroma je del svetovne dediščine. Če ljudem nalijemo čistega vina, ne da jim le ponujamo neko zgodbo, potem so pripravljeni tudi razumeti delo arheologov na terenu – če pa se to spremeni v nekaj drugega, potem ljudje negodujejo.

Dr. Velušček zato meni, da je težava predvsem v tem, kako ljudem opisati in prikazati pomen arheoloških najdb. Glavno odgovornost za nerazumevanje in negodovanje nosijo predvsem arheologi sami in ne toliko druge službe. Arheologi v veliki večini delajo z javnim denarjem; to velja tudi za tiste, ki delajo v zasebnih podjetjih, ki so odvisna od investicij in javnega denarja. Kolikor pozna razmere v Švici, tam nimajo težav z negodovanjem ljudi zaradi tako imenovanih žličkarjev, ki ovirajo gradbena dela. Javnost je vseskozi navzoča in na koncu so vsi zadovoljni, pri nas pa se takoj začne šušljati, češ da so pri nekaterih raziskavah izginile velike vsote denarja, najdbe in podobno.

Sondiranje na najdišču Resnikov prekop pri Igu.

foto: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU.

Vodilni raziskovalec kolišč

Dr. Anton Velušček velja za trenutno vodilnega poznavalca in raziskovalca kolišč na Ljubljanskem barju. Raziskave so se tam začele že pred več kot 140-imi leti. Kolišča na Barju so fenomen, ki je predstavil slovensko arheologijo v svetu. Ostaline so tako dobro ohranjene, da je naša dolžnost, da jih ohranimo tudi za poznejše rodove.

Karel Dežman, ki je pred več kot 140 leti odkril kolišča na Ljubljanskem barju.

foto: Mestni muzej Ljubljana.

Velušček pove, da je treba raziskati zadeve, ki jih imamo, da jih potem lahko varujemo. To velja tudi za tako imenovano ižansko skupino kolišč, ki jih intenzivno raziskujejo zadnjih 20 let. Ta kolišča so bila leta 2011 uvrščena na seznam svetovne dediščine UNESC-a. To se je zgodilo  po  zaslugi dobre raziskanosti, in dobre promocije. Raziskovanja pa je treba nadaljevati, sodelovati morajo različne domače in tuje ustanove in različne stroke. Raziskave mora voditi Slovenec, ki najbolj pozna okolje, ki lahko vzpostavi stike z domačini in ustanovami.

Kolišča na Ljubljanskem barju.

foto: Krajinski park Ljubljansko barje

Podobno kot z najdiščem Divje babe se dogaja tudi z Ljubljanskim barjem. Inštitut za arheologijo ZRC SAZU je 20 let intenzivno delal z oddelkom za lesarstvo na Biotehniški fakulteti, Univerzo v Mariboru, Univerzo v Trstu in drugimi. Zato danes vedo veliko več o naših koliščarjih kot leta 1995, ko so jih začeli raziskovati.

Raziskovanje je trdo delo

Raziskovanje je bistvena naloga znanosti, naloga države pa je, da to kakovost prepozna in jo nagradi, tako da podpre projekte, ki imajo kaj pokazati. Pa vendar je arheološka stroka zaradi velikih odkritij – najstarejšega loka, najstarejšega kolesa, drevakov in drugega – tudi tarča kritik, da je slovensko arheološko raziskovanje v nekakšnem obdobju filmskih uspešnic v slogu Indiane Jonesa.

 

 

 

Anton Velušček sicer meni, da nekateri arheologi delujejo v stilu Indiana Jones-a, kar pa dela on je daleč od tega. Zanj je pomembnejši, od velikih najdb droben del ločenine. Zagotovo so tudi med arheologi lovci na zaklade, prave raziskovalce pa zanima preteklost in ne avanturistične prigode.

Jama Bestažovca, odkritje prvih jamskih risb pri nas.

foto: dr. Andrej Mihevc

 

Najstarejše kolo z osjo

Pri najdbi najstarejšega kolesa z osjo, leta 2002, je bilo opravljeno izjemno delo-pozimi, v mrazu, blatu, vse skupaj pa je pomenilo izjemno promocijo Slovenije v svetu. Oči vse svetovne arheološke javnosti so bile, in so še uprte v našo arheologijo.

Arheološko sondiranje, v blatu.

foto: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU.

Anton Velušček je bil v ekipi, ki je odkrila najstarejše kolo, ki še vedno buri duhove. Kot sam pravi, o koliščarjih na univerzi ni izvedel skorajda ničesar, zato ni imel nikakršnega znanja o tem.

Kdo so bili koliščarji?

Na začetku niti sam ni vedel, kje so kolišča, sčasoma si je pridobil znanje, podatke in navezal stike z domačini in lokalno oblastjo na Igu. Do nekje 90. let prejšnjega stoletja je namreč veljalo prepričanje,  velikih naselbinskih ploščadi  niso mogli postaviti koliščarji, ki so bili po teh ocenah primitivni in "zaostali". To se je izkazalo za povsem napačne trditve. Koliščarji so namreč, ne samo da so bili sposobni takšnih gradenj, ampak so tudi zelo spoštovali in cenili naravo, veliko bolj, kot marsikdo dandanes. Tako so arheologi odkrili, da so se koliščarji ukvarjali tudi z metalurgijo bakra in brona. Metalurgi pa so bili v okviru koliščarskih skupnosti nekaj posebnega, imeli so prestižen status, čarodeja, lahko bi rekli kralja ( o tem je pisal tudi Mircea Eliade).

Pripomočki za taljenje in vlivanje bakra ter bakreni izdelki s kolišč pri Igu (hrani Narodni muzej Slovenije).

foto: Tomaž Lauko

Vse najdbe pa je treba primerjati s podobnimi v svetu, da ne postaneš zapečkar.

Koliščarji so obvladali znanje

Dr. Veluščka je presenetila podrobnost, povezana z usmerjenostjo koliščarskih kolib. V francoski literaturi velja, da orientacija slemen hiš nikoli ni bila enotna, na ljubljanskem barju pa so bila slemena obrnjena v isto smer. To dokazuje, da so koliščarji pokazali posebno znanje  tudi pri gradnji stavb in usmeritvi strešnih slemen. Velušček je iskal podatke in pridobil informacije o vetrovnih rožah na HMZ ( danes je ta del Agencija Republike Slovenije za okolje) kjer so mu povedali, da JZ veter ni prevladujoč na Ljubljanskem barju. Ob tem pa je pridobil tudi podatek o heliometrični osi, in tako je ugotovil, da so slemena koliščarskih hiš v 95% usmerjena tako, da kar najbolj izkoristijo učinke zimskega sonca. Podatki namreč kažejo, da so koliščarji živeli na barju tudi pozimi. To pa kaže na veliko znanje, in ne glede na to, da so v istem času v Egiptu postavljali piramide, naši koliščarji niso bili nič bolj zaostali ali ničvredni.

 

Zakaj prazgodovina?

Zakaj se je odločil za preučevanje obdobja prazgodovine, saj na splošno velja, da je bolj odmevna antika z lepšimi in bogatejšimi najdbami?  Dr. Anton Velušček pravi, da ga je prazgodovina že kot študenta zanimala bolj kot druga, mlajša obdobja.

Zakaj kolišča?

Za preučevanje kolišč se je odločil, ker mu je bilo to ponujeno-vzemi ali pusti, in jasno povedano, da če tega ne bo storil se lahko poslovi. Če tega ne bi storil bi delal kaj drugega, v tem času kar vztraja pa vidi da imajo največji pomen urejeni odnosi z domačini, kar da odlične rezultate.

Anton Velušček na barju.

foto: Andreja Žibert

Vrtamo še naprej, čemu prav arheologija? Zgodovina in geografija sta ga zanimal od nekdaj, v gimnaziji o arheologijo ni slišal ničesar, in ker so v zgodovini prednjačila učenja o revolucionarnih gibanjih, bojih in zgodovina delavskih uporov, se je raje odločil, da bo študiral arheologijo, čeprav ni točno vedel kaj to je.  Med študijem se je spopadal s takšnimi in drugačnimi težavami, mladostniškim uporništvom in ko je spoznal kaj arheologija je, jo je vzljubil. Res se je spraševal zakaj se morajo arheologi ukvarjati z neskončnimi katalogi najdb, danes pa vidi to kot osnovo za arheološko delo, brez katalogov ni arheologije.

Po čem je znan

Anton Velušček je znan po knjigi Koliščarji, v Cobissu pa ima 245 vpisov.

Knjiga dr. Antona Veluščka, Koliščarji.

foto: Bukla

Znan je po tem, da veliko piše, vendar pa sam temu ne daje neke velike teže. Nekateri ga poznajo po poljudni knjig o koliščarjih, drugi po delavnicah, tretji po arheoloških poteh in podobno.

Vendar pa je vse skupaj rezultata ekipnega dela, kar se pri vseh omembah arheologije premalo izpostavlja in ceni. Ko pogleda dosedanjo raziskovalno, študijsko pot in svoje zasebno življenje, ne bi v vsem tem ničesar spreminjal, njegova ljubezen je družina in arheologija. Vendar pa se lahko ljubezen do arheologije hitro konča, če mu ne bi dovolili, da dela na način kot to počne sedaj. Zamer do arheologov ali stroke nima in upa,da tudi oni do njega ne.

 


Razkošje v glavi

904 epizod


Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.

Dr. Anton Velušček

27.02.2016


Dr. Anton Velušček, predstojnik Inštituta za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je bil leta 2002 vodja ekipe, ki je na Ljubljanskem barju našla najstarejše leseno kolo z osjo. Dr. Velušček se od leta 1995 v glavnem ukvarja s proučevanjem kolišč na Ljubljanskem barju in je vodilni strokovnjak za arheologijo mokrih tal v Sloveniji. Njegova raziskovalna pot pa ni bila zvezdniška; kot pove sam, je arheologijo vzljubil, ko je v času študija razčistil svoj odnos do te vede. Ko je minil čas mladostniške vihravosti, je vedel, da se je odločil prav.

Izkopavanja na Ljubljanskem barju, desno dr. Anton Velušček.

foto: Matija Turk

Stanje v slovenski arheologiji je takšno, kot je trenutno splošno stanje v družbi in državi, meni dr. Anton Velušček, predstojnik Inštituta za arheologijo, ki je gost oddaje Razkošje v glavi. Na vprašanje kaj meni o odmevnih arheoloških raziskovanjih v Ljubljani in drugje, ki jih nekateri ostro kritizirajo, drugi pa so nad njimi navdušeni, odgovarja, da bi morala biti ta bolj prepoznavna v javnosti, pa tudi znotraj arheologije.

Ljudem naliti čistega vina

Kulturna dediščina ni last arheologov, niti države – čeprav zakon pravi tako –, niti ni last ljudi, ki si te najdbe ogledajo na arheoloških najdiščih. Ta dediščina je last sveta oziroma je del svetovne dediščine. Če ljudem nalijemo čistega vina, ne da jim le ponujamo neko zgodbo, potem so pripravljeni tudi razumeti delo arheologov na terenu – če pa se to spremeni v nekaj drugega, potem ljudje negodujejo.

Dr. Velušček zato meni, da je težava predvsem v tem, kako ljudem opisati in prikazati pomen arheoloških najdb. Glavno odgovornost za nerazumevanje in negodovanje nosijo predvsem arheologi sami in ne toliko druge službe. Arheologi v veliki večini delajo z javnim denarjem; to velja tudi za tiste, ki delajo v zasebnih podjetjih, ki so odvisna od investicij in javnega denarja. Kolikor pozna razmere v Švici, tam nimajo težav z negodovanjem ljudi zaradi tako imenovanih žličkarjev, ki ovirajo gradbena dela. Javnost je vseskozi navzoča in na koncu so vsi zadovoljni, pri nas pa se takoj začne šušljati, češ da so pri nekaterih raziskavah izginile velike vsote denarja, najdbe in podobno.

Sondiranje na najdišču Resnikov prekop pri Igu.

foto: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU.

Vodilni raziskovalec kolišč

Dr. Anton Velušček velja za trenutno vodilnega poznavalca in raziskovalca kolišč na Ljubljanskem barju. Raziskave so se tam začele že pred več kot 140-imi leti. Kolišča na Barju so fenomen, ki je predstavil slovensko arheologijo v svetu. Ostaline so tako dobro ohranjene, da je naša dolžnost, da jih ohranimo tudi za poznejše rodove.

Karel Dežman, ki je pred več kot 140 leti odkril kolišča na Ljubljanskem barju.

foto: Mestni muzej Ljubljana.

Velušček pove, da je treba raziskati zadeve, ki jih imamo, da jih potem lahko varujemo. To velja tudi za tako imenovano ižansko skupino kolišč, ki jih intenzivno raziskujejo zadnjih 20 let. Ta kolišča so bila leta 2011 uvrščena na seznam svetovne dediščine UNESC-a. To se je zgodilo  po  zaslugi dobre raziskanosti, in dobre promocije. Raziskovanja pa je treba nadaljevati, sodelovati morajo različne domače in tuje ustanove in različne stroke. Raziskave mora voditi Slovenec, ki najbolj pozna okolje, ki lahko vzpostavi stike z domačini in ustanovami.

Kolišča na Ljubljanskem barju.

foto: Krajinski park Ljubljansko barje

Podobno kot z najdiščem Divje babe se dogaja tudi z Ljubljanskim barjem. Inštitut za arheologijo ZRC SAZU je 20 let intenzivno delal z oddelkom za lesarstvo na Biotehniški fakulteti, Univerzo v Mariboru, Univerzo v Trstu in drugimi. Zato danes vedo veliko več o naših koliščarjih kot leta 1995, ko so jih začeli raziskovati.

Raziskovanje je trdo delo

Raziskovanje je bistvena naloga znanosti, naloga države pa je, da to kakovost prepozna in jo nagradi, tako da podpre projekte, ki imajo kaj pokazati. Pa vendar je arheološka stroka zaradi velikih odkritij – najstarejšega loka, najstarejšega kolesa, drevakov in drugega – tudi tarča kritik, da je slovensko arheološko raziskovanje v nekakšnem obdobju filmskih uspešnic v slogu Indiane Jonesa.

 

 

 

Anton Velušček sicer meni, da nekateri arheologi delujejo v stilu Indiana Jones-a, kar pa dela on je daleč od tega. Zanj je pomembnejši, od velikih najdb droben del ločenine. Zagotovo so tudi med arheologi lovci na zaklade, prave raziskovalce pa zanima preteklost in ne avanturistične prigode.

Jama Bestažovca, odkritje prvih jamskih risb pri nas.

foto: dr. Andrej Mihevc

 

Najstarejše kolo z osjo

Pri najdbi najstarejšega kolesa z osjo, leta 2002, je bilo opravljeno izjemno delo-pozimi, v mrazu, blatu, vse skupaj pa je pomenilo izjemno promocijo Slovenije v svetu. Oči vse svetovne arheološke javnosti so bile, in so še uprte v našo arheologijo.

Arheološko sondiranje, v blatu.

foto: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU.

Anton Velušček je bil v ekipi, ki je odkrila najstarejše kolo, ki še vedno buri duhove. Kot sam pravi, o koliščarjih na univerzi ni izvedel skorajda ničesar, zato ni imel nikakršnega znanja o tem.

Kdo so bili koliščarji?

Na začetku niti sam ni vedel, kje so kolišča, sčasoma si je pridobil znanje, podatke in navezal stike z domačini in lokalno oblastjo na Igu. Do nekje 90. let prejšnjega stoletja je namreč veljalo prepričanje,  velikih naselbinskih ploščadi  niso mogli postaviti koliščarji, ki so bili po teh ocenah primitivni in "zaostali". To se je izkazalo za povsem napačne trditve. Koliščarji so namreč, ne samo da so bili sposobni takšnih gradenj, ampak so tudi zelo spoštovali in cenili naravo, veliko bolj, kot marsikdo dandanes. Tako so arheologi odkrili, da so se koliščarji ukvarjali tudi z metalurgijo bakra in brona. Metalurgi pa so bili v okviru koliščarskih skupnosti nekaj posebnega, imeli so prestižen status, čarodeja, lahko bi rekli kralja ( o tem je pisal tudi Mircea Eliade).

Pripomočki za taljenje in vlivanje bakra ter bakreni izdelki s kolišč pri Igu (hrani Narodni muzej Slovenije).

foto: Tomaž Lauko

Vse najdbe pa je treba primerjati s podobnimi v svetu, da ne postaneš zapečkar.

Koliščarji so obvladali znanje

Dr. Veluščka je presenetila podrobnost, povezana z usmerjenostjo koliščarskih kolib. V francoski literaturi velja, da orientacija slemen hiš nikoli ni bila enotna, na ljubljanskem barju pa so bila slemena obrnjena v isto smer. To dokazuje, da so koliščarji pokazali posebno znanje  tudi pri gradnji stavb in usmeritvi strešnih slemen. Velušček je iskal podatke in pridobil informacije o vetrovnih rožah na HMZ ( danes je ta del Agencija Republike Slovenije za okolje) kjer so mu povedali, da JZ veter ni prevladujoč na Ljubljanskem barju. Ob tem pa je pridobil tudi podatek o heliometrični osi, in tako je ugotovil, da so slemena koliščarskih hiš v 95% usmerjena tako, da kar najbolj izkoristijo učinke zimskega sonca. Podatki namreč kažejo, da so koliščarji živeli na barju tudi pozimi. To pa kaže na veliko znanje, in ne glede na to, da so v istem času v Egiptu postavljali piramide, naši koliščarji niso bili nič bolj zaostali ali ničvredni.

 

Zakaj prazgodovina?

Zakaj se je odločil za preučevanje obdobja prazgodovine, saj na splošno velja, da je bolj odmevna antika z lepšimi in bogatejšimi najdbami?  Dr. Anton Velušček pravi, da ga je prazgodovina že kot študenta zanimala bolj kot druga, mlajša obdobja.

Zakaj kolišča?

Za preučevanje kolišč se je odločil, ker mu je bilo to ponujeno-vzemi ali pusti, in jasno povedano, da če tega ne bo storil se lahko poslovi. Če tega ne bi storil bi delal kaj drugega, v tem času kar vztraja pa vidi da imajo največji pomen urejeni odnosi z domačini, kar da odlične rezultate.

Anton Velušček na barju.

foto: Andreja Žibert

Vrtamo še naprej, čemu prav arheologija? Zgodovina in geografija sta ga zanimal od nekdaj, v gimnaziji o arheologijo ni slišal ničesar, in ker so v zgodovini prednjačila učenja o revolucionarnih gibanjih, bojih in zgodovina delavskih uporov, se je raje odločil, da bo študiral arheologijo, čeprav ni točno vedel kaj to je.  Med študijem se je spopadal s takšnimi in drugačnimi težavami, mladostniškim uporništvom in ko je spoznal kaj arheologija je, jo je vzljubil. Res se je spraševal zakaj se morajo arheologi ukvarjati z neskončnimi katalogi najdb, danes pa vidi to kot osnovo za arheološko delo, brez katalogov ni arheologije.

Po čem je znan

Anton Velušček je znan po knjigi Koliščarji, v Cobissu pa ima 245 vpisov.

Knjiga dr. Antona Veluščka, Koliščarji.

foto: Bukla

Znan je po tem, da veliko piše, vendar pa sam temu ne daje neke velike teže. Nekateri ga poznajo po poljudni knjig o koliščarjih, drugi po delavnicah, tretji po arheoloških poteh in podobno.

Vendar pa je vse skupaj rezultata ekipnega dela, kar se pri vseh omembah arheologije premalo izpostavlja in ceni. Ko pogleda dosedanjo raziskovalno, študijsko pot in svoje zasebno življenje, ne bi v vsem tem ničesar spreminjal, njegova ljubezen je družina in arheologija. Vendar pa se lahko ljubezen do arheologije hitro konča, če mu ne bi dovolili, da dela na način kot to počne sedaj. Zamer do arheologov ali stroke nima in upa,da tudi oni do njega ne.

 


20.10.2023

Ajda Rooss - lutkovna umetnica na potovanju

Ajda Rooss je dramaturginja, publicistka, režiserka, lutkarica, igralka, ki z umetnostjo diha že odkar pomni in se zaveda. Na to jo poleg spominov opominjajo tudi fotografije iz otroštva, poleg tega pa je bila njena mama Duša Repinc Rooss, povezana tudi z glasbo, saj je napisala kar nekaj besedil za slovenske popevke. O vznemirljivem svetu različnih odrov, ki so zanjo zemljevid začrtanih vizij in odprta prizorišča naključnih dogodkov in premišljenih odločitev, ki jo vodijo v naravo in potovanja navznoter, je Magdi Tušar povedala …


14.10.2023

Nika Rozman

Nika Rozman je priznana in večkrat nagrajena gledališka, filmska in televizijska igralka. Leta 2010 je diplomirala iz dramske igre in umetniške besede na AGRFT v Ljubljani. Zaposlena je bila v Mestnem gledališču Ljubljanskem in v Slovenskem narodnem gledališču Drama Maribor. V širši javnosti je najbolj prepoznana po vlogi kriminalistke Tine Lanc iz serij Jezero, Leninov park in Dolina rož. Med drugim je prejemnica Borštnikove nagrade za mlado igralko ter filmske nagrade Vesna za najboljšo stransko vlogo. Za oddajo Razkošje v glavi se je z Niko Rozman pogovarjal Miha Žorž.


07.10.2023

Dominik Grmek

Upokojeni častnik Slovenske vojske, vetran vojne za Slovenijo ter glavni praporščak Zveze veteranov vojne za Slovenijo Dominik Grmek je gost oddaje Razkošje v glavi.


03.10.2023

Potovanje na robu noči - dokumentarec o ddr. Evgenu Bavčarju

»Moj prijatelj Milan Kundera je rekel, da ni dovolj, da se ljubimo. Moramo znati deliti noč. In midva s slavčkom si jo pošteno deliva.« Evgen Bavčar ima poseben ritual. Že dobrih štirideset let v rodnem Lokavcu snema petje slavčka v majski noči. Pod plaščem noči, v dvojini in kompliciteti s slavcem, se zgodba iz Lokavca razpre v zgodbo o oslepitvi slavcev, da bi peli v večnost - v razmislek o slepoti kot socialni kastraciji, eksistencialnih bližinah in oddaljenostih, o poziciji slepih skozi čas in vprašanju: zakaj bi užitek noči ne bil enak užitku dneva? Slavec dr. Bavčarju sporoča, da v noči ni sam. A to ni samo zgodba o njunem sobivanju. Nočno potovanje na plano dneva razprostira globoka vprašanja o človekovem obstoju, razlikah, izkoriščanju, boju za pravičnost, okolju, svobodi in intimni želji po dvojini, Soncu in novi pomladi. Avtorji: Mojca Delač, Saška Rakef, Luka Hvalc. Tonski mojster: Urban Gruden. Posebna dokumentarna radijska igra je posneta v Lokavcu pri Ajdovščini, na otoku Capri in v Neaplju, da je dosegljiva tudi na spletu, vam jo ponujamo v podkastu oddaje Razkošje v glavi. Vsebina je nastala v sklopu raziskovalnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga sofinancirata program Ustvarjalna Evropa Evropske Unije in Ministrstvo za kulturo RS.


30.09.2023

Gregor Šmalcelj, vodnik po Krajinskem parku Lahinja

Tokrat smo v oddaji Razkošje v glavi spoznali vodjo Krajinskega parka Lahinja Gregorja Šmalclja. Po izobrazbi je teolog, po duši pa širok človek, ki razume ljudi, ki bi Belo krajino varovali pred masivnim turizmom in težko industrijo, kot tudi tiste, ki bi jo z boljšimi prometnimi povezavami radi naredili gospodarsko bolj konkurenčno in perspektivno. Zaposlen je v Razvojno informacijskem centru Bela krajina, sicer pa je velik poznavalec Bele krajine in njene kulturne dediščine, ljubitelj folklore, pevec v lokalni rock zasedbi in, kot pravi sam, zapečkar. V Krajinskem parku Lahinja se je z njim pogovarjala Špela Šebenik.


23.09.2023

Tanja Lesničar Pučko

Tanja Lesničar Pučko, dolgoletna kolumnistka časopisa Dnevnik, kulturna kritičarka, prevajalka, novinarka, neizprosna opazovalka družbe, je študirala francoski jezik in primerjalno književnost. Javnosti je znana po svojem kritičnem pisanju o političnih elitah ter družbenih anomalijah. Je kolumnistka, ki jo odlikuje ne le svojevrsten slog pisanja, temveč zvrhana mera osebnega poguma, odgovornosti ter družbene angažiranosti. Tanjo Lesničar Pučko je v oddajo Razkošje v glavi povabila voditeljica Tita Mayer.


16.09.2023

Špela Frlic - pripovedovalka, pisateljica...

Špela Frlic, ki se v pripovedovanju, pisanju in drugih dejavnostih, povezanih z otroško in mladinsko literaturo, nenehno uči in izpopolnjuje, proučuje nove in nove reči, je letos za svoj naslovniško odprt romaneskni prvenec Bleščivka, detektivsko zgodbo, polno simbolnih pomenov, prejela nagrado večernica. Kot raziskovalka pripovedne tradicije se je pred kratkim spoprijemala z Italijanskimi pravljicami Itala Calvina, zdaj je v njenem fokusu balkanska pripovedna zapuščina. Ko ji uspe napisati izvirno avtorsko delo, so njeno bralno občinstvo otroci, odeti, kot rada reče, v plašč nedolžnosti, ki pa ga je treba enkrat sleči, zato da odrasteš. Rada je v družbi ljudi, ki jih, kot njo, vleče proti robu, k eksperimentu, čeprav ta lahko ne uspe … Občuduje pogumne in neustrašne, saj je v življenju treba vsaj malo tvegati.


09.09.2023

Gregor Kresal

Gregor Kresal je vrhunski slovenski alpinist, po poklicu arhitekt, režiser in tudi pisatelj. Že od zgodnjega, brezskrbnega otroštva ga navdušuje šport. Do 5. razreda je v Šiški v Ljubljani obiskoval osnovno šolo Riharda Jakopiča. Takrat je imel veliko energije in se je kmalu začel ukvarjati s smučanjem in gimnastiko. Ob koncu tedna pa je s starši začel zahajati v gore. Kot nekakšno logično nadaljevanje je sledilo plezanje, alpinizem, ta pa ga je pripeljal do naziva vrhunskega športnika državnega in mednarodnega razreda, ki mu ga je za obdobje med letoma 1991 in 2007 podelil Olimpijski komite Slovenije. Od leta 1993 do 2008 se je kot član ali vodja udeležil več kot dvajsetih alpinističnih odprav v svetovna gorstva. Skupaj je opravil več kot sedemsto plezalnih vzponov, od teh več kot sto prvenstvenih. Od alpinizma ga je pot vodila v svet fotografije in filma, v katerem se njegova zgodba plete naprej. Gregor Kresal je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič


02.09.2023

Matija Malešič: od socialnega zavarovanja do diplomacije

Tako kot oče je tudi Matija Malešič, ki se je rodil pred 90 leti (1933) v Svečini, doštudiral pravo in najprej v Mariboru opravljal vrsto pomembnih nalog. Bil je direktor zavoda za socialno zavarovanje prav v času, ko se je odločalo o socialnem zavarovanju kmetov, v sila kriznem obdobju direktor tedaj Splošne bolnišnice v Mariboru. Leta 1986 je prevzel podpredsedniško mesto Skupščine občine Maribor. Po prvih svobodnih in demokratičnih volitvah je sprejel povabilo in postal podpredsednik slovenske vlade in poklicno kariero sklenil z iztekom veleposlaniškega dela v Zagrebu. Letos je dopolnil 90 let. V Razkošje v glavi ga je povabil Stane Kocutar.


26.08.2023

Klara Drnovšek Solina

Klara Drnovšek Solina, rojena leta 1998, je najmlajša članica ekipe kuratork letošnjega festivala Mladi levi. Ko je obiskovala umetniško gimnazijo, smer sodobni ples, se je prvič srečala z ustvarjanjem opisov in zapisov o videnih predstavah ter obravnavo teoretičnega vidika ustvarjalnega procesa. Študirala je južnoslovanske študije in primerjalno književnost, trenutno pa študira sociologijo kulture. Kljub mladosti je odlična poznavalka sodobnih uprizoritvenih umetnosti in izjemna sogovornica. Za oddajo Razkošje v glavi se je z njo pogovarjal Miha Žorž.


19.08.2023

Matej Mihailovski

Naj postavimo zelo retorično vprašanje: kakšna je življenjska pot človeka, ki ga je potapljanje zasvojilo že v zgodnji mladosti? Odgovor je le, tak človek svoje življenje dobesedno zlije s potapljanjem, ali v morju ali v sladkih vodah. Taka je tudi pot Mateja Mihailovskega, vrhunskega jamskega potapljača iz Ljubljane, ki mu potapljanje ni samo prostočasna zabava, ampak je tudi njegov poklic. Z jamarstvom in potapljanjem se je začel ukvarjati pri 14 letih v osnovni šoli, najprej je bil jamar in potem jamski potapljač. Po končani šoli pa je svojo pot nadaljeval kot potapljač in to počne še danes. Matej Mihailovski je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


11.08.2023

Flavtistka in likovnica Jurka Zoroja

Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.


05.08.2023

Nataša Rogelja Caf

Antropologinja, ki je z družino dolgih sedem let preživela na jadrnici in postala nekakšna morska nomadka


29.07.2023

Ajda Erjavec: Treba je težiti k solidarni skupnosti

V zadnjih letih smo jo v medijih spoznali kot predstavnico svetovalnih delavcev, zagovornico kakovostnega šolstva in glas mladih. Psihologinja in pedagoginja Ajda Erjavec je več kot deset let delala v šolski svetovalni službi, zraven pa dolgo pisala dopise odgovornim s področja izobraževanja, se vključevala v številne strokovne razprave, predlagala spremembe. Pred dvema letoma je dala protestno odpoved kot šolska svetovalna delavka, da bi opozorila na nemogoči položaj svetovalnih delavcev v šolstvu. Zdaj na gimnaziji poučuje psihologijo, v delo svetovalne službe pa ni več vpeta. Ima dovolj boja z mlini na veter? V katero smer bi morala iti šolska reforma? In zakaj je med mladimi več duševnih stisk kot nekoč? O vsem tem v oddaji Razkošje v glavi z Ajdo Erjavec.


22.07.2023

Mag. Tilka Jamnik

Magistrica Tilka Jamnik je upokojena knjižničarka, komparativistka in bibliotekarka ter neustavljiva bralka; promotorka branja in literature, sploh za otroke in mladino; podpredsednica Društva Bralna značka Slovenije – ZPMS ter nekdanja predsednica Slovenske sekcije Mednarodne zveze za mladinsko književnost IBBY.


08.07.2023

Uroš Stanič

Doktor Uroš Stanič je eden od pionirjev robotike in funkcionalne električne stimulacije, znanstvenik, ki se nikoli ni zadovoljil s kupom napisanih člankov in knjig, ampak so njegova dognanja tako rekoč vedno sproti prehajala ne le v prakso, ampak včasih tudi v široko uporabo. Bil je ključni človek pri razvoju funkcionalne električne stimulacije, s pomočjo katere se pacientom s hromimi udi ponovno vrača možnost gibanja, in skupaj s svojimi sodelavci na Institutu Jožefa Stefana je slovensko znanost na tem področju popeljal v sam svetovni vrh. Sodeloval je tudi pri nastanku prvega slovenskega industrijskega robota GORO 1, ki je v začetku 80-ih let sprožil pravo tekmo v robotizaciji naše industrije, predvsem njenih najbolj zahtevnih in nevarnih delovnih mest. Lahko bi torej rekli, da se je njegovo življenje gibalo med izumi, ki so omogočali rehabilitacijo hudih poškodb, in tistimi, ki so te poškodbe skušali že v sami osnovi preprečiti. O tem, kako je že v mladosti razvil svoj odnos do dela, o sodelovanju pri pomembnih znanstvenih prebojih, o položaju znanosti v socialistični Jugoslaviji, pa tudi o njegovem življenju nasploh, je z Urošem Staničem za tokratno Razkošje v glavi govorila Alja Zore.


01.07.2023

Blaž Demšar

Blaž Demšar je izdelovalec in popravljavec glasbil, violin, viol, kontrabasov in violončelov, nekoč so za njegov poklic uporabljali tudi malce manj poznani izraz goslar. Je tretji predstavnik generacije izdelovalcev godal, izdelovati jih je začel najprej njegov dedek okrog leta 1927, potem je to nadaljeval njegov stric in leta 2015 je vodenje goslarskega ateljeja prevzel Blaž. Ta ni samo izdelovalec, ampak glasbila tudi popravlja in restavrira. Delo z lesom ga je veselilo že od zgodnjega otroštva. Že ko je bil v vrtcu, so ga starši velikokrat peljali k babici in dedku, ki sta ga čuvala. Tam je bila dedkova in nato stričeva delavnica in Blaž je opazoval, kaj se dogaja v ateljeju. In stric mu je dal v roke tudi razne kose lesa, brusilni papir in podobno. Pozneje mu je kupil tudi modelarski komplet, s katerim je obdeloval les. Ko je dopolnil 12 let, pa ga je delo v delavnici premamilo in je prosil očeta, naj ga odpelje tja. Blaž Demšar je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


24.06.2023

Jožica Frigelj

Magistrica Jožica Frigelj je po odločitvi strokovne komisije, učiteljev v iniciativi Učitelj sem! Učiteljica sem! in tudi javnosti postala učiteljica leta 2023. To je zadnje od številnih priznanj in nagrad, ki jih je prejela v 41 letih na svoji učiteljski poti. V štirih desetletjih se je nabralo veliko izkušenj in novih spoznanj, pravi in dodaja: »Otroci so vedno enaki, so vedoželjni, radovedni, spreminjajo se le razmere, v katerih živijo.«


17.06.2023

Monika Skaberne

Monika Skaberne je dolgoletna organizatorka koncertov in promotorka alternativne glasbe, v zadnjih desetletjih predvsem garažnega rocka, punk-rocka in delta bluesa. Na čelu založbe FV Music že od sredine 80-ih let spremlja in kroji slovensko alternativno glasbeno sceno. Organizirala je množico nastopov domačih in tujih bendov ter vrsto festivalov, nekaj let je sodelovala tudi pri programu KUD France Prešeren, ob zasedbi Avtonomnega kulturnega centra Metelkova v zgodnjih 90-ih letih pa je tam za dobro leto prevzela vodenje največje dvorane Gala hala. O tem, kako je pristala v rockovskih vodah, o vodenju ene naših največjih neodvisnih glasbenih založb, o turnejah po Ameriki, zasedbi Metelkove in srednješolskem bivanju v Amsterdamu, se je za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala z Aljo Zore. foto: Monika Skaberne, osebni arhiv


10.06.2023

Ervin Hartman, zapisan godbi

Ervin Hartman je zrasel v glasbeni družini, že njegov ded je kot otrok igral pri kmečki godbi na Remšniku na Kozjaku in ljubezen do glasbe se je nadgrajevala in prenašala iz roda v rod. Triindvajsetleten je prevzel Pihalni orkester KUD Pošta Maribor in ga vodil do leta 2019. Danes je še vedno aktiven v glasbeni šoli, vodi pa tudi čezmejno godbo veteranov Štajerske.


Stran 3 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov