Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gozd je zanj občutenje in ljubezen
Slovenski gozdovi, ki jih številni imenujejo tudi naša pljuča, so dostopni za vse, saj se lahko po njih prosto sprehajamo, rekreiramo in podobno. Vendar pa se od časa do časa pojavijo razmišljanja predvsem zasebnih lastnikov gozdov, da bi morali tako prosto gibanje omejiti. Za obiskovalci ostajajo kupi smeti, uničeno drevje in pomendrani gozdni sadeži in rastline. Jože Prah meni, da smo lahko izjemno veseli, da imamo to civilizacijsko normo, prost vstop v naravo. Tudi večina od 413.000 lastnikov gozdnih površin, ki imajo v lasti 80 odstotkov gozdov, tej pravici ne nasprotuje. So pa nekateri, ki bi gozdove kar zaprli. Zato mora tu svoje narediti država in lastnike spodbujati, da še naprej dovolijo prost vstop na gozdne površine. Obiskovalci pa se morajo zavedati, da je to občutljiv prostor, ki ga je treba varovati in ceniti.
Današnji čas tudi ni naklonjen prostovoljstvu, čeprav prav to področje da krila najrazličnejšim področjem življenja in razvoja naše družbe, meni Jože Prah. Pred leti je sodeloval pri nastajanju smernic razvoja naše države med letoma 2020 in 2050. Te usmeritve so popolnoma drugačne od tega, kar danes počnemo, in zato smo dosegli neko razvojno dno, kar pa je po svoje pozitivno, saj nas bo to odbilo od tega dna in nas usmerilo v razvoj. Tega pa vidi v treh stebrih naše družbe, ki bo prepoznala vrednost narave in njenih podsistemov, vodo in turizem. V ospredju pa morajo biti prostovoljstvo, povezanost ljudi in čutenje, ne pa nenehno hlepenje po dobičku. Tako pravi Jože Prah, ki je gost v oddaji Razkošje v glavi.
Jože Prah prihaja iz Posavja iz občine Sevnica. Doma je na Zajčji gori, to je hribček nad samo Sevnico, iz svoje hiše ima pogled na reko Savo in na Grintovec.
Pogled iz njegove hiše je zaznamoval njegovo življenjsko filozofijo, ki je tesno povezana z naravo, gozdom, hribi in gorami, hkrati pa je povezana s samim seboj in sočlovekom.
Njegovo življenje je res pestro, saj sodeluje v številnih organizacijah in društvih, je mentor, predavatelj, pohodnik, oživlja stare, skoraj pozabljene obrti in dejavnosti in še bi lahko naštevali.
Jože Prah je kritičen do odnosa, ki se zdi, da prevladuje, ko govorimo o gozdu, to pa je, da je to le prostor, iz katerega črpamo njegovo bogastvo – les in nič drugega.
Poseben izziv za vse plati življenja je čas epidemije in ljudje smo se nekako spet bolj približali naravi. Spet odkrivamo pozabljene sprehajalne, naravoslovne, učne, športne in druge tematske poti. Posebno pri teh zadnjih je Jože Prah koordinator ali predsednik komisije za izbiro naj tematske poti, ki poteka vsako leto pod pokroviteljstvom Turistične zveze Slovenije, Zavoda za gozdove, Outdoora Slovenije in drugih. Kot opozarjajo številni, pa so novodobni pohodniki ali obiskovalci narave pri iskanju sprostitve v naravi pozabili na vedenje v naravnem okolju. S tem se strinja tudi Jože Prah.
Jože Prah ves čas opozarja na vrednost in pomen narave in njene biotske raznovrstnosti, hkrati pa na vlogo človeka pri ohranjanju tega bogastva, ki ga upravljamo. Človeka tudi ne smemo spregledati, ko skušamo v njegovem okolju zadeve nadgraditi, recimo pri urejanju pohodnih poti. Pri tem pa ne pozabi omeniti, da prihajajo k nam obiskovalci predvsem zaradi narave in ne zaradi drugih ponudb.
12 evropskih pešpoti
foto: Arhiv Jože Prah
Evropske pešpoti v Sloveniji, E6, E7, E12, skupaj 1000 km
foto: Arhiv Jože Prah
Jože Prah je, kot po ljudsko rečemo, »taužentkincler« ali tudi "taužentkunstler": človek, ki počne tisoč in eno stvar.
Po naravi sem optimist, pravi Jože Prah, in v to ga usmerjajo tudi vsi tisti, ki mislijo podobno kot on.
ZBIRANJE LEGEND NA EVROPSKIH PEŠPOTEH V SLOVENIJI
Jože Prah je zelo aktiven tudi v okviru Evropski pešpoti tako je zapisal:
" V Sloveniji potekajo tri Evropske pešpoti: E6, E7 in E12 v skupni dolžini 1000 kilometrov. Označuje jih rumeno rdeča markacija. Leto 2021 zaznamuje EVROPOHOD 2021 (EVRORANDO 2021), z glavnim sporočilom in motom: PRIJATELJSVO. Na naših poteh lahko potujemo od legende do legende. Jih poznate? Vabimo vas, da nam jih posredujete. Z veseljem jih bomo zbrali pod naslovom: »LEGENDE NA EVROPSKIH PEŠPOTEH V SLOVENIJI« in jih prvič predstavili 15. oktobra 2021 v Planinskem muzeju v Mojstrani. Veseli bomo vaših zapisov, slik ali samo naslovov ljudskih pripovedi iz krajev, ki jih srečamo na evropskih pešpoteh. Zapise bomo uredili v KEUPSu ob pomoči romantične etnologinje Dušice Kunaver.
Zbiramo jih na naslovu: keups.slo@gmail.com .
E6: Radlje ob Dravi – Mala Kopa – Turiška vas – Mozirje – Trojane – Moravče – Jevnica – Grosuplje – Turjak (variant through Iška) – Mačkovec – Loški Potok – Snežnik – Ilirska Bistrica – Slavnik – Podgorje – Hrastovlje – Kubed – Šmarje pri Kopru – Strunjan; http://xn--pepoti-ckb.si/obhodnica.php?id=4 , https://www.alltrails.com/explore/recording/evropska-pespot-tocke-sled-e-6-mar-3-3-celota-4488583 , https://mapzs.pzs.si/path/32775
E7: Robič – Kobarid – Tolmin – Petrovo Brdo – Porezen – Blegoš – Škofja Loka – Vrhnika – Pokojišče – Mačkovec – Dolenjske Toplice – Gorjanci – Pleterje – Krško – Podsreda – Podčetrtek – Rogaška Slatina – Rogatec – Donačka gora – Ptujska Gora – Podlehnik – Borl – Podgorci – Ormož – Jeruzalem – Ljutomer – Banovci – Moravske Toplice – Kančevci – Gornji Petrovci – Hodoš; http://www.pespoti.si/obhodnica.php?id=5 http://eupoti.com/e7.htm?fbclid=IwAR0hYmXryVFyJ4RszLvMPWj4YfnxhUQ3k83lO8PcD1eNLNYHoafGBPksOQs , https://mapzs.projekti.si/path/67157
E12: Škofije – Ankaran – Koper – Izola – Strunjan – Piran – Portorož – Sečovlje; https://eupoti.com/e_12.htm , https://mapzs.pzs.si/path/32332"
908 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Gozd je zanj občutenje in ljubezen
Slovenski gozdovi, ki jih številni imenujejo tudi naša pljuča, so dostopni za vse, saj se lahko po njih prosto sprehajamo, rekreiramo in podobno. Vendar pa se od časa do časa pojavijo razmišljanja predvsem zasebnih lastnikov gozdov, da bi morali tako prosto gibanje omejiti. Za obiskovalci ostajajo kupi smeti, uničeno drevje in pomendrani gozdni sadeži in rastline. Jože Prah meni, da smo lahko izjemno veseli, da imamo to civilizacijsko normo, prost vstop v naravo. Tudi večina od 413.000 lastnikov gozdnih površin, ki imajo v lasti 80 odstotkov gozdov, tej pravici ne nasprotuje. So pa nekateri, ki bi gozdove kar zaprli. Zato mora tu svoje narediti država in lastnike spodbujati, da še naprej dovolijo prost vstop na gozdne površine. Obiskovalci pa se morajo zavedati, da je to občutljiv prostor, ki ga je treba varovati in ceniti.
Današnji čas tudi ni naklonjen prostovoljstvu, čeprav prav to področje da krila najrazličnejšim področjem življenja in razvoja naše družbe, meni Jože Prah. Pred leti je sodeloval pri nastajanju smernic razvoja naše države med letoma 2020 in 2050. Te usmeritve so popolnoma drugačne od tega, kar danes počnemo, in zato smo dosegli neko razvojno dno, kar pa je po svoje pozitivno, saj nas bo to odbilo od tega dna in nas usmerilo v razvoj. Tega pa vidi v treh stebrih naše družbe, ki bo prepoznala vrednost narave in njenih podsistemov, vodo in turizem. V ospredju pa morajo biti prostovoljstvo, povezanost ljudi in čutenje, ne pa nenehno hlepenje po dobičku. Tako pravi Jože Prah, ki je gost v oddaji Razkošje v glavi.
Jože Prah prihaja iz Posavja iz občine Sevnica. Doma je na Zajčji gori, to je hribček nad samo Sevnico, iz svoje hiše ima pogled na reko Savo in na Grintovec.
Pogled iz njegove hiše je zaznamoval njegovo življenjsko filozofijo, ki je tesno povezana z naravo, gozdom, hribi in gorami, hkrati pa je povezana s samim seboj in sočlovekom.
Njegovo življenje je res pestro, saj sodeluje v številnih organizacijah in društvih, je mentor, predavatelj, pohodnik, oživlja stare, skoraj pozabljene obrti in dejavnosti in še bi lahko naštevali.
Jože Prah je kritičen do odnosa, ki se zdi, da prevladuje, ko govorimo o gozdu, to pa je, da je to le prostor, iz katerega črpamo njegovo bogastvo – les in nič drugega.
Poseben izziv za vse plati življenja je čas epidemije in ljudje smo se nekako spet bolj približali naravi. Spet odkrivamo pozabljene sprehajalne, naravoslovne, učne, športne in druge tematske poti. Posebno pri teh zadnjih je Jože Prah koordinator ali predsednik komisije za izbiro naj tematske poti, ki poteka vsako leto pod pokroviteljstvom Turistične zveze Slovenije, Zavoda za gozdove, Outdoora Slovenije in drugih. Kot opozarjajo številni, pa so novodobni pohodniki ali obiskovalci narave pri iskanju sprostitve v naravi pozabili na vedenje v naravnem okolju. S tem se strinja tudi Jože Prah.
Jože Prah ves čas opozarja na vrednost in pomen narave in njene biotske raznovrstnosti, hkrati pa na vlogo človeka pri ohranjanju tega bogastva, ki ga upravljamo. Človeka tudi ne smemo spregledati, ko skušamo v njegovem okolju zadeve nadgraditi, recimo pri urejanju pohodnih poti. Pri tem pa ne pozabi omeniti, da prihajajo k nam obiskovalci predvsem zaradi narave in ne zaradi drugih ponudb.
12 evropskih pešpoti
foto: Arhiv Jože Prah
Evropske pešpoti v Sloveniji, E6, E7, E12, skupaj 1000 km
foto: Arhiv Jože Prah
Jože Prah je, kot po ljudsko rečemo, »taužentkincler« ali tudi "taužentkunstler": človek, ki počne tisoč in eno stvar.
Po naravi sem optimist, pravi Jože Prah, in v to ga usmerjajo tudi vsi tisti, ki mislijo podobno kot on.
ZBIRANJE LEGEND NA EVROPSKIH PEŠPOTEH V SLOVENIJI
Jože Prah je zelo aktiven tudi v okviru Evropski pešpoti tako je zapisal:
" V Sloveniji potekajo tri Evropske pešpoti: E6, E7 in E12 v skupni dolžini 1000 kilometrov. Označuje jih rumeno rdeča markacija. Leto 2021 zaznamuje EVROPOHOD 2021 (EVRORANDO 2021), z glavnim sporočilom in motom: PRIJATELJSVO. Na naših poteh lahko potujemo od legende do legende. Jih poznate? Vabimo vas, da nam jih posredujete. Z veseljem jih bomo zbrali pod naslovom: »LEGENDE NA EVROPSKIH PEŠPOTEH V SLOVENIJI« in jih prvič predstavili 15. oktobra 2021 v Planinskem muzeju v Mojstrani. Veseli bomo vaših zapisov, slik ali samo naslovov ljudskih pripovedi iz krajev, ki jih srečamo na evropskih pešpoteh. Zapise bomo uredili v KEUPSu ob pomoči romantične etnologinje Dušice Kunaver.
Zbiramo jih na naslovu: keups.slo@gmail.com .
E6: Radlje ob Dravi – Mala Kopa – Turiška vas – Mozirje – Trojane – Moravče – Jevnica – Grosuplje – Turjak (variant through Iška) – Mačkovec – Loški Potok – Snežnik – Ilirska Bistrica – Slavnik – Podgorje – Hrastovlje – Kubed – Šmarje pri Kopru – Strunjan; http://xn--pepoti-ckb.si/obhodnica.php?id=4 , https://www.alltrails.com/explore/recording/evropska-pespot-tocke-sled-e-6-mar-3-3-celota-4488583 , https://mapzs.pzs.si/path/32775
E7: Robič – Kobarid – Tolmin – Petrovo Brdo – Porezen – Blegoš – Škofja Loka – Vrhnika – Pokojišče – Mačkovec – Dolenjske Toplice – Gorjanci – Pleterje – Krško – Podsreda – Podčetrtek – Rogaška Slatina – Rogatec – Donačka gora – Ptujska Gora – Podlehnik – Borl – Podgorci – Ormož – Jeruzalem – Ljutomer – Banovci – Moravske Toplice – Kančevci – Gornji Petrovci – Hodoš; http://www.pespoti.si/obhodnica.php?id=5 http://eupoti.com/e7.htm?fbclid=IwAR0hYmXryVFyJ4RszLvMPWj4YfnxhUQ3k83lO8PcD1eNLNYHoafGBPksOQs , https://mapzs.projekti.si/path/67157
E12: Škofije – Ankaran – Koper – Izola – Strunjan – Piran – Portorož – Sečovlje; https://eupoti.com/e_12.htm , https://mapzs.pzs.si/path/32332"
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Študentje so postali pridni, to pa ni razlog za veselje, pravi socialna psihologinja, ki že 50 let preučuje odnose med posameznikom in družbo.
Nenavaden, iskriv, hiperaktiven, zaljubljen v tehniko, režijo, umetnost in pri svojih skoraj 98 letih poln idej tako, da noge komaj lovijo glavo. Dušan Mauser je bil predvojni tehnik na radiu, kasneje tonski mojster in režiser, ki je pod streho spravil približno 400 radijskih iger. Ni pustil pečata le na Radiu Slovenija, kjer se ga spominjajo generacije sodelavcev, velik dosežek je tudi galerija in graščina Duplje, ki je nastala iz ruševin. Ob pomoči njegovega sina slikarja Matjaža Mauserja je galerija postala središče kulturnega in družabnega življenja v Spodnjih Dupljah. Zato ne čudi, da mu je občina Naklo podelila naziv častnega občana, pa tudi sicer se ponaša z obilico nagrad, ki jih je prejel kot tonski mojster in režiser.
Ko je Matevž Lenarčič 22. aprila leta 2016 pristal na letališču v Portorožu in je bila za njim približno 42 tisoč kilometrov dolga pot z ultralahkim letalom okoli sveta, so mu v tako imenovanih rumenih medijih med drugim dodali oznako avanturist. Toda v Trbovljah rojeni diplomirani biolog, alpinist, fotograf, letalec in publicist je predvsem človek, ki svoje naravovarstveno poslanstvo uresničuje s fotografijo in s pisano besedo ter tudi z zbiranjem znanstveno preverljivih podatkov o globalnem onesnaženju okolja. Matevža Lenarčiča, ki je nekoč dejal, da je lepo imeti hobije, ki so hkrati tudi tvoj poklic, je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.
Ciril Zlobec se je rodil julija 1925 na Ponikvah na Krasu. Gimnazijo je obiskoval pod italijanskim fašizmom, v Gorici in Kopru, od koder so ga navsezadnje izključili, ker so odkrili, da piše pesmi v slovenskem jeziku. Sedemnajstleten je postal aktivist Osvobodilne fronte, nato je stopil v partizane. Po osvoboditvi je študiral in diplomiral na ljubljanski slavistiki, pozneje pa je delal kot novinar in urednik – med drugim tudi na našem radiu. Dejaven je bil tudi v politiki in bil na prvih večstrankarskih volitvah izvoljen za člana osamosvojitvenega predsedstva. Ključen je seveda Zlobčev literarni opus. Ko je leta 1953 skupaj s Kajetanom Kovičem, Janezom Menartom in Tonetom Pavčkom izdal znamenito pesniško zbirko Pesmi štirih, je slovenski literaturi odločilno pomagal otresti se ideoloških in estetskih spon, ki jih je naši književnosti nalagala komunistična oblast. Bralke in bralci so ta obrat stran od politične propagande v polje občutenega ljubezenskega intimizma znali ceniti in Zlobec je hitro postal eden naših najvplivnejših, najbolj branih pesnikov. Navsezadnje je objavil kakih 30 zbirk, tem pa je dodal še več esejističnih knjig in dva romana. Obilo je tudi prevajal, predvsem iz italijanščine, in nas med drugim oskrbel z mojstrskimi prevodi Danteja, Leopardija in Quasimoda. Za svoje književno delo je leta 1982 prejel Prešernovo nagrado; izvoljen je bil tudi za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V spomin na velikana slovenskega dvajsetega stoletja, pesnika, prevajalca, urednika, partizana in politika lahko v tokratnem Razkošju v glavi prisluhnemo Zlobčevemu razmišljanju, ki ga je z nami delil na predvečer svojega devetdesetega rojstnega dne. foto: Aleš Ogrin
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Maja Weiss je slovenska režiserka in scenaristka, ki v svojih filmih razkriva krivice, tragične usode ljudi in zgodbe, ki jih ne smemo pozabiti. Je prva ženska, ki je v Sloveniji posnela igrani celovečerec – Varuh meje (2002). Podpisala se je pod več kot 40 dokumentarnih in igranih filmov, zanje prejela številne nagrade, pa vseeno živi v negotovosti jutrišnjega dne. Umetnica, ki je na lastni koži čutila ideološki pritisk. Mama, sestra, žena, prijateljica, ženska, ki so jo zaznamovali Metlika, Ljubljana in Berlin. To filmsko režiserko in scenaristko, ki zadnjih 30 let sooblikuje slovensko filmsko krajino, bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ilustratorka in oblikovalka Hana Stupica je predstavnica že tretje generacije ilustratork v družini Stupica. Seveda so vse tri umetnice izoblikovale različne in prepoznavne stile svoje izpovednosti, zanimivo pa je, da tako Hano, kot tudi njeno mamo Marijo Lucijo in babico Marlenko, povezujejo motivi zajčkov, ki se očitno selijo iz roda v rod. Vse tri ilustratorke, kot tudi Hanin dedek Gabrijel, so bili za svojo ustvarjalnost nagrajeni s številnimi priznanji, samo Hana pa se lahko ob tem pohvali, da je bila doslej najmlajša umetnica, ki je prejela prestižno nagrado Hinka Smrekarja.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ena najbolj priznanih slovenskih režiserk animiranega filma, tako doma kot v tujini, je Špela Čadež. Pod svoje prve kratke animirane filme se je podpisala v Nemčiji, kjer je po končani Akademiji za likovno umetnost nadaljevala študij na Akademiji medijskih umetnosti v Kölnu. Že njen prvi, Zasukanec, je pobral veliko nagrad, nič drugače ni bilo z drugimi njenimi odmevnimi filmi: Ljubezen je bolezen, Boles in Nočna ptica. Kljub njeni prepoznavnosti in uveljavljenosti ter položaju animiranih filmov v svetu se še vedno se zgodi, da jo ljudje vprašajo, ali ni animacija le za otroke in kdo sploh gleda animirane filme za odrasle. Prav zaradi tega meni, da je animirani film za odrasle najtrša filmska niša.
Prof. dr. Božidar Jezernik je priznani etnolog in antropolog. Že dobrih trideset let predava na Filozofski fakulteti. Zanimivo je, da se je najprej posvetil pravu, šele kasneje pa sta ga povsem prevzeli etnologija in antropologija. Doktoriral je na Univerzi v Ljubljani, na podoktorskem študiju pa se je izpopolnjeval v Londonu. Napisal je več kot dvajset knjig in številne strokovne članke, ki so zadevali življenje v ekstremnih razmerah v taboriščih, tudi naših, posebej pa se je lotil problematike Balkana. O delu, življenju in odnosu do etnologije govori v oddaji Razkošje v glavi.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Neveljaven email naslov