Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Konjiček, ki ga lahko najbolj uresničujem, je branje," pravi dr. Urška Perenič
Dr. Urška Perenič je na ljubljanski filozofski fakulteti študirala germanistiko in slavistiko ter se med študijem še bolj navdušila nad literaturo in literarno vedo. Zato se je takoj vpisala na znanstveni magisterij literarnih ved, potem pa ji je bil odobren neposredni prehod na doktorski študij, ki ga je končala s šestindvajsetimi leti in postala doktorica znanosti s področja literarnih ved. Tja segajo tudi začetki njene akademske kariere na Univerzi v Ljubljani. Hkrati je več let predavala na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Že med univerzitetnim študijem je s štipendijo Nemške akademske službe za izmenjavo odšla na Nemško, kjer se je nekaj časa izpopolnjevala tudi po opravljenem doktoratu. Predavala je na več akademskih institucijah v tujini, med drugim v Zagrebu, Pragi in Tübingenu. Dr. Urška Perenič je gostja v oddaji Razkošje v glavi.
Z medvedkom, Urška Perenič:
"Na fotografiji z medvedkom sem stara eno leto, posneta je bila decembra 1983."
Otroštvo, Urška Perenič:
"Na tej fotografiji pa sem stara skorajda tri leta in pol, posneta je bila namreč 1. maja 1986. Na njej recitiram, bržda eno od tistih iz knjigice Pojte, pojte drobne ptice, ki sem jo še mlajša kot na sliki znala na izust."
Dr. Urška Perenič je slovenska literarna zgodovinarka in teoretičarka, univerzitetna profesorica, strokovnjakinja za empirično literarno vedo in sistemsko teorijo literature. Ta mogoče zapleten naziv pomeni, da se raziskovalno ukvarja z literaturo, ki jo razume kot družbeni sistem, to se pravi, da je ne zanimajo samo besedila, ampak tudi vse dejavnosti, ki so povezane z literaturo. Poenostavljeno rečeno, zanimajo jo tisti, ki se z literaturo ukvarjajo, od ustvarjalca do bralca. Naša gostja tudi s ponosom pove, da prihaja s Prema.
Še posebej ponosna je na svojo gostujočo profesuro na Inštitutu za slavistiko Univerze na Dunaju v zimskem semestru študijskega leta 2012/13. Bivanje v cesarskem mestu se ji je posebej vrezalo v spomin zaradi omamnega vonja pečenih maronov in praženih mandljev, ki jih na dunajskih ulicah prodajajo jeseni in pozimi, ter nenehnega prebiranja del avstrijskih pisateljev, med njimi Josepha Rotha in Roberta Musila, ki je na poseben način povezan s Postojno, kjer se je ukoreninila tudi sama.
Dr. Urška Perenič je bila znanstvena sodelavka pri mednarodnih raziskovalnih projektih Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška in Encyclopedia of Romantic Nationalism in Europe ter domačih raziskovalnih projektih Prostor slovenske literarne kulture, Nacionalni pesniki in kulturni svetniki ter Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju pod vodstvom ZRC SAZU.
Galway: Urška Perenič ob priložnosti kongresa v Galwayu, na katerem ji je družbo delala tudi družina. Na fotografiji pa ji družbo delata Oscar Wilde in estonski pisatelj Eduard Vilde (broneni skulpturi).
Dr. Urška Perenič je tudi avtorica zelo zanimive in odmevne faksimilirane znanstvenokritične izdaje prvega slovenskega dnevniškega romana Luize Pesjakove Beatin dnevnik.
Beatin dnevnik: Urška Perenič med predstavitvijo znanstvenokritične izdaje prvega slovenskega družinskega romana Beatin dnevnik Luize Pesjakove (1828–1898) in s podobo ljube pisateljice v rokah na rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, kamor sploh rada in veliko zahaja za študijske namene.
Nedavno ji je Študentski svet Filozofske fakultete podelil priznanje za nadpovprečno pedagoško delo, ob prejetju katerega je spomnila na zamisel velikega Alexandra von Humboldta, ki jo goji tudi sama, in pravi, da mora univerzitetnega profesorja odlikovati predvsem samostojno znanstvenoraziskovalno delo.
Popotovanje: Na tradicionalnem slovenističnem Popotovanju iz Litije do Čateža v družbi študentov in kolegov. Urška Perenič je druga z leve strani, ob njej stoji kolega dr. Aleksander Bjelčevič, v prvi vrsti je hrvaški slovenist prof. dr. Zvonko Kovač z zagrebške Filozofske fakultete. Od leta 1958, sto let po izidu potopisa, je pohode za študente slavistike in slovenistike vodil profesor Anton Slodnjak, za njim Matjaž Kmecl, ki je leta 1987 uradno odprl markirano pot. Odtlej slovenisti organizirajo svoj pohod ločeno, na četrtek pred 11. novembrom ali po njem.
Literarna skupina: Urška Perenič v vlogi vodje literarne skupine, ki jo sestavljajo tuji študentje in profesorji slovenistike in slavistike ter prevajalci, na Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture v organizaciji Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik.
Seminar: Urška Perenič v vlogi lektorice.
Simpozij: Na simpoziju v spomin pesnika Vilija Steguja pred skorajšnjim odhodom na prvi porodniški dopust in v častitljivi družbi prof. dr. Edvarda Kovača (desno), teologa in filozofa Petra Kovačiča Peršina ter esejista, prevajalca in urednika Petra Pavla Bratine.
Obisk: Urška Perenič z literarnim zgodovinarjem, akademikom prof. dr. Francem Zadravcem (1925–2016), ob še enem od njegovih petkovih obiskov, ki so bili polni vedrine in veselja, v kabinetu 218 v drugem nadstropju Filozofske fakultete, kjer je bil nekoč tudi profesorjev delovni prostor.
Dr. Urška Perenič se zelo rada udeležuje strokovnih srečanj in dogodkov ob pomembnih obletnicah slovenskih pisateljev, kar se pogosto povezuje prav z njeno lokalno oz. pokrajinsko pripadnostjo. Ob tem jo prav tako pogosto poprosijo za izjave. Kot izredna profesorica za slovensko književnost, ki se v svojih predavanjih osredotoča tako na literarnoteoretske kot literarnozgodovinske vidike slovenske književnosti, tako predvsem navdušeno raziskuje v literarnih arhivih, piše, objavlja in skrbi za promocijo stroke v medijih. Občuduje zlasti književnost 19. stoletja. Če bi ji bilo dano živeti še enkrat in bi lahko izbirala, potem bi si izbrala prav 19. stoletje.
Zakojca: Pred domačijo Franceta Bevka v Zakojci v visokem poletu 2020, kjer je Urška Perenič nastopila kot slavnostna govornica ob dnevu odprtih vrat Bevkove domačije.
Dr. Urška Perenič je po strokovni in lahko bi rekli osebni plati "povezana" s slovenskimi pisateljicami in pisatelji. Je avtorica znanstvene monografije o prvem pomembnejšem slovenskem pripovedniku Josipu Jurčiču.
Dr. Urška Perenič je avtorica številnih znanstvenih razprav, znanstvene monografije in visokošolskega učbenika s področja empirične literarne vede, soavtorica znanstvenokritične izdaje pisemske korespondence tržaškega pisatelja Borisa Pahorja.
Obisk pri Borisu Pahorju: Urška Perenič in tržaški pisatelj Boris Pahor, ki jih na sliki štejeta 27 in 96, na delovnem srečanju v Baru Luxa na Proseku za namen priprave knjige Sončna ura: Pisemska korespondenca Borisa Pahorja in Marije Žagar (1961–1996).
Podpisovanje: Urška Perenič in tržaški pisatelj Boris Pahor ob podpisovanju knjige Sončna ura v dvorani Slovenske matice v Ljubljani.
Medialnost: Urška Perenič v Modri sobi Filozofske fakultete v Ljubljani v predkoronskih časih vodi konferenco Medialnost in literatura, ki jo je organizirala pod pokroviteljstvom Slovenskega društva za primerjalno književnost in v sodelovanju s Slavističnim društvom Slovenije. Na fotografiji se prek Skypa pogovarja s prof. dr. Klemensom Gruberjem z Inštituta za gledališče, film in medijsko znanost Univerze na Dunaju, ki se konference ni mogel udeležiti v živo, saj si je poškodoval nogo.
Angola, Urška Perenič:
"Iz misijona pri don Boscovih sestrah v Angoli (Luanda, Cacuaco), kamor sem se odpravila s skupino prostovoljcev poleti 2007."
Angola, Urška Perenič:
"Na fotografiji sem s skupino fantov, ki v misijonskem središču obiskujejo šolo, v času popoldanskih aktivnosti v barvah držav sveta krasimo morske školjke, nabrane na bližnji obali."
Kakšne želje ima dr. Urška Perenič?
"Med nenavadnimi željami, ki bi jih rada nekoč uresničila, so kuharski tečaj iz priprave indijske hrane (sicer rada kuham), tečaj golfa in parfumeristike (preveč za eno življenje?). Ne bi se spet branila niti potovanja na Vzhod, izmed velikih mest pa me je doslej daleč najbolj navdušila verjetno ena najbolj nenavadnih držav na svetu, Singapur, ob kateri marsikdo najprej pomisli na razno razne predpise, zame pa je to čudovita dežela orhidej in tropskega cvetja, visokih stolpnic (brez vsakega negativnega prizvoka), zelo urejena in obenem izjemno pisana dežela nadvse prijaznih ljudi."
907 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
"Konjiček, ki ga lahko najbolj uresničujem, je branje," pravi dr. Urška Perenič
Dr. Urška Perenič je na ljubljanski filozofski fakulteti študirala germanistiko in slavistiko ter se med študijem še bolj navdušila nad literaturo in literarno vedo. Zato se je takoj vpisala na znanstveni magisterij literarnih ved, potem pa ji je bil odobren neposredni prehod na doktorski študij, ki ga je končala s šestindvajsetimi leti in postala doktorica znanosti s področja literarnih ved. Tja segajo tudi začetki njene akademske kariere na Univerzi v Ljubljani. Hkrati je več let predavala na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Že med univerzitetnim študijem je s štipendijo Nemške akademske službe za izmenjavo odšla na Nemško, kjer se je nekaj časa izpopolnjevala tudi po opravljenem doktoratu. Predavala je na več akademskih institucijah v tujini, med drugim v Zagrebu, Pragi in Tübingenu. Dr. Urška Perenič je gostja v oddaji Razkošje v glavi.
Z medvedkom, Urška Perenič:
"Na fotografiji z medvedkom sem stara eno leto, posneta je bila decembra 1983."
Otroštvo, Urška Perenič:
"Na tej fotografiji pa sem stara skorajda tri leta in pol, posneta je bila namreč 1. maja 1986. Na njej recitiram, bržda eno od tistih iz knjigice Pojte, pojte drobne ptice, ki sem jo še mlajša kot na sliki znala na izust."
Dr. Urška Perenič je slovenska literarna zgodovinarka in teoretičarka, univerzitetna profesorica, strokovnjakinja za empirično literarno vedo in sistemsko teorijo literature. Ta mogoče zapleten naziv pomeni, da se raziskovalno ukvarja z literaturo, ki jo razume kot družbeni sistem, to se pravi, da je ne zanimajo samo besedila, ampak tudi vse dejavnosti, ki so povezane z literaturo. Poenostavljeno rečeno, zanimajo jo tisti, ki se z literaturo ukvarjajo, od ustvarjalca do bralca. Naša gostja tudi s ponosom pove, da prihaja s Prema.
Še posebej ponosna je na svojo gostujočo profesuro na Inštitutu za slavistiko Univerze na Dunaju v zimskem semestru študijskega leta 2012/13. Bivanje v cesarskem mestu se ji je posebej vrezalo v spomin zaradi omamnega vonja pečenih maronov in praženih mandljev, ki jih na dunajskih ulicah prodajajo jeseni in pozimi, ter nenehnega prebiranja del avstrijskih pisateljev, med njimi Josepha Rotha in Roberta Musila, ki je na poseben način povezan s Postojno, kjer se je ukoreninila tudi sama.
Dr. Urška Perenič je bila znanstvena sodelavka pri mednarodnih raziskovalnih projektih Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška in Encyclopedia of Romantic Nationalism in Europe ter domačih raziskovalnih projektih Prostor slovenske literarne kulture, Nacionalni pesniki in kulturni svetniki ter Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju pod vodstvom ZRC SAZU.
Galway: Urška Perenič ob priložnosti kongresa v Galwayu, na katerem ji je družbo delala tudi družina. Na fotografiji pa ji družbo delata Oscar Wilde in estonski pisatelj Eduard Vilde (broneni skulpturi).
Dr. Urška Perenič je tudi avtorica zelo zanimive in odmevne faksimilirane znanstvenokritične izdaje prvega slovenskega dnevniškega romana Luize Pesjakove Beatin dnevnik.
Beatin dnevnik: Urška Perenič med predstavitvijo znanstvenokritične izdaje prvega slovenskega družinskega romana Beatin dnevnik Luize Pesjakove (1828–1898) in s podobo ljube pisateljice v rokah na rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, kamor sploh rada in veliko zahaja za študijske namene.
Nedavno ji je Študentski svet Filozofske fakultete podelil priznanje za nadpovprečno pedagoško delo, ob prejetju katerega je spomnila na zamisel velikega Alexandra von Humboldta, ki jo goji tudi sama, in pravi, da mora univerzitetnega profesorja odlikovati predvsem samostojno znanstvenoraziskovalno delo.
Popotovanje: Na tradicionalnem slovenističnem Popotovanju iz Litije do Čateža v družbi študentov in kolegov. Urška Perenič je druga z leve strani, ob njej stoji kolega dr. Aleksander Bjelčevič, v prvi vrsti je hrvaški slovenist prof. dr. Zvonko Kovač z zagrebške Filozofske fakultete. Od leta 1958, sto let po izidu potopisa, je pohode za študente slavistike in slovenistike vodil profesor Anton Slodnjak, za njim Matjaž Kmecl, ki je leta 1987 uradno odprl markirano pot. Odtlej slovenisti organizirajo svoj pohod ločeno, na četrtek pred 11. novembrom ali po njem.
Literarna skupina: Urška Perenič v vlogi vodje literarne skupine, ki jo sestavljajo tuji študentje in profesorji slovenistike in slavistike ter prevajalci, na Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture v organizaciji Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik.
Seminar: Urška Perenič v vlogi lektorice.
Simpozij: Na simpoziju v spomin pesnika Vilija Steguja pred skorajšnjim odhodom na prvi porodniški dopust in v častitljivi družbi prof. dr. Edvarda Kovača (desno), teologa in filozofa Petra Kovačiča Peršina ter esejista, prevajalca in urednika Petra Pavla Bratine.
Obisk: Urška Perenič z literarnim zgodovinarjem, akademikom prof. dr. Francem Zadravcem (1925–2016), ob še enem od njegovih petkovih obiskov, ki so bili polni vedrine in veselja, v kabinetu 218 v drugem nadstropju Filozofske fakultete, kjer je bil nekoč tudi profesorjev delovni prostor.
Dr. Urška Perenič se zelo rada udeležuje strokovnih srečanj in dogodkov ob pomembnih obletnicah slovenskih pisateljev, kar se pogosto povezuje prav z njeno lokalno oz. pokrajinsko pripadnostjo. Ob tem jo prav tako pogosto poprosijo za izjave. Kot izredna profesorica za slovensko književnost, ki se v svojih predavanjih osredotoča tako na literarnoteoretske kot literarnozgodovinske vidike slovenske književnosti, tako predvsem navdušeno raziskuje v literarnih arhivih, piše, objavlja in skrbi za promocijo stroke v medijih. Občuduje zlasti književnost 19. stoletja. Če bi ji bilo dano živeti še enkrat in bi lahko izbirala, potem bi si izbrala prav 19. stoletje.
Zakojca: Pred domačijo Franceta Bevka v Zakojci v visokem poletu 2020, kjer je Urška Perenič nastopila kot slavnostna govornica ob dnevu odprtih vrat Bevkove domačije.
Dr. Urška Perenič je po strokovni in lahko bi rekli osebni plati "povezana" s slovenskimi pisateljicami in pisatelji. Je avtorica znanstvene monografije o prvem pomembnejšem slovenskem pripovedniku Josipu Jurčiču.
Dr. Urška Perenič je avtorica številnih znanstvenih razprav, znanstvene monografije in visokošolskega učbenika s področja empirične literarne vede, soavtorica znanstvenokritične izdaje pisemske korespondence tržaškega pisatelja Borisa Pahorja.
Obisk pri Borisu Pahorju: Urška Perenič in tržaški pisatelj Boris Pahor, ki jih na sliki štejeta 27 in 96, na delovnem srečanju v Baru Luxa na Proseku za namen priprave knjige Sončna ura: Pisemska korespondenca Borisa Pahorja in Marije Žagar (1961–1996).
Podpisovanje: Urška Perenič in tržaški pisatelj Boris Pahor ob podpisovanju knjige Sončna ura v dvorani Slovenske matice v Ljubljani.
Medialnost: Urška Perenič v Modri sobi Filozofske fakultete v Ljubljani v predkoronskih časih vodi konferenco Medialnost in literatura, ki jo je organizirala pod pokroviteljstvom Slovenskega društva za primerjalno književnost in v sodelovanju s Slavističnim društvom Slovenije. Na fotografiji se prek Skypa pogovarja s prof. dr. Klemensom Gruberjem z Inštituta za gledališče, film in medijsko znanost Univerze na Dunaju, ki se konference ni mogel udeležiti v živo, saj si je poškodoval nogo.
Angola, Urška Perenič:
"Iz misijona pri don Boscovih sestrah v Angoli (Luanda, Cacuaco), kamor sem se odpravila s skupino prostovoljcev poleti 2007."
Angola, Urška Perenič:
"Na fotografiji sem s skupino fantov, ki v misijonskem središču obiskujejo šolo, v času popoldanskih aktivnosti v barvah držav sveta krasimo morske školjke, nabrane na bližnji obali."
Kakšne želje ima dr. Urška Perenič?
"Med nenavadnimi željami, ki bi jih rada nekoč uresničila, so kuharski tečaj iz priprave indijske hrane (sicer rada kuham), tečaj golfa in parfumeristike (preveč za eno življenje?). Ne bi se spet branila niti potovanja na Vzhod, izmed velikih mest pa me je doslej daleč najbolj navdušila verjetno ena najbolj nenavadnih držav na svetu, Singapur, ob kateri marsikdo najprej pomisli na razno razne predpise, zame pa je to čudovita dežela orhidej in tropskega cvetja, visokih stolpnic (brez vsakega negativnega prizvoka), zelo urejena in obenem izjemno pisana dežela nadvse prijaznih ljudi."
»Moj oče in rodovi očetov pred njim so mi predali ne le modrost o vinu in marljivem delu, pač pa tudi ljubezen do tega koščka zemlje in hvaležnost za vse, kar nam ponuja – in kar lahko sama ponudim drugim. Vsem, ki cenijo pristno, z osebno noto pridelano vino. Vino zame ni poklic, je način življenja.« Tako je na svoji spletni strani Vinarstvo Šibav zapisala Dušica Šibav, ki je končala univerzitetni študij agronomije in diplomirala iz vinarstva – to pomeni, da je vinogradnica, vinarka, ki se z vinom ukvarja že od leta 1990, od leta 2003 pa zagovarja in uresničuje do narave prijazno pridelavo grozdja in kakovostnega, vrhunskega vina. Tega pridela v svojih vinogradih tik pod domačijo v Fojani, v srcu Goriških Brd. Dušica Šibav je gostja v oddaji Razkošje v glavi.
Ilustratorka ter otroška in mladinska pisateljica Jelka Godec Schmid je bila, kot sama poudarja, »z užitkom nagajiva učenka«, ki je rada na skrivaj spotikala sošolke, ko jih je učiteljica poklicala pred tablo. Sicer pa je bila odličnjakinja, ki je svoj prosti čas zapolnila z likovnim krožkom v Pionirskem domu ter z ritmiko in s pevskim zborom, za nameček pa je hodila tudi v glasbeno šolo, kjer se je učila igrati na flavto. Njena mama, Ančka Gošnik Godec, ki je prav tako ilustratorka, jo je poleg tega spodbujala tudi k branju in k risanju, pri čemer seveda Jelki ni bilo treba skrbeti za papir in barvice, pa tudi otroških knjig je bilo na domačih knjižnih policah vselej veliko. »Po končani gimnaziji je bil tako študij na likovni akademiji v Ljubljani pravzaprav samo nekakšno logično nadaljevanje poti, na katero sem stopila že v rani mladosti, na tej poti pa je zdaj za mano že več kot sto knjig, ki sem jih ilustrirala, ter tudi nekaj takšnih, ki sem jih sama napisala,« pravi Jelka Godec Schmidt.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Novinarsko pero Branka Sobana je že dolgo eno najbolj prepoznavnih in verodostojnih v slovenski medijski krajini. Kot zunanje-politični dopisnik časopisne hiše Delo je poročal z Bližnjega vzhoda, poročal je iz Rusije ter drugih bivših sovjetskih republik, dandanes se pogosto javlja iz Strasbourga, z zasedanj Sveta Evrope. Je tudi avtor dveh knjig intervjujev, s pomočjo katerih osvetljuje občutljive odnose med Zahodom, Rusijo in islamom, vendar pred svoj mikrofon še zdaleč ne vabi le ministrov ali diplomatov. Soban je namreč prepričan, da visoki vladni uradniki vsega sveta praviloma lažejo. Zato se redno pogovarja s pisatelji in znanstveniki, inženirji, zdravniki, pravniki in humanitarnimi delavci, z vsemi tistimi, skratka, ki lahko zares razkrijejo, kakšno je dejansko stanje v državah, o katerih poroča. To pa tudi kaže, da Sobanu ne gre samo za suho obveščanje, ampak verjame, da je novinarjeva ključna dolžnost, da zastavi svojo besedo za vse tiste, ki v kaosu pogosto krvave sodobne zgodovine, polne vojn, terorja, zatiranj in uporov, sistematično ostajajo brez lastnega glasu. Nekaj zgodb iz svoje bogate novinarske kariere je Branko Soban za tokratno Razkošje v glavi delil z Goranom Deklevom. Na tem mestu objavljamo razširjeno različico oddaje. foto: Goran Dekleva
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Peter Fister, doktor arhitekturnih znanosti, se je rodil leta 1940 v Celju. Njegova znanstvenoraziskovalna pot je izjemno zanimiva in bogata. V Sloveniji je uvedel metodologijo interdisciplinarnega načrtovanja revitalizacije arhitekturne dediščine, razvil je mednarodno primerljivo metodo dokumentiranja arhitekturnih spomenikov, ki so jo sprejeli tudi kot posebno dokumentacijo za potrebe Unescovega seznama svetovne kulturne dediščine. Vodil je izdelavo načrtov varstva in prenove več kot 40-ih spomeniško zaščitenih mestnih in vaških jeder v Sloveniji in po Evropi. Na Fakulteti za arhitekturo je ustanovil osnovni arhiv dokumentacije arhitekturne dediščine Slovenije, ki zajema 4.500 naselij in 35.000 stavb v Sloveniji in je zdaj v celoti prenesen v Državni arhiv Slovenije pod naslovom Korpus slovenske arhitekture. Veliko zanimanje pa je vzbudila ena izmed njegovih knjig: Arhitektura slovenskih protiturških taborov. Dr. Peter Fister je gost oddaje Razkošje v glavi.
»Kakšna je razlika med Slovenci in Američani? Tudi če se v naših spletnih medijih pojavi na primer poročilo o skakalni tekmi v Planici, se na forumu že na prvi strani pojavi razprava med ta belimi in ta rdečimi, v Ameriki pa se razprava med severom in jugom razvname šele na tretji strani.« Tako razmišlja dr. Aleš Gabrič z Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani in k temu doda še misel: »Ene same resnice ni in jaz bežim pred tistimi, ki pravijo, da jo poznajo.«
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Matjaž Šmalc je režiser, ki je že pred dobrim desetletjem obrnil hrbet bleščavi žarometov, ki osvetljujejo odrske deske po naših institucionalnih gledališčih, in se zapisal skrbi za razvoj ljubiteljskega teatra na Slovenskem. Tako danes pri Javnem skladu za kulturne dejavnosti bdi nad organizacijo ljubiteljskih gledaliških festivalov, srečanj in izobraževalnih delavnic. V tem smislu sicer mora precej energije vložiti v suhoparno administrativno delo, a pravi, da ta napor še zdaleč ni zaman. Ljubiteljsko gledališče po Šmalčevem prepričanju namreč skrbi za intelektualno rast in poglabljanje ustvarjalnih talentov mladih in starih na način, ki po svoje pravzaprav presega domet in moč profesionalnega gledališča. Pa tudi lokalne skupnosti, sredi katerih delujejo ljubiteljske gledališke skupine, so menda notranje trdneje povezane, kakor tiste, kjer takih skupin ni. Kakšna je torej skrivnostna moč sicer pogosto podcenjevanega ljubiteljskega gledališča in kako jo pomaga krepiti Matjaž Šmalc, smo preverjali v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem. Odajo je pripravil Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva Matjaža Šmalca
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Danes 85 – letni Drago Šauperl je pri 15 letih že statiral v Operi SNG Maribor, nato se mu je odprla pot med zboriste in žametni bariton v navezi z osebnostno radoživostjo mu je omogočil nastopanje po domačih in tujih odrih. Ljubezen ga je odpeljala v nemški Köln, kjer je še danes solist tamkajšnjega moškega pevskega zbora, ki goji tradicijo od leta 1842. Ves čas – dobrih 55 let – pa vsako leto prihaja na daljše počitnice v rojstno mesto in pravi, da ni boljšega kot v sončnem jutru ob Dravi med srkanjem kave prebrati časopis in opazovati ljudi. Njegovo življenje je polno in pestro, kot je pač lahko življenje nekoga, ki mu je med drugim uspelo s solističnim nastopom s pesmijo v kölnskem narečju v Pekingu navdušiti kitajsko občinstvo. Mariborčan Drago Šauperl – Šaupi bo gost tokratnega Razkošja v glavi. Z njim se bo pogovarjal Stane Kocutar.
"Z dediščino se je treba pogovarjati," je trditev, ki nekako najbolj označuje vsestranskega etnologa in umetnostnega zgodovinarja prof. dr. Vita Hazlerja. Pravi, da ko je delal inventuro svojega življenja, je ugotovil, da se je že sedemkrat preselil. Rodil se je v Mariboru, nato so živeli v Tepanjah, v Savinjski dolini, njegova mama je bila namreč učiteljica in včasih so učitelje večkrat prestavljali sem in tja po Sloveniji. Nato so se za nekaj let ustavili na Gomilskem, potem se je njegova pot nadaljevala v Celje, nato v Ljubljano in nazadnje v Horjul, kjer živi danes. Že od nekdaj ga je zanimala umetnost, zato se je najprej odločil za študij umetnostne zgodovine, ker pa se mu je to zdelo nekako preozko, se je na prigovarjanje prijatelja odločil še za študij etnologije. Sčasoma je postala etnologija njegov osrednji predmet, kjer "se je našel". Prof. dr. Vito Hazler je mož, ki prepriča s svojo pozitivnostjo, širokim, toplim nasmehom in voljo, ki je nalezljiva. To bomo spoznali tudi v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Kot režiserka se je podpisala pod več kot 15 gledaliških, opernih in lutkovnih predstav ter avtorskih projektov. Nekajkrat je bila tudi asistentka režije, vodila je gledališke delavnice, se sprehodila v filmski svet. 35-letna Yulia Roschina je vsestranska režiserka, ki svoje gledališke vizije za otroke in odrasle postavlja na različne odre od Kopra in Nove Gorice prek Ljubljane do Maribora, za zgled pa ima ruska gledališča. Odraščala je namreč v Moskvi, kjer je obiskovala baletne, operne in gledališke predstave.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Andrej Stermecki sam zase pravi, da je profesor, arhitekt, glasbenik, popotnik, ljubiteljski etnolog in animator. Pa ne vselej v tem vrstnem redu, še doda. Kot arhitekt in profesor umetnostne zgodovine je tako skušal dijakom vcepiti tudi zanimanje za nekatere manj znane kulture, ki jih je lahko sam spoznal med svojimi potepanji po vseh petih celinah sveta. Kot bobnar in glasbeni pedagog je v svoji glasbeni karieri uspešno sodeloval s skoraj dvema ducatoma domačih in tujih ansamblov. Kot svetovni popotnik, animator in ljubiteljski etnolog pa zdaj na svojh potopisnih predavanjih in učnih delavnicah predvsem osnovnošolcem rad pokaže, kako se recimo igra afriške bobne ali pa iz papirja izdela japonski origami. V oddajo Razkošje v glavi je Andreja Stermeckega povabil Dušan Berne.
Nataša Polajnar Frelih, magistrica umetnostne zgodovine in diplomirana etnologinja, je direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem v Stični. Doma je v Ljubljani. Iz etnologije je diplomirala leta 1990 z diplomsko nalogo »Razvoj amaterskega gledališča v Logatcu«. Dve leti kasneje je diplomirala še iz umetnostne zgodovine z diplomsko nalogo o ljubljanskem baročnem kamnoseku Mihaelu Kuši (Mihael Cussa), avtorju številnih zgodnjebaročnih črnih baročnih kamnitih oltarjev, prižnic in lavabojev na Kranjskem. Za diplomsko nalogo z naslovom »Mihael Cussa- Universae carnioliae lapicida et architectus« je dobila fakultetno Prešernovo nagrado.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
"Pretepi v parlamentih so stalnica zadnjih 150 let," pravi dr. Jure Gašparič, višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani. "Kako naelektreno je bilo nekdaj ozračje v dunajskem parlamentu, nam ilustrira recimo podatek, da so tja hodili tudi poslanci, ki so bili oboroženi z noži. V vsem obdobju našega parlamentarizma pa se nam je doslej vtisnila v spomin samo epizoda, ko je Jelko Kacin oplazil poslanskega kolega Iva Hvalico s časopisom po glavi." Doktorja Jureta Gašpariča, ki se raziskovalno osredotoča na slovensko in jugoslovansko politično zgodovino in se pri tem še posebej posveča zgodovini parlamentarzima, je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.
Neveljaven email naslov