Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Likar, Yeats, Umek, Lowe

13.04.2015


Oddajo začenjamo z zbirko kratke proze Igorja Likarja Sebi neznani, v nadaljevanju pa se bomo posvetili še prvemu zvezku Zbrane poezije Williama Butlerja Yeatsa, romanu Eveline Umek Sidrišča spomina in zgodovinskemu delu Keitha Lowa Podivjana celina. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Nives Kovač, Marica Škorjanec in Simon Popek.

Igor Likar: Sebi neznani (Franc-Franc, 2014)

Za Likarjevo prvo prozno knjigo Gora, čakajoča preroka je značilno nelinearno podajanje, pri čemer se naracija simbolno prepleta s postmodernističnimi postopki nizanja pripovednih niti. Prisotno je spogledovanje z absurdnimi percepcijami glavnih oseb, pa tudi navezovanje na nadrealistične prvine izpovedovanja. To daje Igorju Likarju posebno mesto v sodobni slovenski književnosti. Svoje like namreč sinhrono sooča tako s sabo kot z okoljem, v katero so umeščeni nekako umetno, pod prisilo, a brez poslanstva. Tako ti liki doživljajo nevsakdanje izkušnje, čeprav je njihovo življenje docela vsakdanje. Za prispodobo lahko služi mravljišče, katerega lega se spreminja, a organiziranost ostaja stalna in predvidljiva.

V novi knjigi z naslovom Sebi neznani je objavljenih pet kratkih proz. V primerjavi s prejšnjo knjigo je značilno, da prednjači izpoved v tretji osebi ednine, ki pa je uporabljena na tak način, da deluje kot prva oseba ednine. Opisi so namreč tako izdelani, da bralstvo liku pravzaprav gleda pod prste, tako rekoč v oči, skorajda sobiva z njim. Prva črtica ima naslov Obisk legende in je morda še v navezavi s tematiko prejšnje prozne knjige, saj opisuje vzpon na goro, v katerem glavni lik išče Zlatoroga. A že v tem prvem besedilu Igor Likar vpeljuje občutje, ki v naslednjih štirih besedilih povsem prevlada. To občutje je Vlado Žabot v spremni besedi z naslovom Iskanje identifikacijske zgodbe ali kod in kam s presežno zavestjo opisal z besedami: »V pričujočih Likarjevih novelah smo soočeni s subjektom, ki spričo svoje stiske, begavosti, obupa in vsemu temu navkljub neuklonljive presežne zavesti zaenkrat na najde ustreznega idejnega zavetja, ustrezno formalizirane gotovosti in z vsem tem dovolj trdne bivanjske iluzije.«

Prav zmuzljivost odnosa med subjektom in objektom, ki je v tem primeru osrednji lik v okolju, ki je zgolj posledica junakove percepcije in ne biva samo zase, je osrednje torišče pisateljevega zanimanja. Okolje oziroma kar življenje je potisnjeno na rob, ima celo šibkejši pomen kot ozadje ali podlaga za subjektiviziranje izkušenj, ki jih zapisuje. Za okus tega odlomek iz zadnjega besedila s pomenljivim naslovom Skozi labirint videza.

»Zunaj je bil siv, moker dan. Tak dan, v kakršnih ljudje v mestu, zaradi negotovih razpoloženj, izgubljamo občutek za svojo identiteto. Ko se nam zdi, da ima vse okoli nas že davno pred tem trenutkom določen potek in iztek, neki tok, ki drvi mimo nas in nas ne rabi. V nekakšen, nam iz neznanih razlogov namenjen, a vseeno še kako določen jutri, ki pride in se nam zgodi, kakršenkoli naj že je. Dan, ko se nam zdi, da se okoli nas dogaja nekakšen drug, vzporeden svet. In ki se dogaja tudi brez nas, čisto mimo nas.

In še zdaj premišljuje, kako se mu je tistega dne lahko vse to zgodilo.«

Nosilec sporočila, lik, ki vdano, skoraj nezavedno nosi tako naracijo kot tudi posledico, da narativnost zapada v pejorativnost oziroma margino, je lik, ki ne le da ne ve, kaj bi sam s seboj počel, ampak se tega niti ne sprašuje. Svoje bivanje percipira zgolj in samo v odnosu do naučenega, privzgojenega, navajenega, vcepljenega. Ta lik sicer ni nek mehanski konstrukt, ampak človek vsakdana, vendar tako zapleten v lasten monolog, da preprosto ne vidi možnosti, da obstaja izhod iz takšnega trpnega stanja. Pravzaprav tudi ne jadikuje, ne razglaša svojega položaja, niti čudi se mu ne, pač pa ga sprejema kot edino možnost. V nizanju teh opisov vedno istega lika se pokaže srhljivost, na katero silovito in prepričljivo kaže pisatelj. In lik, položen v zgodbe, ki to niti niso, je lik, s katerim se je težko identificirati, saj je razcefran na delčke sebe, na delčke, ki ga ne sestavljajo, na delčke, ki se med sabo ne privlačijo, ampak bivajo sami zase; tudi oddaljujejo se ne. Prispodoba na silo bi bila: plankton.

Igor Likar je pretanjen opisovalec naplavine, ki se ji reče človeškost. V njej se najde tudi nekaj človečnosti, a predvsem je sestavljena iz pokošenih in posušenih literarnih likov, ki jih je v slovenski in seveda svetovni književnosti na pretek. Tako izpostavljena lastnost pa en in isti lik naredi za sintagmo, ki zavezuje k temeljitemu razmisleku o smislu, o vzrokih in namenu življenja.

Andrej Lutman


S knjižnega trga

964 epizod


Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.

Likar, Yeats, Umek, Lowe

13.04.2015


Oddajo začenjamo z zbirko kratke proze Igorja Likarja Sebi neznani, v nadaljevanju pa se bomo posvetili še prvemu zvezku Zbrane poezije Williama Butlerja Yeatsa, romanu Eveline Umek Sidrišča spomina in zgodovinskemu delu Keitha Lowa Podivjana celina. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Nives Kovač, Marica Škorjanec in Simon Popek.

Igor Likar: Sebi neznani (Franc-Franc, 2014)

Za Likarjevo prvo prozno knjigo Gora, čakajoča preroka je značilno nelinearno podajanje, pri čemer se naracija simbolno prepleta s postmodernističnimi postopki nizanja pripovednih niti. Prisotno je spogledovanje z absurdnimi percepcijami glavnih oseb, pa tudi navezovanje na nadrealistične prvine izpovedovanja. To daje Igorju Likarju posebno mesto v sodobni slovenski književnosti. Svoje like namreč sinhrono sooča tako s sabo kot z okoljem, v katero so umeščeni nekako umetno, pod prisilo, a brez poslanstva. Tako ti liki doživljajo nevsakdanje izkušnje, čeprav je njihovo življenje docela vsakdanje. Za prispodobo lahko služi mravljišče, katerega lega se spreminja, a organiziranost ostaja stalna in predvidljiva.

V novi knjigi z naslovom Sebi neznani je objavljenih pet kratkih proz. V primerjavi s prejšnjo knjigo je značilno, da prednjači izpoved v tretji osebi ednine, ki pa je uporabljena na tak način, da deluje kot prva oseba ednine. Opisi so namreč tako izdelani, da bralstvo liku pravzaprav gleda pod prste, tako rekoč v oči, skorajda sobiva z njim. Prva črtica ima naslov Obisk legende in je morda še v navezavi s tematiko prejšnje prozne knjige, saj opisuje vzpon na goro, v katerem glavni lik išče Zlatoroga. A že v tem prvem besedilu Igor Likar vpeljuje občutje, ki v naslednjih štirih besedilih povsem prevlada. To občutje je Vlado Žabot v spremni besedi z naslovom Iskanje identifikacijske zgodbe ali kod in kam s presežno zavestjo opisal z besedami: »V pričujočih Likarjevih novelah smo soočeni s subjektom, ki spričo svoje stiske, begavosti, obupa in vsemu temu navkljub neuklonljive presežne zavesti zaenkrat na najde ustreznega idejnega zavetja, ustrezno formalizirane gotovosti in z vsem tem dovolj trdne bivanjske iluzije.«

Prav zmuzljivost odnosa med subjektom in objektom, ki je v tem primeru osrednji lik v okolju, ki je zgolj posledica junakove percepcije in ne biva samo zase, je osrednje torišče pisateljevega zanimanja. Okolje oziroma kar življenje je potisnjeno na rob, ima celo šibkejši pomen kot ozadje ali podlaga za subjektiviziranje izkušenj, ki jih zapisuje. Za okus tega odlomek iz zadnjega besedila s pomenljivim naslovom Skozi labirint videza.

»Zunaj je bil siv, moker dan. Tak dan, v kakršnih ljudje v mestu, zaradi negotovih razpoloženj, izgubljamo občutek za svojo identiteto. Ko se nam zdi, da ima vse okoli nas že davno pred tem trenutkom določen potek in iztek, neki tok, ki drvi mimo nas in nas ne rabi. V nekakšen, nam iz neznanih razlogov namenjen, a vseeno še kako določen jutri, ki pride in se nam zgodi, kakršenkoli naj že je. Dan, ko se nam zdi, da se okoli nas dogaja nekakšen drug, vzporeden svet. In ki se dogaja tudi brez nas, čisto mimo nas.

In še zdaj premišljuje, kako se mu je tistega dne lahko vse to zgodilo.«

Nosilec sporočila, lik, ki vdano, skoraj nezavedno nosi tako naracijo kot tudi posledico, da narativnost zapada v pejorativnost oziroma margino, je lik, ki ne le da ne ve, kaj bi sam s seboj počel, ampak se tega niti ne sprašuje. Svoje bivanje percipira zgolj in samo v odnosu do naučenega, privzgojenega, navajenega, vcepljenega. Ta lik sicer ni nek mehanski konstrukt, ampak človek vsakdana, vendar tako zapleten v lasten monolog, da preprosto ne vidi možnosti, da obstaja izhod iz takšnega trpnega stanja. Pravzaprav tudi ne jadikuje, ne razglaša svojega položaja, niti čudi se mu ne, pač pa ga sprejema kot edino možnost. V nizanju teh opisov vedno istega lika se pokaže srhljivost, na katero silovito in prepričljivo kaže pisatelj. In lik, položen v zgodbe, ki to niti niso, je lik, s katerim se je težko identificirati, saj je razcefran na delčke sebe, na delčke, ki ga ne sestavljajo, na delčke, ki se med sabo ne privlačijo, ampak bivajo sami zase; tudi oddaljujejo se ne. Prispodoba na silo bi bila: plankton.

Igor Likar je pretanjen opisovalec naplavine, ki se ji reče človeškost. V njej se najde tudi nekaj človečnosti, a predvsem je sestavljena iz pokošenih in posušenih literarnih likov, ki jih je v slovenski in seveda svetovni književnosti na pretek. Tako izpostavljena lastnost pa en in isti lik naredi za sintagmo, ki zavezuje k temeljitemu razmisleku o smislu, o vzrokih in namenu življenja.

Andrej Lutman


24.08.2015

S knjižnega trga

Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.


17.08.2015

Haiku, Toth, Wolf ...

Knjižna zbirka Haiku Krisztina Tóth: Piksel Christa Wolf: August Zbornik Meje slovenskega kulturnega prostora Recenzije so napisali Jure Kapun, Simona Kopinšek, Jasna Lasja in Iztok Ilich


17.08.2015

Haiku, Toth, Wolf ...

Knjižna zbirka Haiku Krisztina Tóth: Piksel Christa Wolf: August Zbornik Meje slovenskega kulturnega prostora Recenzije so napisali Jure Kapun, Simona Kopinšek, Jasna Lasja in Iztok Ilich


10.08.2015

Velikonja, Partljič, Pfeifer, Šorli

Nataša Velikonja: Ostani Tone Partljič: Sebastjan in most Jurij Pfeifer: Lovec na kobilice Maja Šorli: Slovenska postdramska pomlad Avtorji recenzij: Diana Pungeršič, Marica Škorjanec, Robi Šabec, Matej Bogataj


03.08.2015

Flisar, Peršolja, Frelih, Mastnak

Evald Flisar: Tam me boš našel Patricija Peršolja: Šinjorina Tone Frelih: Umor v galeriji Matjaž Mastnak: Poletne cvetlice Avtorji recenzij: Gabriela Babnik, Aljaž Koprivnikar, Andrej Lutman, Iztok Ilich


27.07.2015

Lipuš, Levokov, Franck, Nežmah

Cvetka Lipuš: Kaj smo, ko smo Milan Petek Levokov: Ljudje na burji Julia Franck: Ljubeznivec Bernard Nežmah: Pogovori z Merkujem Recenzije so napisali Nada Breznik, Maja Žvokelj, Urban Tarman in Robert Šabec.


20.07.2015

Kramberger, Cardoso, Svit, Banchig

Taja Kramberger: V tvojem objemu je prostor zame Dulce Maria Cardoso: Vrnitev Brina Svit: Slovenski obraz Giorgio Banchig: Benečija - ko se mala in velika zgdoovina srečata Avtorji recenzij: Anja Radaljac, Maja Žvokelj, Iztok Ilich, Robi Šabec


13.07.2015

Šalamun, Nin, Šteinbauer, Džamić

Tomaž Šalamun: Orgije Anais Nin: Hiša incesta Zoran Šteinbauer: Ljubezenski vrtiljak Lazar Džamić: Cvetličarna v Hiši cvetja Avtorji recenzij: Gabriela Babnik, Jasna Lasja, Simona Kopinšek, Matej Bogataj


13.07.2015

S knjižnega trga

Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.


06.07.2015

Mokrin, James, Meserko, More-Duncomb

Vida Mokrin Pauer: !!!Poezija=magija!!! Henry James: Zver v džungli Tadej Meserko: Prišepetovalec Svantevid Thomas More: Utopija Stephen Duncomb: Odprta utopija Avtorji recenzij: Tatjana Pregl Kobe, Kristina Jurkovič, Maša Ogrizek, Marija Švajncer


29.06.2015

Škrjanec, Lutman, Omerza

Tone Škrjanec: Sladke pogačice Andrej Lutman: Vitez zvite tvezi Igor Omerza: Veliki in dolgi pohod Nove revije Avtorji recenzij: Veronika Šoster, Aljaž Krivec, Iztok Ilich


29.06.2015

S knjižnega trga

Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.


22.06.2015

Vidmar, Munro, Lemaić, Mihurko Poniž

Maja Vidmar: Minute prednosti Alice Munro: Ljubo življenje Vesna Lemaić: Kokoška in ptiči Katja Mihurko Poniž: Zapisano z njenim peresom Avtorji recenzij: Peter Semolič, Katarina Mahnič, Urban Tarman, Alja Adam


15.06.2015

Filipčič, Pešut, Trifonov, Košuta

Emil Filipčič: Drame Barbara Pešut: Granit, žafran, Jurij Trifonov: Starec Miroslav Košuta: Zapisi na orošeno okno Recenzenti: Matej Bogataj, Simona Kopinšek, Miriam Drev, Robert Šabec


08.06.2015

Sosič, Marion, Karlin, Biedrzycka

Marko Sosič: Kratki roman o snegu in ljubezni Martin Marion: S.o.n.e.t.i. Alma Karlin: Magične zgodbe starega Egipta Katarina Šalamun Biedrzycka: Med Slovenijo in Poljsko Avtorji recenzij: Anja Radaljac, Diana Pungeršič, Miriam Drev, Tadej Meserko


08.06.2015

S knjižnega trga

V oddaji S knjižnega trga se bomo posvetili romanu Kratkemu romanu o snegu in ljubezni Marka Sosiča, Sonetom Martina Mariona, Magičnim zgodbam starega Egipta Alme Karlin in izboru člankov in razprav Katarine Šalamun Biedrzycke Med Slovenijo in Poljsko. O njih pišejo Anja Radaljac, Diana Pungeršič, Miriam Drev in Tadej Meserko. Redaktor Vlado Motnikar.


01.06.2015

Šarotar, Volarič, Tatarka, Riklin

Dušan Šarotar: Panorama Tinka Volarič: Krožnice večglasnih tišin Dominik Tatarka: Pleteni naslonjači Mihail Riklin: Svoboda in prepoved Recenzije so napisali Matej Bogataj, Veronika Šoster, Maja Žvokelj, Marija Švajncer


25.05.2015

S knjižnega trga

V oddaji S knjižnega trga nas danes čakajo zbirka pesmi v prozi Aleša Debeljaka Kako postati človek ter roman Kronika ptiča navijalca Harukija Murakamija in Zbornik za Ivanko Hergold v uredništvu Marije Pirjevec. Recenzije so napisali Anja Radaljac, Ana Geršak in Peter Kuhar. Redaktor Vlado Motnikar.


25.05.2015

Debeljak, Murakami, Hergold

Aleš Debeljak: Kako postati človek Haruki Murakami: Kronika ptiča navijalca ur. Marija Pirjevec: Zbornik za Ivanko Hergold Recenzije so napisali Anja Radaljac, Ana Geršak in Peter Kuhar


18.05.2015

Komelj, Levokov, Fabrio, Valentinčič

Miklavž Komelj: Noč je abstraktnejša kot n Milan Petek Levokov: Ujetniki monsuna Nedjeljko Fabrio: Urjenje v življenju Dejan Valentinčič: Slovenci v Reziji? Avtorji recenzij: Aljaž Koprivnikar, Mare Cestnik, Matej Bogataj, Iztok Ilich


Stran 24 od 49
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov