Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Likar, Yeats, Umek, Lowe

13.04.2015


Oddajo začenjamo z zbirko kratke proze Igorja Likarja Sebi neznani, v nadaljevanju pa se bomo posvetili še prvemu zvezku Zbrane poezije Williama Butlerja Yeatsa, romanu Eveline Umek Sidrišča spomina in zgodovinskemu delu Keitha Lowa Podivjana celina. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Nives Kovač, Marica Škorjanec in Simon Popek.

Igor Likar: Sebi neznani (Franc-Franc, 2014)

Za Likarjevo prvo prozno knjigo Gora, čakajoča preroka je značilno nelinearno podajanje, pri čemer se naracija simbolno prepleta s postmodernističnimi postopki nizanja pripovednih niti. Prisotno je spogledovanje z absurdnimi percepcijami glavnih oseb, pa tudi navezovanje na nadrealistične prvine izpovedovanja. To daje Igorju Likarju posebno mesto v sodobni slovenski književnosti. Svoje like namreč sinhrono sooča tako s sabo kot z okoljem, v katero so umeščeni nekako umetno, pod prisilo, a brez poslanstva. Tako ti liki doživljajo nevsakdanje izkušnje, čeprav je njihovo življenje docela vsakdanje. Za prispodobo lahko služi mravljišče, katerega lega se spreminja, a organiziranost ostaja stalna in predvidljiva.

V novi knjigi z naslovom Sebi neznani je objavljenih pet kratkih proz. V primerjavi s prejšnjo knjigo je značilno, da prednjači izpoved v tretji osebi ednine, ki pa je uporabljena na tak način, da deluje kot prva oseba ednine. Opisi so namreč tako izdelani, da bralstvo liku pravzaprav gleda pod prste, tako rekoč v oči, skorajda sobiva z njim. Prva črtica ima naslov Obisk legende in je morda še v navezavi s tematiko prejšnje prozne knjige, saj opisuje vzpon na goro, v katerem glavni lik išče Zlatoroga. A že v tem prvem besedilu Igor Likar vpeljuje občutje, ki v naslednjih štirih besedilih povsem prevlada. To občutje je Vlado Žabot v spremni besedi z naslovom Iskanje identifikacijske zgodbe ali kod in kam s presežno zavestjo opisal z besedami: »V pričujočih Likarjevih novelah smo soočeni s subjektom, ki spričo svoje stiske, begavosti, obupa in vsemu temu navkljub neuklonljive presežne zavesti zaenkrat na najde ustreznega idejnega zavetja, ustrezno formalizirane gotovosti in z vsem tem dovolj trdne bivanjske iluzije.«

Prav zmuzljivost odnosa med subjektom in objektom, ki je v tem primeru osrednji lik v okolju, ki je zgolj posledica junakove percepcije in ne biva samo zase, je osrednje torišče pisateljevega zanimanja. Okolje oziroma kar življenje je potisnjeno na rob, ima celo šibkejši pomen kot ozadje ali podlaga za subjektiviziranje izkušenj, ki jih zapisuje. Za okus tega odlomek iz zadnjega besedila s pomenljivim naslovom Skozi labirint videza.

»Zunaj je bil siv, moker dan. Tak dan, v kakršnih ljudje v mestu, zaradi negotovih razpoloženj, izgubljamo občutek za svojo identiteto. Ko se nam zdi, da ima vse okoli nas že davno pred tem trenutkom določen potek in iztek, neki tok, ki drvi mimo nas in nas ne rabi. V nekakšen, nam iz neznanih razlogov namenjen, a vseeno še kako določen jutri, ki pride in se nam zgodi, kakršenkoli naj že je. Dan, ko se nam zdi, da se okoli nas dogaja nekakšen drug, vzporeden svet. In ki se dogaja tudi brez nas, čisto mimo nas.

In še zdaj premišljuje, kako se mu je tistega dne lahko vse to zgodilo.«

Nosilec sporočila, lik, ki vdano, skoraj nezavedno nosi tako naracijo kot tudi posledico, da narativnost zapada v pejorativnost oziroma margino, je lik, ki ne le da ne ve, kaj bi sam s seboj počel, ampak se tega niti ne sprašuje. Svoje bivanje percipira zgolj in samo v odnosu do naučenega, privzgojenega, navajenega, vcepljenega. Ta lik sicer ni nek mehanski konstrukt, ampak človek vsakdana, vendar tako zapleten v lasten monolog, da preprosto ne vidi možnosti, da obstaja izhod iz takšnega trpnega stanja. Pravzaprav tudi ne jadikuje, ne razglaša svojega položaja, niti čudi se mu ne, pač pa ga sprejema kot edino možnost. V nizanju teh opisov vedno istega lika se pokaže srhljivost, na katero silovito in prepričljivo kaže pisatelj. In lik, položen v zgodbe, ki to niti niso, je lik, s katerim se je težko identificirati, saj je razcefran na delčke sebe, na delčke, ki ga ne sestavljajo, na delčke, ki se med sabo ne privlačijo, ampak bivajo sami zase; tudi oddaljujejo se ne. Prispodoba na silo bi bila: plankton.

Igor Likar je pretanjen opisovalec naplavine, ki se ji reče človeškost. V njej se najde tudi nekaj človečnosti, a predvsem je sestavljena iz pokošenih in posušenih literarnih likov, ki jih je v slovenski in seveda svetovni književnosti na pretek. Tako izpostavljena lastnost pa en in isti lik naredi za sintagmo, ki zavezuje k temeljitemu razmisleku o smislu, o vzrokih in namenu življenja.

Andrej Lutman


S knjižnega trga

964 epizod


Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.

Likar, Yeats, Umek, Lowe

13.04.2015


Oddajo začenjamo z zbirko kratke proze Igorja Likarja Sebi neznani, v nadaljevanju pa se bomo posvetili še prvemu zvezku Zbrane poezije Williama Butlerja Yeatsa, romanu Eveline Umek Sidrišča spomina in zgodovinskemu delu Keitha Lowa Podivjana celina. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Nives Kovač, Marica Škorjanec in Simon Popek.

Igor Likar: Sebi neznani (Franc-Franc, 2014)

Za Likarjevo prvo prozno knjigo Gora, čakajoča preroka je značilno nelinearno podajanje, pri čemer se naracija simbolno prepleta s postmodernističnimi postopki nizanja pripovednih niti. Prisotno je spogledovanje z absurdnimi percepcijami glavnih oseb, pa tudi navezovanje na nadrealistične prvine izpovedovanja. To daje Igorju Likarju posebno mesto v sodobni slovenski književnosti. Svoje like namreč sinhrono sooča tako s sabo kot z okoljem, v katero so umeščeni nekako umetno, pod prisilo, a brez poslanstva. Tako ti liki doživljajo nevsakdanje izkušnje, čeprav je njihovo življenje docela vsakdanje. Za prispodobo lahko služi mravljišče, katerega lega se spreminja, a organiziranost ostaja stalna in predvidljiva.

V novi knjigi z naslovom Sebi neznani je objavljenih pet kratkih proz. V primerjavi s prejšnjo knjigo je značilno, da prednjači izpoved v tretji osebi ednine, ki pa je uporabljena na tak način, da deluje kot prva oseba ednine. Opisi so namreč tako izdelani, da bralstvo liku pravzaprav gleda pod prste, tako rekoč v oči, skorajda sobiva z njim. Prva črtica ima naslov Obisk legende in je morda še v navezavi s tematiko prejšnje prozne knjige, saj opisuje vzpon na goro, v katerem glavni lik išče Zlatoroga. A že v tem prvem besedilu Igor Likar vpeljuje občutje, ki v naslednjih štirih besedilih povsem prevlada. To občutje je Vlado Žabot v spremni besedi z naslovom Iskanje identifikacijske zgodbe ali kod in kam s presežno zavestjo opisal z besedami: »V pričujočih Likarjevih novelah smo soočeni s subjektom, ki spričo svoje stiske, begavosti, obupa in vsemu temu navkljub neuklonljive presežne zavesti zaenkrat na najde ustreznega idejnega zavetja, ustrezno formalizirane gotovosti in z vsem tem dovolj trdne bivanjske iluzije.«

Prav zmuzljivost odnosa med subjektom in objektom, ki je v tem primeru osrednji lik v okolju, ki je zgolj posledica junakove percepcije in ne biva samo zase, je osrednje torišče pisateljevega zanimanja. Okolje oziroma kar življenje je potisnjeno na rob, ima celo šibkejši pomen kot ozadje ali podlaga za subjektiviziranje izkušenj, ki jih zapisuje. Za okus tega odlomek iz zadnjega besedila s pomenljivim naslovom Skozi labirint videza.

»Zunaj je bil siv, moker dan. Tak dan, v kakršnih ljudje v mestu, zaradi negotovih razpoloženj, izgubljamo občutek za svojo identiteto. Ko se nam zdi, da ima vse okoli nas že davno pred tem trenutkom določen potek in iztek, neki tok, ki drvi mimo nas in nas ne rabi. V nekakšen, nam iz neznanih razlogov namenjen, a vseeno še kako določen jutri, ki pride in se nam zgodi, kakršenkoli naj že je. Dan, ko se nam zdi, da se okoli nas dogaja nekakšen drug, vzporeden svet. In ki se dogaja tudi brez nas, čisto mimo nas.

In še zdaj premišljuje, kako se mu je tistega dne lahko vse to zgodilo.«

Nosilec sporočila, lik, ki vdano, skoraj nezavedno nosi tako naracijo kot tudi posledico, da narativnost zapada v pejorativnost oziroma margino, je lik, ki ne le da ne ve, kaj bi sam s seboj počel, ampak se tega niti ne sprašuje. Svoje bivanje percipira zgolj in samo v odnosu do naučenega, privzgojenega, navajenega, vcepljenega. Ta lik sicer ni nek mehanski konstrukt, ampak človek vsakdana, vendar tako zapleten v lasten monolog, da preprosto ne vidi možnosti, da obstaja izhod iz takšnega trpnega stanja. Pravzaprav tudi ne jadikuje, ne razglaša svojega položaja, niti čudi se mu ne, pač pa ga sprejema kot edino možnost. V nizanju teh opisov vedno istega lika se pokaže srhljivost, na katero silovito in prepričljivo kaže pisatelj. In lik, položen v zgodbe, ki to niti niso, je lik, s katerim se je težko identificirati, saj je razcefran na delčke sebe, na delčke, ki ga ne sestavljajo, na delčke, ki se med sabo ne privlačijo, ampak bivajo sami zase; tudi oddaljujejo se ne. Prispodoba na silo bi bila: plankton.

Igor Likar je pretanjen opisovalec naplavine, ki se ji reče človeškost. V njej se najde tudi nekaj človečnosti, a predvsem je sestavljena iz pokošenih in posušenih literarnih likov, ki jih je v slovenski in seveda svetovni književnosti na pretek. Tako izpostavljena lastnost pa en in isti lik naredi za sintagmo, ki zavezuje k temeljitemu razmisleku o smislu, o vzrokih in namenu življenja.

Andrej Lutman


26.06.2017

Novak, Rupel, Repe in Kerec

Boris A. Novak: Bivališča duš Dimitrij Rupel: Železo in žamet ali od kulture do države Božo Repe in Darja Kerec Slovenija, moja dežela. Recenzije so napisali Aljaž Koprivnikar, Tadej Meserko in Iztok Ilich.


19.06.2017

Schnabl, Porenta, Tartt, Močnik

Ana Schnabl: Razvezani Ana Porenta: Deklice Donna Tartt: Skrivna zgodovina Rastko Močnik: Potepuški spisi Recenzije so napisali Veronika Šoster, Tatjana Pregl Kobe, Nina Gostiša in Marija Švajncer.


12.06.2017

S knjižnega trga - Tomažin

Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.


05.06.2017

Lapuh Maležič, Kostnapfel, Modiano, ur. Dović

Jedrt Lapuh Maležič: Bojne barve Marija Kostnapfel Pesmi Patrick Modiano Da se ne izgubiš tu okrog ur. Marijan Dović: Kulturni svetniki in kanonizacija Recenzije so napisali Martina Potisk, Lev Detela, Mare Cestnik in Tadej Meserko.


29.05.2017

Medved, Alexis, Hughes-Hallett

Andrej Medved: Muca – La Chatte André Alexis: Petnajst psov Lucy Hughes-Hallett: Ščuka : Gabriele D'Annunzio : pesnik, zapeljivec in vojni pridigar Recenzije so napisali Veronika Šoster, Katarina Mahnič in Matej Bogataj.


22.05.2017

Lenko, Drab, Frey, Benjamin

Davorin Lenko: Postopoma zapuščati Misantropolis Mitja Drab: Nočne živali Damir Zlatar Frey: Kristalni kardinal Walter Benjamin: Usoda in značaj Recenzije so napisali Matej Bogataj, Martina Potisk, Andrej Lutman in Marija Švajncer.


15.05.2017

Kralj, Taufer, Pavličić. Hlebš

Gašper Kralj: Rok trajanja Veno Taufer: Telemahovi komentarji Pavao Pavličić: Donava Jože Hlebš: Filozofija narave : filozofska kozmologija. Recenzije so napisali Ana Geršak, Zarja Vršič, Katarina Mahnič in Goran Potočnik Černe.


08.05.2017

Jančar, Gregorin, Houellebecq, Scurati

Drago Jančar: In ljubezen tudi Janez Gregorin: Zavetje v pečevju Michel Houellebecq: Podreditev Antonio Scurati: Nezvesti oče. Recenzije so napisale Gabriela Babnik, Marica Škorjanec, Maja Žvokelj in Jasna Lasja.


01.05.2017

Marković, Kozinc, Shafak, Möderndorfer

Tomislav Marković: Nepotrebne izbrisati Darinka Kozinc: Les Goriciennes Elif Shafak: Čast ur. I. Slavec Gradišnik in J. Hudales: Kar ustvariš, ostane. Svetu cvet, tebi rane Recenzije so napisali Tatjana Pregl Kobe, Lev Detela, Jasna Lasja in Milan Vogel.


24.04.2017

Dobnik, Opazovani, Strutz, Paternu

Ivan Dobnik: Magični pesniški izreki 5 avtorjev: Opazovani Jože Strutz: Sanjska dežela Boris Paternu: Premisleki o književnosti in jeziku. Recenzije so napisali Cvetka Bevc, Aljaž Krivec, Lev Detela in Matej Bogataj.


17.04.2017

Hribar, Bilosnić, Nadrag, Pelikan

Tine Hribar: Nesmrtnost in neumrljivost, 1. del Tomislav Marijan Bilosnić: Molitve Katarina Nadrag: Poslušaj me, tebi pojem Egon Pelikan: Tone Kralj in prostor meje. Recenzije so napisali Martin Lipovšek, Diana Pungeršič, Gaja Pöschl in Iztok Ilich.


10.04.2017

Djilas, Urošević, Podstenšek, Kapelski pasijon

Ivan Djilas: Hiša Vlado Urošević: Nevarne svečanosti Tomo Podstenšek: Papir, kamen, škarje Kapelski pasijon. Recenzije so napisali Jasna Lasja, Aljaž Krivec, Marica Škorjanec in Iztok Ilich.


03.04.2017

Hočevar, Tomaš. Kureishi, Sachs

Andrej Hočevar: Dvojno življenje Marko Tomaš: Črni molitvenik Hanif Kureishi: Zadnja beseda Oliverja Sacksa: V pogonu in Hvaležnost. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Gregor Podlogar, Veronika Šoster in Marija Švajncer.


27.03.2017

Stepančič, Koban, Rugelj

Lucija Stepančič: Tramvajkomanda, oddelek za pritožbe Dejan Koban: Frekvence votlih prostorov Samo Rugelj: Na dolge proge Recenzije so napisali Ana Geršak, Marko Elsner Grošelj in Matej Bogataj.


20.03.2017

Korun, Ferlinghetti, Ko Un, Pibernik

Barbara Korun: Vmes Lawrence Ferlinghetti: Prvo in zadnje vsega Ko Un: Pišem v zrak France Pibernik: Pozni november za pesnika. Recenzije so napisali Stanislava Chrobáková Repar, Aljaž Koprivnikar, Tanja Petrič in Andrej Arko.


13.03.2017

Dintinjana, Jerofejev, Atxaga, Suhadolc

Veronika Dintinjana: V suhem doku Viktor Jerofejev Telo Bernardo Atxaga: Dnevi Nevade Janez Suhadolc: Ljubi se mi ne, smisla nima, nehati ne morem. Recenzije so napisali Veronika Šoster, Mare Cestnik, Matej Bogataj in Iza Pevec.


06.03.2017

Ihan, Pestotnik, Marojević, Brecelj

Alojz Ihan: Čas nesmrtnosti Aljaž Pestotnik: Smeji naj se vesolje Igor Marojević: Mamina roka Martin Brecelj: Anatomija političnega zločina Recenzije so napisali Tadeja Krečič, Aljaž Krivec, Lev Detela in Iztok Ilich.


27.02.2017

Rezman, Kusterle, Enard

Peter Rezman: Barbara in Krištof Jernej Kusterle: Tipkopisi: Geneza Mathias Enard: Pripoveduj jim o bitkah, kraljih in slonih. Recenzije so napisali Goran Potočnik Černe, Andrej Lutman in Marko Elsner Grošelj.


20.02.2017

Osojnik, Kosi, Oksanen, Rumiz

Iztok Osojnik: Hamlet Gregor Kosi: Celica št. 2 Sofi Oksanen: Ko golobice izginejo Paolo Rumiz: Kot konji, ki spijo stoje Recenzije so napisali Aljaž Koprivnikar, Rok Bozovičar, Mare Cestnik in Maja Žvokelj.


13.02.2017

Čuk, Dodlek, Bulgakov, Jesenšek

Marij Čuk: Molk koloradskih hroščev Tone Dodlek: Tilak Mihail Bulgakov: Morfij in druge zgodbe Marko Jesenšek: Slovenski jezik v visokem šolstvu, literaturi in kulturi Recenzije so napisali Nada Breznik, Andrej Lutman, Mare Cestnik in Marija Švajncer.


Stran 19 od 49
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov