Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Oddajo začenjamo z zbirko kratke proze Igorja Likarja Sebi neznani, v nadaljevanju pa se bomo posvetili še prvemu zvezku Zbrane poezije Williama Butlerja Yeatsa, romanu Eveline Umek Sidrišča spomina in zgodovinskemu delu Keitha Lowa Podivjana celina. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Nives Kovač, Marica Škorjanec in Simon Popek.
Igor Likar: Sebi neznani (Franc-Franc, 2014)
Za Likarjevo prvo prozno knjigo Gora, čakajoča preroka je značilno nelinearno podajanje, pri čemer se naracija simbolno prepleta s postmodernističnimi postopki nizanja pripovednih niti. Prisotno je spogledovanje z absurdnimi percepcijami glavnih oseb, pa tudi navezovanje na nadrealistične prvine izpovedovanja. To daje Igorju Likarju posebno mesto v sodobni slovenski književnosti. Svoje like namreč sinhrono sooča tako s sabo kot z okoljem, v katero so umeščeni nekako umetno, pod prisilo, a brez poslanstva. Tako ti liki doživljajo nevsakdanje izkušnje, čeprav je njihovo življenje docela vsakdanje. Za prispodobo lahko služi mravljišče, katerega lega se spreminja, a organiziranost ostaja stalna in predvidljiva.
V novi knjigi z naslovom Sebi neznani je objavljenih pet kratkih proz. V primerjavi s prejšnjo knjigo je značilno, da prednjači izpoved v tretji osebi ednine, ki pa je uporabljena na tak način, da deluje kot prva oseba ednine. Opisi so namreč tako izdelani, da bralstvo liku pravzaprav gleda pod prste, tako rekoč v oči, skorajda sobiva z njim. Prva črtica ima naslov Obisk legende in je morda še v navezavi s tematiko prejšnje prozne knjige, saj opisuje vzpon na goro, v katerem glavni lik išče Zlatoroga. A že v tem prvem besedilu Igor Likar vpeljuje občutje, ki v naslednjih štirih besedilih povsem prevlada. To občutje je Vlado Žabot v spremni besedi z naslovom Iskanje identifikacijske zgodbe ali kod in kam s presežno zavestjo opisal z besedami: »V pričujočih Likarjevih novelah smo soočeni s subjektom, ki spričo svoje stiske, begavosti, obupa in vsemu temu navkljub neuklonljive presežne zavesti zaenkrat na najde ustreznega idejnega zavetja, ustrezno formalizirane gotovosti in z vsem tem dovolj trdne bivanjske iluzije.«
Prav zmuzljivost odnosa med subjektom in objektom, ki je v tem primeru osrednji lik v okolju, ki je zgolj posledica junakove percepcije in ne biva samo zase, je osrednje torišče pisateljevega zanimanja. Okolje oziroma kar življenje je potisnjeno na rob, ima celo šibkejši pomen kot ozadje ali podlaga za subjektiviziranje izkušenj, ki jih zapisuje. Za okus tega odlomek iz zadnjega besedila s pomenljivim naslovom Skozi labirint videza.
»Zunaj je bil siv, moker dan. Tak dan, v kakršnih ljudje v mestu, zaradi negotovih razpoloženj, izgubljamo občutek za svojo identiteto. Ko se nam zdi, da ima vse okoli nas že davno pred tem trenutkom določen potek in iztek, neki tok, ki drvi mimo nas in nas ne rabi. V nekakšen, nam iz neznanih razlogov namenjen, a vseeno še kako določen jutri, ki pride in se nam zgodi, kakršenkoli naj že je. Dan, ko se nam zdi, da se okoli nas dogaja nekakšen drug, vzporeden svet. In ki se dogaja tudi brez nas, čisto mimo nas.
In še zdaj premišljuje, kako se mu je tistega dne lahko vse to zgodilo.«
Nosilec sporočila, lik, ki vdano, skoraj nezavedno nosi tako naracijo kot tudi posledico, da narativnost zapada v pejorativnost oziroma margino, je lik, ki ne le da ne ve, kaj bi sam s seboj počel, ampak se tega niti ne sprašuje. Svoje bivanje percipira zgolj in samo v odnosu do naučenega, privzgojenega, navajenega, vcepljenega. Ta lik sicer ni nek mehanski konstrukt, ampak človek vsakdana, vendar tako zapleten v lasten monolog, da preprosto ne vidi možnosti, da obstaja izhod iz takšnega trpnega stanja. Pravzaprav tudi ne jadikuje, ne razglaša svojega položaja, niti čudi se mu ne, pač pa ga sprejema kot edino možnost. V nizanju teh opisov vedno istega lika se pokaže srhljivost, na katero silovito in prepričljivo kaže pisatelj. In lik, položen v zgodbe, ki to niti niso, je lik, s katerim se je težko identificirati, saj je razcefran na delčke sebe, na delčke, ki ga ne sestavljajo, na delčke, ki se med sabo ne privlačijo, ampak bivajo sami zase; tudi oddaljujejo se ne. Prispodoba na silo bi bila: plankton.
Igor Likar je pretanjen opisovalec naplavine, ki se ji reče človeškost. V njej se najde tudi nekaj človečnosti, a predvsem je sestavljena iz pokošenih in posušenih literarnih likov, ki jih je v slovenski in seveda svetovni književnosti na pretek. Tako izpostavljena lastnost pa en in isti lik naredi za sintagmo, ki zavezuje k temeljitemu razmisleku o smislu, o vzrokih in namenu življenja.
Andrej Lutman
964 epizod
Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.
Oddajo začenjamo z zbirko kratke proze Igorja Likarja Sebi neznani, v nadaljevanju pa se bomo posvetili še prvemu zvezku Zbrane poezije Williama Butlerja Yeatsa, romanu Eveline Umek Sidrišča spomina in zgodovinskemu delu Keitha Lowa Podivjana celina. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Nives Kovač, Marica Škorjanec in Simon Popek.
Igor Likar: Sebi neznani (Franc-Franc, 2014)
Za Likarjevo prvo prozno knjigo Gora, čakajoča preroka je značilno nelinearno podajanje, pri čemer se naracija simbolno prepleta s postmodernističnimi postopki nizanja pripovednih niti. Prisotno je spogledovanje z absurdnimi percepcijami glavnih oseb, pa tudi navezovanje na nadrealistične prvine izpovedovanja. To daje Igorju Likarju posebno mesto v sodobni slovenski književnosti. Svoje like namreč sinhrono sooča tako s sabo kot z okoljem, v katero so umeščeni nekako umetno, pod prisilo, a brez poslanstva. Tako ti liki doživljajo nevsakdanje izkušnje, čeprav je njihovo življenje docela vsakdanje. Za prispodobo lahko služi mravljišče, katerega lega se spreminja, a organiziranost ostaja stalna in predvidljiva.
V novi knjigi z naslovom Sebi neznani je objavljenih pet kratkih proz. V primerjavi s prejšnjo knjigo je značilno, da prednjači izpoved v tretji osebi ednine, ki pa je uporabljena na tak način, da deluje kot prva oseba ednine. Opisi so namreč tako izdelani, da bralstvo liku pravzaprav gleda pod prste, tako rekoč v oči, skorajda sobiva z njim. Prva črtica ima naslov Obisk legende in je morda še v navezavi s tematiko prejšnje prozne knjige, saj opisuje vzpon na goro, v katerem glavni lik išče Zlatoroga. A že v tem prvem besedilu Igor Likar vpeljuje občutje, ki v naslednjih štirih besedilih povsem prevlada. To občutje je Vlado Žabot v spremni besedi z naslovom Iskanje identifikacijske zgodbe ali kod in kam s presežno zavestjo opisal z besedami: »V pričujočih Likarjevih novelah smo soočeni s subjektom, ki spričo svoje stiske, begavosti, obupa in vsemu temu navkljub neuklonljive presežne zavesti zaenkrat na najde ustreznega idejnega zavetja, ustrezno formalizirane gotovosti in z vsem tem dovolj trdne bivanjske iluzije.«
Prav zmuzljivost odnosa med subjektom in objektom, ki je v tem primeru osrednji lik v okolju, ki je zgolj posledica junakove percepcije in ne biva samo zase, je osrednje torišče pisateljevega zanimanja. Okolje oziroma kar življenje je potisnjeno na rob, ima celo šibkejši pomen kot ozadje ali podlaga za subjektiviziranje izkušenj, ki jih zapisuje. Za okus tega odlomek iz zadnjega besedila s pomenljivim naslovom Skozi labirint videza.
»Zunaj je bil siv, moker dan. Tak dan, v kakršnih ljudje v mestu, zaradi negotovih razpoloženj, izgubljamo občutek za svojo identiteto. Ko se nam zdi, da ima vse okoli nas že davno pred tem trenutkom določen potek in iztek, neki tok, ki drvi mimo nas in nas ne rabi. V nekakšen, nam iz neznanih razlogov namenjen, a vseeno še kako določen jutri, ki pride in se nam zgodi, kakršenkoli naj že je. Dan, ko se nam zdi, da se okoli nas dogaja nekakšen drug, vzporeden svet. In ki se dogaja tudi brez nas, čisto mimo nas.
In še zdaj premišljuje, kako se mu je tistega dne lahko vse to zgodilo.«
Nosilec sporočila, lik, ki vdano, skoraj nezavedno nosi tako naracijo kot tudi posledico, da narativnost zapada v pejorativnost oziroma margino, je lik, ki ne le da ne ve, kaj bi sam s seboj počel, ampak se tega niti ne sprašuje. Svoje bivanje percipira zgolj in samo v odnosu do naučenega, privzgojenega, navajenega, vcepljenega. Ta lik sicer ni nek mehanski konstrukt, ampak človek vsakdana, vendar tako zapleten v lasten monolog, da preprosto ne vidi možnosti, da obstaja izhod iz takšnega trpnega stanja. Pravzaprav tudi ne jadikuje, ne razglaša svojega položaja, niti čudi se mu ne, pač pa ga sprejema kot edino možnost. V nizanju teh opisov vedno istega lika se pokaže srhljivost, na katero silovito in prepričljivo kaže pisatelj. In lik, položen v zgodbe, ki to niti niso, je lik, s katerim se je težko identificirati, saj je razcefran na delčke sebe, na delčke, ki ga ne sestavljajo, na delčke, ki se med sabo ne privlačijo, ampak bivajo sami zase; tudi oddaljujejo se ne. Prispodoba na silo bi bila: plankton.
Igor Likar je pretanjen opisovalec naplavine, ki se ji reče človeškost. V njej se najde tudi nekaj človečnosti, a predvsem je sestavljena iz pokošenih in posušenih literarnih likov, ki jih je v slovenski in seveda svetovni književnosti na pretek. Tako izpostavljena lastnost pa en in isti lik naredi za sintagmo, ki zavezuje k temeljitemu razmisleku o smislu, o vzrokih in namenu življenja.
Andrej Lutman
Lenart Zajc: Delci svetlobe Petre Bauman Paradiž Lidija Dimkovska Non-oui Agata Tomažič, Tamara Langus in Teja Kleč: Ne sprašujte za pot: blodnik po Istri Recenzije so napisali Anja Radaljac, Peter Semolič, Matej Bogataj in Katarina Mahnič.
Zarja Vršič: Kozjeglavka Eva Mahkovic in Eva Mlinar: Vinjete straholjubca Veronique Olmi: Bakhita Mirko Mahnič: Zapisi II Recenzije so napisali Martina Potisk, Tatjana Pregl Kobe, Nina Gostiša in Iztok Ilich.
Brane Senegačnik: Pogovori z nikomer Zoran Hočevar: Čeprav seveda Feri Lainšček: Zadoščenje Božidar Premrl: Bedenice: Kraški šopek Milka Matičetovega iz Koprive Recenzije so napisali Tonja Jelen, Ana Geršak, Katarina Mahnič in Božidar Premrl.
Vinko Möderndorfer: Ljudomrznik na tržnici Petra Brecelj: Mašenka Zakes Mda: Načini smrti Eva Mahkovic: na tak dan najbolj trpi mastercard Recenzije so napisali Marija Švajncer, Miša Gams, Gabriela Babnik in Andrej Lutman.
Srečko Kosovel: Vsem naj bom neznan Roman Rozina: Po cipresah diši Andrij Ljubka: Karbid Marija Švajncer: Slavko Grum – vztrajati ali pobegniti onkraj Recenzije so napisali Aljaž Koprivnikar, Ana Hancock, Matej Bogataj in Nina Gostiša.
Franjo Frančič: Nemir in strast Jiři Kočica: Izvirnik Alenka Koželj: Lovilci sanj Achille Mbembe: Kritika črnskega uma Recenzije so napisali Miša Gams, Martina Potisk, Maja Žvokelj in Gabriela Babnik.
Veronika Simoniti: Ivana pred morjem Jaka Košir: Oaza duše, Jesús Carrasco: Zemlja, po kateri stopamo Alenka Koron: Razgledi na tuje Recenzije so napisali Tadeja Krečič, Lev Detela, Andrej Rot in Barbara Leban.
Marija Švajncer: Igralca Slavko Pregl in Leon Pogelšek: Skrivnost se imenuje Erik Šlomovič Ivan Antić: Membrane, membrane Daniela Dvořáková: Barbara Celjska Recenzije so napisali Miša Gams, Katarina Mahnič, Andrej Lutman in Iztok Ilich.
Jože Snoj: Stihožitja in distonije Franjo Frančič: Vzemi me k sebi Luan Starova: Čas koz Norman Ohler:Popolna omama. Recenzije so napisali Tonja Jelen, Andrej Lutman, Miša Gams in Martin Lipovšek.
Sebastijan Pregelj: V Elvisovi sobi Sara Nuša Golob Grabner: Gnijoče rože Leila Slimani: Uspavanka France Pibernika in Zorko Simčič: Dohojene stopinje Recenzije so napisali Veronika Šoster, Andrej Lutman, Ana Rozman in Martina Potisk.
Gabriela Babnik: Tri smrti Mili Hrobath: Barvitost časa Dušan Jelinčič: Tržaške prikazni Anja Mlakar: Skrivnostni tujec in demonski sovražnik Avtorji recenzij: Tonja Jelen, Lev Detela, Robi Šabec in Iztok Ilich.
Samo Kreutz: Ristanc čez pločnik Feliks Plohl: Vsi moji grehi Aleksandar Hemon: Vprašanje Bruna Aleš Gabrič: V senci politike Recenzije so napisali Martina Potisk, Ana Hancock, Katarina Mahnič in Iztok Ilich.
Anja Golob: Da ne da ne bo … Stefan Feiniga: Rob krožnika in obzorje Emil Filipčič: Moto Dragan Velikić: O pisateljih in mestih Recenzije so napisali Aljaž Koprivnikar, Lev Detela, Matej Bogataj in Miša Gams.
Sarival Sosič: Jaz sam Anna Świrszczyńska: Baba sem Joanna Bator: Temno, skoraj noč Yuval Noah Harari: 21 nasvetov za 21. stoletje
Jerneja Ferlež in Peter Rezman: Maribor paralaksa Radmila Lazić: Brez anestezije J. M. Coetzee: Peterburški mojster Ur. Neža Zajc: Poezija in smrt pesnikovo sta življenje Recenzije so napisali Marija Švajncer, Rok Bozovičar, Gabriela Babnik in Tonja Jelen.
Marjan Strojan: Hribi, oblaki, lepe pozdrave, Sanja Pregl: Izgubljene dvojine Graham Swift: Materinska nedelja Luiza Pesjak in Urška Perenič: Beatin dnevnik Recenzije so napisali Goran Dekleva, Ana Hancock, Tonja Jelen in Iztok Ilich.
Nada Kavčič: Uho in senca Franjo H. Naji: Križišče Simone de Beauvoir: Starost Recenzije so napisali Aljaž Koprivnikar, Miša Gams in Marija Švajncer.
Andraž Rožman: Trije spomini Shuntaro Tanikawa: Dve milijardi svetlobnih let samote Tone Frelih: Skesanec Simone de Beauvoir: Starost Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Veronika Šoster, Gaja Pöschl in Marija Švajncer.
Igor Karlovšek: Sodišče Bojan Sedmak: Imenuj zrak Uroš Lipušček Prekmurje v vrtincu pariške mirovne konference 1919 Umberto Galimberti: Besedo imajo mladi. Recenzije so napisali Matej Bogataj, Miša Gams, Iztok Ilich in Beti Burger.
Andrej Lutman: Zgodbnice iz Črkja Sonja Votolen: Tudi brez peruti sem ptica Sara Špelec: Če Zmago Šmitek: Šelest divjine Recenzije so napisali Matej Bogataj, Marica Škorjanec, Aljaž Koprivnikar in Miriam Drev.
Neveljaven email naslov