Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Oddajo začenjamo z zbirko kratke proze Igorja Likarja Sebi neznani, v nadaljevanju pa se bomo posvetili še prvemu zvezku Zbrane poezije Williama Butlerja Yeatsa, romanu Eveline Umek Sidrišča spomina in zgodovinskemu delu Keitha Lowa Podivjana celina. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Nives Kovač, Marica Škorjanec in Simon Popek.
Igor Likar: Sebi neznani (Franc-Franc, 2014)
Za Likarjevo prvo prozno knjigo Gora, čakajoča preroka je značilno nelinearno podajanje, pri čemer se naracija simbolno prepleta s postmodernističnimi postopki nizanja pripovednih niti. Prisotno je spogledovanje z absurdnimi percepcijami glavnih oseb, pa tudi navezovanje na nadrealistične prvine izpovedovanja. To daje Igorju Likarju posebno mesto v sodobni slovenski književnosti. Svoje like namreč sinhrono sooča tako s sabo kot z okoljem, v katero so umeščeni nekako umetno, pod prisilo, a brez poslanstva. Tako ti liki doživljajo nevsakdanje izkušnje, čeprav je njihovo življenje docela vsakdanje. Za prispodobo lahko služi mravljišče, katerega lega se spreminja, a organiziranost ostaja stalna in predvidljiva.
V novi knjigi z naslovom Sebi neznani je objavljenih pet kratkih proz. V primerjavi s prejšnjo knjigo je značilno, da prednjači izpoved v tretji osebi ednine, ki pa je uporabljena na tak način, da deluje kot prva oseba ednine. Opisi so namreč tako izdelani, da bralstvo liku pravzaprav gleda pod prste, tako rekoč v oči, skorajda sobiva z njim. Prva črtica ima naslov Obisk legende in je morda še v navezavi s tematiko prejšnje prozne knjige, saj opisuje vzpon na goro, v katerem glavni lik išče Zlatoroga. A že v tem prvem besedilu Igor Likar vpeljuje občutje, ki v naslednjih štirih besedilih povsem prevlada. To občutje je Vlado Žabot v spremni besedi z naslovom Iskanje identifikacijske zgodbe ali kod in kam s presežno zavestjo opisal z besedami: »V pričujočih Likarjevih novelah smo soočeni s subjektom, ki spričo svoje stiske, begavosti, obupa in vsemu temu navkljub neuklonljive presežne zavesti zaenkrat na najde ustreznega idejnega zavetja, ustrezno formalizirane gotovosti in z vsem tem dovolj trdne bivanjske iluzije.«
Prav zmuzljivost odnosa med subjektom in objektom, ki je v tem primeru osrednji lik v okolju, ki je zgolj posledica junakove percepcije in ne biva samo zase, je osrednje torišče pisateljevega zanimanja. Okolje oziroma kar življenje je potisnjeno na rob, ima celo šibkejši pomen kot ozadje ali podlaga za subjektiviziranje izkušenj, ki jih zapisuje. Za okus tega odlomek iz zadnjega besedila s pomenljivim naslovom Skozi labirint videza.
»Zunaj je bil siv, moker dan. Tak dan, v kakršnih ljudje v mestu, zaradi negotovih razpoloženj, izgubljamo občutek za svojo identiteto. Ko se nam zdi, da ima vse okoli nas že davno pred tem trenutkom določen potek in iztek, neki tok, ki drvi mimo nas in nas ne rabi. V nekakšen, nam iz neznanih razlogov namenjen, a vseeno še kako določen jutri, ki pride in se nam zgodi, kakršenkoli naj že je. Dan, ko se nam zdi, da se okoli nas dogaja nekakšen drug, vzporeden svet. In ki se dogaja tudi brez nas, čisto mimo nas.
In še zdaj premišljuje, kako se mu je tistega dne lahko vse to zgodilo.«
Nosilec sporočila, lik, ki vdano, skoraj nezavedno nosi tako naracijo kot tudi posledico, da narativnost zapada v pejorativnost oziroma margino, je lik, ki ne le da ne ve, kaj bi sam s seboj počel, ampak se tega niti ne sprašuje. Svoje bivanje percipira zgolj in samo v odnosu do naučenega, privzgojenega, navajenega, vcepljenega. Ta lik sicer ni nek mehanski konstrukt, ampak človek vsakdana, vendar tako zapleten v lasten monolog, da preprosto ne vidi možnosti, da obstaja izhod iz takšnega trpnega stanja. Pravzaprav tudi ne jadikuje, ne razglaša svojega položaja, niti čudi se mu ne, pač pa ga sprejema kot edino možnost. V nizanju teh opisov vedno istega lika se pokaže srhljivost, na katero silovito in prepričljivo kaže pisatelj. In lik, položen v zgodbe, ki to niti niso, je lik, s katerim se je težko identificirati, saj je razcefran na delčke sebe, na delčke, ki ga ne sestavljajo, na delčke, ki se med sabo ne privlačijo, ampak bivajo sami zase; tudi oddaljujejo se ne. Prispodoba na silo bi bila: plankton.
Igor Likar je pretanjen opisovalec naplavine, ki se ji reče človeškost. V njej se najde tudi nekaj človečnosti, a predvsem je sestavljena iz pokošenih in posušenih literarnih likov, ki jih je v slovenski in seveda svetovni književnosti na pretek. Tako izpostavljena lastnost pa en in isti lik naredi za sintagmo, ki zavezuje k temeljitemu razmisleku o smislu, o vzrokih in namenu življenja.
Andrej Lutman
964 epizod
Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.
Oddajo začenjamo z zbirko kratke proze Igorja Likarja Sebi neznani, v nadaljevanju pa se bomo posvetili še prvemu zvezku Zbrane poezije Williama Butlerja Yeatsa, romanu Eveline Umek Sidrišča spomina in zgodovinskemu delu Keitha Lowa Podivjana celina. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Nives Kovač, Marica Škorjanec in Simon Popek.
Igor Likar: Sebi neznani (Franc-Franc, 2014)
Za Likarjevo prvo prozno knjigo Gora, čakajoča preroka je značilno nelinearno podajanje, pri čemer se naracija simbolno prepleta s postmodernističnimi postopki nizanja pripovednih niti. Prisotno je spogledovanje z absurdnimi percepcijami glavnih oseb, pa tudi navezovanje na nadrealistične prvine izpovedovanja. To daje Igorju Likarju posebno mesto v sodobni slovenski književnosti. Svoje like namreč sinhrono sooča tako s sabo kot z okoljem, v katero so umeščeni nekako umetno, pod prisilo, a brez poslanstva. Tako ti liki doživljajo nevsakdanje izkušnje, čeprav je njihovo življenje docela vsakdanje. Za prispodobo lahko služi mravljišče, katerega lega se spreminja, a organiziranost ostaja stalna in predvidljiva.
V novi knjigi z naslovom Sebi neznani je objavljenih pet kratkih proz. V primerjavi s prejšnjo knjigo je značilno, da prednjači izpoved v tretji osebi ednine, ki pa je uporabljena na tak način, da deluje kot prva oseba ednine. Opisi so namreč tako izdelani, da bralstvo liku pravzaprav gleda pod prste, tako rekoč v oči, skorajda sobiva z njim. Prva črtica ima naslov Obisk legende in je morda še v navezavi s tematiko prejšnje prozne knjige, saj opisuje vzpon na goro, v katerem glavni lik išče Zlatoroga. A že v tem prvem besedilu Igor Likar vpeljuje občutje, ki v naslednjih štirih besedilih povsem prevlada. To občutje je Vlado Žabot v spremni besedi z naslovom Iskanje identifikacijske zgodbe ali kod in kam s presežno zavestjo opisal z besedami: »V pričujočih Likarjevih novelah smo soočeni s subjektom, ki spričo svoje stiske, begavosti, obupa in vsemu temu navkljub neuklonljive presežne zavesti zaenkrat na najde ustreznega idejnega zavetja, ustrezno formalizirane gotovosti in z vsem tem dovolj trdne bivanjske iluzije.«
Prav zmuzljivost odnosa med subjektom in objektom, ki je v tem primeru osrednji lik v okolju, ki je zgolj posledica junakove percepcije in ne biva samo zase, je osrednje torišče pisateljevega zanimanja. Okolje oziroma kar življenje je potisnjeno na rob, ima celo šibkejši pomen kot ozadje ali podlaga za subjektiviziranje izkušenj, ki jih zapisuje. Za okus tega odlomek iz zadnjega besedila s pomenljivim naslovom Skozi labirint videza.
»Zunaj je bil siv, moker dan. Tak dan, v kakršnih ljudje v mestu, zaradi negotovih razpoloženj, izgubljamo občutek za svojo identiteto. Ko se nam zdi, da ima vse okoli nas že davno pred tem trenutkom določen potek in iztek, neki tok, ki drvi mimo nas in nas ne rabi. V nekakšen, nam iz neznanih razlogov namenjen, a vseeno še kako določen jutri, ki pride in se nam zgodi, kakršenkoli naj že je. Dan, ko se nam zdi, da se okoli nas dogaja nekakšen drug, vzporeden svet. In ki se dogaja tudi brez nas, čisto mimo nas.
In še zdaj premišljuje, kako se mu je tistega dne lahko vse to zgodilo.«
Nosilec sporočila, lik, ki vdano, skoraj nezavedno nosi tako naracijo kot tudi posledico, da narativnost zapada v pejorativnost oziroma margino, je lik, ki ne le da ne ve, kaj bi sam s seboj počel, ampak se tega niti ne sprašuje. Svoje bivanje percipira zgolj in samo v odnosu do naučenega, privzgojenega, navajenega, vcepljenega. Ta lik sicer ni nek mehanski konstrukt, ampak človek vsakdana, vendar tako zapleten v lasten monolog, da preprosto ne vidi možnosti, da obstaja izhod iz takšnega trpnega stanja. Pravzaprav tudi ne jadikuje, ne razglaša svojega položaja, niti čudi se mu ne, pač pa ga sprejema kot edino možnost. V nizanju teh opisov vedno istega lika se pokaže srhljivost, na katero silovito in prepričljivo kaže pisatelj. In lik, položen v zgodbe, ki to niti niso, je lik, s katerim se je težko identificirati, saj je razcefran na delčke sebe, na delčke, ki ga ne sestavljajo, na delčke, ki se med sabo ne privlačijo, ampak bivajo sami zase; tudi oddaljujejo se ne. Prispodoba na silo bi bila: plankton.
Igor Likar je pretanjen opisovalec naplavine, ki se ji reče človeškost. V njej se najde tudi nekaj človečnosti, a predvsem je sestavljena iz pokošenih in posušenih literarnih likov, ki jih je v slovenski in seveda svetovni književnosti na pretek. Tako izpostavljena lastnost pa en in isti lik naredi za sintagmo, ki zavezuje k temeljitemu razmisleku o smislu, o vzrokih in namenu življenja.
Andrej Lutman
Josip Osti: Življenje je srhljiva pravljica Uroš Prah: Udor Édouard Louis: Opraviti z Eddyjem Jared Diamond: Pretres. Recenzije so napisali Nives Kovač, Andrej Lutman, Nina Gostiša in Gregor Podlogar.
Marko Elsner Grošelj: Pobral sem van Goghovo uho Sibylle Berg: Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha Gabriele D'Annunzio: Pescarske zgodbe Valentin Cindrič: Ljubljanski izobraženci skozi čas Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Tadeja Krečič, Kristina Jurkovič in Iztok Ilich.
Suzana Tratnik: Norhavs na vrhu hriba Zalka Drglin: Amonit David Foster Wallace: To je voda Recenzije so napisali Veronika Šoster, Stanislava Chrobáková Repar in Leonora Flis.
Iztok Osojnik: Udovic Clare Azzopardi: Imena, ki smo jih pustile za seboj Svetlana Makarovič: Luciferka Mary Beard: Ženske in oblast Recenzije so napisali Tonja Jelen, Martina Potisk, Matej Bogataj in Meta Kušar.
Ivana Komel Solo: Narejeno iz metala in kamnov Ralf Rothmann: Umreti spomladi Paolo Giordano V času epidemije Jorge Carrión: Knjigarne Recenzije so napisali Aljaž Koprivnikar, Ana Geršak, Maja Žvokelj in Iztok Ilich.
Edith Södergran: Peš sem romala skozi osončja Lev Detela: Disident Ilija Trojanow: Moja olimpijada Milan Knep: Eseji o križu Recenzije so napisali Miša Gams, Marjan Kovačevič Beltram, Katarina Mahnič in Robert Kralj.
Recenzije so napisali Katarina Mahnič, Nada Breznik, Mare Cestnik in Robi Šabec.
Aljaž Koprivnikar: Anatomija Samanta Hadžić Žavski: Serijski morilec Negar Djavadi: Dezorientalka Svetlana Slapšak: Volna in telo Recenzije so napisali Peter Semolič, Miša Gams, Simon Popek in Marija Švajncer.
Bernhard Schlink: Olga Kristian Novak: Cigan, ampak najlepši Sheila Heti: Materinstvo Sara Stridsberg: Beckomberga Recenzije so napisali Tesa Drev, Ana Geršak, Tina Poglajen in Rok Bozovičar.
Zdenko Kodrič: Pet ljubezni Blaž Iršič: Človek pod luno Elena Ferrante: O izgubljeni deklici Stoletje družine Tönnies Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Goran Dekleva, Tonja Jelen in Iztok Ilich.
Ana Svetel: Dobra družba Wyslawa Szymborska: Radost pisanja Iztok Osojnik: Newyorška trilogija Shulamith Firestone: Dialektika spola Recenzije so napisali Martina Potisk, Diana Pungeršič, Andrej Lutman in Gabriela Babnik.
Miklavž Komelj: Stigmatizacija Kristina Kočan: Divjad Arundhati Roy: Ministrstvo za najvišjo srečo Ana Toroš: Potovanje po neznanih poteh tržaškosti in Gradnikove poezije Recenzije so napisali Miša Gams, Ana Geršak, Katarina Mahnič in Lev Detela.
Tone Partljič: Pesnica Monika Vrečar: Šovinistka Mathias Enard: Cona Mojca Pišek: Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali Recenzije so napisali Marica Škorjanec, Aljaž Koprivnikar, Ana Geršak in Miša Gams.
Peter Rezman: Mesto na vodi, Mária Ferenčuhová: Ogrožena vrsta, Imunost, Lukas Bärfuss: Hagard France Pibernik: Severin Šali – popotnik, zaljubljen v življenje Recenzije so napisali Anja Radaljac, Peter Semolič, Mare Cestnik in Iztok Ilich.
Lucija Stupica; Točke izginjanja Sally Rooney: Pogovori s prijatelji in Normalni ljudje Gregory Bateson Ekologija idej Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Katarina Mahnič in Marija Švajncer.
Neža Zajc: Igla v mrku Andraž Polič: Ob robu ceste Lara Paukovič: Malomeščani Martin Puchner: Napisani svet Recenzije so napisali Diana Pungeršič, Miša Gams, Andrej Lutman in Iztok Ilich.
Mitja Čander: Slepec Borut Gombač: S konico konice jezika Marko Tomaš: Želim postati terorist Tone Hočevar: Skušnjave Recenzije so napisali Miša Gams, Martina Potisk, Veronika Šoster in Beti Burger.
Petra Koršič: Bog z mano Miha Mazzini: Funny Miroslav Osojnik in Bojana Verdinek: Ddr. Alojzij Kuhar, zamolčani rodoljub Janez Bogataj: Z Valvasorjem za mizo Recenzije so napisali Peter Semolič, Katarina Mahnič, Milan Vogel in Iztok Ilich.
Jernej Županič: Behemot Sergej Harlamov: Mnogoboj mitologij Erich Prunč: Tihožitja in Besi Ivo Andrić: Na sončni strani Recenzije so napisali Matej Bogataj, Peter Semolič, Marica Škorjanec in Anja Radaljac.
Tjaša Koprivec Vuga: Tu je moj onkraj Robert Titan Felix: Povedati moraš ime Viktor Pelevin: Rumena puščica Slavko Pregl: Srajca srečnega človeka Recenzije so napisali Ana Hancock, Andrej Lutman, Mare Cestnik in Iztok Ilich.
Neveljaven email naslov