Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Likar, Yeats, Umek, Lowe

13.04.2015


Oddajo začenjamo z zbirko kratke proze Igorja Likarja Sebi neznani, v nadaljevanju pa se bomo posvetili še prvemu zvezku Zbrane poezije Williama Butlerja Yeatsa, romanu Eveline Umek Sidrišča spomina in zgodovinskemu delu Keitha Lowa Podivjana celina. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Nives Kovač, Marica Škorjanec in Simon Popek.

Igor Likar: Sebi neznani (Franc-Franc, 2014)

Za Likarjevo prvo prozno knjigo Gora, čakajoča preroka je značilno nelinearno podajanje, pri čemer se naracija simbolno prepleta s postmodernističnimi postopki nizanja pripovednih niti. Prisotno je spogledovanje z absurdnimi percepcijami glavnih oseb, pa tudi navezovanje na nadrealistične prvine izpovedovanja. To daje Igorju Likarju posebno mesto v sodobni slovenski književnosti. Svoje like namreč sinhrono sooča tako s sabo kot z okoljem, v katero so umeščeni nekako umetno, pod prisilo, a brez poslanstva. Tako ti liki doživljajo nevsakdanje izkušnje, čeprav je njihovo življenje docela vsakdanje. Za prispodobo lahko služi mravljišče, katerega lega se spreminja, a organiziranost ostaja stalna in predvidljiva.

V novi knjigi z naslovom Sebi neznani je objavljenih pet kratkih proz. V primerjavi s prejšnjo knjigo je značilno, da prednjači izpoved v tretji osebi ednine, ki pa je uporabljena na tak način, da deluje kot prva oseba ednine. Opisi so namreč tako izdelani, da bralstvo liku pravzaprav gleda pod prste, tako rekoč v oči, skorajda sobiva z njim. Prva črtica ima naslov Obisk legende in je morda še v navezavi s tematiko prejšnje prozne knjige, saj opisuje vzpon na goro, v katerem glavni lik išče Zlatoroga. A že v tem prvem besedilu Igor Likar vpeljuje občutje, ki v naslednjih štirih besedilih povsem prevlada. To občutje je Vlado Žabot v spremni besedi z naslovom Iskanje identifikacijske zgodbe ali kod in kam s presežno zavestjo opisal z besedami: »V pričujočih Likarjevih novelah smo soočeni s subjektom, ki spričo svoje stiske, begavosti, obupa in vsemu temu navkljub neuklonljive presežne zavesti zaenkrat na najde ustreznega idejnega zavetja, ustrezno formalizirane gotovosti in z vsem tem dovolj trdne bivanjske iluzije.«

Prav zmuzljivost odnosa med subjektom in objektom, ki je v tem primeru osrednji lik v okolju, ki je zgolj posledica junakove percepcije in ne biva samo zase, je osrednje torišče pisateljevega zanimanja. Okolje oziroma kar življenje je potisnjeno na rob, ima celo šibkejši pomen kot ozadje ali podlaga za subjektiviziranje izkušenj, ki jih zapisuje. Za okus tega odlomek iz zadnjega besedila s pomenljivim naslovom Skozi labirint videza.

»Zunaj je bil siv, moker dan. Tak dan, v kakršnih ljudje v mestu, zaradi negotovih razpoloženj, izgubljamo občutek za svojo identiteto. Ko se nam zdi, da ima vse okoli nas že davno pred tem trenutkom določen potek in iztek, neki tok, ki drvi mimo nas in nas ne rabi. V nekakšen, nam iz neznanih razlogov namenjen, a vseeno še kako določen jutri, ki pride in se nam zgodi, kakršenkoli naj že je. Dan, ko se nam zdi, da se okoli nas dogaja nekakšen drug, vzporeden svet. In ki se dogaja tudi brez nas, čisto mimo nas.

In še zdaj premišljuje, kako se mu je tistega dne lahko vse to zgodilo.«

Nosilec sporočila, lik, ki vdano, skoraj nezavedno nosi tako naracijo kot tudi posledico, da narativnost zapada v pejorativnost oziroma margino, je lik, ki ne le da ne ve, kaj bi sam s seboj počel, ampak se tega niti ne sprašuje. Svoje bivanje percipira zgolj in samo v odnosu do naučenega, privzgojenega, navajenega, vcepljenega. Ta lik sicer ni nek mehanski konstrukt, ampak človek vsakdana, vendar tako zapleten v lasten monolog, da preprosto ne vidi možnosti, da obstaja izhod iz takšnega trpnega stanja. Pravzaprav tudi ne jadikuje, ne razglaša svojega položaja, niti čudi se mu ne, pač pa ga sprejema kot edino možnost. V nizanju teh opisov vedno istega lika se pokaže srhljivost, na katero silovito in prepričljivo kaže pisatelj. In lik, položen v zgodbe, ki to niti niso, je lik, s katerim se je težko identificirati, saj je razcefran na delčke sebe, na delčke, ki ga ne sestavljajo, na delčke, ki se med sabo ne privlačijo, ampak bivajo sami zase; tudi oddaljujejo se ne. Prispodoba na silo bi bila: plankton.

Igor Likar je pretanjen opisovalec naplavine, ki se ji reče človeškost. V njej se najde tudi nekaj človečnosti, a predvsem je sestavljena iz pokošenih in posušenih literarnih likov, ki jih je v slovenski in seveda svetovni književnosti na pretek. Tako izpostavljena lastnost pa en in isti lik naredi za sintagmo, ki zavezuje k temeljitemu razmisleku o smislu, o vzrokih in namenu življenja.

Andrej Lutman


S knjižnega trga

964 epizod


Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.

Likar, Yeats, Umek, Lowe

13.04.2015


Oddajo začenjamo z zbirko kratke proze Igorja Likarja Sebi neznani, v nadaljevanju pa se bomo posvetili še prvemu zvezku Zbrane poezije Williama Butlerja Yeatsa, romanu Eveline Umek Sidrišča spomina in zgodovinskemu delu Keitha Lowa Podivjana celina. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Nives Kovač, Marica Škorjanec in Simon Popek.

Igor Likar: Sebi neznani (Franc-Franc, 2014)

Za Likarjevo prvo prozno knjigo Gora, čakajoča preroka je značilno nelinearno podajanje, pri čemer se naracija simbolno prepleta s postmodernističnimi postopki nizanja pripovednih niti. Prisotno je spogledovanje z absurdnimi percepcijami glavnih oseb, pa tudi navezovanje na nadrealistične prvine izpovedovanja. To daje Igorju Likarju posebno mesto v sodobni slovenski književnosti. Svoje like namreč sinhrono sooča tako s sabo kot z okoljem, v katero so umeščeni nekako umetno, pod prisilo, a brez poslanstva. Tako ti liki doživljajo nevsakdanje izkušnje, čeprav je njihovo življenje docela vsakdanje. Za prispodobo lahko služi mravljišče, katerega lega se spreminja, a organiziranost ostaja stalna in predvidljiva.

V novi knjigi z naslovom Sebi neznani je objavljenih pet kratkih proz. V primerjavi s prejšnjo knjigo je značilno, da prednjači izpoved v tretji osebi ednine, ki pa je uporabljena na tak način, da deluje kot prva oseba ednine. Opisi so namreč tako izdelani, da bralstvo liku pravzaprav gleda pod prste, tako rekoč v oči, skorajda sobiva z njim. Prva črtica ima naslov Obisk legende in je morda še v navezavi s tematiko prejšnje prozne knjige, saj opisuje vzpon na goro, v katerem glavni lik išče Zlatoroga. A že v tem prvem besedilu Igor Likar vpeljuje občutje, ki v naslednjih štirih besedilih povsem prevlada. To občutje je Vlado Žabot v spremni besedi z naslovom Iskanje identifikacijske zgodbe ali kod in kam s presežno zavestjo opisal z besedami: »V pričujočih Likarjevih novelah smo soočeni s subjektom, ki spričo svoje stiske, begavosti, obupa in vsemu temu navkljub neuklonljive presežne zavesti zaenkrat na najde ustreznega idejnega zavetja, ustrezno formalizirane gotovosti in z vsem tem dovolj trdne bivanjske iluzije.«

Prav zmuzljivost odnosa med subjektom in objektom, ki je v tem primeru osrednji lik v okolju, ki je zgolj posledica junakove percepcije in ne biva samo zase, je osrednje torišče pisateljevega zanimanja. Okolje oziroma kar življenje je potisnjeno na rob, ima celo šibkejši pomen kot ozadje ali podlaga za subjektiviziranje izkušenj, ki jih zapisuje. Za okus tega odlomek iz zadnjega besedila s pomenljivim naslovom Skozi labirint videza.

»Zunaj je bil siv, moker dan. Tak dan, v kakršnih ljudje v mestu, zaradi negotovih razpoloženj, izgubljamo občutek za svojo identiteto. Ko se nam zdi, da ima vse okoli nas že davno pred tem trenutkom določen potek in iztek, neki tok, ki drvi mimo nas in nas ne rabi. V nekakšen, nam iz neznanih razlogov namenjen, a vseeno še kako določen jutri, ki pride in se nam zgodi, kakršenkoli naj že je. Dan, ko se nam zdi, da se okoli nas dogaja nekakšen drug, vzporeden svet. In ki se dogaja tudi brez nas, čisto mimo nas.

In še zdaj premišljuje, kako se mu je tistega dne lahko vse to zgodilo.«

Nosilec sporočila, lik, ki vdano, skoraj nezavedno nosi tako naracijo kot tudi posledico, da narativnost zapada v pejorativnost oziroma margino, je lik, ki ne le da ne ve, kaj bi sam s seboj počel, ampak se tega niti ne sprašuje. Svoje bivanje percipira zgolj in samo v odnosu do naučenega, privzgojenega, navajenega, vcepljenega. Ta lik sicer ni nek mehanski konstrukt, ampak človek vsakdana, vendar tako zapleten v lasten monolog, da preprosto ne vidi možnosti, da obstaja izhod iz takšnega trpnega stanja. Pravzaprav tudi ne jadikuje, ne razglaša svojega položaja, niti čudi se mu ne, pač pa ga sprejema kot edino možnost. V nizanju teh opisov vedno istega lika se pokaže srhljivost, na katero silovito in prepričljivo kaže pisatelj. In lik, položen v zgodbe, ki to niti niso, je lik, s katerim se je težko identificirati, saj je razcefran na delčke sebe, na delčke, ki ga ne sestavljajo, na delčke, ki se med sabo ne privlačijo, ampak bivajo sami zase; tudi oddaljujejo se ne. Prispodoba na silo bi bila: plankton.

Igor Likar je pretanjen opisovalec naplavine, ki se ji reče človeškost. V njej se najde tudi nekaj človečnosti, a predvsem je sestavljena iz pokošenih in posušenih literarnih likov, ki jih je v slovenski in seveda svetovni književnosti na pretek. Tako izpostavljena lastnost pa en in isti lik naredi za sintagmo, ki zavezuje k temeljitemu razmisleku o smislu, o vzrokih in namenu življenja.

Andrej Lutman


01.03.2021

Sinanović, Krajnc, Detela, Giordano

Muanis Sinanović: Krhke karavane Matej Krajnc: London Lev Detela: Posekani svet Paolo Giordano: Raztrgajmo nebo Recenzije so napisali Tonja Jelen, Andrej Lutman, Marica Škorjanec in Maja Žvokelj.


28.02.2022

Mustar, Flisar, Lebedjev, Brenk

Aleš Mustar: K(o)ronika Evald Flisar: Nevidni otrok Sergej Lebedjev: Dežela pozabe ur. Alenka Veler in Andrej Ilc: Draga Kristina Recenzije so napisali Peter Semolič, Nada Breznik, Miša Gams in Iztok Ilich.


22.02.2021

Repar, Jelen, Matičetov, King

Primož Repar: Dar osebe Tonja Jelen: Greva, ostajava, saj sva Marko Matičetov: Sonce na balinišču Stephen King: Pomlad, poletje, jesen in smrt Recenzije so napisale Petra Koršič, Simona Kopinšek, Miša Gams in Ana Geršak.


15.02.2021

Anjuta, Golob, Godler, Lunaček

Anjuta: Rane rane Borut Golob: Šala Jure Godler: Casino Banale Izar Lunaček: Sveto in smešno Recenzije so napisali Veronika Šoster, Andrej Lutman, Ana Hancock in Iztok Ilich.


08.02.2021

Lainšček, Medved, Svetina, Hočevar

Feri Lainšček: Kurji pastir Andrej Medved: Dancing to the end of love Ivo Svetina: Malabar Meta Hočevar: Prostori mojega časa Recenzije so napisale Nina Gostiša, Nada Breznik, Tonja Jelen in Anja Radaljac.


01.02.2021

Flisar, Stropnik, Svit, Pollack

Evald Flisar: Moje kraljestvo umira Ivo Stropnik: Od anusa do želve Brina Svit: Nove definicije ljubezni Martin Pollack: Ženska brez groba Recenzije so napisali Nada Breznik, Peter Semolič, Tadeja Krečič in Staša Grahek.


25.01.2021

Kozin, Predin, Šribar, Avsenik Nabergoj

Tina Kozin: Nebo pod vodo Zoran Predin: Mongolske pege Luna J. Šribar: Konstrukt, d.b.o. Irena Avsenik Nabergoj: Trpljenje in smrt v zgodovini judovske literature Recenzije so napisali Diana Pungeršič, Katarina Mahnič, Miša Gams in Iztok Ilich.


18.01.2021

Muhovič in Snoj, Maurič, Shafak

Jožef Muhovič in Vid Snoj: Diafanije Miha Maurič: mašinerija mogotcev Elif Shafak: 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu Recenzije so napisali Marko Trobevšek, Diana Pungeršič in Maja Žvokelj.


11.01.2021

Osojnik, Tomažič, Terčon, Vidmar

Iztok Osojnik: Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije AgataTomažič: Nož v ustih David Terčon: Vračanje v gnojnico sanj ur. Luka Vidmar: Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe Recenzije so napisali Ana Hancock, Nives Kovač, Andrej Lutman in Iztok Ilich.


04.01.2021

Podstenšek, Svetina, Tokarczuk, Švajncer

Tomo Podstenšek: Kar se začne z nasmehom Ivo Svetina: Črepinje vrča, ki ga nikdar ni bilo Olga Tokarczuk: Bizarne zgodbe Marija Švajncer: Veselje do življenja ali filozofija radoživosti. Recenzije so napisali so Veronika Šoster, Tonja Jelen, Simon Popek in Marjan Kovačevič Beltram.


28.12.2020

Literarne nagrade 2020

Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.


21.12.2020

Rebula, Kosmač, Gorjup, Videmšek

Alojz Rebula: Apokrif Ciril Kosmač: Lovim pomladni veter Matea Gorjup: Pišem Boštjan Videmšek: Plan B Recenzije so napisali Andrej Arko, Ana Geršak, Cvetka Bevc in Iztok Ilich.


14.12.2020

Kravos, Lapajne Dekleva, Hůlová, Berger

Marko Kravos Matični vosek Tomaž Lapajne Dekleva: Zelo kratke zgodbe Petra Hůlová: Kratka zgodovina gibanja\t Aleš Berger: Breze Recenzije so napisali Tonja Jelen, Andrej Lutman, Anja Radaljac in Barbara Leban.


30.11.2020

Pogorevc, Burnside, Lipuš

Petra Pogorevc: Rac John Burnside: Izbrane pesmi Florjan Lipuš: Zgodnja dela Avtorice recenzij: Katarina Mahnič, Tonja Jelen in Marija Švajncer


16.11.2020

Kolar, Gomboc Čeh, Ouariachi, Stanonik

Boris Kolar: Trinajst Katarina Gomboc Čeh: Naselili smo se v tkanine Jamal Ouariachi: Lakota Marija Stanonik: Pesnjenje v vojaški suknji in proti njej (1515-1918) Recenzije so napisali Katarina Mahnič, Cvetka Bevc, Gabriela Babnik in Milan Vogel.


09.11.2020

Brvar, Frančič, Trevi, Kovač

Andrej Brvar: Fusnote Franjo Frančič: Zlatolaska Emanuele Trevi: Nekaj zapisanega Miha Kovač: Berem, da se poberem Recenzije so napisali Goran Dekleva, Miša Gams, Matej Bogataj in Iztok Ilich.


02.11.2020

Vidmar, Juren, Spark, Karlin

Maja Vidmar: Pojavi Jernej Juren: Ekoton Muriel Spark: Zlata leta gospodične Jean Brodie Alma Karlin: Divja ženska Recenzije so napisali Peter Semolič, Matej Bogataj, Maja Žvokelj in Marija Švajncer.


26.10.2020

Zupan, Čolić, Stanonik, Pirjevec

Uroš Zupan: Sanjska knjiga, Velibor Čolić: Priročnik za izgnance Tončka Stanonik: Najina dvojina Marija Pirjevec: Tržaška branja Recenzije so napisali Aljaž Koprivnikar, Marko Golja, Marica Škorjanec in Robert Šabec.


19.10.2020

Salecl, Grušovnik, Cavalli, Naji

Renata Salecl: Človek človeku virus Tomaž Grušovnik: Karantenozofija Patrizia Cavalli: Ti lepi dnevi F. H. Naji: Zadnji gozd Recenzije so napisali Marija Švajncer, Tonja Jelen in Gabriela Babnik.


12.10.2020

Sosič, Peršolja, Erpenbeck, Zupan

Sarival Sosič: Sin in sin Aleksander Peršolja: Poklekni in moli bogovom Jenny Erpenbeck: Ob koncu dni Uroš Zupan: Arheologija sedanjosti Recenzije so napisale Ana Geršak, Nada Breznik, Nives Kovač in Barbara Leban.


Stran 10 od 49
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov