Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Likar, Yeats, Umek, Lowe

13.04.2015


Oddajo začenjamo z zbirko kratke proze Igorja Likarja Sebi neznani, v nadaljevanju pa se bomo posvetili še prvemu zvezku Zbrane poezije Williama Butlerja Yeatsa, romanu Eveline Umek Sidrišča spomina in zgodovinskemu delu Keitha Lowa Podivjana celina. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Nives Kovač, Marica Škorjanec in Simon Popek.

Igor Likar: Sebi neznani (Franc-Franc, 2014)

Za Likarjevo prvo prozno knjigo Gora, čakajoča preroka je značilno nelinearno podajanje, pri čemer se naracija simbolno prepleta s postmodernističnimi postopki nizanja pripovednih niti. Prisotno je spogledovanje z absurdnimi percepcijami glavnih oseb, pa tudi navezovanje na nadrealistične prvine izpovedovanja. To daje Igorju Likarju posebno mesto v sodobni slovenski književnosti. Svoje like namreč sinhrono sooča tako s sabo kot z okoljem, v katero so umeščeni nekako umetno, pod prisilo, a brez poslanstva. Tako ti liki doživljajo nevsakdanje izkušnje, čeprav je njihovo življenje docela vsakdanje. Za prispodobo lahko služi mravljišče, katerega lega se spreminja, a organiziranost ostaja stalna in predvidljiva.

V novi knjigi z naslovom Sebi neznani je objavljenih pet kratkih proz. V primerjavi s prejšnjo knjigo je značilno, da prednjači izpoved v tretji osebi ednine, ki pa je uporabljena na tak način, da deluje kot prva oseba ednine. Opisi so namreč tako izdelani, da bralstvo liku pravzaprav gleda pod prste, tako rekoč v oči, skorajda sobiva z njim. Prva črtica ima naslov Obisk legende in je morda še v navezavi s tematiko prejšnje prozne knjige, saj opisuje vzpon na goro, v katerem glavni lik išče Zlatoroga. A že v tem prvem besedilu Igor Likar vpeljuje občutje, ki v naslednjih štirih besedilih povsem prevlada. To občutje je Vlado Žabot v spremni besedi z naslovom Iskanje identifikacijske zgodbe ali kod in kam s presežno zavestjo opisal z besedami: »V pričujočih Likarjevih novelah smo soočeni s subjektom, ki spričo svoje stiske, begavosti, obupa in vsemu temu navkljub neuklonljive presežne zavesti zaenkrat na najde ustreznega idejnega zavetja, ustrezno formalizirane gotovosti in z vsem tem dovolj trdne bivanjske iluzije.«

Prav zmuzljivost odnosa med subjektom in objektom, ki je v tem primeru osrednji lik v okolju, ki je zgolj posledica junakove percepcije in ne biva samo zase, je osrednje torišče pisateljevega zanimanja. Okolje oziroma kar življenje je potisnjeno na rob, ima celo šibkejši pomen kot ozadje ali podlaga za subjektiviziranje izkušenj, ki jih zapisuje. Za okus tega odlomek iz zadnjega besedila s pomenljivim naslovom Skozi labirint videza.

»Zunaj je bil siv, moker dan. Tak dan, v kakršnih ljudje v mestu, zaradi negotovih razpoloženj, izgubljamo občutek za svojo identiteto. Ko se nam zdi, da ima vse okoli nas že davno pred tem trenutkom določen potek in iztek, neki tok, ki drvi mimo nas in nas ne rabi. V nekakšen, nam iz neznanih razlogov namenjen, a vseeno še kako določen jutri, ki pride in se nam zgodi, kakršenkoli naj že je. Dan, ko se nam zdi, da se okoli nas dogaja nekakšen drug, vzporeden svet. In ki se dogaja tudi brez nas, čisto mimo nas.

In še zdaj premišljuje, kako se mu je tistega dne lahko vse to zgodilo.«

Nosilec sporočila, lik, ki vdano, skoraj nezavedno nosi tako naracijo kot tudi posledico, da narativnost zapada v pejorativnost oziroma margino, je lik, ki ne le da ne ve, kaj bi sam s seboj počel, ampak se tega niti ne sprašuje. Svoje bivanje percipira zgolj in samo v odnosu do naučenega, privzgojenega, navajenega, vcepljenega. Ta lik sicer ni nek mehanski konstrukt, ampak človek vsakdana, vendar tako zapleten v lasten monolog, da preprosto ne vidi možnosti, da obstaja izhod iz takšnega trpnega stanja. Pravzaprav tudi ne jadikuje, ne razglaša svojega položaja, niti čudi se mu ne, pač pa ga sprejema kot edino možnost. V nizanju teh opisov vedno istega lika se pokaže srhljivost, na katero silovito in prepričljivo kaže pisatelj. In lik, položen v zgodbe, ki to niti niso, je lik, s katerim se je težko identificirati, saj je razcefran na delčke sebe, na delčke, ki ga ne sestavljajo, na delčke, ki se med sabo ne privlačijo, ampak bivajo sami zase; tudi oddaljujejo se ne. Prispodoba na silo bi bila: plankton.

Igor Likar je pretanjen opisovalec naplavine, ki se ji reče človeškost. V njej se najde tudi nekaj človečnosti, a predvsem je sestavljena iz pokošenih in posušenih literarnih likov, ki jih je v slovenski in seveda svetovni književnosti na pretek. Tako izpostavljena lastnost pa en in isti lik naredi za sintagmo, ki zavezuje k temeljitemu razmisleku o smislu, o vzrokih in namenu življenja.

Andrej Lutman


S knjižnega trga

964 epizod


Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.

Likar, Yeats, Umek, Lowe

13.04.2015


Oddajo začenjamo z zbirko kratke proze Igorja Likarja Sebi neznani, v nadaljevanju pa se bomo posvetili še prvemu zvezku Zbrane poezije Williama Butlerja Yeatsa, romanu Eveline Umek Sidrišča spomina in zgodovinskemu delu Keitha Lowa Podivjana celina. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Nives Kovač, Marica Škorjanec in Simon Popek.

Igor Likar: Sebi neznani (Franc-Franc, 2014)

Za Likarjevo prvo prozno knjigo Gora, čakajoča preroka je značilno nelinearno podajanje, pri čemer se naracija simbolno prepleta s postmodernističnimi postopki nizanja pripovednih niti. Prisotno je spogledovanje z absurdnimi percepcijami glavnih oseb, pa tudi navezovanje na nadrealistične prvine izpovedovanja. To daje Igorju Likarju posebno mesto v sodobni slovenski književnosti. Svoje like namreč sinhrono sooča tako s sabo kot z okoljem, v katero so umeščeni nekako umetno, pod prisilo, a brez poslanstva. Tako ti liki doživljajo nevsakdanje izkušnje, čeprav je njihovo življenje docela vsakdanje. Za prispodobo lahko služi mravljišče, katerega lega se spreminja, a organiziranost ostaja stalna in predvidljiva.

V novi knjigi z naslovom Sebi neznani je objavljenih pet kratkih proz. V primerjavi s prejšnjo knjigo je značilno, da prednjači izpoved v tretji osebi ednine, ki pa je uporabljena na tak način, da deluje kot prva oseba ednine. Opisi so namreč tako izdelani, da bralstvo liku pravzaprav gleda pod prste, tako rekoč v oči, skorajda sobiva z njim. Prva črtica ima naslov Obisk legende in je morda še v navezavi s tematiko prejšnje prozne knjige, saj opisuje vzpon na goro, v katerem glavni lik išče Zlatoroga. A že v tem prvem besedilu Igor Likar vpeljuje občutje, ki v naslednjih štirih besedilih povsem prevlada. To občutje je Vlado Žabot v spremni besedi z naslovom Iskanje identifikacijske zgodbe ali kod in kam s presežno zavestjo opisal z besedami: »V pričujočih Likarjevih novelah smo soočeni s subjektom, ki spričo svoje stiske, begavosti, obupa in vsemu temu navkljub neuklonljive presežne zavesti zaenkrat na najde ustreznega idejnega zavetja, ustrezno formalizirane gotovosti in z vsem tem dovolj trdne bivanjske iluzije.«

Prav zmuzljivost odnosa med subjektom in objektom, ki je v tem primeru osrednji lik v okolju, ki je zgolj posledica junakove percepcije in ne biva samo zase, je osrednje torišče pisateljevega zanimanja. Okolje oziroma kar življenje je potisnjeno na rob, ima celo šibkejši pomen kot ozadje ali podlaga za subjektiviziranje izkušenj, ki jih zapisuje. Za okus tega odlomek iz zadnjega besedila s pomenljivim naslovom Skozi labirint videza.

»Zunaj je bil siv, moker dan. Tak dan, v kakršnih ljudje v mestu, zaradi negotovih razpoloženj, izgubljamo občutek za svojo identiteto. Ko se nam zdi, da ima vse okoli nas že davno pred tem trenutkom določen potek in iztek, neki tok, ki drvi mimo nas in nas ne rabi. V nekakšen, nam iz neznanih razlogov namenjen, a vseeno še kako določen jutri, ki pride in se nam zgodi, kakršenkoli naj že je. Dan, ko se nam zdi, da se okoli nas dogaja nekakšen drug, vzporeden svet. In ki se dogaja tudi brez nas, čisto mimo nas.

In še zdaj premišljuje, kako se mu je tistega dne lahko vse to zgodilo.«

Nosilec sporočila, lik, ki vdano, skoraj nezavedno nosi tako naracijo kot tudi posledico, da narativnost zapada v pejorativnost oziroma margino, je lik, ki ne le da ne ve, kaj bi sam s seboj počel, ampak se tega niti ne sprašuje. Svoje bivanje percipira zgolj in samo v odnosu do naučenega, privzgojenega, navajenega, vcepljenega. Ta lik sicer ni nek mehanski konstrukt, ampak človek vsakdana, vendar tako zapleten v lasten monolog, da preprosto ne vidi možnosti, da obstaja izhod iz takšnega trpnega stanja. Pravzaprav tudi ne jadikuje, ne razglaša svojega položaja, niti čudi se mu ne, pač pa ga sprejema kot edino možnost. V nizanju teh opisov vedno istega lika se pokaže srhljivost, na katero silovito in prepričljivo kaže pisatelj. In lik, položen v zgodbe, ki to niti niso, je lik, s katerim se je težko identificirati, saj je razcefran na delčke sebe, na delčke, ki ga ne sestavljajo, na delčke, ki se med sabo ne privlačijo, ampak bivajo sami zase; tudi oddaljujejo se ne. Prispodoba na silo bi bila: plankton.

Igor Likar je pretanjen opisovalec naplavine, ki se ji reče človeškost. V njej se najde tudi nekaj človečnosti, a predvsem je sestavljena iz pokošenih in posušenih literarnih likov, ki jih je v slovenski in seveda svetovni književnosti na pretek. Tako izpostavljena lastnost pa en in isti lik naredi za sintagmo, ki zavezuje k temeljitemu razmisleku o smislu, o vzrokih in namenu življenja.

Andrej Lutman


27.02.2023

Rumiz, Komel, Vidmar, Pogorevc

Paolo Rumiz: Kutina iz Carigrada; Mirt Komel: Akiles; Janja Vidmar: V koraku z volkom; Petra Pogorevc: Joži. Recenzije so napisali Muanis Sinanović, Ana Hancock, Katja Šifkovič in Ana Lorger.


20.02.2023

Badalič Volk, Tomažič, Gary, Proust

Tanja Badalič Volk: Razraščanja; Agata Tomažič: Čmrljev let; Romain Gary: Življenje pred seboj; Marcel Proust: Petinsedemdeset listov Recenzije so napisale Katja Šifkovič, Katarina Mahnič, Ana Geršak in Tadeja Krečič.


13.02.2023

Pevec, Ćosić, Kobal, Stanonik

Metod Pevec: Greh; Vuk Ćosić: Nacija - Kultura; Aleksij Kobal: Topologija Zlatoroga; ur. Marija Stanonik: Ljubezen na daljavo Recenzije so napisali Marija Švajncer, Miša Gams, Matej Bogataj in Milan Vogel.


06.02.2023

Jelenko, Flis, Marinčič, Grlić

Aleš Jelenko: Terra incognita, Leonora Flis: Enakozvočja, Katarina Marinčič: Ženska s srebrnim očesom Rajko Grlić: Še ne povedane zgodbe Avtorji recenzij: Miša Gams, Veronika Šoster, Ana Hancock in Simon Popek.


04.12.2023

Vidmar, Herek, Seiler, Smrekar

Andreja Vidmar: Iz nedotika, Boža Herek: Davek na pamet, Lutz Seiler: Zvezda 111, Hinko Smrekar: Poznal sem tokove sveta. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Marica Škorjanec Kosterca, Matej Bogataj in Marija Švajncer.


30.01.2023

Štampe Žmavc, Ihan, Gradišnik, Zupančič

Bina Štampe Žmavc: Ljubeznitve, Alojz Ihan: Karantena, Branko Gradišnik: V raj in nazaj, David Zupančič: Življenje v sivi coni Recenzije so napisali Katja Šifković, Sašo Puljarevič, Miša Gams in Iztok Ilich.


23.01.2023

Bevc, Golob, Peeters

Cvetka Bevc: Sled ognjenega svinčnika, Tadej Golob: Koma, Frederik Peeters: Oleg Recenzije so napisali Tatjana Pregl Kobe, Marija Švajncer in Katja Štesl.


16.02.2023

Pikalo, Likar, Sturman, Pascual

Matjaž Pikalo: Riba z zlatimi brazgotinami Mirana Likar: Ženska hiša Primož Sturman: Enajst mesecev žitne kave Carlos Pascual: Nilski konji v puščavi Recenzije so napisali Marija Švajncer, Miša Gams, Matej Bogataj in Katarina Mahnič


09.01.2023

Štepec, Sosič, Osojnik, Chamfort

Andreja Štepec: Jesenožki, Marko Sosič: Samotne ljubezni, Iztok Osojnik: Nenavadne zgodbe dona Jesusa Falcaa, Nicholas Chamfort: Maksime in misli Recenzije so napisali Katja Šifkovič, Sašo Puljarević, Miša Gams in Marko Golja.


02.01.2023

Čučnik, Švajncer, Mazzini, Svetina

Primož Čučnik: Niti v sanjah, Marija Švajncer: Iskanje ljubezni, Miha Mazzini: Osebno, Ivo Svetina: Smisel rože Recenzije so napisali Muanis Sinanović, Tonja Jelen, Aljaž Krivec in Ana Hancock.


27.12.2023

Pregled literarnih nagrad v drugi polovici l. 2023

Miriam Drev: Zdravljenje prednikov, Iva Jevtić: Milost, Ivana Djilas: A si lahko vsaj enkrat tiho, Blaž Božič: Mleček, žbunje : grobovi v njem, Pia Prezelj: Težka voda. Srečno 2024!


26.12.2022

Literarna dela, nagrajena v letu 2022

V zadnji oddaji v letu 2022 se bomo s povzetki že objavljenih kritik znova ozrli k letos nagrajenim književnim delom, dodali pa jim bomo tudi kratke odlomke iz literarnih oddaj. Radijski arhiv je namreč bogat in sproti ga dopolnjujemo.


28.11.2022

Pograjc, Rezman, Čehov, Marias

Pino Pograjc: Trgetanje Peter Rezman: Velunja Anton Pavlovič Čehov: Drama na lovu Javier Marias: Napisana življenja Recenzije so napisali Andrej Lutman, Miša Gams, Ana Geršak in Matej Bogataj.


21.11.2022

Kodrič, Mlinar, Basile, Mikolič

Zdenko Kodrič: Slovenski Faust. Sinoči Rudi Mlinar: Nemirni duh Giambattista Basíle: Zgodba zgodb Vesna Mikolič Ali bereš Cankarja? Recenzije so napisali Muanis Sinanović, Tonja Jelen, Kristina Jurkovič in Iztok Ilich.


31.10.2022

Vincetič, Lemaić, Mulec, Kosovel

Milan Vincetič: Postile, Vesna Lemaić: Trznil je, odprla je oko, Breda Mulec: Vaški godec, Blaž Kosovel: Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Miša Gams, Marica Škorjanec Kosterca in Leonora Flis.


24.10.2022

Mozetič, Gams, Štefančič, Granda

Brane Mozetič: Aktivistovi zapisi Avtorjev pesniškoprozni pogled na svojo družbenoangažirano in literarno pot Miša Gams: V kraljestvu Minotavra Vsem znane situacije, ki pa jih protagonisti včasih priženejo skoraj do absurda Marcel Štefančič: Kaj ne vidite, da gorimo! Eseji o neoliberalnem krematoriju in smrti podnebja Stane Granda: Pot v samoslovenstvo Prva osamosvojitvena zgodovina Slovenije Recenzije so napisali Matej Bogataj, Andrej Lutman, Marija Švajncer in Iztok Ilich.


17.10.2022

Svetina, Bratkovič, Grušovnik, Valetič

Ivo Svetina: Méle Renato Bratković: Plavalec Tomaž Grušovnik: Besede na strehi brez črk v roki Žiga Valetič: Nomadi brez platnicam Recenzije so napisali Diana Pungeršič, Katja Šifkovič, Anja Radaljac in Iztok Ilich.


03.10.2022

Zupan, Vrščaj, Svetek, Staroverstvo

Uroš Zupan: Psica in poletje Tina Vrščaj: Na Klancu Irena Svetek: Beli volk ur. Saša Babič in Mateja Belak: Staroverstvo v Sloveniji med religijo in znanostjo Recenzije so napisali Ana Hancock, Katja Šifkovič, Katarina Mahnič in Iztok Ilich.


26.09.2022

Debeljak, Naji, Vuong, Gantar

Lukas Debeljak: Poznati kot voda Franjo H. Naji: Noč na obisku Ocean Vuong: Bežen trenutek bajnosti Jure Gantar: Eseji o komediji Recenzije so napisali Veronika Šoster, Miša Gams, Petra Meterc in Ana Lorger.


19.09.2022

Zupan, Kuči, Menasse, Štrajn

Uroš Zupan: Znamenja v kroženju Adriana Kuči: Ime mi je Sarajevo Eva Menasse: Živali za nadaljevalce Darko Štrajn: Ali eksistenca ali subjekt? Recenzije so napisali Tonja Jelen, Sašo Puljarević, Aljaž Krivec in Marija Švajncer.


Stran 5 od 49
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov