Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Oddajo začenjamo z zbirko kratke proze Igorja Likarja Sebi neznani, v nadaljevanju pa se bomo posvetili še prvemu zvezku Zbrane poezije Williama Butlerja Yeatsa, romanu Eveline Umek Sidrišča spomina in zgodovinskemu delu Keitha Lowa Podivjana celina. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Nives Kovač, Marica Škorjanec in Simon Popek.
Igor Likar: Sebi neznani (Franc-Franc, 2014)
Za Likarjevo prvo prozno knjigo Gora, čakajoča preroka je značilno nelinearno podajanje, pri čemer se naracija simbolno prepleta s postmodernističnimi postopki nizanja pripovednih niti. Prisotno je spogledovanje z absurdnimi percepcijami glavnih oseb, pa tudi navezovanje na nadrealistične prvine izpovedovanja. To daje Igorju Likarju posebno mesto v sodobni slovenski književnosti. Svoje like namreč sinhrono sooča tako s sabo kot z okoljem, v katero so umeščeni nekako umetno, pod prisilo, a brez poslanstva. Tako ti liki doživljajo nevsakdanje izkušnje, čeprav je njihovo življenje docela vsakdanje. Za prispodobo lahko služi mravljišče, katerega lega se spreminja, a organiziranost ostaja stalna in predvidljiva.
V novi knjigi z naslovom Sebi neznani je objavljenih pet kratkih proz. V primerjavi s prejšnjo knjigo je značilno, da prednjači izpoved v tretji osebi ednine, ki pa je uporabljena na tak način, da deluje kot prva oseba ednine. Opisi so namreč tako izdelani, da bralstvo liku pravzaprav gleda pod prste, tako rekoč v oči, skorajda sobiva z njim. Prva črtica ima naslov Obisk legende in je morda še v navezavi s tematiko prejšnje prozne knjige, saj opisuje vzpon na goro, v katerem glavni lik išče Zlatoroga. A že v tem prvem besedilu Igor Likar vpeljuje občutje, ki v naslednjih štirih besedilih povsem prevlada. To občutje je Vlado Žabot v spremni besedi z naslovom Iskanje identifikacijske zgodbe ali kod in kam s presežno zavestjo opisal z besedami: »V pričujočih Likarjevih novelah smo soočeni s subjektom, ki spričo svoje stiske, begavosti, obupa in vsemu temu navkljub neuklonljive presežne zavesti zaenkrat na najde ustreznega idejnega zavetja, ustrezno formalizirane gotovosti in z vsem tem dovolj trdne bivanjske iluzije.«
Prav zmuzljivost odnosa med subjektom in objektom, ki je v tem primeru osrednji lik v okolju, ki je zgolj posledica junakove percepcije in ne biva samo zase, je osrednje torišče pisateljevega zanimanja. Okolje oziroma kar življenje je potisnjeno na rob, ima celo šibkejši pomen kot ozadje ali podlaga za subjektiviziranje izkušenj, ki jih zapisuje. Za okus tega odlomek iz zadnjega besedila s pomenljivim naslovom Skozi labirint videza.
»Zunaj je bil siv, moker dan. Tak dan, v kakršnih ljudje v mestu, zaradi negotovih razpoloženj, izgubljamo občutek za svojo identiteto. Ko se nam zdi, da ima vse okoli nas že davno pred tem trenutkom določen potek in iztek, neki tok, ki drvi mimo nas in nas ne rabi. V nekakšen, nam iz neznanih razlogov namenjen, a vseeno še kako določen jutri, ki pride in se nam zgodi, kakršenkoli naj že je. Dan, ko se nam zdi, da se okoli nas dogaja nekakšen drug, vzporeden svet. In ki se dogaja tudi brez nas, čisto mimo nas.
In še zdaj premišljuje, kako se mu je tistega dne lahko vse to zgodilo.«
Nosilec sporočila, lik, ki vdano, skoraj nezavedno nosi tako naracijo kot tudi posledico, da narativnost zapada v pejorativnost oziroma margino, je lik, ki ne le da ne ve, kaj bi sam s seboj počel, ampak se tega niti ne sprašuje. Svoje bivanje percipira zgolj in samo v odnosu do naučenega, privzgojenega, navajenega, vcepljenega. Ta lik sicer ni nek mehanski konstrukt, ampak človek vsakdana, vendar tako zapleten v lasten monolog, da preprosto ne vidi možnosti, da obstaja izhod iz takšnega trpnega stanja. Pravzaprav tudi ne jadikuje, ne razglaša svojega položaja, niti čudi se mu ne, pač pa ga sprejema kot edino možnost. V nizanju teh opisov vedno istega lika se pokaže srhljivost, na katero silovito in prepričljivo kaže pisatelj. In lik, položen v zgodbe, ki to niti niso, je lik, s katerim se je težko identificirati, saj je razcefran na delčke sebe, na delčke, ki ga ne sestavljajo, na delčke, ki se med sabo ne privlačijo, ampak bivajo sami zase; tudi oddaljujejo se ne. Prispodoba na silo bi bila: plankton.
Igor Likar je pretanjen opisovalec naplavine, ki se ji reče človeškost. V njej se najde tudi nekaj človečnosti, a predvsem je sestavljena iz pokošenih in posušenih literarnih likov, ki jih je v slovenski in seveda svetovni književnosti na pretek. Tako izpostavljena lastnost pa en in isti lik naredi za sintagmo, ki zavezuje k temeljitemu razmisleku o smislu, o vzrokih in namenu življenja.
Andrej Lutman
964 epizod
Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.
Oddajo začenjamo z zbirko kratke proze Igorja Likarja Sebi neznani, v nadaljevanju pa se bomo posvetili še prvemu zvezku Zbrane poezije Williama Butlerja Yeatsa, romanu Eveline Umek Sidrišča spomina in zgodovinskemu delu Keitha Lowa Podivjana celina. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Nives Kovač, Marica Škorjanec in Simon Popek.
Igor Likar: Sebi neznani (Franc-Franc, 2014)
Za Likarjevo prvo prozno knjigo Gora, čakajoča preroka je značilno nelinearno podajanje, pri čemer se naracija simbolno prepleta s postmodernističnimi postopki nizanja pripovednih niti. Prisotno je spogledovanje z absurdnimi percepcijami glavnih oseb, pa tudi navezovanje na nadrealistične prvine izpovedovanja. To daje Igorju Likarju posebno mesto v sodobni slovenski književnosti. Svoje like namreč sinhrono sooča tako s sabo kot z okoljem, v katero so umeščeni nekako umetno, pod prisilo, a brez poslanstva. Tako ti liki doživljajo nevsakdanje izkušnje, čeprav je njihovo življenje docela vsakdanje. Za prispodobo lahko služi mravljišče, katerega lega se spreminja, a organiziranost ostaja stalna in predvidljiva.
V novi knjigi z naslovom Sebi neznani je objavljenih pet kratkih proz. V primerjavi s prejšnjo knjigo je značilno, da prednjači izpoved v tretji osebi ednine, ki pa je uporabljena na tak način, da deluje kot prva oseba ednine. Opisi so namreč tako izdelani, da bralstvo liku pravzaprav gleda pod prste, tako rekoč v oči, skorajda sobiva z njim. Prva črtica ima naslov Obisk legende in je morda še v navezavi s tematiko prejšnje prozne knjige, saj opisuje vzpon na goro, v katerem glavni lik išče Zlatoroga. A že v tem prvem besedilu Igor Likar vpeljuje občutje, ki v naslednjih štirih besedilih povsem prevlada. To občutje je Vlado Žabot v spremni besedi z naslovom Iskanje identifikacijske zgodbe ali kod in kam s presežno zavestjo opisal z besedami: »V pričujočih Likarjevih novelah smo soočeni s subjektom, ki spričo svoje stiske, begavosti, obupa in vsemu temu navkljub neuklonljive presežne zavesti zaenkrat na najde ustreznega idejnega zavetja, ustrezno formalizirane gotovosti in z vsem tem dovolj trdne bivanjske iluzije.«
Prav zmuzljivost odnosa med subjektom in objektom, ki je v tem primeru osrednji lik v okolju, ki je zgolj posledica junakove percepcije in ne biva samo zase, je osrednje torišče pisateljevega zanimanja. Okolje oziroma kar življenje je potisnjeno na rob, ima celo šibkejši pomen kot ozadje ali podlaga za subjektiviziranje izkušenj, ki jih zapisuje. Za okus tega odlomek iz zadnjega besedila s pomenljivim naslovom Skozi labirint videza.
»Zunaj je bil siv, moker dan. Tak dan, v kakršnih ljudje v mestu, zaradi negotovih razpoloženj, izgubljamo občutek za svojo identiteto. Ko se nam zdi, da ima vse okoli nas že davno pred tem trenutkom določen potek in iztek, neki tok, ki drvi mimo nas in nas ne rabi. V nekakšen, nam iz neznanih razlogov namenjen, a vseeno še kako določen jutri, ki pride in se nam zgodi, kakršenkoli naj že je. Dan, ko se nam zdi, da se okoli nas dogaja nekakšen drug, vzporeden svet. In ki se dogaja tudi brez nas, čisto mimo nas.
In še zdaj premišljuje, kako se mu je tistega dne lahko vse to zgodilo.«
Nosilec sporočila, lik, ki vdano, skoraj nezavedno nosi tako naracijo kot tudi posledico, da narativnost zapada v pejorativnost oziroma margino, je lik, ki ne le da ne ve, kaj bi sam s seboj počel, ampak se tega niti ne sprašuje. Svoje bivanje percipira zgolj in samo v odnosu do naučenega, privzgojenega, navajenega, vcepljenega. Ta lik sicer ni nek mehanski konstrukt, ampak človek vsakdana, vendar tako zapleten v lasten monolog, da preprosto ne vidi možnosti, da obstaja izhod iz takšnega trpnega stanja. Pravzaprav tudi ne jadikuje, ne razglaša svojega položaja, niti čudi se mu ne, pač pa ga sprejema kot edino možnost. V nizanju teh opisov vedno istega lika se pokaže srhljivost, na katero silovito in prepričljivo kaže pisatelj. In lik, položen v zgodbe, ki to niti niso, je lik, s katerim se je težko identificirati, saj je razcefran na delčke sebe, na delčke, ki ga ne sestavljajo, na delčke, ki se med sabo ne privlačijo, ampak bivajo sami zase; tudi oddaljujejo se ne. Prispodoba na silo bi bila: plankton.
Igor Likar je pretanjen opisovalec naplavine, ki se ji reče človeškost. V njej se najde tudi nekaj človečnosti, a predvsem je sestavljena iz pokošenih in posušenih literarnih likov, ki jih je v slovenski in seveda svetovni književnosti na pretek. Tako izpostavljena lastnost pa en in isti lik naredi za sintagmo, ki zavezuje k temeljitemu razmisleku o smislu, o vzrokih in namenu življenja.
Andrej Lutman
Sara Fabjan zaroletano, Feri Lainšček: Petelinje jajce, Aleksandar Gatalica: Beograd za tujce. Recenzije so napisali Jure Jakob, Marica Škorjanec Kosterca in Miša Gams.
Pogovor z Andrejem Arkom, urednikom oddaje S knjižnega trga v letih 1980 do 1992.
Antonio Gamoneda: Knjiga hladu, Jože Snoj: Očetov sin – Sin Očetov, Orhan Pamuk: Čudaštvo v moji glavi, Aleš Mendiževec: Naključje in jaz. Recenzije so napisali Jure Jakob, Tonja Jelen, Muanis Sinanović in Anja Radaljac.
Vinko Möderndorfer: Naprej naprej, Tone Kuntner: Mati zemlja, Roman Rozina Tujintuj, Zoran in Franc Jerončič Mejna reka Idrija. Recenzije so napisali Miša Gams, Marica Škorjanec Kosterca, Aljaž Krivec in Iztok Ilich.
Tone Škrjanec: Indigo, Zoran Pevec: Beckett – moj advokat, Igor Karlovšek: Še sem živa, Francesco Petrarca: Pisma v antiko. Avtorji recenzij: Miša Gams, Veronika Šoster, Katja Šifkovič in Marija Švajncer.
Ifigenija Simonović: Bi bila drevo, Aleš Šteger: Svet je vmes, Anja Mugerli: Pričakovanje, Esad Babačić: Navijaj v sebi. Recenzije so napisali Jure Jakob, Nada Breznik, Silvija Žnidar in Muanis Sinanović.
Tomislav Vrečar: Polovici naju, Vanja Krajnc: Evo me, tu sem; Olga Tokarczuk: Ana In v grobnicah sveta; Primož Repar: Saga o prostosti duše. Avtorji recenzij: Aljaž Krivec, Miša Gams, Leonora Flis in Marija Švajncer. Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
David Bandelj: Ronin, Alma Karlin: Malik, Orlando Uršič: Krušni oče, Bernardine Evaristo: Nikdar odnehati. Avtorji recenzij: Silvija Žnidar, Katarina Mahnič, Marica Škorjanec, Ana Lorger.
Marko Elsner Grošelj: Ta trenutek v moji glavi, Esad Babačić: Balkonci, Josef Winkler: Natura morta, Peter Božič: Ko oblasti sploh ni. Recenzije so napisali Tatjana Pregl Kobe, Miša Gams, Jera Krečič in Matej Bogataj.
Robert Titan Felix: Podeželska tkanja, Boštjan Videmšek Vojni dnevnik, Georgij Gospodinov: Časovno zaklonišče, ur. Nadia Roncelli: Slovenski mediji v Italiji nekoč in danes. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Sašo Puljarević, Katarina Mahnič in Iztok Ilich.
Blaž Božič: Mleček, žbunje in grobovi v njem, Tanja Špes: Nedaleč stran, Cvetka Bevc: Ptiči, Svetlana Aleksijevič: Zadnje priče in Čas iz druge roke. Recenzije so napisali Ana Lorger, Miša Gams, Katja Šifkovič in Simon Popek.
Ivo Antič: Jekleni ciklon, Marij Čuk: Fojba, Lucija Stepančič: Adolf in Eva; Oto Luthar, Marta Verginella in Urška Strle: Užaljeno maščevanje. Recenzije so napisali Tonja Jelen, Nada Breznik, Anja Radaljac in Iztok Ilich. Berejo: Igor Velše, Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Marcello Potocco: Odisej(ka) v labirintu, Andrej E. Skubic: Pa čeprav buldožer, Vanda Šega: Polovica dvojine, Valentin Cundrič: Človek dobre volje. Recenzije so napisali Miša Gams, Katja Šifkovič, Marica Škorjanec Kosterca in Andrej Lutman.
Sarival Sosič: Ne morem ven, Ivan Slamnig: Nostalgija ostanka, Carsten Henn: Sprehajalec knjig, Dušan Mukič: Ljubljana skoz' moja očala Recenzije so napisali Diana Pungeršič, Nada Breznik, Iztok Ilich in Peter Kuhar.
Louise Glück: Zvesta in krepostna noč, Monika Žagar: Diši po dosegljivem, Virginie Despentes: Vernon Subutex, ur. Olga Markič: Alma Sodnik in njeno filozofsko delo Recenzije so napisali Nives Kovač, Aljaž Krivec, Sašo Puljarević in Marija Švajncer.
Billy Collins: Dan, namenjen kitom; Branko Cestnik: Pogovori z njo; Urška Perenič: Luize Pesjakove pesmi; Luka Trebežnik: Svetloba na obzorju. Recenzije so napisali Silvija Žnidar, Marjan Kovačevič Beltram, Iztok Ilich in Marija Švajncer.
Andraž Polič: Ladje in otoki, Jana Putrle Srdić: Po celi ravnini pod nebom, Franjo Frančič: Vojno stanje, Jernej Komac: Srce se mi trga od žalosti. Recenzije so napisali Tatjana Pregl Kobe, Nada Breznik, Miša Gams in Milan Vogel.
Gregor Podlogar: Atlas, Srečko Kosovel: Burja, Laszlo Krasznahorkai: Satanov tango, Anne Carson Grenko-sladki eros. Recenzije so napisali Tonja Jelen, Miša Gams, Matej Bogataj in Muanis Sinanović.
Iztok Osojnik: Berenikin moped; José Luís Peixoto: Mestece Galveias; Matjaž Lunaček: Zgodba iz neke druge hiše; Bojan Brezigar: Srečanja Recenzije so napisali Andrej Lutman, Sašo Puljarević, Jera Krečič in Iztok Ilich.
Miriam Drev: Zdravljenje prednikov; Oksana Zabužko: Terenske raziskave ukrajinskega seksa; Slavenka Drakulić: Nevidna ženska; Carolin Emcke: Ja pomeni ja in ... Recenzije so napisale Cvetka Bevc, Anja Radaljac, Marija Švajncer in Petra Meterc.
Neveljaven email naslov