Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Likar, Yeats, Umek, Lowe

13.04.2015


Oddajo začenjamo z zbirko kratke proze Igorja Likarja Sebi neznani, v nadaljevanju pa se bomo posvetili še prvemu zvezku Zbrane poezije Williama Butlerja Yeatsa, romanu Eveline Umek Sidrišča spomina in zgodovinskemu delu Keitha Lowa Podivjana celina. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Nives Kovač, Marica Škorjanec in Simon Popek.

Igor Likar: Sebi neznani (Franc-Franc, 2014)

Za Likarjevo prvo prozno knjigo Gora, čakajoča preroka je značilno nelinearno podajanje, pri čemer se naracija simbolno prepleta s postmodernističnimi postopki nizanja pripovednih niti. Prisotno je spogledovanje z absurdnimi percepcijami glavnih oseb, pa tudi navezovanje na nadrealistične prvine izpovedovanja. To daje Igorju Likarju posebno mesto v sodobni slovenski književnosti. Svoje like namreč sinhrono sooča tako s sabo kot z okoljem, v katero so umeščeni nekako umetno, pod prisilo, a brez poslanstva. Tako ti liki doživljajo nevsakdanje izkušnje, čeprav je njihovo življenje docela vsakdanje. Za prispodobo lahko služi mravljišče, katerega lega se spreminja, a organiziranost ostaja stalna in predvidljiva.

V novi knjigi z naslovom Sebi neznani je objavljenih pet kratkih proz. V primerjavi s prejšnjo knjigo je značilno, da prednjači izpoved v tretji osebi ednine, ki pa je uporabljena na tak način, da deluje kot prva oseba ednine. Opisi so namreč tako izdelani, da bralstvo liku pravzaprav gleda pod prste, tako rekoč v oči, skorajda sobiva z njim. Prva črtica ima naslov Obisk legende in je morda še v navezavi s tematiko prejšnje prozne knjige, saj opisuje vzpon na goro, v katerem glavni lik išče Zlatoroga. A že v tem prvem besedilu Igor Likar vpeljuje občutje, ki v naslednjih štirih besedilih povsem prevlada. To občutje je Vlado Žabot v spremni besedi z naslovom Iskanje identifikacijske zgodbe ali kod in kam s presežno zavestjo opisal z besedami: »V pričujočih Likarjevih novelah smo soočeni s subjektom, ki spričo svoje stiske, begavosti, obupa in vsemu temu navkljub neuklonljive presežne zavesti zaenkrat na najde ustreznega idejnega zavetja, ustrezno formalizirane gotovosti in z vsem tem dovolj trdne bivanjske iluzije.«

Prav zmuzljivost odnosa med subjektom in objektom, ki je v tem primeru osrednji lik v okolju, ki je zgolj posledica junakove percepcije in ne biva samo zase, je osrednje torišče pisateljevega zanimanja. Okolje oziroma kar življenje je potisnjeno na rob, ima celo šibkejši pomen kot ozadje ali podlaga za subjektiviziranje izkušenj, ki jih zapisuje. Za okus tega odlomek iz zadnjega besedila s pomenljivim naslovom Skozi labirint videza.

»Zunaj je bil siv, moker dan. Tak dan, v kakršnih ljudje v mestu, zaradi negotovih razpoloženj, izgubljamo občutek za svojo identiteto. Ko se nam zdi, da ima vse okoli nas že davno pred tem trenutkom določen potek in iztek, neki tok, ki drvi mimo nas in nas ne rabi. V nekakšen, nam iz neznanih razlogov namenjen, a vseeno še kako določen jutri, ki pride in se nam zgodi, kakršenkoli naj že je. Dan, ko se nam zdi, da se okoli nas dogaja nekakšen drug, vzporeden svet. In ki se dogaja tudi brez nas, čisto mimo nas.

In še zdaj premišljuje, kako se mu je tistega dne lahko vse to zgodilo.«

Nosilec sporočila, lik, ki vdano, skoraj nezavedno nosi tako naracijo kot tudi posledico, da narativnost zapada v pejorativnost oziroma margino, je lik, ki ne le da ne ve, kaj bi sam s seboj počel, ampak se tega niti ne sprašuje. Svoje bivanje percipira zgolj in samo v odnosu do naučenega, privzgojenega, navajenega, vcepljenega. Ta lik sicer ni nek mehanski konstrukt, ampak človek vsakdana, vendar tako zapleten v lasten monolog, da preprosto ne vidi možnosti, da obstaja izhod iz takšnega trpnega stanja. Pravzaprav tudi ne jadikuje, ne razglaša svojega položaja, niti čudi se mu ne, pač pa ga sprejema kot edino možnost. V nizanju teh opisov vedno istega lika se pokaže srhljivost, na katero silovito in prepričljivo kaže pisatelj. In lik, položen v zgodbe, ki to niti niso, je lik, s katerim se je težko identificirati, saj je razcefran na delčke sebe, na delčke, ki ga ne sestavljajo, na delčke, ki se med sabo ne privlačijo, ampak bivajo sami zase; tudi oddaljujejo se ne. Prispodoba na silo bi bila: plankton.

Igor Likar je pretanjen opisovalec naplavine, ki se ji reče človeškost. V njej se najde tudi nekaj človečnosti, a predvsem je sestavljena iz pokošenih in posušenih literarnih likov, ki jih je v slovenski in seveda svetovni književnosti na pretek. Tako izpostavljena lastnost pa en in isti lik naredi za sintagmo, ki zavezuje k temeljitemu razmisleku o smislu, o vzrokih in namenu življenja.

Andrej Lutman


S knjižnega trga

964 epizod


Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.

Likar, Yeats, Umek, Lowe

13.04.2015


Oddajo začenjamo z zbirko kratke proze Igorja Likarja Sebi neznani, v nadaljevanju pa se bomo posvetili še prvemu zvezku Zbrane poezije Williama Butlerja Yeatsa, romanu Eveline Umek Sidrišča spomina in zgodovinskemu delu Keitha Lowa Podivjana celina. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Nives Kovač, Marica Škorjanec in Simon Popek.

Igor Likar: Sebi neznani (Franc-Franc, 2014)

Za Likarjevo prvo prozno knjigo Gora, čakajoča preroka je značilno nelinearno podajanje, pri čemer se naracija simbolno prepleta s postmodernističnimi postopki nizanja pripovednih niti. Prisotno je spogledovanje z absurdnimi percepcijami glavnih oseb, pa tudi navezovanje na nadrealistične prvine izpovedovanja. To daje Igorju Likarju posebno mesto v sodobni slovenski književnosti. Svoje like namreč sinhrono sooča tako s sabo kot z okoljem, v katero so umeščeni nekako umetno, pod prisilo, a brez poslanstva. Tako ti liki doživljajo nevsakdanje izkušnje, čeprav je njihovo življenje docela vsakdanje. Za prispodobo lahko služi mravljišče, katerega lega se spreminja, a organiziranost ostaja stalna in predvidljiva.

V novi knjigi z naslovom Sebi neznani je objavljenih pet kratkih proz. V primerjavi s prejšnjo knjigo je značilno, da prednjači izpoved v tretji osebi ednine, ki pa je uporabljena na tak način, da deluje kot prva oseba ednine. Opisi so namreč tako izdelani, da bralstvo liku pravzaprav gleda pod prste, tako rekoč v oči, skorajda sobiva z njim. Prva črtica ima naslov Obisk legende in je morda še v navezavi s tematiko prejšnje prozne knjige, saj opisuje vzpon na goro, v katerem glavni lik išče Zlatoroga. A že v tem prvem besedilu Igor Likar vpeljuje občutje, ki v naslednjih štirih besedilih povsem prevlada. To občutje je Vlado Žabot v spremni besedi z naslovom Iskanje identifikacijske zgodbe ali kod in kam s presežno zavestjo opisal z besedami: »V pričujočih Likarjevih novelah smo soočeni s subjektom, ki spričo svoje stiske, begavosti, obupa in vsemu temu navkljub neuklonljive presežne zavesti zaenkrat na najde ustreznega idejnega zavetja, ustrezno formalizirane gotovosti in z vsem tem dovolj trdne bivanjske iluzije.«

Prav zmuzljivost odnosa med subjektom in objektom, ki je v tem primeru osrednji lik v okolju, ki je zgolj posledica junakove percepcije in ne biva samo zase, je osrednje torišče pisateljevega zanimanja. Okolje oziroma kar življenje je potisnjeno na rob, ima celo šibkejši pomen kot ozadje ali podlaga za subjektiviziranje izkušenj, ki jih zapisuje. Za okus tega odlomek iz zadnjega besedila s pomenljivim naslovom Skozi labirint videza.

»Zunaj je bil siv, moker dan. Tak dan, v kakršnih ljudje v mestu, zaradi negotovih razpoloženj, izgubljamo občutek za svojo identiteto. Ko se nam zdi, da ima vse okoli nas že davno pred tem trenutkom določen potek in iztek, neki tok, ki drvi mimo nas in nas ne rabi. V nekakšen, nam iz neznanih razlogov namenjen, a vseeno še kako določen jutri, ki pride in se nam zgodi, kakršenkoli naj že je. Dan, ko se nam zdi, da se okoli nas dogaja nekakšen drug, vzporeden svet. In ki se dogaja tudi brez nas, čisto mimo nas.

In še zdaj premišljuje, kako se mu je tistega dne lahko vse to zgodilo.«

Nosilec sporočila, lik, ki vdano, skoraj nezavedno nosi tako naracijo kot tudi posledico, da narativnost zapada v pejorativnost oziroma margino, je lik, ki ne le da ne ve, kaj bi sam s seboj počel, ampak se tega niti ne sprašuje. Svoje bivanje percipira zgolj in samo v odnosu do naučenega, privzgojenega, navajenega, vcepljenega. Ta lik sicer ni nek mehanski konstrukt, ampak človek vsakdana, vendar tako zapleten v lasten monolog, da preprosto ne vidi možnosti, da obstaja izhod iz takšnega trpnega stanja. Pravzaprav tudi ne jadikuje, ne razglaša svojega položaja, niti čudi se mu ne, pač pa ga sprejema kot edino možnost. V nizanju teh opisov vedno istega lika se pokaže srhljivost, na katero silovito in prepričljivo kaže pisatelj. In lik, položen v zgodbe, ki to niti niso, je lik, s katerim se je težko identificirati, saj je razcefran na delčke sebe, na delčke, ki ga ne sestavljajo, na delčke, ki se med sabo ne privlačijo, ampak bivajo sami zase; tudi oddaljujejo se ne. Prispodoba na silo bi bila: plankton.

Igor Likar je pretanjen opisovalec naplavine, ki se ji reče človeškost. V njej se najde tudi nekaj človečnosti, a predvsem je sestavljena iz pokošenih in posušenih literarnih likov, ki jih je v slovenski in seveda svetovni književnosti na pretek. Tako izpostavljena lastnost pa en in isti lik naredi za sintagmo, ki zavezuje k temeljitemu razmisleku o smislu, o vzrokih in namenu življenja.

Andrej Lutman


14.11.2022

Miklič Perne, Cestnik, NDiaye, Švajncer

Nevenka Miklič Perne: Pogovor s stvarmi, Branko Cestnik: Šesti pečat, Marie NDiaye: Moje je maščevanje, Marija Švajncer: Naš razburkani čas. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Tonja Jelen, Simon Popek in Katja Šifkovič.


07.11.2022

Copy of S knjižnega trga 7.11.2022

Andrej Medved: Véliko kolo Simona Klemenčič: Hiša brez ogledal Andraž Rožman: Titov sin Evald Flisar: Očetova pisma sinu Recenzije so napisali Tatjana Pregl Kobe, Nada Breznik, Miša Gams in Marica Škorjanec-Kosterca.


12.09.2022

Medved, Klemenčič, Rožman, Flisar

Andrej Medved: Véliko kolo Simona Klemenčič: Hiša brez ogledal Andraž Rožman: Titov sin Evald Flisar: Očetova pisma sinu Recenzije so napisali Tatjana Pregl Kobe, Nada Breznik, Miša Gams in Marica Škorjanec-Kosterca.


10.10.2022

Zajc, Teržan, Devetak

Lenart Zajc: Odred, Kaja Teržan: Nekoč bom imela čas, Jurij Devetak (in Boris Pahor): Nekropola Recenzije so napisali Ana Geršak, Aljaž Koprivnikar in Miša Gams.


05.09.2022

Šteger, Koranter, Slimani, Ratej

Aleš Šteger: Bogovi se nam smejijo Sonja Koranter: Orfejeve solze Leila Slimani: Dežela drugih ur. Mateja Ratej: Slovenski biografski almanah XIX. stoletja Recenzije so napisali Tonja Jelen, Andrej Lutman, Miša Gams in Iztok Ilich.


29.08.2022

Rožycki, Babnik, McEwan, Grušovnik

Tomasz Różycki: Teorija praznine Gabriela Babnik: Tišina, polna vetra Ian McEwan: Stroji kot jaz Tomaž Grušovnik: Midva ne bova rešila sveta Recenzije so napisali Muanis Sinanović, Ana Lorger, Leonora Flis in Iztok Ilich.


22.08.2022

Osojnik, Maležič, Ratej, Rahten

Iztok Osojnik: 2021 Jedrt Maležič: Križci, krožci Mateja Ratej: Triumfator – Anton Korošec v prvi Jugoslaviji Andrej Rahten: Anton Korošec – slovenski državnik kraljeve Jugoslavije Recenzije so napisali Marko Elsner Grošelj, Anja Radaljac in Iztok Ilich.


10.08.2023

Jevtić, Partljič, Rooney

Iva Jevtić: Milost, Tone Partljič: Veter z vzhoda, Sally Rooney Kje si, prelepi svet. Recenzije so napisale Miša Gams, Nada Breznik in Katarina Mahnič.


15.08.2022

Košir, Lebda, Chandler, Peršin

Manca Košir: Nagovori tišine Malgorzata Lebda: Žetev Raymond Chandler: Veliki spanec Peter Kovačič Peršin: Etos prihodnosti Recenzije so napisali Nives Kovač, Katja Šifkovič, Marko Golja in Marija Švajncer.


08.08.2022

Njatin, Burnik Legiša, Reza, Vuk Godina

Lela B. Njatin Samski blok Ivan Burnik Legiša: Ta jezik naš Yasmina Reza: Blagor srečnim Vesna Vuk Godina: Zablode feminizma Recenzije so napisali Ana Hancock, Andrej Lutman, Nina Gostiša in Anja Radaljac.


01.08.2022

Demšar, Majer, Sörensen

Avgust Demšar: Tajkun Nina Majer: Roža za konfliktno osebo Villy Sörensen: Tiger v kuhinji Recenzije so napisali Katarina Mahnič, Marica Škorjanec Kosterca in Marko Golja.


18.07.2022

Kumerdej, Polič, Virk

Mojca Kumerdej: Gluha soba Andraž Polič: Kirka na Jadranu Tomo Virk: Zakaj je literatura pomembna Avtorji recenzij: Aljaž Krivec, Cvetka Bevc in Miša Gams.


11.07.2022

Veber, Komelj, Repila, Koroški plebiscit

Glorjana Veber: Razkošje Miklavž Komelj: Prva kresnica Iván Repila: Deček, ki je Atili ukradel konja ur. Danijel Grafenauer: Koroški plebiscit – sto let pozneje Recenzije so napisali Miša Gams, Ana Hancock, Katja Šifkovič in Alenka Juvan.


04.07.2022

Radaljac, Kmetič, Hatziandoniu, Meden

Anja Radaljac: Punčica Vid Kmetič: Blues Kostas Hatziandoniu: Agrigento Jurij Meden: Kaj je kinoteka? Recenzije so napisali Ana Lorger, Andrej Lutman, Kristina Jurkovič in Urban Tarman.


27.06.2022

Mermolja, Peršak, Kočan, Muir

Ace Mermolja: Lukov greh Tone Peršak: Praznovanje ur. Kristina Kočan: Po toku navzgor John Muir: Dolg sprehod do zaliva Recenzije so napisali Tonja Jelen, Marica Škorjanec Kosterca, Katja Šifkovič in Blaž Mazi.


20.06.2022

Mlakar, Schnabl, Möderndorfer, Brod

Peter Mlakar: Drugačni svet Ana Schnabl: Plima Vinko Möderndorfer: Pes je lajal vso noč Max Brod: Franz Kafka, biografija Recenzije so napisali Marija Švajncer, Nada Breznik, Miša Gams in Simon Popek.


06.06.2022

Jančar, Jakob, Skušek, Messner

Drago Jančar: Ob nastanku sveta Jure Jakob: Učitej gluhih, učenec nemih Nataša Skušek: Pasja sreča Janko Messner - Solidarnost ob meji Recenzije so napisali Ana Geršak, Marko Elsner Grošelj, Miša Gams in Milan Vogel.


23.05.2022

Šarotar, Wagner, Sönmez, Štaudohar

Dušan Šarotar: Zvezdna karta Jan Wagner: Avtoportret z rojem čebel Burhan Sönmez: Istanbul, Istanbul Irena Štaudohar: Fižolozofija Recenzije so napisali Matej Bogataj, Petra Koršič, Miša Gams in Iztok Ilich.


16.05.2022

Šalamun, Bahovec, Matković, Rutar

Tomaž Šalamun: In povsod je bil sneg Marina Bahovec: Življenje je mačka, ki stoji na glavi Dijana Matković: Zakaj ne pišem Ur. Danila Zuljan Kumar in Petra Kolenc: Simon Rutar in Beneška Slovenija Recenzije so napisali Veronika Šoster, Andrej Lutman, Anja Radaljac in Iztok Ilich.


02.05.2022

Pikalo, Blažič, Eribon, Verč

Matjaž Pikalo: Ameriški sprehajalec Jasna Blažič: Izvir Didier Eribon: Vrnitev v Reims Peter Verč: Za vse, ne zase Recenzije so napisali Nada Breznik, Marica Škorjanec, Silvija Žnidar in Iztok Ilich.


Stran 6 od 49
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov