Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Likar, Yeats, Umek, Lowe

13.04.2015


Oddajo začenjamo z zbirko kratke proze Igorja Likarja Sebi neznani, v nadaljevanju pa se bomo posvetili še prvemu zvezku Zbrane poezije Williama Butlerja Yeatsa, romanu Eveline Umek Sidrišča spomina in zgodovinskemu delu Keitha Lowa Podivjana celina. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Nives Kovač, Marica Škorjanec in Simon Popek.

Igor Likar: Sebi neznani (Franc-Franc, 2014)

Za Likarjevo prvo prozno knjigo Gora, čakajoča preroka je značilno nelinearno podajanje, pri čemer se naracija simbolno prepleta s postmodernističnimi postopki nizanja pripovednih niti. Prisotno je spogledovanje z absurdnimi percepcijami glavnih oseb, pa tudi navezovanje na nadrealistične prvine izpovedovanja. To daje Igorju Likarju posebno mesto v sodobni slovenski književnosti. Svoje like namreč sinhrono sooča tako s sabo kot z okoljem, v katero so umeščeni nekako umetno, pod prisilo, a brez poslanstva. Tako ti liki doživljajo nevsakdanje izkušnje, čeprav je njihovo življenje docela vsakdanje. Za prispodobo lahko služi mravljišče, katerega lega se spreminja, a organiziranost ostaja stalna in predvidljiva.

V novi knjigi z naslovom Sebi neznani je objavljenih pet kratkih proz. V primerjavi s prejšnjo knjigo je značilno, da prednjači izpoved v tretji osebi ednine, ki pa je uporabljena na tak način, da deluje kot prva oseba ednine. Opisi so namreč tako izdelani, da bralstvo liku pravzaprav gleda pod prste, tako rekoč v oči, skorajda sobiva z njim. Prva črtica ima naslov Obisk legende in je morda še v navezavi s tematiko prejšnje prozne knjige, saj opisuje vzpon na goro, v katerem glavni lik išče Zlatoroga. A že v tem prvem besedilu Igor Likar vpeljuje občutje, ki v naslednjih štirih besedilih povsem prevlada. To občutje je Vlado Žabot v spremni besedi z naslovom Iskanje identifikacijske zgodbe ali kod in kam s presežno zavestjo opisal z besedami: »V pričujočih Likarjevih novelah smo soočeni s subjektom, ki spričo svoje stiske, begavosti, obupa in vsemu temu navkljub neuklonljive presežne zavesti zaenkrat na najde ustreznega idejnega zavetja, ustrezno formalizirane gotovosti in z vsem tem dovolj trdne bivanjske iluzije.«

Prav zmuzljivost odnosa med subjektom in objektom, ki je v tem primeru osrednji lik v okolju, ki je zgolj posledica junakove percepcije in ne biva samo zase, je osrednje torišče pisateljevega zanimanja. Okolje oziroma kar življenje je potisnjeno na rob, ima celo šibkejši pomen kot ozadje ali podlaga za subjektiviziranje izkušenj, ki jih zapisuje. Za okus tega odlomek iz zadnjega besedila s pomenljivim naslovom Skozi labirint videza.

»Zunaj je bil siv, moker dan. Tak dan, v kakršnih ljudje v mestu, zaradi negotovih razpoloženj, izgubljamo občutek za svojo identiteto. Ko se nam zdi, da ima vse okoli nas že davno pred tem trenutkom določen potek in iztek, neki tok, ki drvi mimo nas in nas ne rabi. V nekakšen, nam iz neznanih razlogov namenjen, a vseeno še kako določen jutri, ki pride in se nam zgodi, kakršenkoli naj že je. Dan, ko se nam zdi, da se okoli nas dogaja nekakšen drug, vzporeden svet. In ki se dogaja tudi brez nas, čisto mimo nas.

In še zdaj premišljuje, kako se mu je tistega dne lahko vse to zgodilo.«

Nosilec sporočila, lik, ki vdano, skoraj nezavedno nosi tako naracijo kot tudi posledico, da narativnost zapada v pejorativnost oziroma margino, je lik, ki ne le da ne ve, kaj bi sam s seboj počel, ampak se tega niti ne sprašuje. Svoje bivanje percipira zgolj in samo v odnosu do naučenega, privzgojenega, navajenega, vcepljenega. Ta lik sicer ni nek mehanski konstrukt, ampak človek vsakdana, vendar tako zapleten v lasten monolog, da preprosto ne vidi možnosti, da obstaja izhod iz takšnega trpnega stanja. Pravzaprav tudi ne jadikuje, ne razglaša svojega položaja, niti čudi se mu ne, pač pa ga sprejema kot edino možnost. V nizanju teh opisov vedno istega lika se pokaže srhljivost, na katero silovito in prepričljivo kaže pisatelj. In lik, položen v zgodbe, ki to niti niso, je lik, s katerim se je težko identificirati, saj je razcefran na delčke sebe, na delčke, ki ga ne sestavljajo, na delčke, ki se med sabo ne privlačijo, ampak bivajo sami zase; tudi oddaljujejo se ne. Prispodoba na silo bi bila: plankton.

Igor Likar je pretanjen opisovalec naplavine, ki se ji reče človeškost. V njej se najde tudi nekaj človečnosti, a predvsem je sestavljena iz pokošenih in posušenih literarnih likov, ki jih je v slovenski in seveda svetovni književnosti na pretek. Tako izpostavljena lastnost pa en in isti lik naredi za sintagmo, ki zavezuje k temeljitemu razmisleku o smislu, o vzrokih in namenu življenja.

Andrej Lutman


S knjižnega trga

964 epizod


Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.

Likar, Yeats, Umek, Lowe

13.04.2015


Oddajo začenjamo z zbirko kratke proze Igorja Likarja Sebi neznani, v nadaljevanju pa se bomo posvetili še prvemu zvezku Zbrane poezije Williama Butlerja Yeatsa, romanu Eveline Umek Sidrišča spomina in zgodovinskemu delu Keitha Lowa Podivjana celina. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Nives Kovač, Marica Škorjanec in Simon Popek.

Igor Likar: Sebi neznani (Franc-Franc, 2014)

Za Likarjevo prvo prozno knjigo Gora, čakajoča preroka je značilno nelinearno podajanje, pri čemer se naracija simbolno prepleta s postmodernističnimi postopki nizanja pripovednih niti. Prisotno je spogledovanje z absurdnimi percepcijami glavnih oseb, pa tudi navezovanje na nadrealistične prvine izpovedovanja. To daje Igorju Likarju posebno mesto v sodobni slovenski književnosti. Svoje like namreč sinhrono sooča tako s sabo kot z okoljem, v katero so umeščeni nekako umetno, pod prisilo, a brez poslanstva. Tako ti liki doživljajo nevsakdanje izkušnje, čeprav je njihovo življenje docela vsakdanje. Za prispodobo lahko služi mravljišče, katerega lega se spreminja, a organiziranost ostaja stalna in predvidljiva.

V novi knjigi z naslovom Sebi neznani je objavljenih pet kratkih proz. V primerjavi s prejšnjo knjigo je značilno, da prednjači izpoved v tretji osebi ednine, ki pa je uporabljena na tak način, da deluje kot prva oseba ednine. Opisi so namreč tako izdelani, da bralstvo liku pravzaprav gleda pod prste, tako rekoč v oči, skorajda sobiva z njim. Prva črtica ima naslov Obisk legende in je morda še v navezavi s tematiko prejšnje prozne knjige, saj opisuje vzpon na goro, v katerem glavni lik išče Zlatoroga. A že v tem prvem besedilu Igor Likar vpeljuje občutje, ki v naslednjih štirih besedilih povsem prevlada. To občutje je Vlado Žabot v spremni besedi z naslovom Iskanje identifikacijske zgodbe ali kod in kam s presežno zavestjo opisal z besedami: »V pričujočih Likarjevih novelah smo soočeni s subjektom, ki spričo svoje stiske, begavosti, obupa in vsemu temu navkljub neuklonljive presežne zavesti zaenkrat na najde ustreznega idejnega zavetja, ustrezno formalizirane gotovosti in z vsem tem dovolj trdne bivanjske iluzije.«

Prav zmuzljivost odnosa med subjektom in objektom, ki je v tem primeru osrednji lik v okolju, ki je zgolj posledica junakove percepcije in ne biva samo zase, je osrednje torišče pisateljevega zanimanja. Okolje oziroma kar življenje je potisnjeno na rob, ima celo šibkejši pomen kot ozadje ali podlaga za subjektiviziranje izkušenj, ki jih zapisuje. Za okus tega odlomek iz zadnjega besedila s pomenljivim naslovom Skozi labirint videza.

»Zunaj je bil siv, moker dan. Tak dan, v kakršnih ljudje v mestu, zaradi negotovih razpoloženj, izgubljamo občutek za svojo identiteto. Ko se nam zdi, da ima vse okoli nas že davno pred tem trenutkom določen potek in iztek, neki tok, ki drvi mimo nas in nas ne rabi. V nekakšen, nam iz neznanih razlogov namenjen, a vseeno še kako določen jutri, ki pride in se nam zgodi, kakršenkoli naj že je. Dan, ko se nam zdi, da se okoli nas dogaja nekakšen drug, vzporeden svet. In ki se dogaja tudi brez nas, čisto mimo nas.

In še zdaj premišljuje, kako se mu je tistega dne lahko vse to zgodilo.«

Nosilec sporočila, lik, ki vdano, skoraj nezavedno nosi tako naracijo kot tudi posledico, da narativnost zapada v pejorativnost oziroma margino, je lik, ki ne le da ne ve, kaj bi sam s seboj počel, ampak se tega niti ne sprašuje. Svoje bivanje percipira zgolj in samo v odnosu do naučenega, privzgojenega, navajenega, vcepljenega. Ta lik sicer ni nek mehanski konstrukt, ampak človek vsakdana, vendar tako zapleten v lasten monolog, da preprosto ne vidi možnosti, da obstaja izhod iz takšnega trpnega stanja. Pravzaprav tudi ne jadikuje, ne razglaša svojega položaja, niti čudi se mu ne, pač pa ga sprejema kot edino možnost. V nizanju teh opisov vedno istega lika se pokaže srhljivost, na katero silovito in prepričljivo kaže pisatelj. In lik, položen v zgodbe, ki to niti niso, je lik, s katerim se je težko identificirati, saj je razcefran na delčke sebe, na delčke, ki ga ne sestavljajo, na delčke, ki se med sabo ne privlačijo, ampak bivajo sami zase; tudi oddaljujejo se ne. Prispodoba na silo bi bila: plankton.

Igor Likar je pretanjen opisovalec naplavine, ki se ji reče človeškost. V njej se najde tudi nekaj človečnosti, a predvsem je sestavljena iz pokošenih in posušenih literarnih likov, ki jih je v slovenski in seveda svetovni književnosti na pretek. Tako izpostavljena lastnost pa en in isti lik naredi za sintagmo, ki zavezuje k temeljitemu razmisleku o smislu, o vzrokih in namenu življenja.

Andrej Lutman


05.07.2021

Lipuš, Skubic, Vukšič, Ljahova

Cvetka Lipuš: Odhajanje za začetnike Andrej E. Skubic: Krasni dnevi Goroslav Vukšić: Norci pomorci Vesela Ljahova: Četrt ob obvoznici Recenzije so napisali Goran Dekleva, Tonja Jelen, Mare Cestnik in Miša Gams


28.06.2021

Vojnović, Dodlek, Keret, ur. Kirbiš

Goran Vojnović: Đorđić se vrača Tone Dodlek: Plavi 9 Etgar Keret: Poleti že! ur. Andrej Kirbiš: Kulturna participacija mladih v Sloveniji in Evropi Avtorji recenzij Aljaž Krivec, Tonja Jelen, Marko Golja in Miša Gams


21.06.2021

Virk, Pevec, Škrabec, Tuma

Jani Virk: Jaka in Vane Zoran Pevec: Na objektivističnem stolu Simona Škrabec: Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami Tanja Tuma: Brodnik Recenzije so napisali Miša Gams, Andrej Lutman, Barbara Leban in Iztok Ilich.


14.06.2021

Osti, Čater, Florenski

Josip Osti: Poper po pudingu Dušan Čater: Ekstradeviško Pavel Florenski: Ikonostas Recenzije so napisali Miša Gams, Mare Cestnik in Andrej Arko


07.06.2021

Golja, Vasilevski, Slapšak

Marko Golja: Prepozno, pozneje Risto Vasilevski: Srce kroga Svetlana Slapšak: Šola za delikatne ljubimce Recenzije so napisali Cvetka Bevc, Petra Koršič in Marija Švajncer.


31.05.2021

Kralj, Dekleva, Marwan, Maci

Gašper Kralj: Škrbine Milan Dekleva: In vsi so očarani z mesečino (okrog pesmi) in Zora in čriček Ana Marwan: Zabubljena Enis Maci: Sladoledarna Evropa Recenzije so napisali Aljaž Krivec, Tonja Jelen, Miša Gams in Tina Poglajen.


30.05.2022

Svetel, Marc, Hugo, Vojnović

Ana Svetel: Marmor Leon Marc: Katedrale, male in velike Victor Hugo: Triindevetdeset Goran Vojnović: Zbiralec strahov Recenzije so napisali Ana Lorger, Tonja Jelen, Simon Popek in Iztok Ilich.


24.05.2021

Likar, Mugerli, Ritsos, Krasznahorkai

Mirana Likar: Pripovedovalec Anja Mugerli: Čebelja družina Janis Ritsos: Korenine sveta László Krasznahorkai: Svet gre naprej Recenzije so napisale Tonja Jelen, Anja Radaljac, Diana Pungeršič in Ana Geršak.


17.05.2021

Merc, Švajncer, Levy, Pascual

Dušan Merc: Črna maska Marija Švajncer: Samogotovost Deborah Levy: Mož, ki je videl vse Carlos Pascual: Nezakonita melanholija Recenzije so napisali Andrej Arko, Andrej Lutman, Staša Grahek in Katarina Mahnič.


10.05.2021

Bevc, Feinig, Durastanti, Šenk

Cvetka Bevc: Sence in Izpovedi črnega mačka Stefan Feinig: 374 Claudia Durastanti: Tujka Vladimir Šenk: Ljubljanski kongres 1821 Recenzije so napisali Miriam Drev, Lev Detela, Gaja Pöschl in Iztok Ilich.


09.05.2022

Podstenšek, Stevens, Fernández, Petrovec

Tomo Podstenšek: Površinska napetost Wallace Stevens: Običajen večer v New Havnu Nona Fernández: Neznana dimenzija Dragan Petrovec: Stopinje upora. Recenzije so napisali Miša Gams, Silvija Žnidar, Aljaž Krivec in Nives Kovač.


03.05.2021

Žerdin, Sorokin, Lutman, Sukič

Ali Žerdin: MMXX - Leto nevarne bližine Vladimir Sorokin: Opričnikov dan Andrej Lutman: Zvrhan čas Nataša Sukič: Amplituda Recenzije so napisali Iztok Ilich, Simon Popek, Tonja Jelen in Ana Hancock.


26.04.2021

Gotthardt, Bevc, Kardoš in Atelšek, Makarovič

Vincenc Gotthardt: Na drugem koncu sveta Cvetka Bevc: In vendar sem Štefan Kardoš in Jožica Atelšek: Plastenje s(r)amot Marija Makarovič: Jazbina Recenzije so napisali Lev Detela, Tonja Jelen, Miša Gams in Milan Vogel.


19.04.2021

ur. Babačić, Kordež, Mann, Wolf

ur. Esad Babačič: Zamenite mi glavo Klemen Kordež: Hladna veriga Thomas Mann: Izpovedi bleferja Felixa Krulla Maryanne Wolf: Bralec, vrni se domov Recenzije so napisali Andrej Lutman, Anja Radaljac, Matej Bogataj in Ana Rozman.


12.04.2021

Dovjak, Horvat, Sturman, Herzog

Krištof Dovjak: Saladinovo ihtenje Jože Horvat: Panoramski let Primož Sturman: Sinteze Werner Herzog: O hoji v ledu Recenzije so napisali Cvetka Bevc, Andrej Arko, Miša Gams in Simon Popek.


05.04.2021

Kos, Jelinčič, Jansson, Bogataj

Dejan Kos: Zahvalni spevi Dušan Jelinčič: Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca Tove Jansson: Poslušalka Janez Bogataj: Z Janezom Trdino za dolenjsko mizo Recenzije so napisali Petra Koršič, Robi Šabec, Nives Kovač in Iztok Ilich.


29.03.2021

Dekleva, Žerjal Pavlin, Murnane

Milan Dekleva: Zaplešiva, Dante Vita Žerjal Pavlin: Obrazi Gerlad Murnane: Pustinje Recenzije so napisale Veronika Šoster, Marica Škorjanec Kosterca in Katarina Mahnič.


22.03.2021

Škrjanec, Golob, Lagerlöf, Hamvas

Tone Škrjanec: Nekaj o nas kot živalih Tadej Golob: Virus Selma Lagerlöf: Cesar Portugalije Béla Hamvas: Krizologija Recenzije so napisali Miša Gams, Gaja Pöschl, Marko Golja in Marija Švajncer.


08.03.2021

Klun, Aleksijevič, Purič

Mance Klun: Če ne morem biti jezik Svetlana Aleksijevič: Vojna nima ženskega obraza Vilma Purič: Sodobne tržaške pesnice Recenzije so napisali Aljaž Koprivnikar, Simon Popek in Robi Šabec.


07.03.2022

Drev, Veber, Pešut, Mihurko Poniž

Miriam Drev: Od dneva so in od noči Tom Veber: Do tu sega gozd Dino Pešut: Očetov sinko Katja Mihurko Poniž: Od lastnega glasu do lastne sobe Recenzije so napisali Katarina Mahnič, Andrej Lutman, Rok Bozovičar in Ana Lorger.


Stran 9 od 49
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov