Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Likar, Yeats, Umek, Lowe

13.04.2015


Oddajo začenjamo z zbirko kratke proze Igorja Likarja Sebi neznani, v nadaljevanju pa se bomo posvetili še prvemu zvezku Zbrane poezije Williama Butlerja Yeatsa, romanu Eveline Umek Sidrišča spomina in zgodovinskemu delu Keitha Lowa Podivjana celina. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Nives Kovač, Marica Škorjanec in Simon Popek.

Igor Likar: Sebi neznani (Franc-Franc, 2014)

Za Likarjevo prvo prozno knjigo Gora, čakajoča preroka je značilno nelinearno podajanje, pri čemer se naracija simbolno prepleta s postmodernističnimi postopki nizanja pripovednih niti. Prisotno je spogledovanje z absurdnimi percepcijami glavnih oseb, pa tudi navezovanje na nadrealistične prvine izpovedovanja. To daje Igorju Likarju posebno mesto v sodobni slovenski književnosti. Svoje like namreč sinhrono sooča tako s sabo kot z okoljem, v katero so umeščeni nekako umetno, pod prisilo, a brez poslanstva. Tako ti liki doživljajo nevsakdanje izkušnje, čeprav je njihovo življenje docela vsakdanje. Za prispodobo lahko služi mravljišče, katerega lega se spreminja, a organiziranost ostaja stalna in predvidljiva.

V novi knjigi z naslovom Sebi neznani je objavljenih pet kratkih proz. V primerjavi s prejšnjo knjigo je značilno, da prednjači izpoved v tretji osebi ednine, ki pa je uporabljena na tak način, da deluje kot prva oseba ednine. Opisi so namreč tako izdelani, da bralstvo liku pravzaprav gleda pod prste, tako rekoč v oči, skorajda sobiva z njim. Prva črtica ima naslov Obisk legende in je morda še v navezavi s tematiko prejšnje prozne knjige, saj opisuje vzpon na goro, v katerem glavni lik išče Zlatoroga. A že v tem prvem besedilu Igor Likar vpeljuje občutje, ki v naslednjih štirih besedilih povsem prevlada. To občutje je Vlado Žabot v spremni besedi z naslovom Iskanje identifikacijske zgodbe ali kod in kam s presežno zavestjo opisal z besedami: »V pričujočih Likarjevih novelah smo soočeni s subjektom, ki spričo svoje stiske, begavosti, obupa in vsemu temu navkljub neuklonljive presežne zavesti zaenkrat na najde ustreznega idejnega zavetja, ustrezno formalizirane gotovosti in z vsem tem dovolj trdne bivanjske iluzije.«

Prav zmuzljivost odnosa med subjektom in objektom, ki je v tem primeru osrednji lik v okolju, ki je zgolj posledica junakove percepcije in ne biva samo zase, je osrednje torišče pisateljevega zanimanja. Okolje oziroma kar življenje je potisnjeno na rob, ima celo šibkejši pomen kot ozadje ali podlaga za subjektiviziranje izkušenj, ki jih zapisuje. Za okus tega odlomek iz zadnjega besedila s pomenljivim naslovom Skozi labirint videza.

»Zunaj je bil siv, moker dan. Tak dan, v kakršnih ljudje v mestu, zaradi negotovih razpoloženj, izgubljamo občutek za svojo identiteto. Ko se nam zdi, da ima vse okoli nas že davno pred tem trenutkom določen potek in iztek, neki tok, ki drvi mimo nas in nas ne rabi. V nekakšen, nam iz neznanih razlogov namenjen, a vseeno še kako določen jutri, ki pride in se nam zgodi, kakršenkoli naj že je. Dan, ko se nam zdi, da se okoli nas dogaja nekakšen drug, vzporeden svet. In ki se dogaja tudi brez nas, čisto mimo nas.

In še zdaj premišljuje, kako se mu je tistega dne lahko vse to zgodilo.«

Nosilec sporočila, lik, ki vdano, skoraj nezavedno nosi tako naracijo kot tudi posledico, da narativnost zapada v pejorativnost oziroma margino, je lik, ki ne le da ne ve, kaj bi sam s seboj počel, ampak se tega niti ne sprašuje. Svoje bivanje percipira zgolj in samo v odnosu do naučenega, privzgojenega, navajenega, vcepljenega. Ta lik sicer ni nek mehanski konstrukt, ampak človek vsakdana, vendar tako zapleten v lasten monolog, da preprosto ne vidi možnosti, da obstaja izhod iz takšnega trpnega stanja. Pravzaprav tudi ne jadikuje, ne razglaša svojega položaja, niti čudi se mu ne, pač pa ga sprejema kot edino možnost. V nizanju teh opisov vedno istega lika se pokaže srhljivost, na katero silovito in prepričljivo kaže pisatelj. In lik, položen v zgodbe, ki to niti niso, je lik, s katerim se je težko identificirati, saj je razcefran na delčke sebe, na delčke, ki ga ne sestavljajo, na delčke, ki se med sabo ne privlačijo, ampak bivajo sami zase; tudi oddaljujejo se ne. Prispodoba na silo bi bila: plankton.

Igor Likar je pretanjen opisovalec naplavine, ki se ji reče človeškost. V njej se najde tudi nekaj človečnosti, a predvsem je sestavljena iz pokošenih in posušenih literarnih likov, ki jih je v slovenski in seveda svetovni književnosti na pretek. Tako izpostavljena lastnost pa en in isti lik naredi za sintagmo, ki zavezuje k temeljitemu razmisleku o smislu, o vzrokih in namenu življenja.

Andrej Lutman


S knjižnega trga

964 epizod


Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.

Likar, Yeats, Umek, Lowe

13.04.2015


Oddajo začenjamo z zbirko kratke proze Igorja Likarja Sebi neznani, v nadaljevanju pa se bomo posvetili še prvemu zvezku Zbrane poezije Williama Butlerja Yeatsa, romanu Eveline Umek Sidrišča spomina in zgodovinskemu delu Keitha Lowa Podivjana celina. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Nives Kovač, Marica Škorjanec in Simon Popek.

Igor Likar: Sebi neznani (Franc-Franc, 2014)

Za Likarjevo prvo prozno knjigo Gora, čakajoča preroka je značilno nelinearno podajanje, pri čemer se naracija simbolno prepleta s postmodernističnimi postopki nizanja pripovednih niti. Prisotno je spogledovanje z absurdnimi percepcijami glavnih oseb, pa tudi navezovanje na nadrealistične prvine izpovedovanja. To daje Igorju Likarju posebno mesto v sodobni slovenski književnosti. Svoje like namreč sinhrono sooča tako s sabo kot z okoljem, v katero so umeščeni nekako umetno, pod prisilo, a brez poslanstva. Tako ti liki doživljajo nevsakdanje izkušnje, čeprav je njihovo življenje docela vsakdanje. Za prispodobo lahko služi mravljišče, katerega lega se spreminja, a organiziranost ostaja stalna in predvidljiva.

V novi knjigi z naslovom Sebi neznani je objavljenih pet kratkih proz. V primerjavi s prejšnjo knjigo je značilno, da prednjači izpoved v tretji osebi ednine, ki pa je uporabljena na tak način, da deluje kot prva oseba ednine. Opisi so namreč tako izdelani, da bralstvo liku pravzaprav gleda pod prste, tako rekoč v oči, skorajda sobiva z njim. Prva črtica ima naslov Obisk legende in je morda še v navezavi s tematiko prejšnje prozne knjige, saj opisuje vzpon na goro, v katerem glavni lik išče Zlatoroga. A že v tem prvem besedilu Igor Likar vpeljuje občutje, ki v naslednjih štirih besedilih povsem prevlada. To občutje je Vlado Žabot v spremni besedi z naslovom Iskanje identifikacijske zgodbe ali kod in kam s presežno zavestjo opisal z besedami: »V pričujočih Likarjevih novelah smo soočeni s subjektom, ki spričo svoje stiske, begavosti, obupa in vsemu temu navkljub neuklonljive presežne zavesti zaenkrat na najde ustreznega idejnega zavetja, ustrezno formalizirane gotovosti in z vsem tem dovolj trdne bivanjske iluzije.«

Prav zmuzljivost odnosa med subjektom in objektom, ki je v tem primeru osrednji lik v okolju, ki je zgolj posledica junakove percepcije in ne biva samo zase, je osrednje torišče pisateljevega zanimanja. Okolje oziroma kar življenje je potisnjeno na rob, ima celo šibkejši pomen kot ozadje ali podlaga za subjektiviziranje izkušenj, ki jih zapisuje. Za okus tega odlomek iz zadnjega besedila s pomenljivim naslovom Skozi labirint videza.

»Zunaj je bil siv, moker dan. Tak dan, v kakršnih ljudje v mestu, zaradi negotovih razpoloženj, izgubljamo občutek za svojo identiteto. Ko se nam zdi, da ima vse okoli nas že davno pred tem trenutkom določen potek in iztek, neki tok, ki drvi mimo nas in nas ne rabi. V nekakšen, nam iz neznanih razlogov namenjen, a vseeno še kako določen jutri, ki pride in se nam zgodi, kakršenkoli naj že je. Dan, ko se nam zdi, da se okoli nas dogaja nekakšen drug, vzporeden svet. In ki se dogaja tudi brez nas, čisto mimo nas.

In še zdaj premišljuje, kako se mu je tistega dne lahko vse to zgodilo.«

Nosilec sporočila, lik, ki vdano, skoraj nezavedno nosi tako naracijo kot tudi posledico, da narativnost zapada v pejorativnost oziroma margino, je lik, ki ne le da ne ve, kaj bi sam s seboj počel, ampak se tega niti ne sprašuje. Svoje bivanje percipira zgolj in samo v odnosu do naučenega, privzgojenega, navajenega, vcepljenega. Ta lik sicer ni nek mehanski konstrukt, ampak človek vsakdana, vendar tako zapleten v lasten monolog, da preprosto ne vidi možnosti, da obstaja izhod iz takšnega trpnega stanja. Pravzaprav tudi ne jadikuje, ne razglaša svojega položaja, niti čudi se mu ne, pač pa ga sprejema kot edino možnost. V nizanju teh opisov vedno istega lika se pokaže srhljivost, na katero silovito in prepričljivo kaže pisatelj. In lik, položen v zgodbe, ki to niti niso, je lik, s katerim se je težko identificirati, saj je razcefran na delčke sebe, na delčke, ki ga ne sestavljajo, na delčke, ki se med sabo ne privlačijo, ampak bivajo sami zase; tudi oddaljujejo se ne. Prispodoba na silo bi bila: plankton.

Igor Likar je pretanjen opisovalec naplavine, ki se ji reče človeškost. V njej se najde tudi nekaj človečnosti, a predvsem je sestavljena iz pokošenih in posušenih literarnih likov, ki jih je v slovenski in seveda svetovni književnosti na pretek. Tako izpostavljena lastnost pa en in isti lik naredi za sintagmo, ki zavezuje k temeljitemu razmisleku o smislu, o vzrokih in namenu življenja.

Andrej Lutman


25.02.2019

Chrobáková, Livijen, Golob, Tolstoj

Stanislava Chrobáková Repar: Rauma blues Jože Livijen: Konjski blues Tadej Golob: Leninov park Tatjana Tolstoj: Tuja lepota Recenzije so napisali Nada Breznik, Mare Cestnik, Katarina Mahnič in Matej Bogataj.


18.02.2019

Sosič, Lukan, Arko, Pibernik

Marko Sosič: Kruh, prah Blaž Lukan: Teorija ničesar Andrej Arko: Odkrušek France Pibernik: Pisatelj Karel Mauser Recenzije so napisali Marija Švajncer, Martina Potisk, Marica Škorjanec in Iztok Ilich.


11.02.2019

Hudolin, Neruda, La Guma, Didion

Jurij Hudolin: Pudak in Rosenmind Pablo Neruda: Tvojih nog se dotikam v senci Alex La Guma: Čas ptice ubijalke Joan Didion: Leto čudodelnih misli Recenzije so napisali Diana Pungeršič, Aljaž Koprivnikar, Gabriela Babnik in Leonora Flis.


04.02.2019

Likar, Teršek, Nádas, Zvonar Predan

Mirana Likar: Bibavica Andraž Teršek: Razmetanost pozlačenega drobca Péter Nádas: Vzporedne zgodbe Darka Zvonar Predan: Boris Pahor - najini pogovori Recenzije so napisali Zarja Vršič, Miša Gams, Maja Žvokelj in Robert Šabec.


28.01.2019

Svetina, Parušev, Cisneros, Kalnická

Ivo Svetina: Iz kitajskega zvezka 2013 Radoslav Parušev: Od znotraj Sandra Cisneros: Hiša v ulici mango Zdeňka Kalnická: Prevpraševanja o filozofiji z vidika spola Recenzije so napisali Stanislava Chrobaková Repar, Mare Cestnik, Petja Gorjup in Marija Švajncer.


14.01.2019

Jovanovski, Hočevar, Bandi, Svoljšak-Antoličič

Alenka Jovanovski: Tisoč osemdeset stopinj Zoran Hočevar: Tole zdaj Bandi: Obtožba Petra Svoljšak in Gregor Antoličič: Leta strahote Recenzije so napisali Tonja Jelen, Robert Šabec, Gaja Pöschl in Iztok Ilich.


07.01.2019

Zajc, Tominec, Hosseini, Jančar

Lenart Zajc: Američanka Katarina Tominec Neizrečenke Khaled Hosseini: Morska molitev Drago Jančar: Postaje Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Martina Potisk, Jasna Lasja in Matej Bogataj.


31.12.2018

Literarne nagrade 2018

Simona Semenič: Me slišiš? Milan Jesih: Maršal Drago Jančar: In ljubezen tudi Tone Škrjanec: Dihaj Eva Markun: Menažerija Jasmin B. Frelih: Bleda svoboda


24.12.2018

Šalamun, Rebula, Kos

Tomaž Šalamun: Jutro Alojz Rebula: Ob pritoku Jangcekjanga Vladimir Kos: Kot sonca zlat zaton Ocenjujejo jih Aljaž Koprivnikar, Marjan Kovačevič Beltram in Andrej Arko.


17.12.2018

Grdina, Kreutz, Sturman, Maister

Igor Grdina: Ivan Cankar, portret genija Samo Kreutz: Vzvalovljenosti Primož Sturman: Gorica je naša album Rudolf Maister - Sto let severne meje Recenzije so napisali Nives Kovač, Andrej Lutman, Tonja Jelen in Iztok Ilich.


10.12.2018

Štefančič, Koželj, Podstenšek, Cabré

Marcel Štefančič: Ivan Cankar, eseji o največjem Kristian Koželj: Muzej zaključenih razmerij Tomo Podstenšek: Ribji krik Jaume Cabré: Sodnik Recenzije so napisali Iztok Ilich, Peter Semolič, Zarja Vršič in Simon Popek.


03.12.2018

Lemaić, Erpe, Čolić, Le Rider

Vesna Lemaić: Dobrodošli Sandra Erpe: Prtljaga Velibor Čolić: Sarajevski omnibus Jacques Le Rider: Dunajska moderna in krize identitete Recenzije so napisali Ana Geršak, Andrej Lutman, Katarina Mahnič in Gregor Podlogar.


26.11.2018

Miloševič, Pivec, Angioni, Zupan

Maja Miloševič: Oder za gluhe Vlado Pivec: Krajšnice Giulio Angioni: Toledski plameni Uroš Zupan: Ene in drugi Recenzije so napisali Diana Pungeršič, Andrej Lutman, Klemen Kordež in Tonja Jelen.


19.11.2018

Virk, Šorli, Nikolaidis, Lutman

Jani Virk: Brez imena Ljubka Šorli: Goriške pesmi Andrej Nikolaidis: Madžarski stavek Andrej Lutman: Iz knjig v knjigo Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Andrej Arko, Zarja Vršič in Tonja Jelen.


12.11.2018

Jovanović, Staviarsky, Heidegger, Bruckmüller

Klarisa Jovanović: Izgnana Vit'o Staviarski: Kivader Martin Heidegger: Kaj se pravi misliti? Ernst Bruckmüller: Avstrijska zgodovina Recenzije so napisali Zarja Vršič, Maja Žvokelj, Marjan Kovačevič Beltram in Gregor Podlogar.


05.11.2018

Blatnik, Oz, Kreslin

Andrej Blatnika: Ugrizi Amos Oz: Juda Vlado Kreslin: Zakartana ura Recenzije so napisali Matej Bogataj, Andrej Lutman in Tadeja Krečič.


29.10.2018

Dekleva, Štepec, Tartt, Hedžet-Tóth

Milan Dekleva: Inštitut doktorja Faulstaffa Andreja Štepec: Edit Paf Donna Tartt: Lišček Cvetka Hedžet Tóth: Demaskirajoče tendence Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Diana Pungeršič, Ana Geršak in Marija Švajncer.


22.10.2018

Vrščaj, Balžalorsky Antić, Lerch, Esenko

Tina Vrščaj: Plašč Varja Balžalorsky Antić: Klobuk Vere Revjakine B. Noëmi Lerch: Kmetica Ivan Esenko: Svet čebel Recenzije so napisali Veronika Šoster, Tonja Jelen, Marica Škorjanec in Iztok Ilich.


15.10.2018

Svetina, Andrej, Modiano, Švajncer

Peter Svetina: Poročilo o Jasperju Krullu Peter Andrej: Skoz zvočni zid Patrick Modiano: Pasja pomlad Marija Švajncer: Grdi filozofi Recenzije so napisali Peter Semolič, Andrej Lutman, Jasna Lasja in Robert Kralj.


08.10.2018

Hrastelj, Sedmak, Argullol, Rogers

Stanka Hrastelj: Prva dama Bojan Sedmak: Mraken ali Bitje ponoči Rafael Argullol: Prekleta popolnost Lindsay Rogers: Partizanski kirurg Recenzije so napisali Simona Kopinšek, Marija Švajncer, Drago Bajt in Iztok Ilich.


Stran 15 od 49
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov