Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Likar, Yeats, Umek, Lowe

13.04.2015


Oddajo začenjamo z zbirko kratke proze Igorja Likarja Sebi neznani, v nadaljevanju pa se bomo posvetili še prvemu zvezku Zbrane poezije Williama Butlerja Yeatsa, romanu Eveline Umek Sidrišča spomina in zgodovinskemu delu Keitha Lowa Podivjana celina. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Nives Kovač, Marica Škorjanec in Simon Popek.

Igor Likar: Sebi neznani (Franc-Franc, 2014)

Za Likarjevo prvo prozno knjigo Gora, čakajoča preroka je značilno nelinearno podajanje, pri čemer se naracija simbolno prepleta s postmodernističnimi postopki nizanja pripovednih niti. Prisotno je spogledovanje z absurdnimi percepcijami glavnih oseb, pa tudi navezovanje na nadrealistične prvine izpovedovanja. To daje Igorju Likarju posebno mesto v sodobni slovenski književnosti. Svoje like namreč sinhrono sooča tako s sabo kot z okoljem, v katero so umeščeni nekako umetno, pod prisilo, a brez poslanstva. Tako ti liki doživljajo nevsakdanje izkušnje, čeprav je njihovo življenje docela vsakdanje. Za prispodobo lahko služi mravljišče, katerega lega se spreminja, a organiziranost ostaja stalna in predvidljiva.

V novi knjigi z naslovom Sebi neznani je objavljenih pet kratkih proz. V primerjavi s prejšnjo knjigo je značilno, da prednjači izpoved v tretji osebi ednine, ki pa je uporabljena na tak način, da deluje kot prva oseba ednine. Opisi so namreč tako izdelani, da bralstvo liku pravzaprav gleda pod prste, tako rekoč v oči, skorajda sobiva z njim. Prva črtica ima naslov Obisk legende in je morda še v navezavi s tematiko prejšnje prozne knjige, saj opisuje vzpon na goro, v katerem glavni lik išče Zlatoroga. A že v tem prvem besedilu Igor Likar vpeljuje občutje, ki v naslednjih štirih besedilih povsem prevlada. To občutje je Vlado Žabot v spremni besedi z naslovom Iskanje identifikacijske zgodbe ali kod in kam s presežno zavestjo opisal z besedami: »V pričujočih Likarjevih novelah smo soočeni s subjektom, ki spričo svoje stiske, begavosti, obupa in vsemu temu navkljub neuklonljive presežne zavesti zaenkrat na najde ustreznega idejnega zavetja, ustrezno formalizirane gotovosti in z vsem tem dovolj trdne bivanjske iluzije.«

Prav zmuzljivost odnosa med subjektom in objektom, ki je v tem primeru osrednji lik v okolju, ki je zgolj posledica junakove percepcije in ne biva samo zase, je osrednje torišče pisateljevega zanimanja. Okolje oziroma kar življenje je potisnjeno na rob, ima celo šibkejši pomen kot ozadje ali podlaga za subjektiviziranje izkušenj, ki jih zapisuje. Za okus tega odlomek iz zadnjega besedila s pomenljivim naslovom Skozi labirint videza.

»Zunaj je bil siv, moker dan. Tak dan, v kakršnih ljudje v mestu, zaradi negotovih razpoloženj, izgubljamo občutek za svojo identiteto. Ko se nam zdi, da ima vse okoli nas že davno pred tem trenutkom določen potek in iztek, neki tok, ki drvi mimo nas in nas ne rabi. V nekakšen, nam iz neznanih razlogov namenjen, a vseeno še kako določen jutri, ki pride in se nam zgodi, kakršenkoli naj že je. Dan, ko se nam zdi, da se okoli nas dogaja nekakšen drug, vzporeden svet. In ki se dogaja tudi brez nas, čisto mimo nas.

In še zdaj premišljuje, kako se mu je tistega dne lahko vse to zgodilo.«

Nosilec sporočila, lik, ki vdano, skoraj nezavedno nosi tako naracijo kot tudi posledico, da narativnost zapada v pejorativnost oziroma margino, je lik, ki ne le da ne ve, kaj bi sam s seboj počel, ampak se tega niti ne sprašuje. Svoje bivanje percipira zgolj in samo v odnosu do naučenega, privzgojenega, navajenega, vcepljenega. Ta lik sicer ni nek mehanski konstrukt, ampak človek vsakdana, vendar tako zapleten v lasten monolog, da preprosto ne vidi možnosti, da obstaja izhod iz takšnega trpnega stanja. Pravzaprav tudi ne jadikuje, ne razglaša svojega položaja, niti čudi se mu ne, pač pa ga sprejema kot edino možnost. V nizanju teh opisov vedno istega lika se pokaže srhljivost, na katero silovito in prepričljivo kaže pisatelj. In lik, položen v zgodbe, ki to niti niso, je lik, s katerim se je težko identificirati, saj je razcefran na delčke sebe, na delčke, ki ga ne sestavljajo, na delčke, ki se med sabo ne privlačijo, ampak bivajo sami zase; tudi oddaljujejo se ne. Prispodoba na silo bi bila: plankton.

Igor Likar je pretanjen opisovalec naplavine, ki se ji reče človeškost. V njej se najde tudi nekaj človečnosti, a predvsem je sestavljena iz pokošenih in posušenih literarnih likov, ki jih je v slovenski in seveda svetovni književnosti na pretek. Tako izpostavljena lastnost pa en in isti lik naredi za sintagmo, ki zavezuje k temeljitemu razmisleku o smislu, o vzrokih in namenu življenja.

Andrej Lutman


S knjižnega trga

964 epizod


Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.

Likar, Yeats, Umek, Lowe

13.04.2015


Oddajo začenjamo z zbirko kratke proze Igorja Likarja Sebi neznani, v nadaljevanju pa se bomo posvetili še prvemu zvezku Zbrane poezije Williama Butlerja Yeatsa, romanu Eveline Umek Sidrišča spomina in zgodovinskemu delu Keitha Lowa Podivjana celina. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Nives Kovač, Marica Škorjanec in Simon Popek.

Igor Likar: Sebi neznani (Franc-Franc, 2014)

Za Likarjevo prvo prozno knjigo Gora, čakajoča preroka je značilno nelinearno podajanje, pri čemer se naracija simbolno prepleta s postmodernističnimi postopki nizanja pripovednih niti. Prisotno je spogledovanje z absurdnimi percepcijami glavnih oseb, pa tudi navezovanje na nadrealistične prvine izpovedovanja. To daje Igorju Likarju posebno mesto v sodobni slovenski književnosti. Svoje like namreč sinhrono sooča tako s sabo kot z okoljem, v katero so umeščeni nekako umetno, pod prisilo, a brez poslanstva. Tako ti liki doživljajo nevsakdanje izkušnje, čeprav je njihovo življenje docela vsakdanje. Za prispodobo lahko služi mravljišče, katerega lega se spreminja, a organiziranost ostaja stalna in predvidljiva.

V novi knjigi z naslovom Sebi neznani je objavljenih pet kratkih proz. V primerjavi s prejšnjo knjigo je značilno, da prednjači izpoved v tretji osebi ednine, ki pa je uporabljena na tak način, da deluje kot prva oseba ednine. Opisi so namreč tako izdelani, da bralstvo liku pravzaprav gleda pod prste, tako rekoč v oči, skorajda sobiva z njim. Prva črtica ima naslov Obisk legende in je morda še v navezavi s tematiko prejšnje prozne knjige, saj opisuje vzpon na goro, v katerem glavni lik išče Zlatoroga. A že v tem prvem besedilu Igor Likar vpeljuje občutje, ki v naslednjih štirih besedilih povsem prevlada. To občutje je Vlado Žabot v spremni besedi z naslovom Iskanje identifikacijske zgodbe ali kod in kam s presežno zavestjo opisal z besedami: »V pričujočih Likarjevih novelah smo soočeni s subjektom, ki spričo svoje stiske, begavosti, obupa in vsemu temu navkljub neuklonljive presežne zavesti zaenkrat na najde ustreznega idejnega zavetja, ustrezno formalizirane gotovosti in z vsem tem dovolj trdne bivanjske iluzije.«

Prav zmuzljivost odnosa med subjektom in objektom, ki je v tem primeru osrednji lik v okolju, ki je zgolj posledica junakove percepcije in ne biva samo zase, je osrednje torišče pisateljevega zanimanja. Okolje oziroma kar življenje je potisnjeno na rob, ima celo šibkejši pomen kot ozadje ali podlaga za subjektiviziranje izkušenj, ki jih zapisuje. Za okus tega odlomek iz zadnjega besedila s pomenljivim naslovom Skozi labirint videza.

»Zunaj je bil siv, moker dan. Tak dan, v kakršnih ljudje v mestu, zaradi negotovih razpoloženj, izgubljamo občutek za svojo identiteto. Ko se nam zdi, da ima vse okoli nas že davno pred tem trenutkom določen potek in iztek, neki tok, ki drvi mimo nas in nas ne rabi. V nekakšen, nam iz neznanih razlogov namenjen, a vseeno še kako določen jutri, ki pride in se nam zgodi, kakršenkoli naj že je. Dan, ko se nam zdi, da se okoli nas dogaja nekakšen drug, vzporeden svet. In ki se dogaja tudi brez nas, čisto mimo nas.

In še zdaj premišljuje, kako se mu je tistega dne lahko vse to zgodilo.«

Nosilec sporočila, lik, ki vdano, skoraj nezavedno nosi tako naracijo kot tudi posledico, da narativnost zapada v pejorativnost oziroma margino, je lik, ki ne le da ne ve, kaj bi sam s seboj počel, ampak se tega niti ne sprašuje. Svoje bivanje percipira zgolj in samo v odnosu do naučenega, privzgojenega, navajenega, vcepljenega. Ta lik sicer ni nek mehanski konstrukt, ampak človek vsakdana, vendar tako zapleten v lasten monolog, da preprosto ne vidi možnosti, da obstaja izhod iz takšnega trpnega stanja. Pravzaprav tudi ne jadikuje, ne razglaša svojega položaja, niti čudi se mu ne, pač pa ga sprejema kot edino možnost. V nizanju teh opisov vedno istega lika se pokaže srhljivost, na katero silovito in prepričljivo kaže pisatelj. In lik, položen v zgodbe, ki to niti niso, je lik, s katerim se je težko identificirati, saj je razcefran na delčke sebe, na delčke, ki ga ne sestavljajo, na delčke, ki se med sabo ne privlačijo, ampak bivajo sami zase; tudi oddaljujejo se ne. Prispodoba na silo bi bila: plankton.

Igor Likar je pretanjen opisovalec naplavine, ki se ji reče človeškost. V njej se najde tudi nekaj človečnosti, a predvsem je sestavljena iz pokošenih in posušenih literarnih likov, ki jih je v slovenski in seveda svetovni književnosti na pretek. Tako izpostavljena lastnost pa en in isti lik naredi za sintagmo, ki zavezuje k temeljitemu razmisleku o smislu, o vzrokih in namenu življenja.

Andrej Lutman


28.05.2018

Sukič, Špegel, Tokarczuk

Nataša Sukič: Bazen Stojan Špegel: Če ne ve, ve, če ve, ne ve Olga Tokarczuk: Jakobove bukve Recenzije so napisali Zarja Vršič, Tatjana Pregl Kobe in Ana Geršak.


14.05.2018

Möderndorfer, Flisar, Elsner, Rosina

Vinko Möderndorfer: Druga preteklost Evald Flisar: Zbiralec sanj Marko Elsner Grošelj: Kirchnerjeva roka več avtorjev: Odvetnik in oblast : dr. Igor Rosina (1900–1969) Recenzije so napisali Matej Bogataj, Martina Potisk, Zarja Vršič in Milan Vogel.


07.05.2018

Drev, Guillevic, Švajncer, Kos

Miriam Drev: Tirso Eugene Guillevica: Zemljevôden, Marija Švajncer: Očetovi udarci in Kdo neki me zasleduje? Janko Kos: Misliti Cankarja Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Peter Semolič, Andrej Lutman in Nives Kovač


30.04.2018

Tomaš, Pungerčar, Vauhnik, Gros

Marko Tomaš: Zbogom, fašisti Milenke Pungerčar: Upornica Vladimir Vauhnik: Pod krinko Frédéric Gros: Filozofija hoje Recenzije so napisali Gregor Podlogar, Marija Švajncer, Iztok Ilich in Mare Cestnik.


23.04.2018

Svetina, Valente, Valenčič, Wakounig

Ivo Svetina: Oče, tvoje oči gorijo José Angel Valente: Fragmenti prihodnje knjige Erik Valenčič: Smrt za življenje Stanko Wakounig: Spomin daje času obraz Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Marko Elsner Grošelj, Gaja Pöschl in Lev Detela.


09.04.2018

Medved, Holan, Markun, Pascual

Andrej Medved: Iluminacije Vladimir Holan: Zid kot avtoportret Eva Markun: Menažerija Carlos Pascual: Debeli zidovi, majhna okna Recenzije so napisali Peter Semolič, Diana Pungeršič, Maja Žvokelj in Beti Burger.


12.03.2018

Mustar, Monterroso, Korun, Kracauer

Aleš Mustar: Srednja leta Augusto Monterroso: Zgodbe, basni, utrinki Borut Korun: Zadnji inkovski zaklad Siegfried Kracauer: Filmska čitanka Recenzije so napisali Petra Koršič, Gregor Podlogar, Katarina Mahnič in Denis Valič.


26.03.2018

Škrjanec, Salgado, Hribar, Hryniewicz

Tone Škrjanec: Dihaj Minoli Salgado: Malo prahu na očeh Tone Hribar: Krščanska posmrtna nesmrtnost Waclaw Hryniewicz: Pričevalci velikega upanja Recenzije so napisali Veronika Šoster, Jasna Lasja, Martin Lipovšek in Marjan Kovačevič Beltram.


19.03.2018

Skubic, Gozdnikar, Benedetti, Matar

Andrej E. Skubic: Permafrost Mario Benedetti: Drugo nebo Dare Gozdnikar: Prostorni časi Hišam Matar: Vrnitev Recenzije so napisali Jasna Lasja, Andrej Lutman, Martina Potisk in Matej Bogataj.


05.03.2018

Dekleva, Kerangal, Drakulić, Sitar

Milan Dekleva: Gestalt Maylis de Kerangal: Pokrpajmo žive Slavenka Drakulić: Mileva Einstein. Teorija žalosti Polona Sitar: Ne le kruh, tudi vrtnice! Recenzije so napisali Aljaž Koprivnikar, Katarina Mahnič, Jasna Lasja in Stanislava Chrobáková Repar.


26.02.2018

Partljič, Struc, Carr, Marquez

Tone Partljič: Ljudje iz Maribora Nežka Struc: Nihanja J. L. Carr: Mesec dni na podeželju Gabriel Garcia Marquez: S poti po vzhodni Evropi Recenzije so napisali Matej Bogataj, Andrej Lutman, Mare Cestnik in Simon Popek.


19.02.2018

Artač-Sturman, Detela, Martelanc, Kampuš

Majda Artač Sturman: (O)graditi srečo Lev Detela: Panonska elegija Saša Martelanc: Srečanja za spomin Ivana Kampuš: Polet v moj svet zbornik O slovenski književnosti v Italiji in Avstriji Recenzije so napisali Lev Detela, Marica Škorjanec, Andrej Arko, Marija Švajncer in Milan Vogel.


05.02.2018

Žabot, Bevc, Kleč, Mazzini,

Vlado Žabot: Sveti boj Cvetka Bevc: Siringa Milan Kleč: Moji spomini na morje Miha Mazzini: Skrivnost našega uspeha Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Simona Kopinšek, Matej Bogataj in Mare Cestnik.


29.01.2018

Pepelnik, Zola, Sedmak, Felstiner

Ana Pepelnik: Tehno Émile Zola: Umetnina Bojan Sedmak: Potem za zdaj že kdaj John Felstiner: Paul Celan: pesnik preživelec, Jud Recenzije so napisali Veronika Šoster, Klemen Kordež, Marija Švajncer in Aljaž Koprivnikar.


22.01.2018

Tomažič, Jelenko, Munro, Althusser

Agata Tomažič: Tik pod nebom Aleš Jelenko: Prvinska govorica Alice Munro: Pogled z grajske pečine Louis Althusser: Predavanja o Rousseauju Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Stanislava Chrobáková Repar, Katarina Mahnič in Marija Švajncer.


15.01.2018

Komelj, Sinanović, Pertot, Pirjevec

Miklavž Komelj: Liebestod Muanis Sinanović: Anastrofa Bruna Marija Pertot: Vrtnarjeva pesem ur. Marija Pirjevec: Ženska literarna ustvarjalnost na Primorskem Recenzije so napisali Ivan Dobnik, Zarja Vršič, Lev Detela in Iztok Ilich.


08.01.2018

Gradišnik, Hrs Pandur, Flanagan, Capuder

Branko Gradišnik: Evolucija za rejce ljubiteljev malih živali Tibor Hrs Pandur: Notranje zadeve Richard Flanagan: Ozka pot globoko do severa Andrej Capuder: Zamrznjene besede Recenzije so napisali Katarina Mahnič, Gregor Podlogar, Mare Cestnik in Maja Žvokelj.


25.12.2017

Koršič, Ahlin, Charney, Gilson

Petra Koršič: Furlanka je dvignila krilo Damian Ahlin: Zamišljeni koncert Noah Charney: Slovenologija Étienne Gilson: Heloiza in Abelard Recenzije so napisali Meta Kušar, Lev Detela, Gaja Pöschl in Marjan Kovačevič Beltram.


18.12.2017

Sosič, Gorečan, Golc, Buchwald

Sarival Sosič: Starec in jaz Katja Gorečan: Neke noči neke deklice nekje umirajo Lidija Golc Vsakomur iz svoje lepene Sabine Buchwald: Ali je kaj pošte zame? Recenzije so napisali Ana Geršak, Marko Elsner Grošelj, Lev Detela in Iztok Ilich.


11.12.2017

Slapšak; Preac, Šimunović, Ugrešić

Svetlana Slapšak: Antična miturgija Gregor Preac: Ra-ta-ta Ruanda Natalija Šimunović Sotto voce Dubravka Ugrešić: Evropa v sepiji. Recenzije so napisali Marija Švajncer, Andrej Lutman, Nives Kovač in Stanislava Chrobákova Repar.


Stran 17 od 49
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov