Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pesniška zbirka Milana Vincetiča Pristave, ob njej pa še roman Dragana Velikića Bonavia, poetična proza Christiana Bobina Ruševine neba in monografija Roderica Cava in Sare Ayad Zgodovina knjige skozi knjige – to so dela, o katerih bomo govorili v današnji oddaji S knjižnega trga. Recenzije so napisali Marko Elsner Grošelj, Aljaž Krivec, Tadeja Krečič in Iztok Ilich.
Milan Vincetič: Pristave
Milan Vincetič nam je z zbirko Pristave zaupal izbrušen diamant, v njej razbiramo izčiščene detajle pesemske besede, povezane v izklesan mozaik hipnih zaznav, ki zalebdijo v ušesu in se še dolgo iščejo v odmevu. Pristave so podobne filmskim podobam na pesniški način, nizajo prizore v času, ki smo mu priče, ki ga pesnik vidi in ubesedi z jezikovno natančnostjo, pretehtano in odločno.
Pristavljanje, kar je izpeljanka iz pristave, izzveni kot dodajanje slik, občutenja telesa v besedi, v nabiranju časa na zemlji, vse do trenutka, ko slika zbledi, skopni, jo čas izbriše. Ali če obrnemo drugače: v pesniški zbirki Pristave podobe izginjajo v svoji nepovratnosti, v minljivi življenjski hipnosti; ta linearnost, črta, ki stremi h koncu, je vseskozi v naporu odvzemanja, ne pa pridajanja. Pristavek izgubi svoj pojasnjevalni pomen, kar ostane, so pristave, zidana poslopja besede, ki jih je človek zapustil, knjiga, ki jo je napisal.
Pesniška knjiga je kot dramatični lok nepopustljivih besed, do konca izpiljenih, najdenih in nikoli presegajočih samih sebe, razpeta med Njegovo in Njeno pesmijo, med začetkom in koncem, njegovim preskokom kopnega in njenim kopnenjem. Vmes se dogodi življenje, osebno in splošno, intimno in univerzalno. Znotraj tega tako izoblikovanega konglomerata utripanja, dihanja in mižanja, zapeljevanja in parjenja, raznovrstnih igric besede, ne-nevarnih zapletov in namigov na prebrane knjige (Marqueza, Ionesca, itd.), se zarisuje stanje nekega sveta, ki ga dobro poznamo iz vsakdanjih zveriženj, hipnega časa, spominske korespondence.
Uokvirjanje, ki je pač zavestna odločitev pesniške oblike, ne dopušča nikakršnega ponavljanja ali razpisovanja čez strani papirja. Vse, kar se zgodi, je zvedeno v ta oklepaj Njega in Nje: na robovih sama, znotraj povezana na različne načine. Oba potujeta, se stikata, dotikata, razhajata, kobacata, obračata v slikah Veselega, Svetlega, Žalostnega in Častitljivega dela, kar so tudi naslovi posameznih ciklov v Vincetičevih Pristavah.
Milan Vincetič je zelo discipliniran pesnik – s tem želim poudariti, da se ne prepušča ne naključju ne ustvarjalnemu ugodju. Vseskozi je v distanci do samega sebe in upošteva zgolj minimalizirane možnosti pesemskega ubesedovanja, ki pa pod njegovim peresom zaživijo v vsej svoji polnosti, iznajdljivosti in mojstrstvu. V pesmi vstajenje pravi:
»Prek božjih njiv / čez mrčast grič / pohaja kokošar / in krevlja / do slednjih vrat / in vedrega kletarja / ki ga napaja / in pograja // da je za korak / do raja«
Ali v pesmi spomin:
»In tako vozarim / po poštíji / spranega očeta / ki se preklada / in togoti / nad smrdokavro / češ da kraka / že od mlada // da sva znatna / in oddavna«
Besede, ki jih Vincetič postavlja v pesem, niso priložnostna sestavljanka, ki bi naključno ujela ritem. Pesnikov napor je poiskati takšno besedo, da bi pesniška minimilizacija s čim manj besedami v slogu povedati vse in v celoti, dosegla učinek univerzalnosti in bi se njen notranji pomen odtrgal od prozaične vsakdanjosti, v bralcu pa bi se naselila kot odmev premisleka, boleča zareza v samoumevnosti. Boleča prav zato, ker se nas neposredno dotakne in nas postavlja v položaj minljivosti, hipnosti, a tudi nekega notranjega glasu vztrajnosti in upora.
Pesniški svet Milana Vincetiča vrvi od energije pomenov in nedoumljivih preobratov. Pristave so živ organizem pesniške besede, ki s svojo natančnostjo precizirajo in lasersko izrisujejo tisto drugo, nevidno stran življenja, ki ga bralec ujame v podobah, podobnih Chagallovim lebdečim slikam. Pristave so čutno nazorna podoba naših domačij, kraj svetlobe in temnosti, bežnosti in trajanja, upanja in nemoči, smešnosti in resnosti, razgaljenosti in zastrtosti. Pravzaprav se nič novega ne zgodi ali se ne dogaja v človekovem času, na planetu, ki mu človek daje ritem, pomen, smer, nova pa je beseda, verz, pesem v avtorjevem pesniškem svetu.
Vincetič išče dvoje: besedo in ritem – da bi iznašel besedo v ritmu. Paradoksalno se sliši, vendar ker jo minimalizira, je ne brzda. Ali drugače povedano: prizorom, ki se nizajo drug za drugim, kot bi poslušali tiktakanje ure, nekakšne časovne taktnice, poskuša izžeti bistvo; kamen stisne tako močno, da iztisne kaplje – da spregovori. To so kaplje čiste življenjske radoživosti. V pesmi prizor zapiše:
»Nad tabo ki sloniš / na vrtnih vratcih / plužijo oblaki / te ščipajo / v podbradek / in v zajetno rit / ki se na vse pretege / s ščepcem greha // spet podela / na vesoljni mir«
Pesnik nikoli ne poskuša zmotiti ritma ali zamenjati smeri, vrta naravnost v tvar besede, da bi iz nje vzniknila pesem, ki nam pričara podobo, prizor. Besede se kotrljajo, kot bi se igrali s frnikolami ali biljardnimi kroglami, poskakujejo in preskakujejo se, ne da bi enkrat samkrat ogrozile potek igre, v vsakem pristavljanju na koncu pesmi pa se zberejo, umirijo in nepopustljivo iz-povejo poslednjo resnico sveta. Seveda ne neposredno, ampak pesniško, enkratno, neponovljivo … vincetičevsko. Z virtuoznim obračanjem besede iz vsakdanje zgodbe, fragmenta, reminiscence kleše in ohranja podobo sveta, ki se ogleduje v pesnikovem ekonomičnem zrcalu dvoumja, pesniški lakoničnosti ali kot v spremni besedi zapiše Barbara Pogačnik: »da nas namesto pred odgovor postavlja pred odprt horizont, kjer se vprašanja (o jeziku, o obstoju, o odnosih, o ljubezni) šele začenjajo«.
Marko Elsner Grošelj (Franc-Franc, 2014)
964 epizod
Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.
Pesniška zbirka Milana Vincetiča Pristave, ob njej pa še roman Dragana Velikića Bonavia, poetična proza Christiana Bobina Ruševine neba in monografija Roderica Cava in Sare Ayad Zgodovina knjige skozi knjige – to so dela, o katerih bomo govorili v današnji oddaji S knjižnega trga. Recenzije so napisali Marko Elsner Grošelj, Aljaž Krivec, Tadeja Krečič in Iztok Ilich.
Milan Vincetič: Pristave
Milan Vincetič nam je z zbirko Pristave zaupal izbrušen diamant, v njej razbiramo izčiščene detajle pesemske besede, povezane v izklesan mozaik hipnih zaznav, ki zalebdijo v ušesu in se še dolgo iščejo v odmevu. Pristave so podobne filmskim podobam na pesniški način, nizajo prizore v času, ki smo mu priče, ki ga pesnik vidi in ubesedi z jezikovno natančnostjo, pretehtano in odločno.
Pristavljanje, kar je izpeljanka iz pristave, izzveni kot dodajanje slik, občutenja telesa v besedi, v nabiranju časa na zemlji, vse do trenutka, ko slika zbledi, skopni, jo čas izbriše. Ali če obrnemo drugače: v pesniški zbirki Pristave podobe izginjajo v svoji nepovratnosti, v minljivi življenjski hipnosti; ta linearnost, črta, ki stremi h koncu, je vseskozi v naporu odvzemanja, ne pa pridajanja. Pristavek izgubi svoj pojasnjevalni pomen, kar ostane, so pristave, zidana poslopja besede, ki jih je človek zapustil, knjiga, ki jo je napisal.
Pesniška knjiga je kot dramatični lok nepopustljivih besed, do konca izpiljenih, najdenih in nikoli presegajočih samih sebe, razpeta med Njegovo in Njeno pesmijo, med začetkom in koncem, njegovim preskokom kopnega in njenim kopnenjem. Vmes se dogodi življenje, osebno in splošno, intimno in univerzalno. Znotraj tega tako izoblikovanega konglomerata utripanja, dihanja in mižanja, zapeljevanja in parjenja, raznovrstnih igric besede, ne-nevarnih zapletov in namigov na prebrane knjige (Marqueza, Ionesca, itd.), se zarisuje stanje nekega sveta, ki ga dobro poznamo iz vsakdanjih zveriženj, hipnega časa, spominske korespondence.
Uokvirjanje, ki je pač zavestna odločitev pesniške oblike, ne dopušča nikakršnega ponavljanja ali razpisovanja čez strani papirja. Vse, kar se zgodi, je zvedeno v ta oklepaj Njega in Nje: na robovih sama, znotraj povezana na različne načine. Oba potujeta, se stikata, dotikata, razhajata, kobacata, obračata v slikah Veselega, Svetlega, Žalostnega in Častitljivega dela, kar so tudi naslovi posameznih ciklov v Vincetičevih Pristavah.
Milan Vincetič je zelo discipliniran pesnik – s tem želim poudariti, da se ne prepušča ne naključju ne ustvarjalnemu ugodju. Vseskozi je v distanci do samega sebe in upošteva zgolj minimalizirane možnosti pesemskega ubesedovanja, ki pa pod njegovim peresom zaživijo v vsej svoji polnosti, iznajdljivosti in mojstrstvu. V pesmi vstajenje pravi:
»Prek božjih njiv / čez mrčast grič / pohaja kokošar / in krevlja / do slednjih vrat / in vedrega kletarja / ki ga napaja / in pograja // da je za korak / do raja«
Ali v pesmi spomin:
»In tako vozarim / po poštíji / spranega očeta / ki se preklada / in togoti / nad smrdokavro / češ da kraka / že od mlada // da sva znatna / in oddavna«
Besede, ki jih Vincetič postavlja v pesem, niso priložnostna sestavljanka, ki bi naključno ujela ritem. Pesnikov napor je poiskati takšno besedo, da bi pesniška minimilizacija s čim manj besedami v slogu povedati vse in v celoti, dosegla učinek univerzalnosti in bi se njen notranji pomen odtrgal od prozaične vsakdanjosti, v bralcu pa bi se naselila kot odmev premisleka, boleča zareza v samoumevnosti. Boleča prav zato, ker se nas neposredno dotakne in nas postavlja v položaj minljivosti, hipnosti, a tudi nekega notranjega glasu vztrajnosti in upora.
Pesniški svet Milana Vincetiča vrvi od energije pomenov in nedoumljivih preobratov. Pristave so živ organizem pesniške besede, ki s svojo natančnostjo precizirajo in lasersko izrisujejo tisto drugo, nevidno stran življenja, ki ga bralec ujame v podobah, podobnih Chagallovim lebdečim slikam. Pristave so čutno nazorna podoba naših domačij, kraj svetlobe in temnosti, bežnosti in trajanja, upanja in nemoči, smešnosti in resnosti, razgaljenosti in zastrtosti. Pravzaprav se nič novega ne zgodi ali se ne dogaja v človekovem času, na planetu, ki mu človek daje ritem, pomen, smer, nova pa je beseda, verz, pesem v avtorjevem pesniškem svetu.
Vincetič išče dvoje: besedo in ritem – da bi iznašel besedo v ritmu. Paradoksalno se sliši, vendar ker jo minimalizira, je ne brzda. Ali drugače povedano: prizorom, ki se nizajo drug za drugim, kot bi poslušali tiktakanje ure, nekakšne časovne taktnice, poskuša izžeti bistvo; kamen stisne tako močno, da iztisne kaplje – da spregovori. To so kaplje čiste življenjske radoživosti. V pesmi prizor zapiše:
»Nad tabo ki sloniš / na vrtnih vratcih / plužijo oblaki / te ščipajo / v podbradek / in v zajetno rit / ki se na vse pretege / s ščepcem greha // spet podela / na vesoljni mir«
Pesnik nikoli ne poskuša zmotiti ritma ali zamenjati smeri, vrta naravnost v tvar besede, da bi iz nje vzniknila pesem, ki nam pričara podobo, prizor. Besede se kotrljajo, kot bi se igrali s frnikolami ali biljardnimi kroglami, poskakujejo in preskakujejo se, ne da bi enkrat samkrat ogrozile potek igre, v vsakem pristavljanju na koncu pesmi pa se zberejo, umirijo in nepopustljivo iz-povejo poslednjo resnico sveta. Seveda ne neposredno, ampak pesniško, enkratno, neponovljivo … vincetičevsko. Z virtuoznim obračanjem besede iz vsakdanje zgodbe, fragmenta, reminiscence kleše in ohranja podobo sveta, ki se ogleduje v pesnikovem ekonomičnem zrcalu dvoumja, pesniški lakoničnosti ali kot v spremni besedi zapiše Barbara Pogačnik: »da nas namesto pred odgovor postavlja pred odprt horizont, kjer se vprašanja (o jeziku, o obstoju, o odnosih, o ljubezni) šele začenjajo«.
Marko Elsner Grošelj (Franc-Franc, 2014)
David Bedrač: Tvoj nakupovalni voziček Anja Radaljac: Polka s peščenih bankin Goran Tribuson: Zgodovina pornografije Simon Sebag Montefiore: Stalin - na dvoru rdečega carja Recenzenti: Gabriela Babnik, Maruša Ivančič, Aljaž Koprivnikar; Iztok Ilich
Aleš Šteger: Odpusti Elke Erb: Bezeg v taktu oblakov John Maxwell Coetzee: Jezusovo otroštvo Tiziano Terzani: Vedeževalec mi je rekel
Igor Pison: Zasilni izhodi Mahmud Darviš: Opisovanje oblakov Vikram Seth: Enaka glasba Mare Cestnik: Hruška v medu Recenzenti: Lev Detela, Gabriela Babnik, Cvetka Bevc, Marko Elsner Grošelj
Gabriela Babnik: Nočne pokrajine ur. G. Helminger, V. Kondrič Horvat: Hällewull ur. Lidija Dimkovska: Iz jezika v jezik Eva Hoffman: Življenje v drugem jeziku Rcenzenti: Tina Kozin, Maruša Ivančič, Andrej Lutman, Mare Cestnik
Peter Kolšek: Dekleta pojejo Boštjan Narat: Partíja Jan Morris: Benetke Avtorji recenzij: Nada Breznik, Tadej Meserko, Katarina Mahnič
Cvetka Bevc: Libar Milan Kleč: Lep pozdrav Štefan Vevar: Vrvohodska umetnost prevajanja Orlando Figes: Tragedija ljudstva Recenzenti: Brina Jamnik, Nives Kovač, Tanja Petrič in Iztok Ilich
Barbara Jurič: Iskanje hrane Peter Stamm: Onkraj jezera Annie Proulx: Gora Brokeback Ana Toroš: O zemlja sladka ... Recenzenti: Petra Koršič, Matej Repič, Jasna Vombek, Robi Šabec
V oddaji S knjižnega trga bomo govorili o pesniški zbirki Barbare Jurič Iskanje hrane, kratkih zgodb Petra Stamma Onkraj jezera, novele Annie Proulx Gora Brokeback in literarnozgodovinskega dela Ane Toroš O zemlja sladka: kamen, zrno, sok. O njih pišejo Petra Koršič, Matej Repič, Jasna Vombek in Robi Šabec. Oddajo je pripravil Vlado Motnikar.
Jure Jakob: Delci dela Toni Morrison: Domov Richard Swartz: Room service Marija Stanonik: Folkloristični portreti iz 20. stoletja Recenzenti: Nada Breznik, Jasna Vombek, Mare Cestnik, Iztok Ilich
Tone Partljič: Pasja ulica Norma Bale: Karamel Javier Marías: Zaljubljenosti Dina Rubina: Na Zgornji Maslovki Recenzenti: Marica Škorjanec, Andrej Lutman, Tjaša Plazar, Mare Cestnik
Igor Škamperle: Endimionove sanje Maja Predatoria: Kakšn okus ima včeraj? Christopher Isherwood: SLovo od Berlina Cheryl Strayed: Divja Recenzenti: Meta Kušar, Andrej Lutman, Matej Bogataj, Mare Cestnik
Blaž Lukan: Pričakujem pozornost Sebastijan Pregelj: Pod srečno zvezdo Slavenka Drakulić: Obtožena Peter Sloterdijk: Spremeniti moraš svoje življenje Rcenzenti: Aljaž Koprivnikar, Gabriela Babnik, Aljaž Krivec, Marija Švajncer
- Milan Jesih: Lahkoda - Siri Hustvedt: Poletje brez moških - Lidia Jorge: Mož in druge zgodbe - Bogomila Kravos: Zgodba mojega očeta Recenzenti: Meta Kušar, Mare Cestnik; Jasna Vombek, Robert Šabec
Eriak Vouk: Lasa pur dir Filip David: Sanje o ljubezni in smrti Vasja Klavora: Fajtji hrib Recenzenti: Petra Koršič, Jasna Vombek, Iztok Ilich
Maja Gal Štromar: Potaknjenci Andrés Neuman: Samogovori Simona Kopinšek: Vetrnice Iztok Ilich: Varuhi izročila Recenzenti: Anja Radaljac, Andrej Rot, Petja Gorjup, Milan Vogel
Ciril Zlobec: Biti človek Andrej Lupinc: Umetne muhe in druge laži Tim Winton: Rob zemlje Mateja Ratej: Človek v času Avtorji recenzij: Marija Švajncer, Andrej Lutman: Katarina Mahnič, Simona Kopinšek
V tej oddaji nas najprej čaka pesniška zbirka Cirila Zlobca "Biti človek", nato pa se posvetimo kratki prozi Andrea Lupinca "Umetne muhe in druge laži", literariziranim spominom Tima Wintona "Rob zemlje" in zbirki kolumn Mateje Ratej "Človek v času".
Robert Simonišek: Soba pod gradom Marina Bahovec: Deejay time Natalia Ginzburg: Družinski besednjak Saša Poljak Istenič: Tradicija v sodobnosti Avtorji recenzij: Matej Bogataj, Andrej Lutman, Jasna Vombek, Milan Vogel
Roman Rozina: Županski kandidat Gams Klarisa Jovanović: Kimono, za otip Taras Kermauner: Anatomija poezije Ocene so napisali Mare Cestnik, Anja Radaljac in Robert SImonišek
Andrej Medved: 1000 + ena noč; Alica v čudežni deželi; Deklica z ognjeno glavo; Axis mundi; Perje, solze in zlato na sončnem disku Davorin Lenko: Telesa v temi Goran Starčević: Vaje v eksistenci Avtorji recenzij: Brina Jamnik, Robi Šabec, Kaja Solina
Neveljaven email naslov