Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Vincetič, Velikić, Bobin, Cave-Ayad

20.04.2015


Pesniška zbirka Milana Vincetiča Pristave, ob njej pa še roman Dragana Velikića Bonavia, poetična proza Christiana Bobina Ruševine neba in monografija Roderica Cava in Sare Ayad Zgodovina knjige skozi knjige – to so dela, o katerih bomo govorili v današnji oddaji S knjižnega trga. Recenzije so napisali Marko Elsner Grošelj, Aljaž Krivec, Tadeja Krečič in Iztok Ilich.

Milan Vincetič: Pristave

Milan Vincetič nam je z zbirko Pristave zaupal izbrušen diamant, v njej razbiramo izčiščene detajle pesemske besede, povezane v izklesan mozaik hipnih zaznav, ki zalebdijo v ušesu in se še dolgo iščejo v odmevu. Pristave so podobne filmskim podobam na pesniški način, nizajo prizore v času, ki smo mu priče, ki ga pesnik vidi in ubesedi z jezikovno natančnostjo, pretehtano in odločno.

Pristavljanje, kar je izpeljanka iz pristave, izzveni kot dodajanje slik, občutenja telesa v besedi, v nabiranju časa na zemlji, vse do trenutka, ko slika zbledi, skopni, jo čas izbriše. Ali če obrnemo drugače: v pesniški zbirki Pristave podobe izginjajo v svoji nepovratnosti, v minljivi življenjski hipnosti; ta linearnost, črta, ki stremi h koncu, je vseskozi v naporu odvzemanja, ne pa pridajanja. Pristavek izgubi svoj pojasnjevalni pomen, kar ostane, so pristave, zidana poslopja besede, ki jih je človek zapustil, knjiga, ki jo je napisal.

Pesniška knjiga je kot dramatični lok nepopustljivih besed, do konca izpiljenih, najdenih in nikoli presegajočih samih sebe, razpeta med Njegovo in Njeno pesmijo, med začetkom in koncem, njegovim preskokom kopnega in njenim kopnenjem. Vmes se dogodi življenje, osebno in splošno, intimno in univerzalno. Znotraj tega tako izoblikovanega konglomerata utripanja, dihanja in mižanja, zapeljevanja in parjenja, raznovrstnih igric besede, ne-nevarnih zapletov in namigov na prebrane knjige (Marqueza, Ionesca, itd.), se zarisuje stanje nekega sveta, ki ga dobro poznamo iz vsakdanjih zveriženj, hipnega časa, spominske korespondence.

Uokvirjanje, ki je pač zavestna odločitev pesniške oblike, ne dopušča nikakršnega ponavljanja ali razpisovanja čez strani papirja. Vse, kar se zgodi, je zvedeno v ta oklepaj Njega in Nje: na robovih sama, znotraj povezana na različne načine. Oba potujeta, se stikata, dotikata, razhajata, kobacata, obračata v slikah Veselega, Svetlega, Žalostnega in Častitljivega dela, kar so tudi naslovi posameznih ciklov v Vincetičevih Pristavah.

Milan Vincetič je zelo discipliniran pesnik – s tem želim poudariti, da se ne prepušča ne naključju ne ustvarjalnemu ugodju. Vseskozi je v distanci do samega sebe in upošteva zgolj minimalizirane možnosti pesemskega ubesedovanja, ki pa pod njegovim peresom zaživijo v vsej svoji polnosti, iznajdljivosti in mojstrstvu. V pesmi vstajenje pravi:

 

»Prek božjih njiv / čez mrčast grič / pohaja kokošar / in krevlja / do slednjih vrat / in vedrega kletarja / ki ga napaja / in pograja // da je za korak / do raja«

Ali v pesmi spomin:

»In tako vozarim / po poštíji / spranega očeta / ki se preklada / in togoti / nad smrdokavro / češ da kraka / že od mlada // da sva znatna / in oddavna«

Besede, ki jih Vincetič postavlja v pesem, niso priložnostna sestavljanka, ki bi naključno ujela ritem. Pesnikov napor je poiskati takšno besedo, da bi pesniška minimilizacija s čim manj besedami v slogu povedati vse in v celoti, dosegla učinek univerzalnosti in bi se njen notranji pomen odtrgal od prozaične vsakdanjosti, v bralcu pa bi se naselila kot odmev premisleka, boleča zareza v samoumevnosti. Boleča prav zato, ker se nas neposredno dotakne in nas postavlja v položaj minljivosti, hipnosti, a tudi nekega notranjega glasu vztrajnosti in upora.

Pesniški svet Milana Vincetiča vrvi od energije pomenov in nedoumljivih preobratov. Pristave so živ organizem pesniške besede, ki s svojo natančnostjo precizirajo in lasersko izrisujejo tisto drugo, nevidno stran življenja, ki ga bralec ujame v podobah, podobnih Chagallovim lebdečim slikam. Pristave so čutno nazorna podoba naših domačij, kraj svetlobe in temnosti, bežnosti in trajanja, upanja in nemoči, smešnosti in resnosti, razgaljenosti in zastrtosti. Pravzaprav se nič novega ne zgodi ali se ne dogaja v človekovem času, na planetu, ki mu človek daje ritem, pomen, smer, nova pa je beseda, verz, pesem v avtorjevem pesniškem svetu.

Vincetič išče dvoje: besedo in ritem – da bi iznašel besedo v ritmu. Paradoksalno se sliši, vendar ker jo minimalizira, je ne brzda. Ali drugače povedano: prizorom, ki se nizajo drug za drugim, kot bi poslušali tiktakanje ure, nekakšne časovne taktnice, poskuša izžeti bistvo; kamen stisne tako močno, da iztisne kaplje – da spregovori. To so kaplje čiste življenjske radoživosti. V pesmi prizor zapiše:

»Nad tabo ki sloniš / na vrtnih vratcih / plužijo oblaki / te ščipajo / v podbradek / in v zajetno rit / ki se na vse pretege / s ščepcem greha // spet podela / na vesoljni mir«

Pesnik nikoli ne poskuša zmotiti ritma ali zamenjati smeri, vrta naravnost v tvar besede, da bi iz nje vzniknila pesem, ki nam pričara podobo, prizor. Besede se kotrljajo, kot bi se igrali s frnikolami ali biljardnimi kroglami, poskakujejo in preskakujejo se, ne da bi enkrat samkrat ogrozile potek igre, v vsakem pristavljanju na koncu pesmi pa se zberejo, umirijo in nepopustljivo iz-povejo poslednjo resnico sveta. Seveda ne neposredno, ampak pesniško, enkratno, neponovljivo … vincetičevsko. Z virtuoznim obračanjem besede iz vsakdanje zgodbe, fragmenta, reminiscence kleše in ohranja podobo sveta, ki se ogleduje v pesnikovem ekonomičnem zrcalu dvoumja, pesniški lakoničnosti ali kot v spremni besedi zapiše Barbara Pogačnik: »da nas namesto pred odgovor postavlja pred odprt horizont, kjer se vprašanja (o jeziku, o obstoju, o odnosih, o ljubezni) šele začenjajo«.

Marko Elsner Grošelj                                                                                                        (Franc-Franc, 2014)


S knjižnega trga

964 epizod


Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.

Vincetič, Velikić, Bobin, Cave-Ayad

20.04.2015


Pesniška zbirka Milana Vincetiča Pristave, ob njej pa še roman Dragana Velikića Bonavia, poetična proza Christiana Bobina Ruševine neba in monografija Roderica Cava in Sare Ayad Zgodovina knjige skozi knjige – to so dela, o katerih bomo govorili v današnji oddaji S knjižnega trga. Recenzije so napisali Marko Elsner Grošelj, Aljaž Krivec, Tadeja Krečič in Iztok Ilich.

Milan Vincetič: Pristave

Milan Vincetič nam je z zbirko Pristave zaupal izbrušen diamant, v njej razbiramo izčiščene detajle pesemske besede, povezane v izklesan mozaik hipnih zaznav, ki zalebdijo v ušesu in se še dolgo iščejo v odmevu. Pristave so podobne filmskim podobam na pesniški način, nizajo prizore v času, ki smo mu priče, ki ga pesnik vidi in ubesedi z jezikovno natančnostjo, pretehtano in odločno.

Pristavljanje, kar je izpeljanka iz pristave, izzveni kot dodajanje slik, občutenja telesa v besedi, v nabiranju časa na zemlji, vse do trenutka, ko slika zbledi, skopni, jo čas izbriše. Ali če obrnemo drugače: v pesniški zbirki Pristave podobe izginjajo v svoji nepovratnosti, v minljivi življenjski hipnosti; ta linearnost, črta, ki stremi h koncu, je vseskozi v naporu odvzemanja, ne pa pridajanja. Pristavek izgubi svoj pojasnjevalni pomen, kar ostane, so pristave, zidana poslopja besede, ki jih je človek zapustil, knjiga, ki jo je napisal.

Pesniška knjiga je kot dramatični lok nepopustljivih besed, do konca izpiljenih, najdenih in nikoli presegajočih samih sebe, razpeta med Njegovo in Njeno pesmijo, med začetkom in koncem, njegovim preskokom kopnega in njenim kopnenjem. Vmes se dogodi življenje, osebno in splošno, intimno in univerzalno. Znotraj tega tako izoblikovanega konglomerata utripanja, dihanja in mižanja, zapeljevanja in parjenja, raznovrstnih igric besede, ne-nevarnih zapletov in namigov na prebrane knjige (Marqueza, Ionesca, itd.), se zarisuje stanje nekega sveta, ki ga dobro poznamo iz vsakdanjih zveriženj, hipnega časa, spominske korespondence.

Uokvirjanje, ki je pač zavestna odločitev pesniške oblike, ne dopušča nikakršnega ponavljanja ali razpisovanja čez strani papirja. Vse, kar se zgodi, je zvedeno v ta oklepaj Njega in Nje: na robovih sama, znotraj povezana na različne načine. Oba potujeta, se stikata, dotikata, razhajata, kobacata, obračata v slikah Veselega, Svetlega, Žalostnega in Častitljivega dela, kar so tudi naslovi posameznih ciklov v Vincetičevih Pristavah.

Milan Vincetič je zelo discipliniran pesnik – s tem želim poudariti, da se ne prepušča ne naključju ne ustvarjalnemu ugodju. Vseskozi je v distanci do samega sebe in upošteva zgolj minimalizirane možnosti pesemskega ubesedovanja, ki pa pod njegovim peresom zaživijo v vsej svoji polnosti, iznajdljivosti in mojstrstvu. V pesmi vstajenje pravi:

 

»Prek božjih njiv / čez mrčast grič / pohaja kokošar / in krevlja / do slednjih vrat / in vedrega kletarja / ki ga napaja / in pograja // da je za korak / do raja«

Ali v pesmi spomin:

»In tako vozarim / po poštíji / spranega očeta / ki se preklada / in togoti / nad smrdokavro / češ da kraka / že od mlada // da sva znatna / in oddavna«

Besede, ki jih Vincetič postavlja v pesem, niso priložnostna sestavljanka, ki bi naključno ujela ritem. Pesnikov napor je poiskati takšno besedo, da bi pesniška minimilizacija s čim manj besedami v slogu povedati vse in v celoti, dosegla učinek univerzalnosti in bi se njen notranji pomen odtrgal od prozaične vsakdanjosti, v bralcu pa bi se naselila kot odmev premisleka, boleča zareza v samoumevnosti. Boleča prav zato, ker se nas neposredno dotakne in nas postavlja v položaj minljivosti, hipnosti, a tudi nekega notranjega glasu vztrajnosti in upora.

Pesniški svet Milana Vincetiča vrvi od energije pomenov in nedoumljivih preobratov. Pristave so živ organizem pesniške besede, ki s svojo natančnostjo precizirajo in lasersko izrisujejo tisto drugo, nevidno stran življenja, ki ga bralec ujame v podobah, podobnih Chagallovim lebdečim slikam. Pristave so čutno nazorna podoba naših domačij, kraj svetlobe in temnosti, bežnosti in trajanja, upanja in nemoči, smešnosti in resnosti, razgaljenosti in zastrtosti. Pravzaprav se nič novega ne zgodi ali se ne dogaja v človekovem času, na planetu, ki mu človek daje ritem, pomen, smer, nova pa je beseda, verz, pesem v avtorjevem pesniškem svetu.

Vincetič išče dvoje: besedo in ritem – da bi iznašel besedo v ritmu. Paradoksalno se sliši, vendar ker jo minimalizira, je ne brzda. Ali drugače povedano: prizorom, ki se nizajo drug za drugim, kot bi poslušali tiktakanje ure, nekakšne časovne taktnice, poskuša izžeti bistvo; kamen stisne tako močno, da iztisne kaplje – da spregovori. To so kaplje čiste življenjske radoživosti. V pesmi prizor zapiše:

»Nad tabo ki sloniš / na vrtnih vratcih / plužijo oblaki / te ščipajo / v podbradek / in v zajetno rit / ki se na vse pretege / s ščepcem greha // spet podela / na vesoljni mir«

Pesnik nikoli ne poskuša zmotiti ritma ali zamenjati smeri, vrta naravnost v tvar besede, da bi iz nje vzniknila pesem, ki nam pričara podobo, prizor. Besede se kotrljajo, kot bi se igrali s frnikolami ali biljardnimi kroglami, poskakujejo in preskakujejo se, ne da bi enkrat samkrat ogrozile potek igre, v vsakem pristavljanju na koncu pesmi pa se zberejo, umirijo in nepopustljivo iz-povejo poslednjo resnico sveta. Seveda ne neposredno, ampak pesniško, enkratno, neponovljivo … vincetičevsko. Z virtuoznim obračanjem besede iz vsakdanje zgodbe, fragmenta, reminiscence kleše in ohranja podobo sveta, ki se ogleduje v pesnikovem ekonomičnem zrcalu dvoumja, pesniški lakoničnosti ali kot v spremni besedi zapiše Barbara Pogačnik: »da nas namesto pred odgovor postavlja pred odprt horizont, kjer se vprašanja (o jeziku, o obstoju, o odnosih, o ljubezni) šele začenjajo«.

Marko Elsner Grošelj                                                                                                        (Franc-Franc, 2014)


13.05.2024

Dovjak, Vuk, Kardoš

Krištof Dovjak: Razstreljeni soneti, Tereza Vuk: Zakaj ima moj hudič krila, Štefan Kardoš: Stric Geza pripoveduje . Recenzije so napisali Peter Semolič, Bojan Sedmak in Andrej Lutman.


06.05.2024

Liponik, Žabot, Ernaux

Vesna Liponik: Jabk, Vlado Žabot: Gral, Annie Ernaux: Dogodek in druga besedila. Recenzije so napisali Matjaž Zorec, Anja Radaljac in Leonora Flis.


29.04.2024

Makarovič, Boh Voštic, Prežih

Svetlana Makarovič: Ognji in sence, Anže Voh Boštic: Vse ali nič, Prežihov Voranc v ogledalu Koroškega fužinarja Recenzije so napisali Miša Gams, Tonja Jelen in Milan Vogel.


22.04.2024

Štucin, Debeljak, Phillips in Kovač

Jože Štucin: Mrak in zarja, Bine Debeljak: Radiografije, Angus Phillips in Miha Kovač: Je to knjiga?. Recenzije so napisali Tonja Jelen, Majda Travnik Vode in Iztok Ilich.


15.04.2024

Škofič, Koželj, Poniž

Denis Škofič: Tuskulum, Alenka Koželj: Solznice, Denis Poniž: Videnja in vedenja. Recenzije so napisali Miša Gams, Jože Štucin in Muanis Sinanović.


08.04.2024

Zorec, Cerar, Štefanec

Matjaž Zorec: Večerna zora, Barbara Cerar: Pretežno jasno, Vladimir P. Štefanec: Naš človek na nebu. Recenzije so napisali Aljaž Krivec, Katarina Mahnič in Nada Breznik.


01.04.2024

Rode, Detela, Kucher

Tone Rode: Akordi v mozgu, Lev Detela: Inštitut za vzporedne vede, Felix Kucher: Kamnik. Recenzije so napisali Ifigenija Simonović, Andrej Lutman in Marica Škorjanec Kosterca.


25.03.2024

Vrečar, Zupan, Kodrič

Monika Vrečar: Telo in sin, Uroš Zupan: Strašen Kitajec, Zdenko Kodrič: Ladja Maribor. Recenzije so napisali Matjaž Zorec, Bojan Sedmak in Ana Geršak.


18.03.2024

Koban, Filipić, Koder

Dejan Koban: Pre_več, Neli Filipić: Srečni konci, Helena Koder: Krošnja z neznanimi sadeži. Recenzije so napisale Silvija Žnidar, Miša Gams in Staša Grahek.


11.03.2024

Dragičević, Mahnič, Ličen

Nina Dragičević: Ampak, kdo?, Mateja Mahnič: Pišem. Življenje rišem., Daša Ličen: Meščanstvo v zalivu Recenzije so napisali Aljaž Krivec, Jera Krečič in Iztok Ilich.


04.03.2024

Milošević Čustić, Virk, Hemon

Maja Milošević Čustić: Vidno polje, Jani Virk: Vrnitev domov, Aleksandar Hemon: Tole ni zate. Recenzije so napisali Miša Gams, Tonja Jelen in Sašo Puljarević.


26.02.2024

Čebulj, Bale, Šček

Živa Čebulj: Sama ljubezen je to, Norma Bale: Agregat, Jernej Šček: Kavarna Italija Recenzije so napisali Miša Gams, Bojan Sedmak in Iztok Ilich:


19.02.2024

Berger, Tratnik, Širok

Aleš Berger: navsezadnje, Suzana Tratnik: Škarje, Mojca Širok: Praznina. Recenzije so napisali Peter Semolič, Veronika Šoster in Majda Travnik Vode.


12.02.2024

Pungartnik, Kolar, Konc Lorenzutti

Marjan Pungartnik: Pesmi za kukavice, Boris Kolar: O vinu, kozah in drugih prevarah, Nataša Konc Lorenzutti: Senca brez človeka. Recenzije so napisali Marija Švajncer, Bojan Sedmak in Katja Šifkovič.


05.02.2024

Dekleva, Rugelj, Bervoets

Milan Dekleva: Čistost tega jutra, Samo Rugelj: Samo močni preživijo, Hanna Bervoets: Vse to smo videli. Recenzije so napisali Jure Jakob, Marica Škorjanec Kosterca in Ana Geršak.


29.01.2024

Vilhelm, Merc, Murakami

Neža Vilhelm: Sotto voce, Dušan Merc: Picerist, Haruki Murakami: V prvi osebi ednine. Recenzije so napisale Miša Gams, Tonja Jelen in Leonora Flis.


22.01.2024

Struc, Kutin, Mislej

Nežka Struc: Le kaj bo rekel Ivan? Nismo utrujeni; Blaž Kutin: Kenozoik; Tjaša Mislej: Naše skladišče. Recenzije so napisali Miša Gams, Ana Hancock in Veronika Šoster.


15.01.2024

Krmelj, Hudolin, Umek, Kravos

Jan Krmelj: Uho, Jurij Hudolin: Velika in moški spol, Evelina Umek: P'nče, Bogomila Kravos: Moj Trst. Recenzije so napisali Matjaž Zorec, Miša Gams in Iztok Ilich.


08.01.2024

Jovanovski, Solà, Bahovec

Alenka Jovanovski: Teater iz papirja, Irene Solà: Pojem in gora pleše, Eva D. Bahovec: Foucaultova kraljevska pot. Recenzije so napisali Silvija Žnidar, Katarina Mahnič in Matjaž Zorec.


27.12.2023

Pregled literarnih nagrad v prvi polovici l. 2023

Dušan Jelinčič: Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca, Mojca Kumerdej: Gluha soba, Ajda Bračič: Leteči ljudje, Lado Kralj: Ne bom se več drsal na bajerju.


Stran 2 od 49
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov