Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Vincetič, Velikić, Bobin, Cave-Ayad

20.04.2015


Pesniška zbirka Milana Vincetiča Pristave, ob njej pa še roman Dragana Velikića Bonavia, poetična proza Christiana Bobina Ruševine neba in monografija Roderica Cava in Sare Ayad Zgodovina knjige skozi knjige – to so dela, o katerih bomo govorili v današnji oddaji S knjižnega trga. Recenzije so napisali Marko Elsner Grošelj, Aljaž Krivec, Tadeja Krečič in Iztok Ilich.

Milan Vincetič: Pristave

Milan Vincetič nam je z zbirko Pristave zaupal izbrušen diamant, v njej razbiramo izčiščene detajle pesemske besede, povezane v izklesan mozaik hipnih zaznav, ki zalebdijo v ušesu in se še dolgo iščejo v odmevu. Pristave so podobne filmskim podobam na pesniški način, nizajo prizore v času, ki smo mu priče, ki ga pesnik vidi in ubesedi z jezikovno natančnostjo, pretehtano in odločno.

Pristavljanje, kar je izpeljanka iz pristave, izzveni kot dodajanje slik, občutenja telesa v besedi, v nabiranju časa na zemlji, vse do trenutka, ko slika zbledi, skopni, jo čas izbriše. Ali če obrnemo drugače: v pesniški zbirki Pristave podobe izginjajo v svoji nepovratnosti, v minljivi življenjski hipnosti; ta linearnost, črta, ki stremi h koncu, je vseskozi v naporu odvzemanja, ne pa pridajanja. Pristavek izgubi svoj pojasnjevalni pomen, kar ostane, so pristave, zidana poslopja besede, ki jih je človek zapustil, knjiga, ki jo je napisal.

Pesniška knjiga je kot dramatični lok nepopustljivih besed, do konca izpiljenih, najdenih in nikoli presegajočih samih sebe, razpeta med Njegovo in Njeno pesmijo, med začetkom in koncem, njegovim preskokom kopnega in njenim kopnenjem. Vmes se dogodi življenje, osebno in splošno, intimno in univerzalno. Znotraj tega tako izoblikovanega konglomerata utripanja, dihanja in mižanja, zapeljevanja in parjenja, raznovrstnih igric besede, ne-nevarnih zapletov in namigov na prebrane knjige (Marqueza, Ionesca, itd.), se zarisuje stanje nekega sveta, ki ga dobro poznamo iz vsakdanjih zveriženj, hipnega časa, spominske korespondence.

Uokvirjanje, ki je pač zavestna odločitev pesniške oblike, ne dopušča nikakršnega ponavljanja ali razpisovanja čez strani papirja. Vse, kar se zgodi, je zvedeno v ta oklepaj Njega in Nje: na robovih sama, znotraj povezana na različne načine. Oba potujeta, se stikata, dotikata, razhajata, kobacata, obračata v slikah Veselega, Svetlega, Žalostnega in Častitljivega dela, kar so tudi naslovi posameznih ciklov v Vincetičevih Pristavah.

Milan Vincetič je zelo discipliniran pesnik – s tem želim poudariti, da se ne prepušča ne naključju ne ustvarjalnemu ugodju. Vseskozi je v distanci do samega sebe in upošteva zgolj minimalizirane možnosti pesemskega ubesedovanja, ki pa pod njegovim peresom zaživijo v vsej svoji polnosti, iznajdljivosti in mojstrstvu. V pesmi vstajenje pravi:

 

»Prek božjih njiv / čez mrčast grič / pohaja kokošar / in krevlja / do slednjih vrat / in vedrega kletarja / ki ga napaja / in pograja // da je za korak / do raja«

Ali v pesmi spomin:

»In tako vozarim / po poštíji / spranega očeta / ki se preklada / in togoti / nad smrdokavro / češ da kraka / že od mlada // da sva znatna / in oddavna«

Besede, ki jih Vincetič postavlja v pesem, niso priložnostna sestavljanka, ki bi naključno ujela ritem. Pesnikov napor je poiskati takšno besedo, da bi pesniška minimilizacija s čim manj besedami v slogu povedati vse in v celoti, dosegla učinek univerzalnosti in bi se njen notranji pomen odtrgal od prozaične vsakdanjosti, v bralcu pa bi se naselila kot odmev premisleka, boleča zareza v samoumevnosti. Boleča prav zato, ker se nas neposredno dotakne in nas postavlja v položaj minljivosti, hipnosti, a tudi nekega notranjega glasu vztrajnosti in upora.

Pesniški svet Milana Vincetiča vrvi od energije pomenov in nedoumljivih preobratov. Pristave so živ organizem pesniške besede, ki s svojo natančnostjo precizirajo in lasersko izrisujejo tisto drugo, nevidno stran življenja, ki ga bralec ujame v podobah, podobnih Chagallovim lebdečim slikam. Pristave so čutno nazorna podoba naših domačij, kraj svetlobe in temnosti, bežnosti in trajanja, upanja in nemoči, smešnosti in resnosti, razgaljenosti in zastrtosti. Pravzaprav se nič novega ne zgodi ali se ne dogaja v človekovem času, na planetu, ki mu človek daje ritem, pomen, smer, nova pa je beseda, verz, pesem v avtorjevem pesniškem svetu.

Vincetič išče dvoje: besedo in ritem – da bi iznašel besedo v ritmu. Paradoksalno se sliši, vendar ker jo minimalizira, je ne brzda. Ali drugače povedano: prizorom, ki se nizajo drug za drugim, kot bi poslušali tiktakanje ure, nekakšne časovne taktnice, poskuša izžeti bistvo; kamen stisne tako močno, da iztisne kaplje – da spregovori. To so kaplje čiste življenjske radoživosti. V pesmi prizor zapiše:

»Nad tabo ki sloniš / na vrtnih vratcih / plužijo oblaki / te ščipajo / v podbradek / in v zajetno rit / ki se na vse pretege / s ščepcem greha // spet podela / na vesoljni mir«

Pesnik nikoli ne poskuša zmotiti ritma ali zamenjati smeri, vrta naravnost v tvar besede, da bi iz nje vzniknila pesem, ki nam pričara podobo, prizor. Besede se kotrljajo, kot bi se igrali s frnikolami ali biljardnimi kroglami, poskakujejo in preskakujejo se, ne da bi enkrat samkrat ogrozile potek igre, v vsakem pristavljanju na koncu pesmi pa se zberejo, umirijo in nepopustljivo iz-povejo poslednjo resnico sveta. Seveda ne neposredno, ampak pesniško, enkratno, neponovljivo … vincetičevsko. Z virtuoznim obračanjem besede iz vsakdanje zgodbe, fragmenta, reminiscence kleše in ohranja podobo sveta, ki se ogleduje v pesnikovem ekonomičnem zrcalu dvoumja, pesniški lakoničnosti ali kot v spremni besedi zapiše Barbara Pogačnik: »da nas namesto pred odgovor postavlja pred odprt horizont, kjer se vprašanja (o jeziku, o obstoju, o odnosih, o ljubezni) šele začenjajo«.

Marko Elsner Grošelj                                                                                                        (Franc-Franc, 2014)


S knjižnega trga

964 epizod


Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.

Vincetič, Velikić, Bobin, Cave-Ayad

20.04.2015


Pesniška zbirka Milana Vincetiča Pristave, ob njej pa še roman Dragana Velikića Bonavia, poetična proza Christiana Bobina Ruševine neba in monografija Roderica Cava in Sare Ayad Zgodovina knjige skozi knjige – to so dela, o katerih bomo govorili v današnji oddaji S knjižnega trga. Recenzije so napisali Marko Elsner Grošelj, Aljaž Krivec, Tadeja Krečič in Iztok Ilich.

Milan Vincetič: Pristave

Milan Vincetič nam je z zbirko Pristave zaupal izbrušen diamant, v njej razbiramo izčiščene detajle pesemske besede, povezane v izklesan mozaik hipnih zaznav, ki zalebdijo v ušesu in se še dolgo iščejo v odmevu. Pristave so podobne filmskim podobam na pesniški način, nizajo prizore v času, ki smo mu priče, ki ga pesnik vidi in ubesedi z jezikovno natančnostjo, pretehtano in odločno.

Pristavljanje, kar je izpeljanka iz pristave, izzveni kot dodajanje slik, občutenja telesa v besedi, v nabiranju časa na zemlji, vse do trenutka, ko slika zbledi, skopni, jo čas izbriše. Ali če obrnemo drugače: v pesniški zbirki Pristave podobe izginjajo v svoji nepovratnosti, v minljivi življenjski hipnosti; ta linearnost, črta, ki stremi h koncu, je vseskozi v naporu odvzemanja, ne pa pridajanja. Pristavek izgubi svoj pojasnjevalni pomen, kar ostane, so pristave, zidana poslopja besede, ki jih je človek zapustil, knjiga, ki jo je napisal.

Pesniška knjiga je kot dramatični lok nepopustljivih besed, do konca izpiljenih, najdenih in nikoli presegajočih samih sebe, razpeta med Njegovo in Njeno pesmijo, med začetkom in koncem, njegovim preskokom kopnega in njenim kopnenjem. Vmes se dogodi življenje, osebno in splošno, intimno in univerzalno. Znotraj tega tako izoblikovanega konglomerata utripanja, dihanja in mižanja, zapeljevanja in parjenja, raznovrstnih igric besede, ne-nevarnih zapletov in namigov na prebrane knjige (Marqueza, Ionesca, itd.), se zarisuje stanje nekega sveta, ki ga dobro poznamo iz vsakdanjih zveriženj, hipnega časa, spominske korespondence.

Uokvirjanje, ki je pač zavestna odločitev pesniške oblike, ne dopušča nikakršnega ponavljanja ali razpisovanja čez strani papirja. Vse, kar se zgodi, je zvedeno v ta oklepaj Njega in Nje: na robovih sama, znotraj povezana na različne načine. Oba potujeta, se stikata, dotikata, razhajata, kobacata, obračata v slikah Veselega, Svetlega, Žalostnega in Častitljivega dela, kar so tudi naslovi posameznih ciklov v Vincetičevih Pristavah.

Milan Vincetič je zelo discipliniran pesnik – s tem želim poudariti, da se ne prepušča ne naključju ne ustvarjalnemu ugodju. Vseskozi je v distanci do samega sebe in upošteva zgolj minimalizirane možnosti pesemskega ubesedovanja, ki pa pod njegovim peresom zaživijo v vsej svoji polnosti, iznajdljivosti in mojstrstvu. V pesmi vstajenje pravi:

 

»Prek božjih njiv / čez mrčast grič / pohaja kokošar / in krevlja / do slednjih vrat / in vedrega kletarja / ki ga napaja / in pograja // da je za korak / do raja«

Ali v pesmi spomin:

»In tako vozarim / po poštíji / spranega očeta / ki se preklada / in togoti / nad smrdokavro / češ da kraka / že od mlada // da sva znatna / in oddavna«

Besede, ki jih Vincetič postavlja v pesem, niso priložnostna sestavljanka, ki bi naključno ujela ritem. Pesnikov napor je poiskati takšno besedo, da bi pesniška minimilizacija s čim manj besedami v slogu povedati vse in v celoti, dosegla učinek univerzalnosti in bi se njen notranji pomen odtrgal od prozaične vsakdanjosti, v bralcu pa bi se naselila kot odmev premisleka, boleča zareza v samoumevnosti. Boleča prav zato, ker se nas neposredno dotakne in nas postavlja v položaj minljivosti, hipnosti, a tudi nekega notranjega glasu vztrajnosti in upora.

Pesniški svet Milana Vincetiča vrvi od energije pomenov in nedoumljivih preobratov. Pristave so živ organizem pesniške besede, ki s svojo natančnostjo precizirajo in lasersko izrisujejo tisto drugo, nevidno stran življenja, ki ga bralec ujame v podobah, podobnih Chagallovim lebdečim slikam. Pristave so čutno nazorna podoba naših domačij, kraj svetlobe in temnosti, bežnosti in trajanja, upanja in nemoči, smešnosti in resnosti, razgaljenosti in zastrtosti. Pravzaprav se nič novega ne zgodi ali se ne dogaja v človekovem času, na planetu, ki mu človek daje ritem, pomen, smer, nova pa je beseda, verz, pesem v avtorjevem pesniškem svetu.

Vincetič išče dvoje: besedo in ritem – da bi iznašel besedo v ritmu. Paradoksalno se sliši, vendar ker jo minimalizira, je ne brzda. Ali drugače povedano: prizorom, ki se nizajo drug za drugim, kot bi poslušali tiktakanje ure, nekakšne časovne taktnice, poskuša izžeti bistvo; kamen stisne tako močno, da iztisne kaplje – da spregovori. To so kaplje čiste življenjske radoživosti. V pesmi prizor zapiše:

»Nad tabo ki sloniš / na vrtnih vratcih / plužijo oblaki / te ščipajo / v podbradek / in v zajetno rit / ki se na vse pretege / s ščepcem greha // spet podela / na vesoljni mir«

Pesnik nikoli ne poskuša zmotiti ritma ali zamenjati smeri, vrta naravnost v tvar besede, da bi iz nje vzniknila pesem, ki nam pričara podobo, prizor. Besede se kotrljajo, kot bi se igrali s frnikolami ali biljardnimi kroglami, poskakujejo in preskakujejo se, ne da bi enkrat samkrat ogrozile potek igre, v vsakem pristavljanju na koncu pesmi pa se zberejo, umirijo in nepopustljivo iz-povejo poslednjo resnico sveta. Seveda ne neposredno, ampak pesniško, enkratno, neponovljivo … vincetičevsko. Z virtuoznim obračanjem besede iz vsakdanje zgodbe, fragmenta, reminiscence kleše in ohranja podobo sveta, ki se ogleduje v pesnikovem ekonomičnem zrcalu dvoumja, pesniški lakoničnosti ali kot v spremni besedi zapiše Barbara Pogačnik: »da nas namesto pred odgovor postavlja pred odprt horizont, kjer se vprašanja (o jeziku, o obstoju, o odnosih, o ljubezni) šele začenjajo«.

Marko Elsner Grošelj                                                                                                        (Franc-Franc, 2014)


18.04.2022

Brun, Pessoa, Dickens, Tyson

Valentin Brun: Pogozdovanje Fernando Pessoa: Sporočilo Charles Dickens: Naš skupni prijatelj Paul Tyson: Vrnitev k resničnosti Recenzije so napisali Tonja Jelen, Peter Semolič, Marica Škorjanec Kosterca in Marjan Kovačevič Beltram.


11.04.2022

Rozina, Kawakami, Lenko, Gluhovski

Roman Rozina: Sto let slepote Mieko Kawakami: Vsa moja poletja Davorin Lenko: Triger Dmitrij Gluhovski: Tekst Recenzije so napisali Aljaž Krivec, Ana Lorger, Ana Hancock in Matej Bogataj.


04.04.2022

Lukan, Šojat, Rijneveld, Hočevar

Blaž Lukan: Pes v meni Ivana Šojat: Ezan Marieke Lucas Rijneveld: Nelagodje večera Tone Hočevar: Kosmata druščina Recenzije so napisali Silvija Žnidar, Anja Radaljac, Ana Geršak in Katarina Mahnič.


28.03.2022

Kreutz, Kosmač, Werner, Zwitter

Sam Kreutz: Da te imenujem morje Tomaž Kosmač: Ko jebe Markus Werner: Kmalu nasvidenje Lidija Mathews Zwitter: Pisma iz Londona (1939-1946) Recenzije so napisali Marija Švajncer, Miša Gams, Mare Cestnik in Iztok Ilich.


21.03.2022

Ramoveš, Osti, Komel, Hočevar

Janez Ramoveš: Skupinska slika Josip Osti: Panova piščal Rok Komel: Na Mirojevi razstavi Meta Hočevar: Drobnarije Recenzije so napisali Diana Pungeršič, Nada Breznik, Marko Elsner Grošelj in Tadeja Krečič.


14.03.2022

Svetina, Mazzini, del Buono, Cevc

Ivo Svetina: Hvalnica vzgoji Miha Mazzini: Kraj, kjer se izpolnijo vse vaše želje Zora del Buono Maršalinja ur. Milček Komelj: Emilijan Cevc, umetnostni zgodovinar in pisatelj Recenzije so napisali Nada Breznik, Miša Gams, Robert Šabec in Alenka Juvan.


21.02.2022

Quaglia, Novak, Lapuh Maležič, Pirjevec

Renato Quaglia: Zelene krošnje Franci Novak: Obvoz Jedrt Lapuh Maležič: Napol morilke ur. Andrej Koritnik: Ahac : knjiga o Dušanu Pirjevcu Recenzije so napisali Marija Švajncer, Tonja Jelen, Anja Radaljac in Marjan Kovačevič Beltram.


21.02.2022

Quaglia, Novak, Lapuh Maležič, Pirjevec

Renato Quaglia: Zelene krošnje Franci Novak: Obvoz Jedrt Lapuh Maležič: Napol morilke ur. Andrej Koritnik: Ahac : knjiga o Dušanu Pirjevcu Recenzije so napisali Marija Švajncer, Tonja Jelen, Anja Radaljac in Marjan Kovačevič Beltram.


14.02.2022

Teržan, Podstenšek, Blatnik, Coates

Kaje Teržan: Nekoč bom imela čas Tomo Podstenšek: Zgodbe za lažji konec sveta Andrej Blatnik: Trg osvoboditve Ta-Nehisi Coates: Med svetom in mano Recenzije so napisali Tonja Jelen, Veronika Šoster, Matej Bogataj in Marija Švajncer.


07.02.2022

Gantar, Jesih, Lipuš

Kajetan Gantar: Penelopin prt Milan Jesih: Namreč Florjan Lipuš: Zgode in nezgode Recenzije so napisali Staša Grahek, Goran Dekleva in Matej Bogataj


31.01.2022

Velikonja, Kozinc, Karahasan, Stasiuk

Nataša Velikonja: Prostor sred križišč Željko Kozinc: Ledina neba Dževad Karahasan: Vonj po strahu Andrzej Stasiuk: Fado Recenzije so napisali Miša Gams, Marica Škorjanec, Simon Popek in Mare Cestnik.


24.01.2022

Kočan, Kolar, Hribar

Kristina Kočan: Selišča Boris Kolar: Potopimo Islandijo! Spomenka in Tine Hribar: Slovenski razkoli in slovenska sprava Recenzije so napisali Petra Koršič, Katarina Mahnič in Iztok Ilich.


17.01.2022

Razpotnik, Gluvić, Velmar Janković, Šrimf Vendramin

Veronika Razpotnik: Krekspot na požarnih štengah Goran Gluvić: Požri se, Robi Svetlana Velmar Jankovič: Lagum Katarina Šrimpf Vendramin: Zgodbe in prostor Recenzije so napisali Silvija Žnidar, Andrej Lutman, Ana Hancock in Milan Vogel.


10.01.2022

Komelj, Jelen Sobočan, Peršak, Agamben

Miklavž Komelj: Goreča knjiga Breda Jelen Sobočan: Skicirka Tone Peršak: Avtoštop Giorgio Agamben: Moč misli Recenzije so napisali Cvetka Bevc, Andrej Lutman, Miša Gams in Marija Švajncer.


03.01.2022

Korun, Pisk, Premzl

Barbara Korun: Idioritmija Klemen Pisk: Mamutova oporoka Primož Premzl: Zbirka Primoža Premzla Recenzije so napisali Petra Koršič, Matej Bogataj in Iztok Ilich.


27.12.2021

Nagrajene knjige, 2021

Povzetki recenzij


20.12.2021

Krečič Scholten, Göritz, Godler, Marušič

Tadeja Krečič Scholten: Nikoli ni prepozno Mathias Göritz: V nebesih dežuje Jure Godler: Vohun, ki me je okužil Branko Marušič: Izza spominov Recenzije so napisali Katarina Mahnič, Tonja Jelen, Ana Hancock in Iztok Ilich.


13.12.2021

Dekleva, Medved, Alfonso, Semenič

Milan Dekleva: Eseji in zgodbe Andrej Medved: Guba v očesu Jorge Alfonso: Travograd Simona Semenič: Tri igre za punce. Recenzije so napisali Marija Švajncer, Tonja Jelen, Miša Gams in Ana Lorger.


06.12.2021

Kremenšek Križman, Hočevar, Hrobat Virgolet

Manka Kremenšek Križman: Tujci Kristina Hočevar: Rujenje Katja Hrobat Virloget: V tišini spomina Recenzije so napisali Aljaž Krivec, Petra Koršič in Iztok Ilich.


29.11.2021

Milovanović, Naji, Bence, Mlekuž

Natalija Milovanović: Samoumevno Franjo H. Naji: Ringlšpil Lajos Bence: Furijasta generacija Jernej Mlekuž: ABCČĆ migracij Recenzije so napisali Miša Gams, Marija Švajncer, Andrej Lutman in Milan Vogel.


Stran 7 od 49
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov