Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pesniška zbirka Milana Vincetiča Pristave, ob njej pa še roman Dragana Velikića Bonavia, poetična proza Christiana Bobina Ruševine neba in monografija Roderica Cava in Sare Ayad Zgodovina knjige skozi knjige – to so dela, o katerih bomo govorili v današnji oddaji S knjižnega trga. Recenzije so napisali Marko Elsner Grošelj, Aljaž Krivec, Tadeja Krečič in Iztok Ilich.
Milan Vincetič: Pristave
Milan Vincetič nam je z zbirko Pristave zaupal izbrušen diamant, v njej razbiramo izčiščene detajle pesemske besede, povezane v izklesan mozaik hipnih zaznav, ki zalebdijo v ušesu in se še dolgo iščejo v odmevu. Pristave so podobne filmskim podobam na pesniški način, nizajo prizore v času, ki smo mu priče, ki ga pesnik vidi in ubesedi z jezikovno natančnostjo, pretehtano in odločno.
Pristavljanje, kar je izpeljanka iz pristave, izzveni kot dodajanje slik, občutenja telesa v besedi, v nabiranju časa na zemlji, vse do trenutka, ko slika zbledi, skopni, jo čas izbriše. Ali če obrnemo drugače: v pesniški zbirki Pristave podobe izginjajo v svoji nepovratnosti, v minljivi življenjski hipnosti; ta linearnost, črta, ki stremi h koncu, je vseskozi v naporu odvzemanja, ne pa pridajanja. Pristavek izgubi svoj pojasnjevalni pomen, kar ostane, so pristave, zidana poslopja besede, ki jih je človek zapustil, knjiga, ki jo je napisal.
Pesniška knjiga je kot dramatični lok nepopustljivih besed, do konca izpiljenih, najdenih in nikoli presegajočih samih sebe, razpeta med Njegovo in Njeno pesmijo, med začetkom in koncem, njegovim preskokom kopnega in njenim kopnenjem. Vmes se dogodi življenje, osebno in splošno, intimno in univerzalno. Znotraj tega tako izoblikovanega konglomerata utripanja, dihanja in mižanja, zapeljevanja in parjenja, raznovrstnih igric besede, ne-nevarnih zapletov in namigov na prebrane knjige (Marqueza, Ionesca, itd.), se zarisuje stanje nekega sveta, ki ga dobro poznamo iz vsakdanjih zveriženj, hipnega časa, spominske korespondence.
Uokvirjanje, ki je pač zavestna odločitev pesniške oblike, ne dopušča nikakršnega ponavljanja ali razpisovanja čez strani papirja. Vse, kar se zgodi, je zvedeno v ta oklepaj Njega in Nje: na robovih sama, znotraj povezana na različne načine. Oba potujeta, se stikata, dotikata, razhajata, kobacata, obračata v slikah Veselega, Svetlega, Žalostnega in Častitljivega dela, kar so tudi naslovi posameznih ciklov v Vincetičevih Pristavah.
Milan Vincetič je zelo discipliniran pesnik – s tem želim poudariti, da se ne prepušča ne naključju ne ustvarjalnemu ugodju. Vseskozi je v distanci do samega sebe in upošteva zgolj minimalizirane možnosti pesemskega ubesedovanja, ki pa pod njegovim peresom zaživijo v vsej svoji polnosti, iznajdljivosti in mojstrstvu. V pesmi vstajenje pravi:
»Prek božjih njiv / čez mrčast grič / pohaja kokošar / in krevlja / do slednjih vrat / in vedrega kletarja / ki ga napaja / in pograja // da je za korak / do raja«
Ali v pesmi spomin:
»In tako vozarim / po poštíji / spranega očeta / ki se preklada / in togoti / nad smrdokavro / češ da kraka / že od mlada // da sva znatna / in oddavna«
Besede, ki jih Vincetič postavlja v pesem, niso priložnostna sestavljanka, ki bi naključno ujela ritem. Pesnikov napor je poiskati takšno besedo, da bi pesniška minimilizacija s čim manj besedami v slogu povedati vse in v celoti, dosegla učinek univerzalnosti in bi se njen notranji pomen odtrgal od prozaične vsakdanjosti, v bralcu pa bi se naselila kot odmev premisleka, boleča zareza v samoumevnosti. Boleča prav zato, ker se nas neposredno dotakne in nas postavlja v položaj minljivosti, hipnosti, a tudi nekega notranjega glasu vztrajnosti in upora.
Pesniški svet Milana Vincetiča vrvi od energije pomenov in nedoumljivih preobratov. Pristave so živ organizem pesniške besede, ki s svojo natančnostjo precizirajo in lasersko izrisujejo tisto drugo, nevidno stran življenja, ki ga bralec ujame v podobah, podobnih Chagallovim lebdečim slikam. Pristave so čutno nazorna podoba naših domačij, kraj svetlobe in temnosti, bežnosti in trajanja, upanja in nemoči, smešnosti in resnosti, razgaljenosti in zastrtosti. Pravzaprav se nič novega ne zgodi ali se ne dogaja v človekovem času, na planetu, ki mu človek daje ritem, pomen, smer, nova pa je beseda, verz, pesem v avtorjevem pesniškem svetu.
Vincetič išče dvoje: besedo in ritem – da bi iznašel besedo v ritmu. Paradoksalno se sliši, vendar ker jo minimalizira, je ne brzda. Ali drugače povedano: prizorom, ki se nizajo drug za drugim, kot bi poslušali tiktakanje ure, nekakšne časovne taktnice, poskuša izžeti bistvo; kamen stisne tako močno, da iztisne kaplje – da spregovori. To so kaplje čiste življenjske radoživosti. V pesmi prizor zapiše:
»Nad tabo ki sloniš / na vrtnih vratcih / plužijo oblaki / te ščipajo / v podbradek / in v zajetno rit / ki se na vse pretege / s ščepcem greha // spet podela / na vesoljni mir«
Pesnik nikoli ne poskuša zmotiti ritma ali zamenjati smeri, vrta naravnost v tvar besede, da bi iz nje vzniknila pesem, ki nam pričara podobo, prizor. Besede se kotrljajo, kot bi se igrali s frnikolami ali biljardnimi kroglami, poskakujejo in preskakujejo se, ne da bi enkrat samkrat ogrozile potek igre, v vsakem pristavljanju na koncu pesmi pa se zberejo, umirijo in nepopustljivo iz-povejo poslednjo resnico sveta. Seveda ne neposredno, ampak pesniško, enkratno, neponovljivo … vincetičevsko. Z virtuoznim obračanjem besede iz vsakdanje zgodbe, fragmenta, reminiscence kleše in ohranja podobo sveta, ki se ogleduje v pesnikovem ekonomičnem zrcalu dvoumja, pesniški lakoničnosti ali kot v spremni besedi zapiše Barbara Pogačnik: »da nas namesto pred odgovor postavlja pred odprt horizont, kjer se vprašanja (o jeziku, o obstoju, o odnosih, o ljubezni) šele začenjajo«.
Marko Elsner Grošelj (Franc-Franc, 2014)
964 epizod
Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.
Pesniška zbirka Milana Vincetiča Pristave, ob njej pa še roman Dragana Velikića Bonavia, poetična proza Christiana Bobina Ruševine neba in monografija Roderica Cava in Sare Ayad Zgodovina knjige skozi knjige – to so dela, o katerih bomo govorili v današnji oddaji S knjižnega trga. Recenzije so napisali Marko Elsner Grošelj, Aljaž Krivec, Tadeja Krečič in Iztok Ilich.
Milan Vincetič: Pristave
Milan Vincetič nam je z zbirko Pristave zaupal izbrušen diamant, v njej razbiramo izčiščene detajle pesemske besede, povezane v izklesan mozaik hipnih zaznav, ki zalebdijo v ušesu in se še dolgo iščejo v odmevu. Pristave so podobne filmskim podobam na pesniški način, nizajo prizore v času, ki smo mu priče, ki ga pesnik vidi in ubesedi z jezikovno natančnostjo, pretehtano in odločno.
Pristavljanje, kar je izpeljanka iz pristave, izzveni kot dodajanje slik, občutenja telesa v besedi, v nabiranju časa na zemlji, vse do trenutka, ko slika zbledi, skopni, jo čas izbriše. Ali če obrnemo drugače: v pesniški zbirki Pristave podobe izginjajo v svoji nepovratnosti, v minljivi življenjski hipnosti; ta linearnost, črta, ki stremi h koncu, je vseskozi v naporu odvzemanja, ne pa pridajanja. Pristavek izgubi svoj pojasnjevalni pomen, kar ostane, so pristave, zidana poslopja besede, ki jih je človek zapustil, knjiga, ki jo je napisal.
Pesniška knjiga je kot dramatični lok nepopustljivih besed, do konca izpiljenih, najdenih in nikoli presegajočih samih sebe, razpeta med Njegovo in Njeno pesmijo, med začetkom in koncem, njegovim preskokom kopnega in njenim kopnenjem. Vmes se dogodi življenje, osebno in splošno, intimno in univerzalno. Znotraj tega tako izoblikovanega konglomerata utripanja, dihanja in mižanja, zapeljevanja in parjenja, raznovrstnih igric besede, ne-nevarnih zapletov in namigov na prebrane knjige (Marqueza, Ionesca, itd.), se zarisuje stanje nekega sveta, ki ga dobro poznamo iz vsakdanjih zveriženj, hipnega časa, spominske korespondence.
Uokvirjanje, ki je pač zavestna odločitev pesniške oblike, ne dopušča nikakršnega ponavljanja ali razpisovanja čez strani papirja. Vse, kar se zgodi, je zvedeno v ta oklepaj Njega in Nje: na robovih sama, znotraj povezana na različne načine. Oba potujeta, se stikata, dotikata, razhajata, kobacata, obračata v slikah Veselega, Svetlega, Žalostnega in Častitljivega dela, kar so tudi naslovi posameznih ciklov v Vincetičevih Pristavah.
Milan Vincetič je zelo discipliniran pesnik – s tem želim poudariti, da se ne prepušča ne naključju ne ustvarjalnemu ugodju. Vseskozi je v distanci do samega sebe in upošteva zgolj minimalizirane možnosti pesemskega ubesedovanja, ki pa pod njegovim peresom zaživijo v vsej svoji polnosti, iznajdljivosti in mojstrstvu. V pesmi vstajenje pravi:
»Prek božjih njiv / čez mrčast grič / pohaja kokošar / in krevlja / do slednjih vrat / in vedrega kletarja / ki ga napaja / in pograja // da je za korak / do raja«
Ali v pesmi spomin:
»In tako vozarim / po poštíji / spranega očeta / ki se preklada / in togoti / nad smrdokavro / češ da kraka / že od mlada // da sva znatna / in oddavna«
Besede, ki jih Vincetič postavlja v pesem, niso priložnostna sestavljanka, ki bi naključno ujela ritem. Pesnikov napor je poiskati takšno besedo, da bi pesniška minimilizacija s čim manj besedami v slogu povedati vse in v celoti, dosegla učinek univerzalnosti in bi se njen notranji pomen odtrgal od prozaične vsakdanjosti, v bralcu pa bi se naselila kot odmev premisleka, boleča zareza v samoumevnosti. Boleča prav zato, ker se nas neposredno dotakne in nas postavlja v položaj minljivosti, hipnosti, a tudi nekega notranjega glasu vztrajnosti in upora.
Pesniški svet Milana Vincetiča vrvi od energije pomenov in nedoumljivih preobratov. Pristave so živ organizem pesniške besede, ki s svojo natančnostjo precizirajo in lasersko izrisujejo tisto drugo, nevidno stran življenja, ki ga bralec ujame v podobah, podobnih Chagallovim lebdečim slikam. Pristave so čutno nazorna podoba naših domačij, kraj svetlobe in temnosti, bežnosti in trajanja, upanja in nemoči, smešnosti in resnosti, razgaljenosti in zastrtosti. Pravzaprav se nič novega ne zgodi ali se ne dogaja v človekovem času, na planetu, ki mu človek daje ritem, pomen, smer, nova pa je beseda, verz, pesem v avtorjevem pesniškem svetu.
Vincetič išče dvoje: besedo in ritem – da bi iznašel besedo v ritmu. Paradoksalno se sliši, vendar ker jo minimalizira, je ne brzda. Ali drugače povedano: prizorom, ki se nizajo drug za drugim, kot bi poslušali tiktakanje ure, nekakšne časovne taktnice, poskuša izžeti bistvo; kamen stisne tako močno, da iztisne kaplje – da spregovori. To so kaplje čiste življenjske radoživosti. V pesmi prizor zapiše:
»Nad tabo ki sloniš / na vrtnih vratcih / plužijo oblaki / te ščipajo / v podbradek / in v zajetno rit / ki se na vse pretege / s ščepcem greha // spet podela / na vesoljni mir«
Pesnik nikoli ne poskuša zmotiti ritma ali zamenjati smeri, vrta naravnost v tvar besede, da bi iz nje vzniknila pesem, ki nam pričara podobo, prizor. Besede se kotrljajo, kot bi se igrali s frnikolami ali biljardnimi kroglami, poskakujejo in preskakujejo se, ne da bi enkrat samkrat ogrozile potek igre, v vsakem pristavljanju na koncu pesmi pa se zberejo, umirijo in nepopustljivo iz-povejo poslednjo resnico sveta. Seveda ne neposredno, ampak pesniško, enkratno, neponovljivo … vincetičevsko. Z virtuoznim obračanjem besede iz vsakdanje zgodbe, fragmenta, reminiscence kleše in ohranja podobo sveta, ki se ogleduje v pesnikovem ekonomičnem zrcalu dvoumja, pesniški lakoničnosti ali kot v spremni besedi zapiše Barbara Pogačnik: »da nas namesto pred odgovor postavlja pred odprt horizont, kjer se vprašanja (o jeziku, o obstoju, o odnosih, o ljubezni) šele začenjajo«.
Marko Elsner Grošelj (Franc-Franc, 2014)
Muanis Sinanović: Krhke karavane Matej Krajnc: London Lev Detela: Posekani svet Paolo Giordano: Raztrgajmo nebo Recenzije so napisali Tonja Jelen, Andrej Lutman, Marica Škorjanec in Maja Žvokelj.
Aleš Mustar: K(o)ronika Evald Flisar: Nevidni otrok Sergej Lebedjev: Dežela pozabe ur. Alenka Veler in Andrej Ilc: Draga Kristina Recenzije so napisali Peter Semolič, Nada Breznik, Miša Gams in Iztok Ilich.
Primož Repar: Dar osebe Tonja Jelen: Greva, ostajava, saj sva Marko Matičetov: Sonce na balinišču Stephen King: Pomlad, poletje, jesen in smrt Recenzije so napisale Petra Koršič, Simona Kopinšek, Miša Gams in Ana Geršak.
Anjuta: Rane rane Borut Golob: Šala Jure Godler: Casino Banale Izar Lunaček: Sveto in smešno Recenzije so napisali Veronika Šoster, Andrej Lutman, Ana Hancock in Iztok Ilich.
Feri Lainšček: Kurji pastir Andrej Medved: Dancing to the end of love Ivo Svetina: Malabar Meta Hočevar: Prostori mojega časa Recenzije so napisale Nina Gostiša, Nada Breznik, Tonja Jelen in Anja Radaljac.
Evald Flisar: Moje kraljestvo umira Ivo Stropnik: Od anusa do želve Brina Svit: Nove definicije ljubezni Martin Pollack: Ženska brez groba Recenzije so napisali Nada Breznik, Peter Semolič, Tadeja Krečič in Staša Grahek.
Tina Kozin: Nebo pod vodo Zoran Predin: Mongolske pege Luna J. Šribar: Konstrukt, d.b.o. Irena Avsenik Nabergoj: Trpljenje in smrt v zgodovini judovske literature Recenzije so napisali Diana Pungeršič, Katarina Mahnič, Miša Gams in Iztok Ilich.
Jožef Muhovič in Vid Snoj: Diafanije Miha Maurič: mašinerija mogotcev Elif Shafak: 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu Recenzije so napisali Marko Trobevšek, Diana Pungeršič in Maja Žvokelj.
Iztok Osojnik: Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije AgataTomažič: Nož v ustih David Terčon: Vračanje v gnojnico sanj ur. Luka Vidmar: Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe Recenzije so napisali Ana Hancock, Nives Kovač, Andrej Lutman in Iztok Ilich.
Tomo Podstenšek: Kar se začne z nasmehom Ivo Svetina: Črepinje vrča, ki ga nikdar ni bilo Olga Tokarczuk: Bizarne zgodbe Marija Švajncer: Veselje do življenja ali filozofija radoživosti. Recenzije so napisali so Veronika Šoster, Tonja Jelen, Simon Popek in Marjan Kovačevič Beltram.
Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.
Alojz Rebula: Apokrif Ciril Kosmač: Lovim pomladni veter Matea Gorjup: Pišem Boštjan Videmšek: Plan B Recenzije so napisali Andrej Arko, Ana Geršak, Cvetka Bevc in Iztok Ilich.
Marko Kravos Matični vosek Tomaž Lapajne Dekleva: Zelo kratke zgodbe Petra Hůlová: Kratka zgodovina gibanja\t Aleš Berger: Breze Recenzije so napisali Tonja Jelen, Andrej Lutman, Anja Radaljac in Barbara Leban.
Petra Pogorevc: Rac John Burnside: Izbrane pesmi Florjan Lipuš: Zgodnja dela Avtorice recenzij: Katarina Mahnič, Tonja Jelen in Marija Švajncer
Boris Kolar: Trinajst Katarina Gomboc Čeh: Naselili smo se v tkanine Jamal Ouariachi: Lakota Marija Stanonik: Pesnjenje v vojaški suknji in proti njej (1515-1918) Recenzije so napisali Katarina Mahnič, Cvetka Bevc, Gabriela Babnik in Milan Vogel.
Andrej Brvar: Fusnote Franjo Frančič: Zlatolaska Emanuele Trevi: Nekaj zapisanega Miha Kovač: Berem, da se poberem Recenzije so napisali Goran Dekleva, Miša Gams, Matej Bogataj in Iztok Ilich.
Maja Vidmar: Pojavi Jernej Juren: Ekoton Muriel Spark: Zlata leta gospodične Jean Brodie Alma Karlin: Divja ženska Recenzije so napisali Peter Semolič, Matej Bogataj, Maja Žvokelj in Marija Švajncer.
Uroš Zupan: Sanjska knjiga, Velibor Čolić: Priročnik za izgnance Tončka Stanonik: Najina dvojina Marija Pirjevec: Tržaška branja Recenzije so napisali Aljaž Koprivnikar, Marko Golja, Marica Škorjanec in Robert Šabec.
Renata Salecl: Človek človeku virus Tomaž Grušovnik: Karantenozofija Patrizia Cavalli: Ti lepi dnevi F. H. Naji: Zadnji gozd Recenzije so napisali Marija Švajncer, Tonja Jelen in Gabriela Babnik.
Sarival Sosič: Sin in sin Aleksander Peršolja: Poklekni in moli bogovom Jenny Erpenbeck: Ob koncu dni Uroš Zupan: Arheologija sedanjosti Recenzije so napisale Ana Geršak, Nada Breznik, Nives Kovač in Barbara Leban.
Neveljaven email naslov