Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Vincetič, Velikić, Bobin, Cave-Ayad

20.04.2015


Pesniška zbirka Milana Vincetiča Pristave, ob njej pa še roman Dragana Velikića Bonavia, poetična proza Christiana Bobina Ruševine neba in monografija Roderica Cava in Sare Ayad Zgodovina knjige skozi knjige – to so dela, o katerih bomo govorili v današnji oddaji S knjižnega trga. Recenzije so napisali Marko Elsner Grošelj, Aljaž Krivec, Tadeja Krečič in Iztok Ilich.

Milan Vincetič: Pristave

Milan Vincetič nam je z zbirko Pristave zaupal izbrušen diamant, v njej razbiramo izčiščene detajle pesemske besede, povezane v izklesan mozaik hipnih zaznav, ki zalebdijo v ušesu in se še dolgo iščejo v odmevu. Pristave so podobne filmskim podobam na pesniški način, nizajo prizore v času, ki smo mu priče, ki ga pesnik vidi in ubesedi z jezikovno natančnostjo, pretehtano in odločno.

Pristavljanje, kar je izpeljanka iz pristave, izzveni kot dodajanje slik, občutenja telesa v besedi, v nabiranju časa na zemlji, vse do trenutka, ko slika zbledi, skopni, jo čas izbriše. Ali če obrnemo drugače: v pesniški zbirki Pristave podobe izginjajo v svoji nepovratnosti, v minljivi življenjski hipnosti; ta linearnost, črta, ki stremi h koncu, je vseskozi v naporu odvzemanja, ne pa pridajanja. Pristavek izgubi svoj pojasnjevalni pomen, kar ostane, so pristave, zidana poslopja besede, ki jih je človek zapustil, knjiga, ki jo je napisal.

Pesniška knjiga je kot dramatični lok nepopustljivih besed, do konca izpiljenih, najdenih in nikoli presegajočih samih sebe, razpeta med Njegovo in Njeno pesmijo, med začetkom in koncem, njegovim preskokom kopnega in njenim kopnenjem. Vmes se dogodi življenje, osebno in splošno, intimno in univerzalno. Znotraj tega tako izoblikovanega konglomerata utripanja, dihanja in mižanja, zapeljevanja in parjenja, raznovrstnih igric besede, ne-nevarnih zapletov in namigov na prebrane knjige (Marqueza, Ionesca, itd.), se zarisuje stanje nekega sveta, ki ga dobro poznamo iz vsakdanjih zveriženj, hipnega časa, spominske korespondence.

Uokvirjanje, ki je pač zavestna odločitev pesniške oblike, ne dopušča nikakršnega ponavljanja ali razpisovanja čez strani papirja. Vse, kar se zgodi, je zvedeno v ta oklepaj Njega in Nje: na robovih sama, znotraj povezana na različne načine. Oba potujeta, se stikata, dotikata, razhajata, kobacata, obračata v slikah Veselega, Svetlega, Žalostnega in Častitljivega dela, kar so tudi naslovi posameznih ciklov v Vincetičevih Pristavah.

Milan Vincetič je zelo discipliniran pesnik – s tem želim poudariti, da se ne prepušča ne naključju ne ustvarjalnemu ugodju. Vseskozi je v distanci do samega sebe in upošteva zgolj minimalizirane možnosti pesemskega ubesedovanja, ki pa pod njegovim peresom zaživijo v vsej svoji polnosti, iznajdljivosti in mojstrstvu. V pesmi vstajenje pravi:

 

»Prek božjih njiv / čez mrčast grič / pohaja kokošar / in krevlja / do slednjih vrat / in vedrega kletarja / ki ga napaja / in pograja // da je za korak / do raja«

Ali v pesmi spomin:

»In tako vozarim / po poštíji / spranega očeta / ki se preklada / in togoti / nad smrdokavro / češ da kraka / že od mlada // da sva znatna / in oddavna«

Besede, ki jih Vincetič postavlja v pesem, niso priložnostna sestavljanka, ki bi naključno ujela ritem. Pesnikov napor je poiskati takšno besedo, da bi pesniška minimilizacija s čim manj besedami v slogu povedati vse in v celoti, dosegla učinek univerzalnosti in bi se njen notranji pomen odtrgal od prozaične vsakdanjosti, v bralcu pa bi se naselila kot odmev premisleka, boleča zareza v samoumevnosti. Boleča prav zato, ker se nas neposredno dotakne in nas postavlja v položaj minljivosti, hipnosti, a tudi nekega notranjega glasu vztrajnosti in upora.

Pesniški svet Milana Vincetiča vrvi od energije pomenov in nedoumljivih preobratov. Pristave so živ organizem pesniške besede, ki s svojo natančnostjo precizirajo in lasersko izrisujejo tisto drugo, nevidno stran življenja, ki ga bralec ujame v podobah, podobnih Chagallovim lebdečim slikam. Pristave so čutno nazorna podoba naših domačij, kraj svetlobe in temnosti, bežnosti in trajanja, upanja in nemoči, smešnosti in resnosti, razgaljenosti in zastrtosti. Pravzaprav se nič novega ne zgodi ali se ne dogaja v človekovem času, na planetu, ki mu človek daje ritem, pomen, smer, nova pa je beseda, verz, pesem v avtorjevem pesniškem svetu.

Vincetič išče dvoje: besedo in ritem – da bi iznašel besedo v ritmu. Paradoksalno se sliši, vendar ker jo minimalizira, je ne brzda. Ali drugače povedano: prizorom, ki se nizajo drug za drugim, kot bi poslušali tiktakanje ure, nekakšne časovne taktnice, poskuša izžeti bistvo; kamen stisne tako močno, da iztisne kaplje – da spregovori. To so kaplje čiste življenjske radoživosti. V pesmi prizor zapiše:

»Nad tabo ki sloniš / na vrtnih vratcih / plužijo oblaki / te ščipajo / v podbradek / in v zajetno rit / ki se na vse pretege / s ščepcem greha // spet podela / na vesoljni mir«

Pesnik nikoli ne poskuša zmotiti ritma ali zamenjati smeri, vrta naravnost v tvar besede, da bi iz nje vzniknila pesem, ki nam pričara podobo, prizor. Besede se kotrljajo, kot bi se igrali s frnikolami ali biljardnimi kroglami, poskakujejo in preskakujejo se, ne da bi enkrat samkrat ogrozile potek igre, v vsakem pristavljanju na koncu pesmi pa se zberejo, umirijo in nepopustljivo iz-povejo poslednjo resnico sveta. Seveda ne neposredno, ampak pesniško, enkratno, neponovljivo … vincetičevsko. Z virtuoznim obračanjem besede iz vsakdanje zgodbe, fragmenta, reminiscence kleše in ohranja podobo sveta, ki se ogleduje v pesnikovem ekonomičnem zrcalu dvoumja, pesniški lakoničnosti ali kot v spremni besedi zapiše Barbara Pogačnik: »da nas namesto pred odgovor postavlja pred odprt horizont, kjer se vprašanja (o jeziku, o obstoju, o odnosih, o ljubezni) šele začenjajo«.

Marko Elsner Grošelj                                                                                                        (Franc-Franc, 2014)


S knjižnega trga

964 epizod


Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.

Vincetič, Velikić, Bobin, Cave-Ayad

20.04.2015


Pesniška zbirka Milana Vincetiča Pristave, ob njej pa še roman Dragana Velikića Bonavia, poetična proza Christiana Bobina Ruševine neba in monografija Roderica Cava in Sare Ayad Zgodovina knjige skozi knjige – to so dela, o katerih bomo govorili v današnji oddaji S knjižnega trga. Recenzije so napisali Marko Elsner Grošelj, Aljaž Krivec, Tadeja Krečič in Iztok Ilich.

Milan Vincetič: Pristave

Milan Vincetič nam je z zbirko Pristave zaupal izbrušen diamant, v njej razbiramo izčiščene detajle pesemske besede, povezane v izklesan mozaik hipnih zaznav, ki zalebdijo v ušesu in se še dolgo iščejo v odmevu. Pristave so podobne filmskim podobam na pesniški način, nizajo prizore v času, ki smo mu priče, ki ga pesnik vidi in ubesedi z jezikovno natančnostjo, pretehtano in odločno.

Pristavljanje, kar je izpeljanka iz pristave, izzveni kot dodajanje slik, občutenja telesa v besedi, v nabiranju časa na zemlji, vse do trenutka, ko slika zbledi, skopni, jo čas izbriše. Ali če obrnemo drugače: v pesniški zbirki Pristave podobe izginjajo v svoji nepovratnosti, v minljivi življenjski hipnosti; ta linearnost, črta, ki stremi h koncu, je vseskozi v naporu odvzemanja, ne pa pridajanja. Pristavek izgubi svoj pojasnjevalni pomen, kar ostane, so pristave, zidana poslopja besede, ki jih je človek zapustil, knjiga, ki jo je napisal.

Pesniška knjiga je kot dramatični lok nepopustljivih besed, do konca izpiljenih, najdenih in nikoli presegajočih samih sebe, razpeta med Njegovo in Njeno pesmijo, med začetkom in koncem, njegovim preskokom kopnega in njenim kopnenjem. Vmes se dogodi življenje, osebno in splošno, intimno in univerzalno. Znotraj tega tako izoblikovanega konglomerata utripanja, dihanja in mižanja, zapeljevanja in parjenja, raznovrstnih igric besede, ne-nevarnih zapletov in namigov na prebrane knjige (Marqueza, Ionesca, itd.), se zarisuje stanje nekega sveta, ki ga dobro poznamo iz vsakdanjih zveriženj, hipnega časa, spominske korespondence.

Uokvirjanje, ki je pač zavestna odločitev pesniške oblike, ne dopušča nikakršnega ponavljanja ali razpisovanja čez strani papirja. Vse, kar se zgodi, je zvedeno v ta oklepaj Njega in Nje: na robovih sama, znotraj povezana na različne načine. Oba potujeta, se stikata, dotikata, razhajata, kobacata, obračata v slikah Veselega, Svetlega, Žalostnega in Častitljivega dela, kar so tudi naslovi posameznih ciklov v Vincetičevih Pristavah.

Milan Vincetič je zelo discipliniran pesnik – s tem želim poudariti, da se ne prepušča ne naključju ne ustvarjalnemu ugodju. Vseskozi je v distanci do samega sebe in upošteva zgolj minimalizirane možnosti pesemskega ubesedovanja, ki pa pod njegovim peresom zaživijo v vsej svoji polnosti, iznajdljivosti in mojstrstvu. V pesmi vstajenje pravi:

 

»Prek božjih njiv / čez mrčast grič / pohaja kokošar / in krevlja / do slednjih vrat / in vedrega kletarja / ki ga napaja / in pograja // da je za korak / do raja«

Ali v pesmi spomin:

»In tako vozarim / po poštíji / spranega očeta / ki se preklada / in togoti / nad smrdokavro / češ da kraka / že od mlada // da sva znatna / in oddavna«

Besede, ki jih Vincetič postavlja v pesem, niso priložnostna sestavljanka, ki bi naključno ujela ritem. Pesnikov napor je poiskati takšno besedo, da bi pesniška minimilizacija s čim manj besedami v slogu povedati vse in v celoti, dosegla učinek univerzalnosti in bi se njen notranji pomen odtrgal od prozaične vsakdanjosti, v bralcu pa bi se naselila kot odmev premisleka, boleča zareza v samoumevnosti. Boleča prav zato, ker se nas neposredno dotakne in nas postavlja v položaj minljivosti, hipnosti, a tudi nekega notranjega glasu vztrajnosti in upora.

Pesniški svet Milana Vincetiča vrvi od energije pomenov in nedoumljivih preobratov. Pristave so živ organizem pesniške besede, ki s svojo natančnostjo precizirajo in lasersko izrisujejo tisto drugo, nevidno stran življenja, ki ga bralec ujame v podobah, podobnih Chagallovim lebdečim slikam. Pristave so čutno nazorna podoba naših domačij, kraj svetlobe in temnosti, bežnosti in trajanja, upanja in nemoči, smešnosti in resnosti, razgaljenosti in zastrtosti. Pravzaprav se nič novega ne zgodi ali se ne dogaja v človekovem času, na planetu, ki mu človek daje ritem, pomen, smer, nova pa je beseda, verz, pesem v avtorjevem pesniškem svetu.

Vincetič išče dvoje: besedo in ritem – da bi iznašel besedo v ritmu. Paradoksalno se sliši, vendar ker jo minimalizira, je ne brzda. Ali drugače povedano: prizorom, ki se nizajo drug za drugim, kot bi poslušali tiktakanje ure, nekakšne časovne taktnice, poskuša izžeti bistvo; kamen stisne tako močno, da iztisne kaplje – da spregovori. To so kaplje čiste življenjske radoživosti. V pesmi prizor zapiše:

»Nad tabo ki sloniš / na vrtnih vratcih / plužijo oblaki / te ščipajo / v podbradek / in v zajetno rit / ki se na vse pretege / s ščepcem greha // spet podela / na vesoljni mir«

Pesnik nikoli ne poskuša zmotiti ritma ali zamenjati smeri, vrta naravnost v tvar besede, da bi iz nje vzniknila pesem, ki nam pričara podobo, prizor. Besede se kotrljajo, kot bi se igrali s frnikolami ali biljardnimi kroglami, poskakujejo in preskakujejo se, ne da bi enkrat samkrat ogrozile potek igre, v vsakem pristavljanju na koncu pesmi pa se zberejo, umirijo in nepopustljivo iz-povejo poslednjo resnico sveta. Seveda ne neposredno, ampak pesniško, enkratno, neponovljivo … vincetičevsko. Z virtuoznim obračanjem besede iz vsakdanje zgodbe, fragmenta, reminiscence kleše in ohranja podobo sveta, ki se ogleduje v pesnikovem ekonomičnem zrcalu dvoumja, pesniški lakoničnosti ali kot v spremni besedi zapiše Barbara Pogačnik: »da nas namesto pred odgovor postavlja pred odprt horizont, kjer se vprašanja (o jeziku, o obstoju, o odnosih, o ljubezni) šele začenjajo«.

Marko Elsner Grošelj                                                                                                        (Franc-Franc, 2014)


25.02.2019

Chrobáková, Livijen, Golob, Tolstoj

Stanislava Chrobáková Repar: Rauma blues Jože Livijen: Konjski blues Tadej Golob: Leninov park Tatjana Tolstoj: Tuja lepota Recenzije so napisali Nada Breznik, Mare Cestnik, Katarina Mahnič in Matej Bogataj.


18.02.2019

Sosič, Lukan, Arko, Pibernik

Marko Sosič: Kruh, prah Blaž Lukan: Teorija ničesar Andrej Arko: Odkrušek France Pibernik: Pisatelj Karel Mauser Recenzije so napisali Marija Švajncer, Martina Potisk, Marica Škorjanec in Iztok Ilich.


11.02.2019

Hudolin, Neruda, La Guma, Didion

Jurij Hudolin: Pudak in Rosenmind Pablo Neruda: Tvojih nog se dotikam v senci Alex La Guma: Čas ptice ubijalke Joan Didion: Leto čudodelnih misli Recenzije so napisali Diana Pungeršič, Aljaž Koprivnikar, Gabriela Babnik in Leonora Flis.


04.02.2019

Likar, Teršek, Nádas, Zvonar Predan

Mirana Likar: Bibavica Andraž Teršek: Razmetanost pozlačenega drobca Péter Nádas: Vzporedne zgodbe Darka Zvonar Predan: Boris Pahor - najini pogovori Recenzije so napisali Zarja Vršič, Miša Gams, Maja Žvokelj in Robert Šabec.


28.01.2019

Svetina, Parušev, Cisneros, Kalnická

Ivo Svetina: Iz kitajskega zvezka 2013 Radoslav Parušev: Od znotraj Sandra Cisneros: Hiša v ulici mango Zdeňka Kalnická: Prevpraševanja o filozofiji z vidika spola Recenzije so napisali Stanislava Chrobaková Repar, Mare Cestnik, Petja Gorjup in Marija Švajncer.


14.01.2019

Jovanovski, Hočevar, Bandi, Svoljšak-Antoličič

Alenka Jovanovski: Tisoč osemdeset stopinj Zoran Hočevar: Tole zdaj Bandi: Obtožba Petra Svoljšak in Gregor Antoličič: Leta strahote Recenzije so napisali Tonja Jelen, Robert Šabec, Gaja Pöschl in Iztok Ilich.


07.01.2019

Zajc, Tominec, Hosseini, Jančar

Lenart Zajc: Američanka Katarina Tominec Neizrečenke Khaled Hosseini: Morska molitev Drago Jančar: Postaje Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Martina Potisk, Jasna Lasja in Matej Bogataj.


31.12.2018

Literarne nagrade 2018

Simona Semenič: Me slišiš? Milan Jesih: Maršal Drago Jančar: In ljubezen tudi Tone Škrjanec: Dihaj Eva Markun: Menažerija Jasmin B. Frelih: Bleda svoboda


24.12.2018

Šalamun, Rebula, Kos

Tomaž Šalamun: Jutro Alojz Rebula: Ob pritoku Jangcekjanga Vladimir Kos: Kot sonca zlat zaton Ocenjujejo jih Aljaž Koprivnikar, Marjan Kovačevič Beltram in Andrej Arko.


17.12.2018

Grdina, Kreutz, Sturman, Maister

Igor Grdina: Ivan Cankar, portret genija Samo Kreutz: Vzvalovljenosti Primož Sturman: Gorica je naša album Rudolf Maister - Sto let severne meje Recenzije so napisali Nives Kovač, Andrej Lutman, Tonja Jelen in Iztok Ilich.


10.12.2018

Štefančič, Koželj, Podstenšek, Cabré

Marcel Štefančič: Ivan Cankar, eseji o največjem Kristian Koželj: Muzej zaključenih razmerij Tomo Podstenšek: Ribji krik Jaume Cabré: Sodnik Recenzije so napisali Iztok Ilich, Peter Semolič, Zarja Vršič in Simon Popek.


03.12.2018

Lemaić, Erpe, Čolić, Le Rider

Vesna Lemaić: Dobrodošli Sandra Erpe: Prtljaga Velibor Čolić: Sarajevski omnibus Jacques Le Rider: Dunajska moderna in krize identitete Recenzije so napisali Ana Geršak, Andrej Lutman, Katarina Mahnič in Gregor Podlogar.


26.11.2018

Miloševič, Pivec, Angioni, Zupan

Maja Miloševič: Oder za gluhe Vlado Pivec: Krajšnice Giulio Angioni: Toledski plameni Uroš Zupan: Ene in drugi Recenzije so napisali Diana Pungeršič, Andrej Lutman, Klemen Kordež in Tonja Jelen.


19.11.2018

Virk, Šorli, Nikolaidis, Lutman

Jani Virk: Brez imena Ljubka Šorli: Goriške pesmi Andrej Nikolaidis: Madžarski stavek Andrej Lutman: Iz knjig v knjigo Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Andrej Arko, Zarja Vršič in Tonja Jelen.


12.11.2018

Jovanović, Staviarsky, Heidegger, Bruckmüller

Klarisa Jovanović: Izgnana Vit'o Staviarski: Kivader Martin Heidegger: Kaj se pravi misliti? Ernst Bruckmüller: Avstrijska zgodovina Recenzije so napisali Zarja Vršič, Maja Žvokelj, Marjan Kovačevič Beltram in Gregor Podlogar.


05.11.2018

Blatnik, Oz, Kreslin

Andrej Blatnika: Ugrizi Amos Oz: Juda Vlado Kreslin: Zakartana ura Recenzije so napisali Matej Bogataj, Andrej Lutman in Tadeja Krečič.


29.10.2018

Dekleva, Štepec, Tartt, Hedžet-Tóth

Milan Dekleva: Inštitut doktorja Faulstaffa Andreja Štepec: Edit Paf Donna Tartt: Lišček Cvetka Hedžet Tóth: Demaskirajoče tendence Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Diana Pungeršič, Ana Geršak in Marija Švajncer.


22.10.2018

Vrščaj, Balžalorsky Antić, Lerch, Esenko

Tina Vrščaj: Plašč Varja Balžalorsky Antić: Klobuk Vere Revjakine B. Noëmi Lerch: Kmetica Ivan Esenko: Svet čebel Recenzije so napisali Veronika Šoster, Tonja Jelen, Marica Škorjanec in Iztok Ilich.


15.10.2018

Svetina, Andrej, Modiano, Švajncer

Peter Svetina: Poročilo o Jasperju Krullu Peter Andrej: Skoz zvočni zid Patrick Modiano: Pasja pomlad Marija Švajncer: Grdi filozofi Recenzije so napisali Peter Semolič, Andrej Lutman, Jasna Lasja in Robert Kralj.


08.10.2018

Hrastelj, Sedmak, Argullol, Rogers

Stanka Hrastelj: Prva dama Bojan Sedmak: Mraken ali Bitje ponoči Rafael Argullol: Prekleta popolnost Lindsay Rogers: Partizanski kirurg Recenzije so napisali Simona Kopinšek, Marija Švajncer, Drago Bajt in Iztok Ilich.


Stran 15 od 49
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov