Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Vincetič, Velikić, Bobin, Cave-Ayad

20.04.2015


Pesniška zbirka Milana Vincetiča Pristave, ob njej pa še roman Dragana Velikića Bonavia, poetična proza Christiana Bobina Ruševine neba in monografija Roderica Cava in Sare Ayad Zgodovina knjige skozi knjige – to so dela, o katerih bomo govorili v današnji oddaji S knjižnega trga. Recenzije so napisali Marko Elsner Grošelj, Aljaž Krivec, Tadeja Krečič in Iztok Ilich.

Milan Vincetič: Pristave

Milan Vincetič nam je z zbirko Pristave zaupal izbrušen diamant, v njej razbiramo izčiščene detajle pesemske besede, povezane v izklesan mozaik hipnih zaznav, ki zalebdijo v ušesu in se še dolgo iščejo v odmevu. Pristave so podobne filmskim podobam na pesniški način, nizajo prizore v času, ki smo mu priče, ki ga pesnik vidi in ubesedi z jezikovno natančnostjo, pretehtano in odločno.

Pristavljanje, kar je izpeljanka iz pristave, izzveni kot dodajanje slik, občutenja telesa v besedi, v nabiranju časa na zemlji, vse do trenutka, ko slika zbledi, skopni, jo čas izbriše. Ali če obrnemo drugače: v pesniški zbirki Pristave podobe izginjajo v svoji nepovratnosti, v minljivi življenjski hipnosti; ta linearnost, črta, ki stremi h koncu, je vseskozi v naporu odvzemanja, ne pa pridajanja. Pristavek izgubi svoj pojasnjevalni pomen, kar ostane, so pristave, zidana poslopja besede, ki jih je človek zapustil, knjiga, ki jo je napisal.

Pesniška knjiga je kot dramatični lok nepopustljivih besed, do konca izpiljenih, najdenih in nikoli presegajočih samih sebe, razpeta med Njegovo in Njeno pesmijo, med začetkom in koncem, njegovim preskokom kopnega in njenim kopnenjem. Vmes se dogodi življenje, osebno in splošno, intimno in univerzalno. Znotraj tega tako izoblikovanega konglomerata utripanja, dihanja in mižanja, zapeljevanja in parjenja, raznovrstnih igric besede, ne-nevarnih zapletov in namigov na prebrane knjige (Marqueza, Ionesca, itd.), se zarisuje stanje nekega sveta, ki ga dobro poznamo iz vsakdanjih zveriženj, hipnega časa, spominske korespondence.

Uokvirjanje, ki je pač zavestna odločitev pesniške oblike, ne dopušča nikakršnega ponavljanja ali razpisovanja čez strani papirja. Vse, kar se zgodi, je zvedeno v ta oklepaj Njega in Nje: na robovih sama, znotraj povezana na različne načine. Oba potujeta, se stikata, dotikata, razhajata, kobacata, obračata v slikah Veselega, Svetlega, Žalostnega in Častitljivega dela, kar so tudi naslovi posameznih ciklov v Vincetičevih Pristavah.

Milan Vincetič je zelo discipliniran pesnik – s tem želim poudariti, da se ne prepušča ne naključju ne ustvarjalnemu ugodju. Vseskozi je v distanci do samega sebe in upošteva zgolj minimalizirane možnosti pesemskega ubesedovanja, ki pa pod njegovim peresom zaživijo v vsej svoji polnosti, iznajdljivosti in mojstrstvu. V pesmi vstajenje pravi:

 

»Prek božjih njiv / čez mrčast grič / pohaja kokošar / in krevlja / do slednjih vrat / in vedrega kletarja / ki ga napaja / in pograja // da je za korak / do raja«

Ali v pesmi spomin:

»In tako vozarim / po poštíji / spranega očeta / ki se preklada / in togoti / nad smrdokavro / češ da kraka / že od mlada // da sva znatna / in oddavna«

Besede, ki jih Vincetič postavlja v pesem, niso priložnostna sestavljanka, ki bi naključno ujela ritem. Pesnikov napor je poiskati takšno besedo, da bi pesniška minimilizacija s čim manj besedami v slogu povedati vse in v celoti, dosegla učinek univerzalnosti in bi se njen notranji pomen odtrgal od prozaične vsakdanjosti, v bralcu pa bi se naselila kot odmev premisleka, boleča zareza v samoumevnosti. Boleča prav zato, ker se nas neposredno dotakne in nas postavlja v položaj minljivosti, hipnosti, a tudi nekega notranjega glasu vztrajnosti in upora.

Pesniški svet Milana Vincetiča vrvi od energije pomenov in nedoumljivih preobratov. Pristave so živ organizem pesniške besede, ki s svojo natančnostjo precizirajo in lasersko izrisujejo tisto drugo, nevidno stran življenja, ki ga bralec ujame v podobah, podobnih Chagallovim lebdečim slikam. Pristave so čutno nazorna podoba naših domačij, kraj svetlobe in temnosti, bežnosti in trajanja, upanja in nemoči, smešnosti in resnosti, razgaljenosti in zastrtosti. Pravzaprav se nič novega ne zgodi ali se ne dogaja v človekovem času, na planetu, ki mu človek daje ritem, pomen, smer, nova pa je beseda, verz, pesem v avtorjevem pesniškem svetu.

Vincetič išče dvoje: besedo in ritem – da bi iznašel besedo v ritmu. Paradoksalno se sliši, vendar ker jo minimalizira, je ne brzda. Ali drugače povedano: prizorom, ki se nizajo drug za drugim, kot bi poslušali tiktakanje ure, nekakšne časovne taktnice, poskuša izžeti bistvo; kamen stisne tako močno, da iztisne kaplje – da spregovori. To so kaplje čiste življenjske radoživosti. V pesmi prizor zapiše:

»Nad tabo ki sloniš / na vrtnih vratcih / plužijo oblaki / te ščipajo / v podbradek / in v zajetno rit / ki se na vse pretege / s ščepcem greha // spet podela / na vesoljni mir«

Pesnik nikoli ne poskuša zmotiti ritma ali zamenjati smeri, vrta naravnost v tvar besede, da bi iz nje vzniknila pesem, ki nam pričara podobo, prizor. Besede se kotrljajo, kot bi se igrali s frnikolami ali biljardnimi kroglami, poskakujejo in preskakujejo se, ne da bi enkrat samkrat ogrozile potek igre, v vsakem pristavljanju na koncu pesmi pa se zberejo, umirijo in nepopustljivo iz-povejo poslednjo resnico sveta. Seveda ne neposredno, ampak pesniško, enkratno, neponovljivo … vincetičevsko. Z virtuoznim obračanjem besede iz vsakdanje zgodbe, fragmenta, reminiscence kleše in ohranja podobo sveta, ki se ogleduje v pesnikovem ekonomičnem zrcalu dvoumja, pesniški lakoničnosti ali kot v spremni besedi zapiše Barbara Pogačnik: »da nas namesto pred odgovor postavlja pred odprt horizont, kjer se vprašanja (o jeziku, o obstoju, o odnosih, o ljubezni) šele začenjajo«.

Marko Elsner Grošelj                                                                                                        (Franc-Franc, 2014)


S knjižnega trga

964 epizod


Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.

Vincetič, Velikić, Bobin, Cave-Ayad

20.04.2015


Pesniška zbirka Milana Vincetiča Pristave, ob njej pa še roman Dragana Velikića Bonavia, poetična proza Christiana Bobina Ruševine neba in monografija Roderica Cava in Sare Ayad Zgodovina knjige skozi knjige – to so dela, o katerih bomo govorili v današnji oddaji S knjižnega trga. Recenzije so napisali Marko Elsner Grošelj, Aljaž Krivec, Tadeja Krečič in Iztok Ilich.

Milan Vincetič: Pristave

Milan Vincetič nam je z zbirko Pristave zaupal izbrušen diamant, v njej razbiramo izčiščene detajle pesemske besede, povezane v izklesan mozaik hipnih zaznav, ki zalebdijo v ušesu in se še dolgo iščejo v odmevu. Pristave so podobne filmskim podobam na pesniški način, nizajo prizore v času, ki smo mu priče, ki ga pesnik vidi in ubesedi z jezikovno natančnostjo, pretehtano in odločno.

Pristavljanje, kar je izpeljanka iz pristave, izzveni kot dodajanje slik, občutenja telesa v besedi, v nabiranju časa na zemlji, vse do trenutka, ko slika zbledi, skopni, jo čas izbriše. Ali če obrnemo drugače: v pesniški zbirki Pristave podobe izginjajo v svoji nepovratnosti, v minljivi življenjski hipnosti; ta linearnost, črta, ki stremi h koncu, je vseskozi v naporu odvzemanja, ne pa pridajanja. Pristavek izgubi svoj pojasnjevalni pomen, kar ostane, so pristave, zidana poslopja besede, ki jih je človek zapustil, knjiga, ki jo je napisal.

Pesniška knjiga je kot dramatični lok nepopustljivih besed, do konca izpiljenih, najdenih in nikoli presegajočih samih sebe, razpeta med Njegovo in Njeno pesmijo, med začetkom in koncem, njegovim preskokom kopnega in njenim kopnenjem. Vmes se dogodi življenje, osebno in splošno, intimno in univerzalno. Znotraj tega tako izoblikovanega konglomerata utripanja, dihanja in mižanja, zapeljevanja in parjenja, raznovrstnih igric besede, ne-nevarnih zapletov in namigov na prebrane knjige (Marqueza, Ionesca, itd.), se zarisuje stanje nekega sveta, ki ga dobro poznamo iz vsakdanjih zveriženj, hipnega časa, spominske korespondence.

Uokvirjanje, ki je pač zavestna odločitev pesniške oblike, ne dopušča nikakršnega ponavljanja ali razpisovanja čez strani papirja. Vse, kar se zgodi, je zvedeno v ta oklepaj Njega in Nje: na robovih sama, znotraj povezana na različne načine. Oba potujeta, se stikata, dotikata, razhajata, kobacata, obračata v slikah Veselega, Svetlega, Žalostnega in Častitljivega dela, kar so tudi naslovi posameznih ciklov v Vincetičevih Pristavah.

Milan Vincetič je zelo discipliniran pesnik – s tem želim poudariti, da se ne prepušča ne naključju ne ustvarjalnemu ugodju. Vseskozi je v distanci do samega sebe in upošteva zgolj minimalizirane možnosti pesemskega ubesedovanja, ki pa pod njegovim peresom zaživijo v vsej svoji polnosti, iznajdljivosti in mojstrstvu. V pesmi vstajenje pravi:

 

»Prek božjih njiv / čez mrčast grič / pohaja kokošar / in krevlja / do slednjih vrat / in vedrega kletarja / ki ga napaja / in pograja // da je za korak / do raja«

Ali v pesmi spomin:

»In tako vozarim / po poštíji / spranega očeta / ki se preklada / in togoti / nad smrdokavro / češ da kraka / že od mlada // da sva znatna / in oddavna«

Besede, ki jih Vincetič postavlja v pesem, niso priložnostna sestavljanka, ki bi naključno ujela ritem. Pesnikov napor je poiskati takšno besedo, da bi pesniška minimilizacija s čim manj besedami v slogu povedati vse in v celoti, dosegla učinek univerzalnosti in bi se njen notranji pomen odtrgal od prozaične vsakdanjosti, v bralcu pa bi se naselila kot odmev premisleka, boleča zareza v samoumevnosti. Boleča prav zato, ker se nas neposredno dotakne in nas postavlja v položaj minljivosti, hipnosti, a tudi nekega notranjega glasu vztrajnosti in upora.

Pesniški svet Milana Vincetiča vrvi od energije pomenov in nedoumljivih preobratov. Pristave so živ organizem pesniške besede, ki s svojo natančnostjo precizirajo in lasersko izrisujejo tisto drugo, nevidno stran življenja, ki ga bralec ujame v podobah, podobnih Chagallovim lebdečim slikam. Pristave so čutno nazorna podoba naših domačij, kraj svetlobe in temnosti, bežnosti in trajanja, upanja in nemoči, smešnosti in resnosti, razgaljenosti in zastrtosti. Pravzaprav se nič novega ne zgodi ali se ne dogaja v človekovem času, na planetu, ki mu človek daje ritem, pomen, smer, nova pa je beseda, verz, pesem v avtorjevem pesniškem svetu.

Vincetič išče dvoje: besedo in ritem – da bi iznašel besedo v ritmu. Paradoksalno se sliši, vendar ker jo minimalizira, je ne brzda. Ali drugače povedano: prizorom, ki se nizajo drug za drugim, kot bi poslušali tiktakanje ure, nekakšne časovne taktnice, poskuša izžeti bistvo; kamen stisne tako močno, da iztisne kaplje – da spregovori. To so kaplje čiste življenjske radoživosti. V pesmi prizor zapiše:

»Nad tabo ki sloniš / na vrtnih vratcih / plužijo oblaki / te ščipajo / v podbradek / in v zajetno rit / ki se na vse pretege / s ščepcem greha // spet podela / na vesoljni mir«

Pesnik nikoli ne poskuša zmotiti ritma ali zamenjati smeri, vrta naravnost v tvar besede, da bi iz nje vzniknila pesem, ki nam pričara podobo, prizor. Besede se kotrljajo, kot bi se igrali s frnikolami ali biljardnimi kroglami, poskakujejo in preskakujejo se, ne da bi enkrat samkrat ogrozile potek igre, v vsakem pristavljanju na koncu pesmi pa se zberejo, umirijo in nepopustljivo iz-povejo poslednjo resnico sveta. Seveda ne neposredno, ampak pesniško, enkratno, neponovljivo … vincetičevsko. Z virtuoznim obračanjem besede iz vsakdanje zgodbe, fragmenta, reminiscence kleše in ohranja podobo sveta, ki se ogleduje v pesnikovem ekonomičnem zrcalu dvoumja, pesniški lakoničnosti ali kot v spremni besedi zapiše Barbara Pogačnik: »da nas namesto pred odgovor postavlja pred odprt horizont, kjer se vprašanja (o jeziku, o obstoju, o odnosih, o ljubezni) šele začenjajo«.

Marko Elsner Grošelj                                                                                                        (Franc-Franc, 2014)


26.06.2017

Novak, Rupel, Repe in Kerec

Boris A. Novak: Bivališča duš Dimitrij Rupel: Železo in žamet ali od kulture do države Božo Repe in Darja Kerec Slovenija, moja dežela. Recenzije so napisali Aljaž Koprivnikar, Tadej Meserko in Iztok Ilich.


19.06.2017

Schnabl, Porenta, Tartt, Močnik

Ana Schnabl: Razvezani Ana Porenta: Deklice Donna Tartt: Skrivna zgodovina Rastko Močnik: Potepuški spisi Recenzije so napisali Veronika Šoster, Tatjana Pregl Kobe, Nina Gostiša in Marija Švajncer.


12.06.2017

S knjižnega trga - Tomažin

Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.


05.06.2017

Lapuh Maležič, Kostnapfel, Modiano, ur. Dović

Jedrt Lapuh Maležič: Bojne barve Marija Kostnapfel Pesmi Patrick Modiano Da se ne izgubiš tu okrog ur. Marijan Dović: Kulturni svetniki in kanonizacija Recenzije so napisali Martina Potisk, Lev Detela, Mare Cestnik in Tadej Meserko.


29.05.2017

Medved, Alexis, Hughes-Hallett

Andrej Medved: Muca – La Chatte André Alexis: Petnajst psov Lucy Hughes-Hallett: Ščuka : Gabriele D'Annunzio : pesnik, zapeljivec in vojni pridigar Recenzije so napisali Veronika Šoster, Katarina Mahnič in Matej Bogataj.


22.05.2017

Lenko, Drab, Frey, Benjamin

Davorin Lenko: Postopoma zapuščati Misantropolis Mitja Drab: Nočne živali Damir Zlatar Frey: Kristalni kardinal Walter Benjamin: Usoda in značaj Recenzije so napisali Matej Bogataj, Martina Potisk, Andrej Lutman in Marija Švajncer.


15.05.2017

Kralj, Taufer, Pavličić. Hlebš

Gašper Kralj: Rok trajanja Veno Taufer: Telemahovi komentarji Pavao Pavličić: Donava Jože Hlebš: Filozofija narave : filozofska kozmologija. Recenzije so napisali Ana Geršak, Zarja Vršič, Katarina Mahnič in Goran Potočnik Černe.


08.05.2017

Jančar, Gregorin, Houellebecq, Scurati

Drago Jančar: In ljubezen tudi Janez Gregorin: Zavetje v pečevju Michel Houellebecq: Podreditev Antonio Scurati: Nezvesti oče. Recenzije so napisale Gabriela Babnik, Marica Škorjanec, Maja Žvokelj in Jasna Lasja.


01.05.2017

Marković, Kozinc, Shafak, Möderndorfer

Tomislav Marković: Nepotrebne izbrisati Darinka Kozinc: Les Goriciennes Elif Shafak: Čast ur. I. Slavec Gradišnik in J. Hudales: Kar ustvariš, ostane. Svetu cvet, tebi rane Recenzije so napisali Tatjana Pregl Kobe, Lev Detela, Jasna Lasja in Milan Vogel.


24.04.2017

Dobnik, Opazovani, Strutz, Paternu

Ivan Dobnik: Magični pesniški izreki 5 avtorjev: Opazovani Jože Strutz: Sanjska dežela Boris Paternu: Premisleki o književnosti in jeziku. Recenzije so napisali Cvetka Bevc, Aljaž Krivec, Lev Detela in Matej Bogataj.


17.04.2017

Hribar, Bilosnić, Nadrag, Pelikan

Tine Hribar: Nesmrtnost in neumrljivost, 1. del Tomislav Marijan Bilosnić: Molitve Katarina Nadrag: Poslušaj me, tebi pojem Egon Pelikan: Tone Kralj in prostor meje. Recenzije so napisali Martin Lipovšek, Diana Pungeršič, Gaja Pöschl in Iztok Ilich.


10.04.2017

Djilas, Urošević, Podstenšek, Kapelski pasijon

Ivan Djilas: Hiša Vlado Urošević: Nevarne svečanosti Tomo Podstenšek: Papir, kamen, škarje Kapelski pasijon. Recenzije so napisali Jasna Lasja, Aljaž Krivec, Marica Škorjanec in Iztok Ilich.


03.04.2017

Hočevar, Tomaš. Kureishi, Sachs

Andrej Hočevar: Dvojno življenje Marko Tomaš: Črni molitvenik Hanif Kureishi: Zadnja beseda Oliverja Sacksa: V pogonu in Hvaležnost. Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Gregor Podlogar, Veronika Šoster in Marija Švajncer.


27.03.2017

Stepančič, Koban, Rugelj

Lucija Stepančič: Tramvajkomanda, oddelek za pritožbe Dejan Koban: Frekvence votlih prostorov Samo Rugelj: Na dolge proge Recenzije so napisali Ana Geršak, Marko Elsner Grošelj in Matej Bogataj.


20.03.2017

Korun, Ferlinghetti, Ko Un, Pibernik

Barbara Korun: Vmes Lawrence Ferlinghetti: Prvo in zadnje vsega Ko Un: Pišem v zrak France Pibernik: Pozni november za pesnika. Recenzije so napisali Stanislava Chrobáková Repar, Aljaž Koprivnikar, Tanja Petrič in Andrej Arko.


13.03.2017

Dintinjana, Jerofejev, Atxaga, Suhadolc

Veronika Dintinjana: V suhem doku Viktor Jerofejev Telo Bernardo Atxaga: Dnevi Nevade Janez Suhadolc: Ljubi se mi ne, smisla nima, nehati ne morem. Recenzije so napisali Veronika Šoster, Mare Cestnik, Matej Bogataj in Iza Pevec.


06.03.2017

Ihan, Pestotnik, Marojević, Brecelj

Alojz Ihan: Čas nesmrtnosti Aljaž Pestotnik: Smeji naj se vesolje Igor Marojević: Mamina roka Martin Brecelj: Anatomija političnega zločina Recenzije so napisali Tadeja Krečič, Aljaž Krivec, Lev Detela in Iztok Ilich.


27.02.2017

Rezman, Kusterle, Enard

Peter Rezman: Barbara in Krištof Jernej Kusterle: Tipkopisi: Geneza Mathias Enard: Pripoveduj jim o bitkah, kraljih in slonih. Recenzije so napisali Goran Potočnik Černe, Andrej Lutman in Marko Elsner Grošelj.


20.02.2017

Osojnik, Kosi, Oksanen, Rumiz

Iztok Osojnik: Hamlet Gregor Kosi: Celica št. 2 Sofi Oksanen: Ko golobice izginejo Paolo Rumiz: Kot konji, ki spijo stoje Recenzije so napisali Aljaž Koprivnikar, Rok Bozovičar, Mare Cestnik in Maja Žvokelj.


13.02.2017

Čuk, Dodlek, Bulgakov, Jesenšek

Marij Čuk: Molk koloradskih hroščev Tone Dodlek: Tilak Mihail Bulgakov: Morfij in druge zgodbe Marko Jesenšek: Slovenski jezik v visokem šolstvu, literaturi in kulturi Recenzije so napisali Nada Breznik, Andrej Lutman, Mare Cestnik in Marija Švajncer.


Stran 19 od 49
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov