Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Vincetič, Velikić, Bobin, Cave-Ayad

20.04.2015


Pesniška zbirka Milana Vincetiča Pristave, ob njej pa še roman Dragana Velikića Bonavia, poetična proza Christiana Bobina Ruševine neba in monografija Roderica Cava in Sare Ayad Zgodovina knjige skozi knjige – to so dela, o katerih bomo govorili v današnji oddaji S knjižnega trga. Recenzije so napisali Marko Elsner Grošelj, Aljaž Krivec, Tadeja Krečič in Iztok Ilich.

Milan Vincetič: Pristave

Milan Vincetič nam je z zbirko Pristave zaupal izbrušen diamant, v njej razbiramo izčiščene detajle pesemske besede, povezane v izklesan mozaik hipnih zaznav, ki zalebdijo v ušesu in se še dolgo iščejo v odmevu. Pristave so podobne filmskim podobam na pesniški način, nizajo prizore v času, ki smo mu priče, ki ga pesnik vidi in ubesedi z jezikovno natančnostjo, pretehtano in odločno.

Pristavljanje, kar je izpeljanka iz pristave, izzveni kot dodajanje slik, občutenja telesa v besedi, v nabiranju časa na zemlji, vse do trenutka, ko slika zbledi, skopni, jo čas izbriše. Ali če obrnemo drugače: v pesniški zbirki Pristave podobe izginjajo v svoji nepovratnosti, v minljivi življenjski hipnosti; ta linearnost, črta, ki stremi h koncu, je vseskozi v naporu odvzemanja, ne pa pridajanja. Pristavek izgubi svoj pojasnjevalni pomen, kar ostane, so pristave, zidana poslopja besede, ki jih je človek zapustil, knjiga, ki jo je napisal.

Pesniška knjiga je kot dramatični lok nepopustljivih besed, do konca izpiljenih, najdenih in nikoli presegajočih samih sebe, razpeta med Njegovo in Njeno pesmijo, med začetkom in koncem, njegovim preskokom kopnega in njenim kopnenjem. Vmes se dogodi življenje, osebno in splošno, intimno in univerzalno. Znotraj tega tako izoblikovanega konglomerata utripanja, dihanja in mižanja, zapeljevanja in parjenja, raznovrstnih igric besede, ne-nevarnih zapletov in namigov na prebrane knjige (Marqueza, Ionesca, itd.), se zarisuje stanje nekega sveta, ki ga dobro poznamo iz vsakdanjih zveriženj, hipnega časa, spominske korespondence.

Uokvirjanje, ki je pač zavestna odločitev pesniške oblike, ne dopušča nikakršnega ponavljanja ali razpisovanja čez strani papirja. Vse, kar se zgodi, je zvedeno v ta oklepaj Njega in Nje: na robovih sama, znotraj povezana na različne načine. Oba potujeta, se stikata, dotikata, razhajata, kobacata, obračata v slikah Veselega, Svetlega, Žalostnega in Častitljivega dela, kar so tudi naslovi posameznih ciklov v Vincetičevih Pristavah.

Milan Vincetič je zelo discipliniran pesnik – s tem želim poudariti, da se ne prepušča ne naključju ne ustvarjalnemu ugodju. Vseskozi je v distanci do samega sebe in upošteva zgolj minimalizirane možnosti pesemskega ubesedovanja, ki pa pod njegovim peresom zaživijo v vsej svoji polnosti, iznajdljivosti in mojstrstvu. V pesmi vstajenje pravi:

 

»Prek božjih njiv / čez mrčast grič / pohaja kokošar / in krevlja / do slednjih vrat / in vedrega kletarja / ki ga napaja / in pograja // da je za korak / do raja«

Ali v pesmi spomin:

»In tako vozarim / po poštíji / spranega očeta / ki se preklada / in togoti / nad smrdokavro / češ da kraka / že od mlada // da sva znatna / in oddavna«

Besede, ki jih Vincetič postavlja v pesem, niso priložnostna sestavljanka, ki bi naključno ujela ritem. Pesnikov napor je poiskati takšno besedo, da bi pesniška minimilizacija s čim manj besedami v slogu povedati vse in v celoti, dosegla učinek univerzalnosti in bi se njen notranji pomen odtrgal od prozaične vsakdanjosti, v bralcu pa bi se naselila kot odmev premisleka, boleča zareza v samoumevnosti. Boleča prav zato, ker se nas neposredno dotakne in nas postavlja v položaj minljivosti, hipnosti, a tudi nekega notranjega glasu vztrajnosti in upora.

Pesniški svet Milana Vincetiča vrvi od energije pomenov in nedoumljivih preobratov. Pristave so živ organizem pesniške besede, ki s svojo natančnostjo precizirajo in lasersko izrisujejo tisto drugo, nevidno stran življenja, ki ga bralec ujame v podobah, podobnih Chagallovim lebdečim slikam. Pristave so čutno nazorna podoba naših domačij, kraj svetlobe in temnosti, bežnosti in trajanja, upanja in nemoči, smešnosti in resnosti, razgaljenosti in zastrtosti. Pravzaprav se nič novega ne zgodi ali se ne dogaja v človekovem času, na planetu, ki mu človek daje ritem, pomen, smer, nova pa je beseda, verz, pesem v avtorjevem pesniškem svetu.

Vincetič išče dvoje: besedo in ritem – da bi iznašel besedo v ritmu. Paradoksalno se sliši, vendar ker jo minimalizira, je ne brzda. Ali drugače povedano: prizorom, ki se nizajo drug za drugim, kot bi poslušali tiktakanje ure, nekakšne časovne taktnice, poskuša izžeti bistvo; kamen stisne tako močno, da iztisne kaplje – da spregovori. To so kaplje čiste življenjske radoživosti. V pesmi prizor zapiše:

»Nad tabo ki sloniš / na vrtnih vratcih / plužijo oblaki / te ščipajo / v podbradek / in v zajetno rit / ki se na vse pretege / s ščepcem greha // spet podela / na vesoljni mir«

Pesnik nikoli ne poskuša zmotiti ritma ali zamenjati smeri, vrta naravnost v tvar besede, da bi iz nje vzniknila pesem, ki nam pričara podobo, prizor. Besede se kotrljajo, kot bi se igrali s frnikolami ali biljardnimi kroglami, poskakujejo in preskakujejo se, ne da bi enkrat samkrat ogrozile potek igre, v vsakem pristavljanju na koncu pesmi pa se zberejo, umirijo in nepopustljivo iz-povejo poslednjo resnico sveta. Seveda ne neposredno, ampak pesniško, enkratno, neponovljivo … vincetičevsko. Z virtuoznim obračanjem besede iz vsakdanje zgodbe, fragmenta, reminiscence kleše in ohranja podobo sveta, ki se ogleduje v pesnikovem ekonomičnem zrcalu dvoumja, pesniški lakoničnosti ali kot v spremni besedi zapiše Barbara Pogačnik: »da nas namesto pred odgovor postavlja pred odprt horizont, kjer se vprašanja (o jeziku, o obstoju, o odnosih, o ljubezni) šele začenjajo«.

Marko Elsner Grošelj                                                                                                        (Franc-Franc, 2014)


S knjižnega trga

964 epizod


Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.

Vincetič, Velikić, Bobin, Cave-Ayad

20.04.2015


Pesniška zbirka Milana Vincetiča Pristave, ob njej pa še roman Dragana Velikića Bonavia, poetična proza Christiana Bobina Ruševine neba in monografija Roderica Cava in Sare Ayad Zgodovina knjige skozi knjige – to so dela, o katerih bomo govorili v današnji oddaji S knjižnega trga. Recenzije so napisali Marko Elsner Grošelj, Aljaž Krivec, Tadeja Krečič in Iztok Ilich.

Milan Vincetič: Pristave

Milan Vincetič nam je z zbirko Pristave zaupal izbrušen diamant, v njej razbiramo izčiščene detajle pesemske besede, povezane v izklesan mozaik hipnih zaznav, ki zalebdijo v ušesu in se še dolgo iščejo v odmevu. Pristave so podobne filmskim podobam na pesniški način, nizajo prizore v času, ki smo mu priče, ki ga pesnik vidi in ubesedi z jezikovno natančnostjo, pretehtano in odločno.

Pristavljanje, kar je izpeljanka iz pristave, izzveni kot dodajanje slik, občutenja telesa v besedi, v nabiranju časa na zemlji, vse do trenutka, ko slika zbledi, skopni, jo čas izbriše. Ali če obrnemo drugače: v pesniški zbirki Pristave podobe izginjajo v svoji nepovratnosti, v minljivi življenjski hipnosti; ta linearnost, črta, ki stremi h koncu, je vseskozi v naporu odvzemanja, ne pa pridajanja. Pristavek izgubi svoj pojasnjevalni pomen, kar ostane, so pristave, zidana poslopja besede, ki jih je človek zapustil, knjiga, ki jo je napisal.

Pesniška knjiga je kot dramatični lok nepopustljivih besed, do konca izpiljenih, najdenih in nikoli presegajočih samih sebe, razpeta med Njegovo in Njeno pesmijo, med začetkom in koncem, njegovim preskokom kopnega in njenim kopnenjem. Vmes se dogodi življenje, osebno in splošno, intimno in univerzalno. Znotraj tega tako izoblikovanega konglomerata utripanja, dihanja in mižanja, zapeljevanja in parjenja, raznovrstnih igric besede, ne-nevarnih zapletov in namigov na prebrane knjige (Marqueza, Ionesca, itd.), se zarisuje stanje nekega sveta, ki ga dobro poznamo iz vsakdanjih zveriženj, hipnega časa, spominske korespondence.

Uokvirjanje, ki je pač zavestna odločitev pesniške oblike, ne dopušča nikakršnega ponavljanja ali razpisovanja čez strani papirja. Vse, kar se zgodi, je zvedeno v ta oklepaj Njega in Nje: na robovih sama, znotraj povezana na različne načine. Oba potujeta, se stikata, dotikata, razhajata, kobacata, obračata v slikah Veselega, Svetlega, Žalostnega in Častitljivega dela, kar so tudi naslovi posameznih ciklov v Vincetičevih Pristavah.

Milan Vincetič je zelo discipliniran pesnik – s tem želim poudariti, da se ne prepušča ne naključju ne ustvarjalnemu ugodju. Vseskozi je v distanci do samega sebe in upošteva zgolj minimalizirane možnosti pesemskega ubesedovanja, ki pa pod njegovim peresom zaživijo v vsej svoji polnosti, iznajdljivosti in mojstrstvu. V pesmi vstajenje pravi:

 

»Prek božjih njiv / čez mrčast grič / pohaja kokošar / in krevlja / do slednjih vrat / in vedrega kletarja / ki ga napaja / in pograja // da je za korak / do raja«

Ali v pesmi spomin:

»In tako vozarim / po poštíji / spranega očeta / ki se preklada / in togoti / nad smrdokavro / češ da kraka / že od mlada // da sva znatna / in oddavna«

Besede, ki jih Vincetič postavlja v pesem, niso priložnostna sestavljanka, ki bi naključno ujela ritem. Pesnikov napor je poiskati takšno besedo, da bi pesniška minimilizacija s čim manj besedami v slogu povedati vse in v celoti, dosegla učinek univerzalnosti in bi se njen notranji pomen odtrgal od prozaične vsakdanjosti, v bralcu pa bi se naselila kot odmev premisleka, boleča zareza v samoumevnosti. Boleča prav zato, ker se nas neposredno dotakne in nas postavlja v položaj minljivosti, hipnosti, a tudi nekega notranjega glasu vztrajnosti in upora.

Pesniški svet Milana Vincetiča vrvi od energije pomenov in nedoumljivih preobratov. Pristave so živ organizem pesniške besede, ki s svojo natančnostjo precizirajo in lasersko izrisujejo tisto drugo, nevidno stran življenja, ki ga bralec ujame v podobah, podobnih Chagallovim lebdečim slikam. Pristave so čutno nazorna podoba naših domačij, kraj svetlobe in temnosti, bežnosti in trajanja, upanja in nemoči, smešnosti in resnosti, razgaljenosti in zastrtosti. Pravzaprav se nič novega ne zgodi ali se ne dogaja v človekovem času, na planetu, ki mu človek daje ritem, pomen, smer, nova pa je beseda, verz, pesem v avtorjevem pesniškem svetu.

Vincetič išče dvoje: besedo in ritem – da bi iznašel besedo v ritmu. Paradoksalno se sliši, vendar ker jo minimalizira, je ne brzda. Ali drugače povedano: prizorom, ki se nizajo drug za drugim, kot bi poslušali tiktakanje ure, nekakšne časovne taktnice, poskuša izžeti bistvo; kamen stisne tako močno, da iztisne kaplje – da spregovori. To so kaplje čiste življenjske radoživosti. V pesmi prizor zapiše:

»Nad tabo ki sloniš / na vrtnih vratcih / plužijo oblaki / te ščipajo / v podbradek / in v zajetno rit / ki se na vse pretege / s ščepcem greha // spet podela / na vesoljni mir«

Pesnik nikoli ne poskuša zmotiti ritma ali zamenjati smeri, vrta naravnost v tvar besede, da bi iz nje vzniknila pesem, ki nam pričara podobo, prizor. Besede se kotrljajo, kot bi se igrali s frnikolami ali biljardnimi kroglami, poskakujejo in preskakujejo se, ne da bi enkrat samkrat ogrozile potek igre, v vsakem pristavljanju na koncu pesmi pa se zberejo, umirijo in nepopustljivo iz-povejo poslednjo resnico sveta. Seveda ne neposredno, ampak pesniško, enkratno, neponovljivo … vincetičevsko. Z virtuoznim obračanjem besede iz vsakdanje zgodbe, fragmenta, reminiscence kleše in ohranja podobo sveta, ki se ogleduje v pesnikovem ekonomičnem zrcalu dvoumja, pesniški lakoničnosti ali kot v spremni besedi zapiše Barbara Pogačnik: »da nas namesto pred odgovor postavlja pred odprt horizont, kjer se vprašanja (o jeziku, o obstoju, o odnosih, o ljubezni) šele začenjajo«.

Marko Elsner Grošelj                                                                                                        (Franc-Franc, 2014)


28.05.2018

Sukič, Špegel, Tokarczuk

Nataša Sukič: Bazen Stojan Špegel: Če ne ve, ve, če ve, ne ve Olga Tokarczuk: Jakobove bukve Recenzije so napisali Zarja Vršič, Tatjana Pregl Kobe in Ana Geršak.


14.05.2018

Möderndorfer, Flisar, Elsner, Rosina

Vinko Möderndorfer: Druga preteklost Evald Flisar: Zbiralec sanj Marko Elsner Grošelj: Kirchnerjeva roka več avtorjev: Odvetnik in oblast : dr. Igor Rosina (1900–1969) Recenzije so napisali Matej Bogataj, Martina Potisk, Zarja Vršič in Milan Vogel.


07.05.2018

Drev, Guillevic, Švajncer, Kos

Miriam Drev: Tirso Eugene Guillevica: Zemljevôden, Marija Švajncer: Očetovi udarci in Kdo neki me zasleduje? Janko Kos: Misliti Cankarja Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Peter Semolič, Andrej Lutman in Nives Kovač


30.04.2018

Tomaš, Pungerčar, Vauhnik, Gros

Marko Tomaš: Zbogom, fašisti Milenke Pungerčar: Upornica Vladimir Vauhnik: Pod krinko Frédéric Gros: Filozofija hoje Recenzije so napisali Gregor Podlogar, Marija Švajncer, Iztok Ilich in Mare Cestnik.


23.04.2018

Svetina, Valente, Valenčič, Wakounig

Ivo Svetina: Oče, tvoje oči gorijo José Angel Valente: Fragmenti prihodnje knjige Erik Valenčič: Smrt za življenje Stanko Wakounig: Spomin daje času obraz Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Marko Elsner Grošelj, Gaja Pöschl in Lev Detela.


09.04.2018

Medved, Holan, Markun, Pascual

Andrej Medved: Iluminacije Vladimir Holan: Zid kot avtoportret Eva Markun: Menažerija Carlos Pascual: Debeli zidovi, majhna okna Recenzije so napisali Peter Semolič, Diana Pungeršič, Maja Žvokelj in Beti Burger.


12.03.2018

Mustar, Monterroso, Korun, Kracauer

Aleš Mustar: Srednja leta Augusto Monterroso: Zgodbe, basni, utrinki Borut Korun: Zadnji inkovski zaklad Siegfried Kracauer: Filmska čitanka Recenzije so napisali Petra Koršič, Gregor Podlogar, Katarina Mahnič in Denis Valič.


26.03.2018

Škrjanec, Salgado, Hribar, Hryniewicz

Tone Škrjanec: Dihaj Minoli Salgado: Malo prahu na očeh Tone Hribar: Krščanska posmrtna nesmrtnost Waclaw Hryniewicz: Pričevalci velikega upanja Recenzije so napisali Veronika Šoster, Jasna Lasja, Martin Lipovšek in Marjan Kovačevič Beltram.


19.03.2018

Skubic, Gozdnikar, Benedetti, Matar

Andrej E. Skubic: Permafrost Mario Benedetti: Drugo nebo Dare Gozdnikar: Prostorni časi Hišam Matar: Vrnitev Recenzije so napisali Jasna Lasja, Andrej Lutman, Martina Potisk in Matej Bogataj.


05.03.2018

Dekleva, Kerangal, Drakulić, Sitar

Milan Dekleva: Gestalt Maylis de Kerangal: Pokrpajmo žive Slavenka Drakulić: Mileva Einstein. Teorija žalosti Polona Sitar: Ne le kruh, tudi vrtnice! Recenzije so napisali Aljaž Koprivnikar, Katarina Mahnič, Jasna Lasja in Stanislava Chrobáková Repar.


26.02.2018

Partljič, Struc, Carr, Marquez

Tone Partljič: Ljudje iz Maribora Nežka Struc: Nihanja J. L. Carr: Mesec dni na podeželju Gabriel Garcia Marquez: S poti po vzhodni Evropi Recenzije so napisali Matej Bogataj, Andrej Lutman, Mare Cestnik in Simon Popek.


19.02.2018

Artač-Sturman, Detela, Martelanc, Kampuš

Majda Artač Sturman: (O)graditi srečo Lev Detela: Panonska elegija Saša Martelanc: Srečanja za spomin Ivana Kampuš: Polet v moj svet zbornik O slovenski književnosti v Italiji in Avstriji Recenzije so napisali Lev Detela, Marica Škorjanec, Andrej Arko, Marija Švajncer in Milan Vogel.


05.02.2018

Žabot, Bevc, Kleč, Mazzini,

Vlado Žabot: Sveti boj Cvetka Bevc: Siringa Milan Kleč: Moji spomini na morje Miha Mazzini: Skrivnost našega uspeha Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Simona Kopinšek, Matej Bogataj in Mare Cestnik.


29.01.2018

Pepelnik, Zola, Sedmak, Felstiner

Ana Pepelnik: Tehno Émile Zola: Umetnina Bojan Sedmak: Potem za zdaj že kdaj John Felstiner: Paul Celan: pesnik preživelec, Jud Recenzije so napisali Veronika Šoster, Klemen Kordež, Marija Švajncer in Aljaž Koprivnikar.


22.01.2018

Tomažič, Jelenko, Munro, Althusser

Agata Tomažič: Tik pod nebom Aleš Jelenko: Prvinska govorica Alice Munro: Pogled z grajske pečine Louis Althusser: Predavanja o Rousseauju Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Stanislava Chrobáková Repar, Katarina Mahnič in Marija Švajncer.


15.01.2018

Komelj, Sinanović, Pertot, Pirjevec

Miklavž Komelj: Liebestod Muanis Sinanović: Anastrofa Bruna Marija Pertot: Vrtnarjeva pesem ur. Marija Pirjevec: Ženska literarna ustvarjalnost na Primorskem Recenzije so napisali Ivan Dobnik, Zarja Vršič, Lev Detela in Iztok Ilich.


08.01.2018

Gradišnik, Hrs Pandur, Flanagan, Capuder

Branko Gradišnik: Evolucija za rejce ljubiteljev malih živali Tibor Hrs Pandur: Notranje zadeve Richard Flanagan: Ozka pot globoko do severa Andrej Capuder: Zamrznjene besede Recenzije so napisali Katarina Mahnič, Gregor Podlogar, Mare Cestnik in Maja Žvokelj.


25.12.2017

Koršič, Ahlin, Charney, Gilson

Petra Koršič: Furlanka je dvignila krilo Damian Ahlin: Zamišljeni koncert Noah Charney: Slovenologija Étienne Gilson: Heloiza in Abelard Recenzije so napisali Meta Kušar, Lev Detela, Gaja Pöschl in Marjan Kovačevič Beltram.


18.12.2017

Sosič, Gorečan, Golc, Buchwald

Sarival Sosič: Starec in jaz Katja Gorečan: Neke noči neke deklice nekje umirajo Lidija Golc Vsakomur iz svoje lepene Sabine Buchwald: Ali je kaj pošte zame? Recenzije so napisali Ana Geršak, Marko Elsner Grošelj, Lev Detela in Iztok Ilich.


11.12.2017

Slapšak; Preac, Šimunović, Ugrešić

Svetlana Slapšak: Antična miturgija Gregor Preac: Ra-ta-ta Ruanda Natalija Šimunović Sotto voce Dubravka Ugrešić: Evropa v sepiji. Recenzije so napisali Marija Švajncer, Andrej Lutman, Nives Kovač in Stanislava Chrobákova Repar.


Stran 17 od 49
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov