Današnjo oddajo posvečamo legendi glasbene scene, ki je preminila na božični dan pred natanko desetimi leti, James Brown-u. James Brown je seveda vsem dobro znan, saj gre za enega pomembnejših figur v razvoju funka, plesne glasbe in mnogih drugih žanrov, njegova preko šest desetletij trajajoča kariera pa mu je prislužila naziv boter Soula. Skladno s tem, so se po njem zgledovali mnogi kasnejši artisti, še več, njegove pesmi so izredno radi semplali, tako da je povezava Browna s tematiko naše oddaje še posebej močna. Browna najdemo na samem vrhu lestvice najbolj semplanih in prirejanih artistov vseh časov, ki smo jo predstavili lani. Število uporabljenih semplov iz njegovih pesmi krepko prekaša vse ostale konkurente, četudi ne upoštevamo druge pogosto semplane produkcije, s katerimi je tesno povezan: Lyn Collins in njena pesem Think (about it), pesmi skupine The JB's ter pesem Hot Pants njegovega tesnega sodelavca Bobby Byrda. Kljub konfliktom sta vseskozi ostala v dobrih odnosih in mnoge pesmi, kot je na primer "Get Up, Get into It, Get Involved", so njuno skupno delo. Pesem je leta 70 izdana kot dvojni singl, prvič se pa na albumu pojavi na kompilaciji leta 86, In the Jungle Groove, ki jo je Brown izdal, da vnovči svojo popularnost v hip-hop sceni takratnega časa, ko je ugotovil, da njegova dela semplajo tako rekoč vsi na sceni. Seznam James Brown-ovih pesmi, s katerih so kasnejši artisti črpali semple presega format te oddaje, zato poleg že omenjenih omenimo le tiste najbolj izstopajoče: Payback, The boss, Say it loud …, Get on a good foot, Get up offa that thing, Make it funky in Funky president. Pesem Funky President s podnaslovom (People It's Bad) je Brown izdal leta 74 in z njo zasedel četrto mesto na RNB lestvici in je izdana na Reality albumu, ki ni požel večjih uspehov. Za konec pa se posvetimo še pesmi "Funky Drummer", ki je posneta leta 69, torej že v njegovih zrelih ustvarjalnih letih. Ni bila izrazito komercialno uspešna pesem in je albumsko izdajo doživela šele na omenjeni Jungle Groove kompilaciji. Je pa njen uspeh iz vidika vpliva na kasnejši razvoj glasbe bistveno večji kot pri drugih njegovih pesmih. Sama pesem sloni na ponavljanju groova z raznimi vložki instrumentov. Brown-ovi vokali so namenjeni predvsem spodbujanju ostalih članov ter so postranskega pomena. Ni pa postranskega pomena bobnanje, za katerega je odgovoren Clyde Stubblefield. Stubblefieldov ritem je sicer nastal tudi po Brownovih navodilih in ni čisto avtorsko delo bobnarja, temveč bolj Browna, je pa sama izvedba bobnarja Browna tako navdušila, da je pesem posvetil njemu – Funky Drummer-ju. Sam sempl tega bobnarskega ritma je tako pogost, da je neke vrste glasbeni kliše in najdemo omenjanje tega sempla delno v sarkastičnem smislu. Bobnarja, Clyde-a Stubblefield-a, se je na podlagi tega sempla tudi uradno prijel vzdevek Funky Drummer, kar je ta pridno izkoristil za nadaljevanje svoje kariere, kot na primer pri poimenovanju svojega prvega solo albuma Revenge of the Funky Drummer iz leta 97. Vsaj to je Clyde imel od svojega sodelovanja z Brownom, saj kolikor je znano, Brown svoje glasbenike ni razvajal. Tudi glasbeniki z velikim vplivom na njegovo glasbo, kot je bil Clyde, niso videli niti centa iz naslova avtorskih pravic ali uporabe sempla.