Pozdravljeni v oddaji Second hand. Naslednji dve oddaji bomo posvetili dvema posebnežema glasbene industrije, ki sta med prazniki preminila. Prvi je Neil James, ki je pri 75-tih letih umrl nenadne smrti. Njegovo ime vam verjetno ni takoj znano, a kot bomo ugotovili, je imel na zabavno in glasbeno industrijo predvsem v Veliki Britaniji velik vpliv, njegovo glasbo so tudi uspešno prirejali in semplali tudi znani glasbeniki. Neil Innes je angleški pisec, komik in glasbenik. Najbolj znan je po delu s kolektivom Monty Python ter po glasbeni karieri v kateri je bil član skupin The Rutles in The Bonzo Dog Doo-Dah Band, izdajal pa je tudi solo pesmi. Največji hit skupine Bonzo Dog Doo-Dah Band, ki jo je sproduciral Paul McCartney, ima naslov I’m the Urban Spaceman. Pesem je dosegla peto mesto na UK lestvici leta 1968 in osvojila Ivor Novello nagrado. Niel je napisal to pesem, saj je bil pevec, pisec, kitarist in klaviaturist skupine. Skupino je sicer zaznamovala kopica prepirov v letih, v katerih so se večkrat razšli, tožili, kregali in znova sestajali, a kot pravi, mu je skupina prinesla ene najlepših spominov. Ker je bil vsestranski ustvarjalec, je njegov vpliv v Veliki Britaniji segal širše kot le v zabavno industrijo, na primer, skoval je frazo Cool Britannia, ki je postala mantra delavske stranka v času Tony Blair-a, kar Neilu sicer ni bilo preveč všeč. V vrtincu kaosa Bonzo Dog Doo-Dah Banda, je Neil Innes vedno bil kreativna sila in mirna stran vesele skupine študentov in satirikov, katerih uspeh v 60-tih je utrl pot kolektivu Monty Python. In medtem ko so se Bonzos razpadali, je Neil pričel sodelovati z kolektivom Monty Python, za katerega je pisal pesmi za film Monty Python and the Holy Grail, v katerem je tudi igral. Kasneje so Neila označili kot ''sedmega Python-a” na podlagi njegovih prispevkov za skeče in filme, pa tudi glasbo, v sodelovanju, ki se je raztezalo dlje zgolj od projekta Holy grail. na primer, za najbolj prepoznavno pesem Always Look on the Bright Side of Life iz filma Life of Brian, je Neil prispeval prepoznavno žvižganje. Eric Idle-ova TV serija Rutland Weekend Television leta 75, je Nielu postala odskočna deska za skupino the Rutles, glasbeno parodijo na temo skupine The Beatles, čemur je sledila še serija Innes Book of Records na BBC2. Neilov glasbeni direktor, John Altman, je o njem povedal: “On je resnično zelo talentiran človek. Ko si poslušal njegove pesmi za The Rutles, si si mislil 'to je ravno tako dobro kot Beatles.’ George Harrison je bil velik oboževalec skupine in je vedno prihajal v studio, ko smo snemali. Izjavil je celo, da je imel The Rutles dejansko raje kot The Beatles.” Za konec se posvetimo še eni njegovih bolj znanih pesmi, ki jo je izdal kot solo glasbenik. How Sweet to Be an Idiot je pesem z njegovega prvega solo albuma z istim imenom iz leta 73, ki pa ni bil pretirano uspešen. Neil je kasneje o tem obdobju povedal: ''United Artists records so bili do mene izredno prijazni … in na svoj način sem se jim želel za to zahvaliti. Ustvaril sem kopico trapastih pesmi v času, ko se mi je zdelo, da glasbena industrija še premore smisel za humor. Napaka.'' No, pesmi pa so oboževalci njegovega dela vseeno slišali, med njimi tudi člani skupine Oasis, ki so semplali melodijo pesmi za svoj velik hit Whatever, kot lahko ugotovite tudi sami. Innes je za melodijo prejel avtorske pravice tudi s strani Oasis. In s to pesmijo se tudi poslovimo od Neil-a Iness-a, mojstra glasbenega humorja, kot mu radi pravijo: How Sweet to Be an Idiot, pesem, katere melodija je dejansko več uspeha prinesla skupini Oasis kot Nielu samemu.