Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pozdravljeni v oddaji Second hand.
Danes jo posvečamo skupini Daft Punk, ki je prejšnji mesec z tipično enigmatičnim videom Epilogue sporočila prenehanje delovanja po 28. letih.
Daft Punk so bili pogosti gosti v tej oddaji, saj so znani o svojem inovativnem načinu uporabe semplov.
To je slišno na primer v pesmih, kjer ne le da uporabijo sempl, temveč mu dodajo popolnoma novo življenje, kot je to primer v pesmi iz leta 2001 'Harder, Better, Faster, Stronger'.
Pesem je zgrajena in zasnovana izključno na semplih iz Edwin Birdsong-ove pesmi Cola Bottle Baby, pozabljene funk pesmi iz 70tih, kateremu dodaja enostaven vokalni vložek, ki se nato manipulira do neprepoznavnosti.
Na tej točki omenimo, da se marsikdaj pozablja kako pogosto so tudi njihove pesmi uporabljene kot vir semplov. To zasledimo v preko 450 primerih, ne samo v 'dance' sceni, temveč tudi v drugih žanrih. Dober primer je prav 'Harder, Better, Faster, Stronger', katero je svoj hit Stronger semplal Kanye West, pa tudi Black Eyed Peas za svojo pesem Boom Boom Pow.
Kljub temu, da so izdali zgolj 4 albume so Daft Punk prepoznani kot velike legende glasbene industrije, njihove pesmi pa kot ene največjih dance stvaritev vseh časov.
Skupina oziroma duo je pričel z delom v Parizu leta 1993 in kmalu pomagal French underground house žanru na lestvice. Debitantski album iz leta 1996, Homework, je še posebej izpostavljen kot mejnik v plesni glasbi na podlagi hitov Around The World in Da Funk.
Za konstrukcijo pesmi Da Funk, sta uporabila semple iz I'm Gonna Love You Just a Little More Baby od Barry White-a, Bounce, Rock, Skate, Roll od Vaughan Mason and Crew in nekaj efektov iz The Hollywood Edge Sound Effects Library.
Drugi album, Discovery, iz leta 2001, je poln hudomušnih referenc na disco glasbo 70tih in 80tih. Vire semplov režejo, drobijo in lepijo na poseben zabavljaški način, ki ga v plesni sceni prepogosto pogrešamo.
Eno pesem s tega albuma Harder, Better, Faster, Stronger smo že spoznali, zagotovo pa pomnite tudi hit One more time.
Za produkcijo tega so uporabili svoj drug tipičen manever in sicer združevanje različnih drobcev iz ene starejše pesmi, tokrat pesmi More Spell on You od Eddie Johns-a, menever, ki je kmalu dobil množico posnemalcev.
Njihov zadnji album Random Access Memories, je poklon glasbi, ob kateri so odraščali, posnet je pa z živimi instrumenti. Z njim so si prislužili tudi Grammy-ja za Album of the year leta 2014, z njega pa je leto prej izdan mednarodni retro-disco megahit Get Lucky na katerem sodelujejo z Pharrell Williams-om in Nile Rodgers-om.
Album je duu pridobil še bistveno širše poslušalstvo, a je očitno pomenil tudi končno postajo za to neverjetno glasbeno odisejo z imenom Daft Punk od katere se torej poslavljamo.
375 epizod
Second hand looks at the trend of recycling existing music in the form of samples, remixes and covers - although sometimes these modifications are actually flagrant violations of copyright laws... Some artists use without acknowledging where they got it, so we decided to take a closer look. The result: a huge number of hits are credited to the wrong musician, while the people who really wrote it remain ignored. Listen to the original and the adaptation and familiarize yourself with what's going on in the music industry - you'll be surprised by how many of your idols have built their reputation on the shoulders of others.
Pozdravljeni v oddaji Second hand.
Danes jo posvečamo skupini Daft Punk, ki je prejšnji mesec z tipično enigmatičnim videom Epilogue sporočila prenehanje delovanja po 28. letih.
Daft Punk so bili pogosti gosti v tej oddaji, saj so znani o svojem inovativnem načinu uporabe semplov.
To je slišno na primer v pesmih, kjer ne le da uporabijo sempl, temveč mu dodajo popolnoma novo življenje, kot je to primer v pesmi iz leta 2001 'Harder, Better, Faster, Stronger'.
Pesem je zgrajena in zasnovana izključno na semplih iz Edwin Birdsong-ove pesmi Cola Bottle Baby, pozabljene funk pesmi iz 70tih, kateremu dodaja enostaven vokalni vložek, ki se nato manipulira do neprepoznavnosti.
Na tej točki omenimo, da se marsikdaj pozablja kako pogosto so tudi njihove pesmi uporabljene kot vir semplov. To zasledimo v preko 450 primerih, ne samo v 'dance' sceni, temveč tudi v drugih žanrih. Dober primer je prav 'Harder, Better, Faster, Stronger', katero je svoj hit Stronger semplal Kanye West, pa tudi Black Eyed Peas za svojo pesem Boom Boom Pow.
Kljub temu, da so izdali zgolj 4 albume so Daft Punk prepoznani kot velike legende glasbene industrije, njihove pesmi pa kot ene največjih dance stvaritev vseh časov.
Skupina oziroma duo je pričel z delom v Parizu leta 1993 in kmalu pomagal French underground house žanru na lestvice. Debitantski album iz leta 1996, Homework, je še posebej izpostavljen kot mejnik v plesni glasbi na podlagi hitov Around The World in Da Funk.
Za konstrukcijo pesmi Da Funk, sta uporabila semple iz I'm Gonna Love You Just a Little More Baby od Barry White-a, Bounce, Rock, Skate, Roll od Vaughan Mason and Crew in nekaj efektov iz The Hollywood Edge Sound Effects Library.
Drugi album, Discovery, iz leta 2001, je poln hudomušnih referenc na disco glasbo 70tih in 80tih. Vire semplov režejo, drobijo in lepijo na poseben zabavljaški način, ki ga v plesni sceni prepogosto pogrešamo.
Eno pesem s tega albuma Harder, Better, Faster, Stronger smo že spoznali, zagotovo pa pomnite tudi hit One more time.
Za produkcijo tega so uporabili svoj drug tipičen manever in sicer združevanje različnih drobcev iz ene starejše pesmi, tokrat pesmi More Spell on You od Eddie Johns-a, menever, ki je kmalu dobil množico posnemalcev.
Njihov zadnji album Random Access Memories, je poklon glasbi, ob kateri so odraščali, posnet je pa z živimi instrumenti. Z njim so si prislužili tudi Grammy-ja za Album of the year leta 2014, z njega pa je leto prej izdan mednarodni retro-disco megahit Get Lucky na katerem sodelujejo z Pharrell Williams-om in Nile Rodgers-om.
Album je duu pridobil še bistveno širše poslušalstvo, a je očitno pomenil tudi končno postajo za to neverjetno glasbeno odisejo z imenom Daft Punk od katere se torej poslavljamo.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes oddajo posvečamo 60-letnici smrti velike jazz glasbenice, katere odmeve lahko preko priredb in semplov v modernih produkcijah še vedno slišimo, kljub vsem pretečenim letom od njene smrti in ustvarjanja. Eleanora Fagan, ki je bolje znana kot Billie Holiday, oziroma tudi "Lady Day", kot jo je oklical kolega in glasbeni partner Lester Young, je bila ameriška jazz pevka, katere kariera se je raztezala skozi skoraj 30 let. Njen pevski stil, katerega je gradila na jazz instrumentalnih pesmih, je predstavljal pionirsko delo na pevskem področju, s tem ko raziskovala manipuliranje fraz in tempa. Znana je bila po svojem izraznem petju in improvizacijski spretnosti, ki so več kot nadoknadili njen primanjkljaj v formalni izobrazbi. Po vsem povedanem ni nič presenetljivega, da je vplivala in inspirirala mnoge pevce, ki so prišli za njo, kar se vidi tudi v dejstvu, da so njena dela priredili v preko 350 primerih in jo tudi semplali v skoraj 100 kasnejših pesmih. Ena pesmi, ki je še vedno pogosto prirejana, čeprav prihaja iz daljnega leta 45, je Don't explain. Med drugim so jo priredila imena kot so: Herbie Hancock, Nina Simone, Nancy Wilson, Etta James, Grover Washington, Jr., Wes Montgomery, Diana Ross, Natalie Cole, v zadnjem času pa še Beth Hart in Snoh Aalegra. Billie je bila prva popularna jazz pevka, ki se je dotaknila občinstva z intenzivnim, osebnim občutenjem klasičnega blues-a in s tem spremenila ameriško pop kulturo za vedno. 60 let po njeni smrti je težko verjeti, da so bili jazz in pop pevci povsem podrejeni Tin Pan Alley tradiciji in so le redko pesmim dodali kaj svojega. Le bluz pevci kot Bessie Smith ali Ma Rainey so dejansko kazali znake tega, da so kaj od zapetega tudi doživeli. Billie Holiday-ina zelo stilizirana izpeljava te bluz tradicije je revolucionalizirala pop glasbo in prekinila tradicijo, ki se je vlekla skozi desetletja, s tem ko se uprla podrejanju svojega umetniškega čuta pesmi ali skupini. Svoj dolg do Bessie Smith in Louis Armstrong-a je večkrat poudarila, tudi v svoji avtobiografiji, kjer pravi "vedno sem si želela Bessie-inega velikega zvoka in Pops-ovega občutka’’, a dejstvo je, da je njen stil dejansko samo njen. Njen vpliv in zmožnost inspiracije sta prav zaradi tega preživela celih 60 let od njene smrti. Ena pesmi, ki jo je v novem tisočletju priredila nova tudi jazz zvezda tega časa, Amy Winehouse, je There is no greater love. S tem ko je njen žar prežemal vsako njeno delo, je rasla tudi njena tehnična podkovanost ter je presegla to pri večini sodobnikov. Ker je bila nemalokrat naveličana Tin Pan Alley pesmi, ki jih bila primorana snemati v začetku kariere, se je Holiday igrala z ritmom in melodijo ter večkrat popestrila standardne melodije s tistimi, ki si jih je sposojala od najljubših trobilcev, Armstronga in Lester Younga. Sama je tudi večkrat izjavila, da je poskušala peti koti trobilo. Njeno znano lastno kompozicijo, "God Bless the Child", so prav tako priredili v preko 50 primerih in v kar nekaj modernih pesmih tudi semplali. Njeno divje privatno življenje, ki je vključevalo nasilna razmerja, odvisnosti in depresije, je prav gotovo prispevalo k njenem statusu legende, a največ zaslug za ta status ima prav gotovo njeno nastopanje in ene najbolj čutnih in dodelanih vokalnih del kadarkoli posnetih. Bolj kot sama tehnična zmožnost, bolj kot čistost vokala, ki so jo naredili eno najboljših vokalistov vseh časov, ob boku Elle Fitzgerald in Franka Sinatre, je bil njen neizprosno individualistični temperament, kvaliteta, ki je obarvala vsak njen nastop. Oddajo, posvečeno 60-letnici smrti Billie Holiday, bomo končali s še eno znano pesmijo, Lover man, ki je bila kasneje prav tako prirejana v preko 50 uspešnih primerih.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Konec julija je za mnoge nepričakovanih 50 let dopolnila pop zvezda Jennifer Lynn Lopez, znana tudi kot "J.Lo". Jennifer Lopez ni aktivna zgolj kot pevka, temveč tudi kot plesalka, igralka, modna oblikovalka, producentka in podjetnica. V zabavno industrijo se je prebila kot plesalka v TV seriji In Living Color, kmalu za tem pa še kot igralka. V glasbeno sceno se je Jennifer podala z albumom On the 6, ki je pomagal latinski glasbi pri velikem preboju na mainstream pop sceno, predvsem v ZDA. Pred izdajo albuma so mnogi kritiki dvomili v smiselnost tega početja, saj so menili, da ''v primeru, da bo album neuspešen, ne bo samo osramotil Jennifer, temveč bo ogrozil tudi njeno igralsko kariero.'' A z albuma sta prišli pesmi ''Let's get Loud'' in kasneje kot tretji singl še "Waiting for Tonight", za katero mnogi menijo, da je njena najboljša pesem. "Waiting for Tonight" je dejansko napisana za dekliško skupino 3rd Party, a dve leti po razpadu te skupine jo je posnela še Jennifer, tako da gre v bistvu za priredbo. Prav tako pa se zdi, da uporablja sempl, saj so bobni v njej preveč podobni tistim, ki jih najdemo v pesmi One in a Million (Incredible B-Boy Orchestra Mix) od Aaliyah. Jenniferin glasbeni uspeh je kritike presenetil in že popularno igralko naredil še bolj popularno. Kritiki sicer ocenjujejo, da njena glasba odlično raziskuje romantično nedolžnost latinske glasbe, hkrati pa je močno povezana z hip hop-om. Med odraščanjem jo je močno zaznamovala glasba iz področij salse in bachate, a kot pravi, je nanjo največji vpliv imela hip hop pesem "Rapper's Delight" od The Sugarhill Gang. Njen debutantski album On the 6 združuje ta dva vpliva v žanr, ki ga Jennifer imenuje Latin soul. Čeprav načeloma poje v angleščini, je že kmalu snemala dvojezične pesmi, kot je primer tudi pri latinski pop pesmi "Carino" z njenega naslednjega albuma, J.Lo. Tudi ta ni ravno original, saj se v veliki meri vrti okoli interpolacije znane pesmi "Sofrito", kubanskega perkušonista Mongo Santamaria-je. Ob hkratni izdaji albuma J.Lo in nastopa v romantični komediji The Wedding Planner leta 2001, je Jennifer postala prva ženska, ki je imela album in film na vrhu lestvic. Z albumom This Is Me... Then se oddalji od koncepta prvih dveh albumov in združuje soul 70-tih z uličnim hip hop-om. Velik hit s tega albuma, Jenny from the block, je dober primer tega. Uporablja pa vsaj tri semple, med drugimi iz pesmi 'Watch Out Now' od 'The Beatnuts' in 'South Bronx' od 'Boogie Down Productions' ter uvod iz pesmi Heaven and Hell Is on Earth od '20th Century Steel Band'. "Get Right", velik hit z naslednjega albuma Rebirth, prav tako v veliki meri temelji na tujem materialu, in sicer semplu iz pesmi "Soul Power 74" od Maceo and the Macks. New York Times je pesem oklical za eno najbolj nenavadnih R&B pesmi, ki zveni drugače kot vse ostalo na radijskih postajah. Oddajo bomo zaključili s pesmijo z albuma Love? Iz leta 2011, ki jo še vedno lahko zasledimo na klubskih plesiščih, On the floor. Ta je seveda očitno izpeljana iz legendarne plesne pesmi Lambada od Kaoma-e. Kritiki so Jenniferino petje marsikdaj kritizirali kot omejeno in slabše od produkcije za njim, večinoma z namenom ostati radio-friendly. Kakor koli, 50-letna Jennifer je z njim izgradila in utrdila svoj status pop zvezde. S skupnim prihodkom njenih filmov, preko US$ 3 billijonov in prodaje preko 80 millijonov albumov, je Jennifer najbolj uspešna in vplivna latinska zvezda v ZDA.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Konec julija nas je zapustila še ena legenda funk scene, Arthur Lanon Neville, bolje znan pod imnenom Art Neville. Bil je ameriški pevec, pisec in klaviaturist iz New Orleans-a, umrl je pa pri spoštljivih 81-tih letih. Najbolj je znan po svojem delu z The Meters, ki jih je ustanovil, igral klaviature in pri skupini tudi pel. Deloval je tudi kot solo glasbenik ter kot del skupin The Neville Brothers in The Funky Meters. Neville je igral tudi na delih ostalih glasbenikov iz New Orleansa in širše, med katerimi najdemo imena kot so: Labelle (na pesmi "Lady Marmalade"), Paul McCartney, Lee Dorsey, Robert Palmer, Dr. John in Professor Longhair. V kontekstu naše oddaje nam je najbolj pomemben njegov prispevek pri skupini The Meters, katerih stil predstavlja temelj New Orleans funka in so posledično semplani v preko 500 primerih s strani hip hop zvezd kot so: Timbaland, A Tribe Called Quest, Naughty by Nature, NWA in drugih. Ena njihovih bolj semplanih pesmi je Oh Calcutta, ki je bila med drugim uspešno semplana s strani Amerie za njen velik hit 1 Thing. Neville je z brati pričel z igranjem klavirja in nastopanjem zelo mlad in že v srednji šoli deloval v skupini The Hawketts. Leta 54 so ti izdali "Mardi Gras Mambo" z Nevillom na vokalih in z njo poželi nemalo uspeha. Njena popularnost je bila enormna in kmalu je postala himna New Orleanškega karnevala. V ranih 60-tih je Neville ustanovil The Neville Sounds, skupino, ki je zajela bistvo New Orleans funka. Konec 60-tih so spremenili ime v The Meters in izdali tri studijske instrumentalne albume. Iz tega obdobja prihaja tudi množično semplana pesem, Handclapping Song. Semplali so jo tako zaradi vokalnih vložkov kot ritmičnih elementov, in sicer v preko 90 kasnejših pesmih. Podobno velja za drugo pesem iz leta 69, Cissy Strut, ki je semplana v preko 60 primerih. Skupina je kasneje svoj pečat pustila še v rock glasbi, ko je sodelovala z glasbeniki kot so: Paul McCartney, Robert Palmer in The Rolling Stones ter izdala še pet albumov, nakar so se konec 70-tih razpadli zaradi finančnih, umetniških in managerskih zapletov. Skupinin zvok se je v tem času poglobil v koncept poudarjanja ritma nad melodijo in s tem postal prototip za kasnejše stile kot je hip-hop ter na skupine kot so Phish, Galactic in Red Hot Chili Peppers. Mnogi hip hop artisti so oboževali njihov zvok in jih sempalali, kot je primer tudi pri pesmi People Say iz leta 74. Leta 78 je Neville z brati Cyril, Aaron in Charles ustanovil The Neville Brothers. Ti so bili aktivni in izdajali albume v 80-tih in 90-tih, med njimi tudi uspešna albuma Fiyo on the Bayou in Yellow Moon ter zadnjega še leta 2004. V tem času in še kasneje je Neville koncertiral tako z The Neville Brothers kot The Funky Meters. Leta 95 je v intervjuju dejal, da mu je ta del glasbenikovega življenja najljubši: "najboljši del zame je, ko ritem v živo enostavno evolvira v nekaj povsem drugega." 19. decembra 2018 je Neville napovedal upokojitev po več kot šestih desetletjih ustvarjanja v glasbeni sceni. Datum je sovpadal s 100-letnico rojstva legendarnega klaviaturista iz New Orleansa, Professor Longhair-a. Zgolj nekaj mesecev kasneje je po letih pešanja zdravja pri 81-tih letih, v New Orleans-u, 22. julija, Neville umrl.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Pred kratkim smo se že srečali z Beastie Boys, nepričakovanimi hip hop megazvezdami, ob 25-letnici izdaje albuma Ill Communication. Pred kratkim pa je 30-letnico praznoval še en njihov legendarni album, Paul's Boutique. Ta je njihov drugi studijski album, ki je izšel takoj po izjemnem uspehu albuma Licensed to Ill. Skupina se je v studio znova odpravila šele 10 let po prvem albumu, leta 89, tokrat pod okriljem Capitol Records, in sproducirala umetniško bolj zrel album, Paul's Boutique. Pogosto ga navajajo kot neke vrste 'Dark side of the moon' oziroma 'Pet sounds' album hip hop scene. Komercialno ta ni bil preveč uspešen in je za takratno sceno predstavljal eksperiment, če ne celo šok, sploh glede na odmik skupine od glasbenega stila prvega albuma. Paul's Boutique je bil ekstremno nasičen s sempli in je v retrospektivi priznan kot eno njihovih najboljših del, saj je zaradi večplastnosti in množice skombiniranih semplov pomenil veliko prelomnico za hip hop sceno. Na albumu je uporabljeno preko 120 semplov, največ za pesem B-Boy Bouillabaisse, kjer najdemo semple s kar 26 pesmi. Edini pravi hit s tega album, 'Hey ladies', je prav tako dober primer koncepta albuma, saj med drugim uporablja semple iz kar 16 pesmi. V raziskovanje ostalih pesmi se zaradi množice semplov ne bomo spuščali. Večplastnost in žanrsko fuzijo pesmi in albuma dokazuje dejstvo, da je pesem edina v zgodovini, ki se je hkrati uvrstila med najboljših 20 na dveh žanrsko različnih lestvicah: Hot rap singles in Modern rock tracks. Med sempli, ki jih v pesmi najdemo, omenimo najpomembnejše: • "The Ballroom Blitz" od Sweet • "Party Time" od Kurtisa Blowa • "Holy Ghost" od the Bar-Kaysov • "Shake Your Pants" od Camea • "Pumpin' it Up" od P-Funk All Stars • "Jungle Boogie" od Kool & the Gang • "Machine Gun" od The Commodores • "Jazzy Sensation" od Afrike Bambaataae • "Change Le Beat/B-Side" od Fab 5 Freddyja in • "Come Let Me Love You" od Jeanette "Lady" Day Nikakor ni enostavno združiti vse te pesmi in še 6 dodatnih ter iz njih ustvariti poslušljivo in uspešno pesem, in prav to so Beastie Boys poskusili pokazati s pesmijo in albumom ter se z Paul's Boutique, ki praznuje 30-letnico izdaje, zapisali v zgodovino hip hopa.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. To poletje je zaznamovala še ena velika obletnica v semplerski sceni, 50-letnico namreč praznuje pesem, ki je tako rekoč sama odgovorna za porod žanrov kot so jungle in drum'n'bass. Za sempl pesmi se ocene uporabe gibljejo med 1500 do 3000 primerov, gre pa za pesem Amen brother skupine The Winstons. Ti so funk in soul skupina iz Washingtona, ki je delovala v 60-tih. Kljub uspešnem pričetku, so The Winstons kot etnično mešana skupina težko dobili naročila za koncerte v takratni politični sceni v ZDA in skupina se je leta 70 razpustila. Najbolj znani so po posnetku iz leta 69, na katerem na A strani najdemo pesem Color him father, na B strani pa pesem Amen brother. Pesem je sicer priredba Jester Hairston-ove "Amen", ki je bila posneta za film Lilies of the Field leta 63, spopularizirali pa so jo The Impressions leto kasneje. Amen brother vsebuje bobnarski 'break', natančneje 6 sekund tega, ki je zaradi množične uporabe v semplerskih vodah znan kot Amen break. Za Amen break je sicer odgovoren bobnar Gregory Cylvester "G. C." Coleman. Coleman, ki od uporabe sempla ni prejel niti centa, je postal odvisnik od drog in umrl kot brezdomec na cestah Atlante leta 2006. Preživeli sodelavci iz skupine so prepričani, da se verjetno ni zavedal kakšen vpliv je imel njegov solo bobnarski vložek v pesmi na razvoj kasnejše glasbe. "To čutim kot plagiatorstvo, počutim se ogoljufanega in posiljenega" pravi Richard L Spencer, pevec skupine The Winstons. "Prihajam iz obdobja, ko nismo kradi tuje ideje." Semplerska zgodba izseka pesmi se je začela, ko jo je studijski uslužbenec pri Downstairs Records z vzdevkom Breakbeat Lenny uvrstil na svojo kompilacijo Ultimate Breaks and Beats iz leta 86, ki je bila namenjena DJ-jem. S pomočjo Louis Flores je bobnanje sicer malo uredil in upočasnil, da je bilo bolj praktično in primerno za uporabo pri tehniki hip-hop DJ-janja. To tehniko, kjer gre za uporabo dveh plošč in gramofonov ter podaljševanju kratkega beat-a, je razvil Kool Herc leta 74, spopulariziral pa Grandmaster Flash leta 77. takratni sempl je bil počasen in primeren za hip hop. Leta 87 in s prihodom SP1200 semplerja, ki je omogočal uporabo 'loop-ov', ki so jih črpali predvsem iz podobnih DJ kompilacij, se je njegova slava in uporaba še razširila, kmalu zatem pa je pesem ponovno izdana in je bila dosegljiva v boljši kvaliteti ter hitrejšem ritmu. Producenti so začeli uporabljati hitrejšo verzijo in rodila se je podlaga za jungle in drum'n'bass. Dejansko je zaradi svojega vpliva v veliki meri kreditiran kot bistven pogoj za razvoj glasbenih subkultur kot so Drum n bass in jungle, velikokrat pa ga najdemo tudi v hip hop, big beat in tudi pop produkcijah. Semple pesmi Amen brother najdemo pri nepregledni množici glasbenikov, na youtubu pa lahko najdete tudi 20-minutni video, ki razloži vso zgodovino in aplikacijo tega sempla v glasbeni industriji. Pomen sempla so prepoznali tudi širši mediji, leta 2011, je BBC Radio 1 predvajal celourno dokumentarno oddajo na temo tega sempla, o njem pa je pisal tudi časopis The Economist, ki ga je oklical za 'kratek odsek bobnanja, ki je spremenil obraz glasbe'. Kljub napisanemu, nihče od The Winstons ni dobil nobenega honorarja za uporabo pesmi. V 80-tih, ko se je semplanje razpaslo, je to bila siva cona v avtorskih pravicah za razliko od danes, ko je potrebno vsaj dovoljenje originalne izvajalca za uporabo sempla. Da bi popravili krivico, so pred kratkim zagnali internetno kampanjo za Spencerja, ki ima pravice za originalno pesem. Ustvarila sta jo britanska DJ-ja Martyn Webster in Steve Theobald, kampanja pa je prerasla vsa njuna pričakovanja. Prispevali so tako oboževalci, kot tudi velika imena v glasbi, ki so si s pomočjo sempla ustvarila ime in zaenkrat zbrali preko 25.000 dolarjev. ''Gre za to, da se nekaj vrne v zameno 72-letniku s srčnimi težavami, ki ni nikoli prejel niti centa iz avtorskih pravic, ki mu pripadajo'', pravi Theobald. Spencer se je sicer poslovil od glasbe že pred 40-timi leti in je novelist v Severni Karolini. Čeprav je bil jezen, ko je prvič zasledil uporabo sempla, je sedaj že bolj pomirjen s tem in hvaležen za gesto dveh mladih DJ-jev.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes se posvetimo 15-ti obletnici smrti Ray Charlesa, izjemne glasbene osebnosti, ki je skozi svoje petje in igranje klavirja pomagala definirati in razviti soul in RNB glasbo. Pevci kot so Sam Cooke in Jackie Wilson so veliko prispevali k razvoju teh žanrov a dejansko je največ prispeval Charles, ki je ustvaril črnski pop iz združevanja RNB glasbe 50-tih z gospel petjem in dodajanjem elementov jazza, bluesa in v 60--tih tudi country glasbe. Tu je bilo tudi njegovo petje, njegov stil je bil eden najbolj čustvenih in prepoznavnih stilov med izvajalci 20-tega stoletja, na nivoju Elvisa in Billie Holiday. Bil je tudi izjemen klaviaturist, aranžer in vodja skupin. Genialnost njegovih del iz 50-tih in 60-tih pa ne sme zasenčiti dejstva, da je tudi po tem obdobju ustvaril kopico hitov in bil aktiven v studiu in na turnejah vse do leta pred njegovo smrtjo, leta 2004. Njegov vpliv je razviden tudi iz dejstva, da so ga kasnejši glasbeniki semplali v preko 100 primerih in da so njegove pesmi prirejene skoraj 350 krat. Njegov velik hit Hit the Road Jack, iz leta 61, je njegova najbolj semplana in prirejana pesem. Njegova mladost je bila kar težka, oslepel je pri šestih letih in posledično študiral glasbo v St. Augustine School for the Deaf and the Blind. Prav tako je zelo hitro izgubil starše in je bil primoran veliko delati kot gostujoči glasbenik v Floridi, da bi si lahko prihranil denar za življenje in selitev v Seattle leta 47. Njegov talent pa je bil očiten že takrat in leta 51 je spisal svoj prvi Top Ten R&B hit "Baby, Let Me Hold Your Hand". Charles-ove prve pesmi so bile manj izrazite in originalne kot nadaljnja dela, a že takrat je kazal znake uspeha, ki ga bi lahko čakal na nadaljevanju glasbene poti. Šele pri Atlantic Records je Ray Charles resnično našel svoj glas v pesmi "I Got a Woman," ki se je tudi povzpela na drugo mesto R&B lestvic leta 55. To je tudi pesem, ki jo mnogi označujejo za prelomnico, na kateri je Charles prvič svobodno spustil iz vajeti svoj prepoznavni gospel vokal v spremljavi trobilne produkcije. Pesem je bila pred kratkim uspešno prirejena v hitu “Gold Digger” od Kanye West-a v sodelovanju z Jamie Foxx-om, ki je jeseni leta 2010 prejel tudi Academy Award za svoj portret Charles-a v dokumentarcu Ray. Skozi 50-ta je Charles ustvaril serijo R&B hitov, a se širšemu pop občinstvu ni zares približal vse do hita "What'd I Say," ki je združil cerkveno noto z duhom rock & roll-a s pomočjo odlične uporabe klaviatur. Pesem je postala njegov prvi pop hit, in eden zadnjih na Atlantic singles, saj je konec 50-tih zamenjal založbo in se preselil na ABC. Tam je imel dosti več umetniške svobode, kar je s pridom izkoristil. Učinek je bil takoj viden v hitih v ranih 60tih, kot sta med drugim "Unchain My Heart" in "Hit the Road Jack", ki sta potrdila njegov status pop legende. Charles je ostal zelo popularen skozi pozna 60-ta in ustvaril še več hitov, "Busted," "You Are My Sunshine," "Take These Chains From My Heart," in "Crying Time". Charles-ov vpliv na rock glasbo je postajal vse bolj očiten, največ zahvale pa mu zagotovo dolgujeta Joe Cocker in Steve Winwood, odmeve njegove glasbe pa slišimo tudi v delih glasbenikov kot je Van Morrison. Charles je ostal aktiven in posnel tudi 3 albume še v 90-tih, priljubljen pa je bil predvsem kot nastopajoči glasbenih na koncertih. Po menjavi kolka leta 2003 je napovedal turnejo za naslednje poletje, a jo je bil prisiljen odpovedati. Bolezen se je stopnjevala in zaradi odpovedi ledvic je junija 2004 Ray Charles bolezni podlegel v svojem domu na Beverly Hillsu.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Pred dnevi smo lahko slišali žalostno novico, da je pri 88tih letih preminil vplivni brazilski bossa nova glasbenik Joao Gilberto. Njegov vpliv je viden tudi iz dejstva, da je bil semplan v preko 30 primerih in da so njegove pesmi priredili v več kot 150 primerih. Ko govorimo o bossa novi, brazilskem popularnem žanru, je verjetno prvo ime, ki nam pade na pamet, Antonio Carlos Jobim. S pesmimi kot sta The Girl From Ipanema in Desafindo, je Jobim več ali manj definiral začetke sloga bossa nova sredi 50-tih. Kot pa se rado zgodi, pridejo tudi drugi glasbeniki, slog popeljejo v novo smer in si ga prisvojijo. V bossa novi je to bil pevec/pisec/kitarist Joao Gilberto, ki je žanr izpilil in ga dokončno definiral. V Braziliji ga kličejo O Mito (Legenda), zaslužen vzdevek, ki si ga je prislužil že takoj po pričetku snemanja v 50tih, ko je z nežnim, šepetajočim petjem postavil standard, ki so ga le redki dosegli. Rojen je leta 31 v Juazeiro, severovzhodni Braziliji, delu znanem pod imenom Bahia. Gilberto je bil obseden z glasbo že od rojstva, njegovo pravo glasbeno raziskovanje pa se je pričelo pri 14tih, ko mu je dedek kupil kitaro. V tem času je ritme in melodije črpal iz popularnih brazilskih hitov in hkrati iz albumov jazz velikanov kot sta Duke Ellington in Tommy Dorsey. Pri 18-tih se je Gilberto odpravil v največje mesto v Bahii, Salvador, da bi vstopil v svet glasbene industrije z igranjem v radijskih oddajah. Njegovo pojavljanje v teh mu je prineslo možnost, da postane glavni pevec popularne radijske skupine Garotos da Lua (Fantje z lune) in selitev v Rio de Janeiro. Gilberto se je v skupini obdržal le leto dni, saj so ga drugi člani odpustili zaradi lenobe. Namesto da bi nastop v skupini izkoristil za odskočno desko v karieri, se je Gilberto predajal ogromnim količinam marihuane, se predajal apatiji in se izogibal delu. Po skoraj desetletju apatije ga je pevec Luis Telles prepričal, da se mu pridruži v Pôrto Alegre. Telles je poskrbel da je Gilberto dobil vse kar si je zaželel in se je lahko posvetil le glasbi. Izkazalo se je za uspešno, čeprav zelo drago strategijo. V nekaj mesecih je Gilberto opustil kajenje marihuane in postal zvezda Pôrto Alegre, glasbenik, katerega so vsi želeli slišati. V tem času pokroviteljstva je Gilberto dodelal svoj edinstven stil petja in igranja kitare. V času prvega posnetka, Chega de Saudade iz leta 59, je Gilberto postal širše znan kot mož, ki je bossa novo naredil takšno, kot je. Po uspehu debutantskega albuma in dveh uspešnih nadaljevanjih, se je preselil v ZDA, kjer je živel do leta 80. V tem času je je posnel nekaj izjemnih albumov, ko je sodeloval s saksofonistom Stan Getz-om in snemal albume s starejšimi brazilskimi glasbeniki. Iz tega časa prihaja tudi album Getz/Gilberto, ki ja je posnel z Getz-om in Antônio Carlos Jobim-om, kateri je napisal večino pesmi. Na albumu najdemo tudi dve pesmi na katerih je pela njegova tedajšnja žena Astrud Gilberto, pesmi The Girl from Ipanema in Corcovado. The Girl from Ipanema je prejela Grammy Award v kategoriji Record of the Year in izstrelila Astrud med zvezde. Album Getz/Gilberto je znan kot album, ki je spopulariziral bossa novo po celem svetu in je tudi eden najbolj prodajanih jazz albumov vseh časov, s prodanih preko 2 milijona kopij leta 64. Joao se je vrnil v Brazilijo v ranih 80tih in delal s tako rekoč vsemi velikimi imeni v brazilski glasbi, med drugimi z Gilberto Gil, Caetano Veloso, Maria Bethania, Gal Costa in Chico Buarque. Joao Gilberto je umrl 6. julija v Riu de Janeiro, po dolgotrajnem boju z boleznijo. Novico je potrdil njegov sin, ki je na Facebooku zapisal: Njegov boj je bil plemenit, poskusil je ohraniti dostojanstvo.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes oddajo posvečamo glasbeni superzvezdi, ki je preminila aprila 2016, a smo junija bili priča izdaji njegovega posthumnega albuma Originals. Govorimo seveda o Prince-u. “Originals” je kolekcija 15 demo posnetkov za pesmi, ki so jih posneli drugi umetniki, na primer The Bangles, Kenny Rogers in Sinead O’Connor. Album je grob osnutek opusa dela tega pop genija in majhen vpogled v enormno zapuščino, ki se je spremenila v tuje hite. Rečeno je bilo, da ima samo Princ ključ do trdnjave v kateri so shranjeni vsi njegovi posnetki, a v času od njegove smrti je očitno nekdo vlomil v trdnjavo in nam ponudil vpogled v neverjeten arhiv neizdanih pesmi. Govori se o tisočih posnetkih in diskih, iz katerih bi lahko njegovi dediči izdali album vsako leto do konca stoletja. Preko albuma Originals lahko spoznamo posnetke neizdanih pesmi, ki jih je Prince spisal ali dal drugim umetnikom, da so si z njimi ustvarili ime in uspeh. Neredko se pa ob poslušanju teh zgodi, da ugotovimo, da so njegovi posnetki bistveno boljši od kasnejših dokončanih hitov. Kje se vse prične? Pozimi, po izdaji njegovega tretjega albuma, Dirty Mind, se 22-letni Prince preseli v Kiowa Trail Home, kot mu pravi, nedaleč od posestva, ki kasneje postane Paisley Park. Prince je takoj dal prebarvati zunanjost v sebi najljubšo bravo, in posestvo kmalu dobi vzdevek Purple House. Pred posestvom se nahaja dvorišče, kjer je vadil vožnjo motorja za Purple Rain in vrata s srcem in znakom za mir. Notri pa najdemo opremljen studio, kjer je 16 kanalni snemalnik hitro nadgradil v 24-kanalnega Ampex MM1200, seveda s klavirjem za nenadne napade inspiracije. V Purple House je napisanih in posnetih večina materialov za albume Controversy, 1999, Purple Rain ter Sign o’ the Times, pa tudi večina pesmi, ki jih najdemo na Originals, ostale so bile večinoma napisane v Sunset Sound studiju v Los Angeles-u. V pogodbi z Warner Bros. je imel Prince zapisan člen, ki mu dovoljuje rekrutirati druge glasbenike in pisati za njih. Dejansko mu je omogočil dostop do množice izvajalcev, ki bi širili njegov glasbeni opus, predvsem pop-funk, ki ga je ustvarjal v ranih letih in množico materiala s pogledom vnaprej, ki ga je izdajal pod lastnim ali tujim imenom. Včasih se je podpisal z vzdevkom, Joey Coco, na primer, ko je spisal popevkarski hit “You’re My Love,” eno od presenečenj na albumu Originals. Pesem se pojavi na Kenny Rogers-ovem albumu 'They Don't Make Them Like They Used To' iz leta 86. Ob odkritju demo posnetka, Rodgersova verzija zbledi ob Prince-ovem originalu, čeprav gre le za nedokončan demo. Bolj znan je njegov vzdevek, s katerim se podpiše pod hit “Manic Monday”, s katerim so Bangles zasedli same vrhove lestvic. Podpiše se kot “Christopher,” s čimer referira na karakter iz svojega filma Under the Cherry Moon iz leta 86. Prince je izdajal glasbo še pod imeni: Jamie Starr, The Starr Company, Paisley Park, Alexander Nevermind, Azifwekaré, P. Mann, Rocker Happyfeller, The Artist, The New Power Generation Drum Corp., poleg tega pa še pod projekti ali skupinami Madhouse, The Revolution, 94 East in drugimi. Vrnimo se k Originals: večina drugih pesmi na albumu so prav tako darila umetnikom, saj jim je dejansko podaril hite, med prejemniki pa so: Morris Day, Sheila E., Jill Jones in Apollonia. Do medijev je Prince glede tega bil nonšalanten: ‘’Po navadi poskusim dati 'groove' nekomu, ki me zanj zaprosi’’. Če želite izvedeti več, kupite Originals, mi se poslovimo z “Nothing Compares 2 U”, ki ga je sicer izdal pod imenom projekta The Family. Pesem je najbolj znana in najbolj priljubljena z Originals, in je bila za Sinéad O’Connor prelomnica, ni pa bila darilo, temveč priredba, za kar je Sinead tudi zaprosila.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Leto 1994 je bilo za hip hop izjemno pomembno, zato še tretjo oddajo posvečamo 25 letnici kakšnega prelomnega hip hop produkta. Tokrat se posvečamo Warren G-ju in albumu 'Regulate... G funk era', ki po 25 letih še vedno velja za klasiko. G-funk, ta mehki, samozadostni žanr, ki se naslanja na Parliament-ovsko plesno glasbo, je zaznamoval 90-ta v L.A.-ju. In v retrospektivi, nihče ni bolje vkomponiral duh G-funka v svoji glasbi kot prav Warren G. Leta 94 je Warren izstopil iz sence krušnega brata Dr. Dre-ja in '213' sodelavca Snoop Dogg-a z izdajo debutantskega albuma Regulate… G Funk Era. Medtem ko sta albuma The Chronic in Doggystyle bolj Dre-vodena albuma, je G Funk Era samo Warren G-jev šov, ki predstavlja nežnejšo vizijo G-funka in temelji na Warren-ovi izredno sproščeni osebnosti. Medtem, ko je album prepojen z nostalgijo in emocijami, je hkrati zelo zen – je vrsta glasbe, ki te spomni kako malo je lahko potrebno, da si srečen in da je že bivanje samo vrsta blaženosti. V ranih letih je Warren delal demo posnetke z ekipo '213' in se prebijal med začasnimi službami v Long Beach, nato pa ga je Dre rekrutiral v svojo glasbeno vojsko kot iskalca semplov. A šele Warren-ov vokalni vložek pri Mista Grimm-ovi “Indo Smoke” iz Poetic Justice soundtracka je poskrbel, da so ga zaznali v glasbeni industriji. Def Jam mu je ponudil pogodbo, na razočaranje Suge Knight-a, dona Death Row records. Uspeh je bil instanten in mu na glavo obrnil življenje v trenutku, ko je uporabil Michael McDonald-ov “I Keep Forgettin’” sempl in z Nate Dogg-om doma spisal “Regulate,” duet, večji od njunih življenj. “Regulate” je bil sicer nenavaden primerek za uspeh, a to ga ni ustavilo, da se ne bi takoj povzpel do drugega mesta na Billboard Hot 100. Za produkcijo je uporabil 6 semplov, od tega pa so štirje vokalne interpolacije besedil iz drugih pesmi: Mothership Connection (Star Child) od Parliament Wikka Wrap od The Evasions Let Me Ride od Dr. Dre feat. Snoop Dogg, Jewell and RC ter uporaba dialoga Regulators iz filma Young Guns, katerega uporabo najdemo na pričetku pesmi. Tam najdemo tudi drug, sicer zelo pogost sempl, instrumental iz pesmi Sign of the Times od Bob James-a. Isti sempl najdemo še v množici drugih pesmi, verjetno pomnite uporabo tega v pesmi Keepin' the faith od De la soul. Bob James je splošno zelo priljubljen vir semplov, je namreč tretji najbolj semplan glasbenik vseh časov. Kot že prej omenjeno, je najbolj pomemben sempl za pesem Regulate tisti iz pesmi I Keep Forgettin' od Michael-a McDonald-a. Warren je eden Dr. Dre-jevih mnogih učencev, in album G Funk Era je delno produkt Warren-ovega dela na albumu The Chronic. Prav pri pomaganju pri The Chronic, je Warren prevzel Dre-jevo tehniko nalaganja starih seplov preko živih instrumentov in to je tudi uporabil pri modeliranju pesmi “Regulate”, ki se na nek način zgleduje po “Nuthin’ But a G Thang.” Razlika med Dre-jem in Warren-om je Warren-ova obsedenost z glasbo preteklosti, saj je obsesivno brskal po semplih, da bi se kar najbolj povezal z zapuščino generacije svojih staršev. 25 let kasneje, Regulate… G Funk Era, ostaja eden najpomembnejših G-funk albumov, ki so bili ustvarjeni. The G Child, kot pravijo Warren-u, je najbolj znan po pesmi “Regulate,” a resnica je, da je cel album pomemben spomenik Warren-ovem talentu brskanja in zlaganja semplov, njegove ljubezni do marihuane in sposobnosti hkratnega žalovanja po preteklosti in uživanja v sedanjosti. Warren je eden največjih rap producentov v zgodbi razvoja glasbe v L.A. in uspeh G Funk Ere je neizpodbiten dokaz za to.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. V zadnji oddaji smo osvetlili album Ill Comunication od Beastie boys, ki je praznoval 25 letnico izdaje in je takrat položil temelje za nu-metal žanr, a ni edini album, ki je zaznamoval leto 94. Razlika med njim in Illmatic, ki je pod drobnogledom danes, je to, da je Ill Comunication četrti album Beastijev, medtem ko je Illmatic Nas-ov debutantski. Je pa Illmatic proglašen za hip hop klasiko na kateri počiva Nas-ov status in enega najboljših albumov 90tih. Nas je z albumov vodil umetniško renesanso New Yorške hip-hop scene in z albumom vrnil umetnike k ulični estetiki. Pesem z albuma, Life's a bitch, je bila med kasnejšimi raperji zelo popularna in so jo semplali v več kot 80 pesmih, sama pesem pa uporablja en sempl, iz pesmi Yearning for Your Love od The Gap Band. Nas je k produkciji pridružil nekatere najpomembnejših jazz-rap producentov kot so: Q-Tip, Pete Rock, DJ Premier in Large Professor, ki so izrazite ritme uskladili s široko paleto jazz, funk in soul samplov, na katerih je potem Nas gradil svoje repanje. Samplane pesmi prihajajo iz vseh koncev, od brezčasnega jazza Ahmad Jamal-a do jazz funk-a Donald Byrd-a pa do popa Michael Jackson-a in vse do klasičnih virov semplov kot so Kool & the Gang. Ena pesmi, ki izstopa, je zagotovo N.Y. State of Mind, na kateri najdemo tudi znano rimo: "Nikoli ne spim, saj spanje je bratranec smrti". Za produkcijo pesmi je uporabljenih 5 semplov, pomembnejši pa so: melodija iz Mind Rain od Joe Chambers; zvočni efekt iz Flight Time od Donald Byrd; in bobni iz N.T. od Kool & the Gang. Še pomembneje kot sempli in producenti pa je vloga, ki jo Nas zavzame v albumu kot eden največjih uličnih poetov hip hopa, njegove rime so skrajno dovršene, njegovo repanje pa izjemno tekoče. Zaradi tega so njegove pesmi dobile poseben status in so pogosto semplane med modernimi raperji, N.Y. State of Mind v več kot 70 primerih. Nas je uspel prikazati črnsko realnost geta brez da bi izgubil upanje ali pozabil na dobre čase, kar je postalo zelo dragoceno v scenariju, ko je vsak dan dejansko lahko tvoj zadnji. Kot pripovedovalec svojih zgodb se ne zaplete v temno stran življenja, ampak zgolj opisuje kar vidi okoli sebe in poskuša dati vse od sebe v situaciji. Ena pesmi, ki je bila še bolj pogosto semplana kasneje, v več kot 80 primerih, je The World Is Yours. Tudi ta pa uporablja semple: riff iz I Love Music od Ahmad Jamal Trio in še iz pesmi Walter L od Jimmy Gordon & His Jazznpops Band; vokale iz It's Yours od T La Rock and Jazzy Jay ter bobne iz Dance Girl od The Rimshots Hip-hop oboževalci vajeni 73-minutnih opusov so se morda pritožili zaradi kratkosti albuma Illmatic, a čeprav si resnično po poslušanju želiš še, je Illmatic eden tistih redkih rap albumov 90tih, ki zapolni prav vsako sekundo trajanja. Illmatic je predstavil velikega pisca rim v vrhunski formi, ki je k produkciji pritegnil še vrhunske producente in ostaja večen favorit med resnimi hip-hop oboževalci. Na koncu pesmi bomo zgolj omenili še eno pomembno pesem z albuma, It ain't hard to tell, prisluhnili pa še malo njegovi najbolj semplani pesmi z albuma, katere odmev najdemo v preko 125 kasnejših pesmih, One love, ki pa tudi sama uporablja tri semple: Več elementov iz Smilin' Billy Suite Pt. II od The Heath Brothers; bobne iz Come in Out of the Rain od Parliament in vokale iz One Love od Whodini. One love, Illmatic, Nas, 25 let, še vedno neoporečna hip-hop klasika.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. To poletje je prineslo obletnico enega izmed prelomnih albumov skupine Beastie Boys, nepričakovanih hip hop megazvezd. The Beastie Boys so pričeli kot hardcore punk band, the Young Aborigines, leta 79, a so kaj kmalu pričeli eksperimentirati s hip hop zvokom. Prvi poskus je nastal s pesmijo "Cooky Puss", ki temelji na telefonski potegavščini. Izkazal se je za uspeh in Beastie Boys so se popolnoma preusmerili v hip hop vode. Odločili so se poiskati DJ-ja za svoje žive nastope in ponudil se jim je študent, ki ni bil nihče drug kot Rick Rubin. Kmalu zatem je Rubin seveda pričel producirati albume in s kolegom študentom Russell Simmons-om sta ustanovila Def Jam Recordings, kamor sta povabila tudi Beastie Boys. Diamond, Yauch in Horovitz so si nadeli hip hop vzdevke, Mike D, MCA in Ad-Rock ter leta 86 posneli Licensed to Ill, na katerem najdemo tudi njihova hita 'No sleep to Brooklyn' in 'Fight for your right'. Album je bil izjemno dobro ocenjen, tudi s strani 'Rolling Stone magazine', ki je takrat objavil članek z zdaj legendarnim naslovom "Trije idioti so ustvarili mojstrovino". Licensed to Ill je postal najbolje prodajani rap album 80-tih in prvi rap album ki je zasedel vrh lestvice na Billboard chart. Pot do slave je bila tlakovana. Skupina se je v studio znova odpravila leta 88, tokrat pod okriljem Capitol records, in sproducirala umetniško bolj zrel album, Paul's Boutique. Ta je bil ekstremno nasičen s sempli in je priznan kot eno njihovih najboljših del, saj je zaradi večplastnosti in množice skombiniranih semplov pomenil veliko prelomnico za hip hop sceno. Hit s tega album, 'Hey ladies', je dober primer tega, saj med drugim uporablja semple iz kar 16 pesmi. Naslednji album, Check Your Head, so posneli v lastnem "G-Son" studiu in ga izdali na svoji založbi, Grand Royal. Skupina se je zgledovala po nizozemskih Urban Dance Squad in se spoprijela z instrumenti. Album je prinesel tudi bolj eksperimentalna raziskovanja v združevanju funka, jazza in tudi hardcore punk pesmi. Album je zaradi nastalega zvoka priznan kot predhodnik kasneje razvitega žanra 'nu metal', ki se je utrdil v 90tih. Vse skupaj je verjetno dobro slišno v pesmi What'cha Want, ki pa uporablja poleg instrumentov tudi 6 semplov. Vsi ti presežki niso bili dovolj. Kmalu so se vrnili še z eno mojstrovino, 'Ill Communication', s katerim so se vrnili na vrhove lestvic albumov in tudi pesem "Sabotage", prvi singl z albuma, je kljub svoji nenavadnosti postala velik hit. Album se je še bolj resno spoprijel z raziskovanjem temeljnih elementov hip hopa in punka in s tem še bolje povzame esenco Beastie Boys, ki jim omogoča, da so 'funky' kot Ohio Players in hkrati tako eksperimentalni kot Sonic Youth. Ill Communication vzdržuje stil skupine, a pod igrivim in zmešanim materialom se čuti umetniška zrelost skupine, ki je krepko napredovala od njihovih garažnih anarhičnih punk pričetkov. Album pravkar praznuje 25-letnico in ob tej priložnosti je nastal tudi dokumentarni film v sodelovanju z Amazon Music z naslovom 'Still Ill'. Film razkriva skupinine vzpone in padce ter vse izkušnje, ki so pripomogle k ustvarjanju te mojstrovine. Oddajo bomo zaključi s pesmijo Sure shot, ki uporablja šest semplov, najpomembneje sempl iz pesmi Howlin' for Judy od Jeremy Steig-a, in je bila v času izdaje albuma ena bolj predvajanih na radijskih postajah.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes se posvetimo dokaj nenavadnem, a pogosto uporabljanem semplu, ki ga zasledimo tudi v novem hitu ameriške pevke Halsey z naslovom Nightmare. Halsey je nase opozorila z izdajanjem svoje glasbe na socialnih medijih in si pogodbo z založbo pridobila po uspehu pesmi "Ghost" objavljeni na SoundCloud-u. Halsey je debutantski EP, Room 93, izdala leta 2014, leto kasneje pa že prvi album Badlands. Ta je na 'US Billboard charts' zasedel drugo mesto, iz njega pa so izdani štirje uspešni singli, med njimi tudi ponovno izdan Ghost. Leta 2016 se Halsey pojavi kot gostujoča vokalistka na pesmi Closer od The Chainsmokers, katera je bila velik hit in je zasedla vrh lestvice US Billboard Hot 100 za kar 12 tednov, s čimer je tudi Halsey naredila velik korak naprej v svoji karieri in prepoznavnosti. Poleg glasbene kariere je Halsey zelo aktivna tudi na področju ozaveščanja o samomoru in spolni zlorabi. Njen drug album, Hopeless Fountain Kingdom, je izšel leta 2017 in takoj zasedel vrh lestvice v ZDA in Kanadi. Na albumu najdemo dosti bolj "radio friendly" glasbo in tudi z njega je izdala štiri uspešne single. Leta 2018 izda še uspešen singl "Without Me", ki prav tako zasede sam vrh lestvic v ZDA in v šestnajstih drugih državah, letos pa je na vrsti pesem v ozadju, Nightmare. Halsey je znana po posebnem stilu petja in besedilih, ki izhajajo iz njenih lastnih izkušenj ter so zapisana kot pripovedovanje zgodb. Za nov hit, pa je pri besedilu posegla tudi po tradicionalni ljudski zapuščini, saj je uporabila staro otroško uspavanko oziroma molitev iz 18-tega stojetja, Now I Lay Me Down to Sleep. Kar nenavadno je, da glasbenik uporabi molitev za svojo pesem, a to molitev najdemo v preko 100 primerih uporabe tujega besedila, in to pogosto v kar velikih hitih. Verjetno najbolj znan primer je uporaba tega besedila v hitu 'Enter Sandman' skupine Metallica, besedilo pa najdemo še v pesmih kot so: Pharsyde od A$AP Rocky, Only One od Kanye West feat. Paul McCartney, The Prayer od Kid Cudi, Sir Psycho Sexy od Red Hot Chili Peppers, Murder Was the Case od Snoop Dogg, When Thugz Cry od 2Pac, Ready to Die od The Notorious B.I.G. in še mnogih drugih. In zakaj je prav ta molitev tako popularna v glasbeni industriji? Verjetno zaradi temačnega besedila, ki omogoča umetnikovo izražanje močnih sporočil. Kar se tiče vsakdanje uporabe, pa je to pravzaprav nenavadno, saj molitev omenja smrt v spanju, kar je dokaj strašljivo za malega otroka, sploh tik pred spanjem. A ker je rima dokaj enostavna in besedilo lahko za pomnjenje, je molitev še danes zelo popularna in jo starši prenašajo na svoje otroke. Prvi zapisana oblika te molitve naj bi se pojavila leta 1711 v pisanju Joseph Addison-a v publikaciji Spectator, kasneje se pa molitev spremeni v obliko, ki je razširjena še danes, ko je postala del izobraževalnega gradiva "The New England Primer".
Pozdravljeni v Second hand. V ozadju ste verjetno prepoznali 22 let star hit angleške alternativne rock zasedbe The Verve z naslovom "Bitter Sweet Symphony", ki je bila izdana na njihovem tretjem albumu Urban Hymns iz leta 97. Rolling Stone in NME sta jo razglasila za pesem leta 97 in tudi širše je sprejeta kot ena od pesmi, ki so definirale Britpop ero. Na Brit Awards leta 98 je bila Bitter Sweet Symphony nominirana za Best British Single kasneje pa še za Grammy Award v kategoriji Best Rock Song. Ampak zakaj po 22-tih letih govorimo o tej pesmi? No, če bi takrat pesem osvojila Grammy-ja ali Brit award, bi nagrado prejela Mick Jagger in Keith Richards. Razlog se skriva v pravnem sporu, ki je bil sprožen kmalu po izdaji pesmi, saj je pesem semplala simfonično verzijo pesmi The Last Time od The Rolling Stones. Posledica tožbe je bila, da je pisec pesmi in pevec skupine The Verve, Richard Ashcroft, moral prepisati avtorske pravice na Mick Jagger-ja Keith-a Richards-a. Zadnjih 22 let The Verve niso prejeli niti centa od prodaje pesmi Bitter Sweet Symphony. Sedaj pa je prišlo do preobrata oziroma kot pravijo avtorji novega članka o pesmi pri BBC: ‘Se je popravila ena največji krivic v rock glasbi’. Ashcroft je 23-tega maja v Londonu na Ivor Novello Awards prejel nagrado za življenjsko delo za svoje pisanje. V govoru na ceremoniji je izjavil: "Prejšnji mesec sta Mick Jagger in Keith Richards prepisala vse pravice na pesmi Bitter Sweet Symphony name, kar je resnično prijazna in plemenita gesta z njune strani." Jagger-ju in Richards-u se je zahvalil, da sta ga priznala kot avtorja ‘’te mojstrovine’’. Posledično bo od tega trenutka naprej Ashcroft dobival avtorski honorar in moralno avtorstvo za pesem. Pevec je še izpostavil, da je bil za situacijo dejansko odgovoren pokojni manager skupine Rolling Stones, Allen Klein, in ne glasbeniki sami. Kot pravijo pri Rolling Stone magazine, se je tožba pričela leta 97, ko so The Verve zaprosili za pravico uporabe kratkega sempla simfonične pesmi The Last Time, ki je bila posneta leta 95 s strani Andrew Oldham Orchestra. Rolling Stones so dovolili uporabo pet-notnega segmenta v zameno za 50% pravic, a Klein je kasneje v tožbi zagovarjal, da so The Verve kršili dogovor in uporabili večji del pesmi. Klein-ovo podjetje je zmagalo in The Verve so se morali odreči vsem pravicam. Situacija je jezila The Verve vsa leta. "Rečeno je bilo, da si bomo delili pravice na pol" je povedal basist skupine, Simon Jones. "Potem pa so videli, kako uspešna je pesem in nas poklicali, da želijo vse pravice ali pa naj umaknemo pesem iz prodaje, saj nimamo druge možnosti." Ashcroft je za BBC izjavil, da so spor končno rešili v pregovorih z Klein-ovim sinom in novim managerjem skupine Rolling Stones, Joyce Smyth-om. The Rolling Stones so izdali tudi sporočilo za javnost, v katerem so zapisali, da je bila Ashcroft-u vzeta pravica do zaslug za "eno njegovih najbolj ikoničnih pesmi, vključno z pesniško vsebino" in to za več kot dve desetletji. "To je fantastičen razplet" je rekel Ashcroft. "Je dogodek, ki ti spremeni življenje". Ena od nepričakovanih prednosti je, da bo Ashcroft končno lahko užival v gledanju nogometa. Kot pravi "Pesem igrajo pred tekmami Anglije. Končno se lahko naslonim in gledam Anglijo … in uživam v trenutku." Pridružimo se torej Richard-u in uživajmo še malo v pesmi, ki so mu jo vrnili v last po dolgih 22-tih letih.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes se posvetimo Angleški alternative rock skupini, ki je svoj vrhunec doživela pred 20-timi leti, a njene stvaritve še vedno lahko zasledimo na radijskih postajah po vsem svetu. Originalna zasedba, ki je leta 1980 nastala v Salfordu, je bila: Shaun Ryder kot pevec, njegov brat Paul na basu, Mark Day na kitari, Poul Davies na klaviaturah in Gary Whelan na bobnih. Kasneje sta se bendu pridružila še na tolkalih in v vlogi plesalca Mark Berry – Buz, ki je pred kratkim praznoval 55 let, ter leta 90 še Rowetta Satchel kot pevka. Madchester scena se je skupaj z Happy mondays razvijala pod vplivom prebujajoče 'rave' scene v smeri, da je klasičnem roku dodajala bistveno več ritma v stilu funk-a in house-a ter northern soul-a, kar je postal tudi njen prepoznavni zvok in jo zasidral v rock zgodovino. 'Rave' scena pa je prinesla Shaun-u tudi odvisnost od drog, ki je kasneje zaznamovala skupino. Uspeh skupine se je pričel z albumoma Bummed (1988) in Madchester Rave On (1989), še intenzivneje pa z albumom, katerem se posvečamo danes, Pills 'n' Thrills and Bellyaches (1990). Tega so snemali pred dvajsetimi leti, prinesel pa jim je platinasto prodajo v Veliki Britaniji in mednarodno prepoznavnost. Z albuma prihaja tudi pesem, ki jo poslušamo v ozadju, Kinky afro, ki je bila njihov največji hit v ZDA, kjer se je povzpela na peto mesto lestvice Billboard Modern Rock chart. Happy Mondays se nikoli niso branili semplanja in tudi pri tej pesmi v refrenu najdemo parafraziranje oziroma interpolacijo pesmi "Lady Marmalade" skupine Labelle. Album je skupino spremenil iz neugodnih posebnežev v največji indie band v državi v roku zgolj dveh let. Pills ‘n’ Thrills and Bellyaches je idealen primer sicer kratkotrajne medijske obsedenosti z ‘Madchester’ gibanjem na začetku 90-tih. Pevca Shaun Ryder-ja in njihovo plesno maskoto Bez-a je medijski pomp pripeljal na naslovnice časopisov, a za nepričakovan uspeh albuma moramo razloge iskati predvsem v produkcijskem delu in Paul Oakenfold-u. Oakenfold-ova produkcija je omehčala skupinin ohlapen in trd funk ritem ter bistveno povečala kakovost zvočne produkcije, kar je prineslo zvok, ki je krepko presegal delo skupine s producentom Martin Hannett-om. Na albumu se tudi prvič kot gostujoča pevka pojavi Rowetta, ki z nežnim glasom albumu doda širino. Oakenfold in njegov inžiner Steve Osborne sta tako združila skupinin industrijski funk z mehkim, natančnim in bogatim dance zvokom, elementa pa sta se zlila v harmonično celoto. To je odlično slišno v pesmi ‘Step On’, ki je zagotovo njihov največji hit. Izdan je bil poleti pred izdajo albuma, verjeno najprepoznavnejši element pesmi pa je nalezljivi klavirski vložek. Temelj pesmi pa leži drugje, pesem je namreč dejansko priredba ali bolje rečeno remix pesmi ‘He’s Gonna Step On You Again’ južnoafriškega pevca John Kongos-a. Originalna pesem je sama posebna v semplerskih vodah, saj jo Guinness Book of Records navaja kot prvo pesem v zgodovini, ki uporablja semple, ti so posnetki afriškega bobnanja. Pesem izdana leta 71 je tudi bila njegov največji hit, druga njegova prepoznavna pesem pa je "Tokoloshe Man" in tudi to so Happy Mondays kasneje priredili. Happy Mondays so se razšli leta 1993 po neuspehu albuma Yes please! iz leta 1992. Razlogi za neuspeh albuma se skrivajo v več stvareh: pomanjkanje denarja, snemanje na Barbadosu pri Eddy Grant-u, Shaun-ovi problem z drogami, verjetno najpomembneje pa menjava produkcijske ekipe. Paul Oakenfold namreč takrat ni bil na voljo in zato sta produkcijo prevzela veterana skupin Talking Heads in Tom Tom Club, Chris Frantz in Tina Weymouth, ki pa sta zvok skupine drastično spremenila. Iz fuzije rock-a in acid-house glasbe sta prešla na kombinacijo Karibske glasbe in syntpop-a. Eksperiment se ni izšel in skupina se je razpadla ter se lotila reševanja osebnih problemov. Po razpadu so se večkrat združili, predvsem za potrebe koncertiranja in tudi letos jih lahko najdete na turneji po Veliki Britaniji. Na koncertih bo zagotovo slišati tudi pesem Step on, 20 let staro ‘Madchester’ indie rock klasiko, ustvarjeno s strani Happy Mondays in Paul-a Oakenfold-a, ki pa je dejansko priredba.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Poslušalci starejši od 30 let ste verjetno takoj prepoznali pesem v ozadju, Maria Maria, od Santane v sodelovanju z The Product G&B iz leta 1999. Pesem sta sproducirala Wyclef Jean in Jerry Duplessis, ki je najbolj znan kot producent albuma The Score od Fugees iz leta 96. Na istem albumu je igral tudi bas kitaro in je med drugim Wycleaf-ov bratranec. Glede na produkcijsko ekipo, je takoj jasno, da ne gre za tipično 'Santana' pesem, temveč hibrid latina in RNB glasbe, kar se je tudi izkazalo za odličen recept za uspeh. Pesem je leta 2000 osvojila Grammy Award, zasedla vrhove lestvic v skoraj vseh državah na svetu in se prodala v preko 3 milijonski nakladi. Leta 2008 je Billboard v čast 50 letnici lestvice izdal Top 100 lestvico teh 50-tih let, na kateri je pesem zasedla 96-to mesto, v kategoriji latino pesmi pa kar drugo mesto. Kasneje je pri ustvarjanju lestvice Billboard Hot 100 Songs of the Decade, kjer so zbrane najuspešnejše pesmi med leti 2000 in 2009, pristala na 14-tem mestu lestvice. Zdaj, ko jo nekaj časa poslušamo, pa se verjetno zdi znana tudi mlajšim poslušalcem, saj je v veliki meri iz nje semple črpal DJ Khaled za svoj megahit "Wild Thoughts" iz leta 2017, na katerem sodelujeta še Rihanna in Bryson Tiller. Če se vrnemo pesmi Maria Maria, omenimo še, da čeprav so vsi ostali pevci iz albuma prejeli Grammyje, samo The Product G&B ni imel te časti za pesem Maria Maria. The Product G&B je sicer ameriški RNB duo, ki pa je seveda povezan z Refugee Camp-om in Wyclef Jean-om. Verjetno je sedaj že jasno, da je prav Wycleaf najbolj zaslužen za nastanek pesmi Maria Maria in zato se danes ne posvečamo preveč dejanskem izvajalcu, Carlosu Santani, ki je sicer legenda, mehiški kitarist in pionir fuzije roka in latino glasbe. Torej, če želite o pesmi Maria Maria izvedeti kaj več, vprašajte Wycleaf-a. Pesem vsekakor uporablja sempl iz pesmi The Headhunters feat. Pointer Sisters 'God Make Me Funky' za svoj ritem. A uporablja še nekaj drugega, kar do pred kratkim še ni bilo tako očitno, vsaj dokler se Wycleaf ni pojavil na intervjuju v Drink Champs podcast. "Drink Champs" podcast, ki ima sedaj že preko 5 milijonov poslušalcev na mesec, je pričel DJ EFN v sodelovanju z raperjem N.O.R.E. marca 2016. Vabljeni so posebni gostje, govora je predvsem o starih in novih dnevih hip hopa, prisotno je pitje alkoholnih pijač in kajenje cigar. Koncept tako ponuja možnost, da se gostu jezik malce bolj razveže kot pri navadnih intervjujih. Torej, Wycleaf se je znašel tam in povedal kaj več o nastanku pesmi “Maria Maria”. Prisluhnimo delu iz Drink Champs, kjer demonstrira povezavo med ikonično kitarsko melodijo iz “Maria Maria” in starejšim zelo prepoznavnim delom besedila skupine Wu-Tang Clan: Kot je bilo povedano, Maria Maria je nastala na podlagi stare melodije besedila, ki ga je ustvaril RZA za pesem “Wu-Tang Clan Ain’t Nuthing ta Fuck Wit”, Wycleaf pa je seveda velik oboževalec Wu-Tang Clan-a in RZA-ja. “Wu-Tang Clan Ain’t Nuthing ta Fuck Wit” se pojavi na legendarnem albumu skupine iz Staten Island-a, Enter The Wu-Tang: 36 Chambers iz leta 93. Album je postal platinast, prvi od treh albumov skupine, ki je dosegel ta uspeh, pesem Wu-Tang Clan Ain’t Nuthing ta Fuck Wit pa je postala nepričakovana inspiracija za nastanek kitarske melodije Carlosa Santane v pesmi Maria Maria.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Ta teden jo posvečamo sveže izdani pesmi glasbenika, ki pa nas je pred letom dni že zapustil. To je seveda Tim Bergling, bolj znan pod psevdonimom Avicii, ki nas je lani zapustil pri starosti zgolj 28 let. Bil je Švedski glasbenik, producent in remixer, ki je preboj doživel leta 2011 s pesmijo "Levels". Po seriji ne-albumskih singlov je izdal debutantski album ''True'' z elementi žanrov kot so soul, funk, blues, folk in country, vmešanih v elektronsko glasbo. Album je dosegel vrhove lestvic v več kot 15-tih državah. Ko je dosegel uspeh, se je kar hitro posvetil tudi dobrodelnim aktivnostim in že leta 2011 je skupaj s svojim managerjem in producentom, Ash Pournouri, pričel s projektom House for Hunger, ki je namenjen spopadanju s problemom svetovne lakote, s humanitarnimi projekti pa se je ukvarjal tudi nadaljnja leta. Leta 2015 je izdal drugi album, ''Stories'', leta 2016 pa se je umaknil iz turneje zaradi zdravstvenih razlogov in se vrnil v studio. Leta 2017 je izdal EP ''Avici (01)'', ki je ponudil dva hita "Lonely Together" in "Without You". Avicii je ob izdaji rekel: "zelo sem vznemirjen da sem nazaj pri glasbi. Minilo je že mnogo časa od kar sem kaj novega izdal in bil glede glasbe tako navdušen!" V intervjuju na BBC1 s Pete Tong-om, je Bergling rekel, da je EP ena tretjina prihajajočega albuma. Oktobra 2017 je Avicii izdal tudi dokumentarec z naslovom ''Avicii: True Stories''. Dokumentarec prikazuje njegov umik s turneje in vsebuje intervjuje s kolegi glasbeniki kot so: David Guetta, Tiësto, Wyclef Jean, Nile Rodgers in Chris Martin. Umrl je 20. aprila v Omanu, pri čemer ni bilo takoj podane uradne izjave o vzroku njegove smrti, kasneje pa so potrdili, da je šlo za samomor. Skoraj leto dni po Avicii-jevi smrti je njegov produkcijski tim napovedal izdajo posthumnega albuma z naslovom Tim, kot prvi singl pa je prejšnji mesec izdana pesem SOS. Glede na medijsko izjavo tima, je bil pred smrtjo Avicii blizu zaključka novega albuma. Za sabo je pustil zbirko ‘’skoraj končanih pesmi skupaj z opombami, spletnimi pogovori in sporočili glede glasbe.’’ Sopisci pesmi so nadaljevali proces in poskusili zadeti njegovo vizijo kolikor je bilo mogoče. Album Tim bo izdan 6. junija, zaslužek albuma pa bo šel v neprofitno Tim Bergling Foundacijo, katero je pričela njegova družina takoj po njegovi smrti, da bi povečala zavedanje o psihičnih boleznih in samomoru. Avicii in njegov produkcijski tim se nikoli niso izogibali uporabi tujega materiala in tudi po njegovi smrti se ta trend nadaljuje, saj je za SOS uporabljena interpolacija pesmi No scrubs od TLC. "No Scrubs" je prvi singl albuma ‘’FanMail’’ ameriške dekliške skupine TLC iz leta 1999. Takrat je bil Tim star 10 let in že dve leti mixal glasbo v svoji sobi. "No Scrubs" je požela velik mednarodni uspeh. Postala je skupinin tretji ‘number-one’ hit in jim prislužil že drugo nominacijo za Grammy Award. "No Scrubs" je ena njihovih podpisnih pesmi in na lestvici desetletja za leta 1990–99, je "No Scrubs" pristala na 33. mestu. Malce ji še prisluhnimo, saj je očitno bila všeč tudi Avicii-ju, saj jo je vključil v nabor materiala za album, ki so ga po njegovi smrti dokončali sopisci in jo vključili v prvi singl z posthumnega albuma, SOS.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Prav neverjetno, a res, poslušate nov singl z novega albuma pevke Chaka Khan. Pevka se namreč v glasbeni industriji z uspešnimi solo projekti in singli pojavlja že preko 40 let, letos pa je dopolnila 66 let. Zaradi svoje vplivnosti in dolge kariere si je v tem času pridobila naziv Kraljica funka. V začetku letošnjega leta je izdala svoj 14. studijski album, Hello hapiness, nosilni singl pa je pesem Like Sugar. Album prihaja po kar 12-letnem premoru kar se tiče izdaje albumov, saj je zadnji, Funk this izdan leta 2007. Chaka je že pred leti sicer izjavila, da ni prenehala ustvarjati, ampak le izdajati ustvarjeno glasbo. Glasbeni molk v zadnjih dveh letih je povezan tudi z odvajanjem od zdravil, za katerega se je odločila potem, ko je leta 2016 umrl Prince, kar jo je močno prizadelo in usmerilo v razmislek o lastnem življenju. Chaka je pričela z glasbeno kariero že pet let preden je izdajala solo pesmi kot del skupine Rufus, s katerimi je delovala tudi pet let po pričetku lastne kariere, vse do skupininega razpada. Gre seveda za izjemno uspešno in vplivno funk skupino, ki je verjetno najbolj znana po hitu Ain't nobody, ki so jo priredili že mnogi, nazadnje zelo uspešno Felix Jaehn. Že s prvim solo singlom, "I'm Every Woman", je Chaka močno opozorila nase, v bogati diskografiji pa najbolj izstopa pesem ''I feel for you''. Ne le, da je bila izjemno uspešna, premikala je tudi meje, saj je bila prva RNB pesem, ki je vključila rapanje. Zanj je poskrbel Melle Mel, pesem pa je napisal in štiri leta prej izdal Prince. Chaka se torej ni lagala, ko je rekla, da ni prenehala ustvarjati z albumom Funk this pred 12-timi leti, nov album Hello hapiness pa prinaša uravnoteženo mešanico moderne produkcije in nostalgije, ki se veže predvsem na New Yorško disco sceno 70-tih in pesem v ozadju, Like Sugar je dober primer tega. Chaka se pri produkciji ni ravno izogibala semplanju in tudi pri Like Sugar najdemo sempl, ki pa je zaslužen za ritem pesmi. Sempl prihaja iz pesmi (Are You Ready) Do the Bus Stop / Sugar skupine The Fatback Band v sodelovanju s Sarah Ruba. The Fatback band so tudi sicer priljubljen vir semplov, saj izseke njihovih pesmi najdemo v preko 300 kasnejših modernih produkcijah. Njihova najpopularnejša produkcija, ki so jo kasnejši glasbeniki uporabljali je zagotovo Put Your Love (In My Tender Care), ki so jo semplali tako raperji kot ostali, najdemo jo namreč tudi pri Bjork pa v hitu Flat beat od Mr. Oizo. The Fatback Band so sproducirali hite kot so "(Do the) Spanish Hustle", "I Like Girls", "Gotta Get My Hands on Some (Money)", "Backstrokin'" ter "I Found Lovin". Njihova pesem "King Tim III (Personality Jock)" iz leta 79 pa je splošno priznana kot prva komercialno izdana hip hop pesem. The Fatback band so tako neke vrste legenda med hip hop artisti in pogosto poseganje po njihovih pesmih za semple ne preseneča. Glede na to, da so delovali v 70-tih in 80-tih pa je uporaba njihovega sempla pri Chaki Khan, ki je bila uspešna v istem obdobju, še toliko bolj logična. Prisluhnimo torej pesmi (Are You Ready) Do the Bus Stop / Sugar skupine The Fatback Band, katero je za svoj novi hit Like Sugar pri 66-tih letih uporabila Chaka Khan.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes se posvetimo novem singlu skupine Chemical Brothers, Got to Keep On. Singl prihaja z novega albuma No Geography, ki je izdan aprila letos. Prihaja po štiriletnem premoru po izdaji albuma Born in the Echoes, kritiki pa ga po kakovosti uvrščajo nekje v sredino glede na njihove pretekle stvaritve. Največ uspeha so poželi z drugim albumom, Dig Your Own Hole, ki je zasedel vrh lestvic leta 97. V Veliki Britaniji so sproducirali kar 6 albumov, ki so zasedli sam vrh lestvice in 13 top 20 singlov, dva od teh pa sta zasedla sam vrh lestvic. The Chemical Brothers sta sicer duo, ki ga sestavljata Tom Rowlands in Ed Simons, ki je pričel delovati v Manchestru leta 89. Skupaj s The Prodigy, Fatboy Slim in The Crystal Method pa so poskrbeli za preboj big beat žanra v ospredje pop kulture. Če se vrnemo k pesmi v ozadju, Got to keep on, je ta za nov album nereprezentativna. Kot samostojni singl funkcionira dobro in je s tem namenom verjetno tudi napisana. A album sam prinaša prav apokaliptične ritme, melodije in občutke, katere pa ta pesem in pesem Gravity drops krepko razbijeta. V primerjavi s predzadnjim albumom Born in the Echoes, kjer gostita izbrano množico glasbenikov kot so Beck, St. Vincent in Q-Tip, No Geography gosti samo norveško pevko Aurora in japonskega raperja Nene, kot je primer tudi v Got to keep on. Za produkcijo albuma sta si pri večini pesmi sposojala tuj material in tako je tudi pri Got to keep on. Uporabila sta dele pesmi Dance With Me od Peter Brown-a. Zanimivo, na več internetnih straneh, tudi Wikipedii, boste našli napačen podatek, da je avtor pesmi James Brown, kar pa ni res. Peter Brown je ameriški pevec, pisec in producent, ki je deloval predvsem v 70tih in ranih 80tih. Znan je predvsem po pesmi v ozadju, "Dance With Me" ter hitu "Do Ya Wanna Get Funky with Me", ki obe prihajata iz prvega leta njegove kariere. Njegove kasnejše premi tega uspeha niso dosegle, z izjemo pesmi "They Only Come Out at Night" in "(Love Is Just) The Game" iz ranih 80tih, kadar je napisal tudi Madonin hit "Material Girl", skupaj s kolegom Robert Rans-om. Pripomogel je tudi k razvoju hip hopa, saj so njegove rane hite semplali raperji kot so Ice Cube, LL Cool J, Puff Daddy, Will Smith in Busta Rhymes, če omenimo samo nekatere. Konec 80tih je Brown zbolel za resno obliko tinitusa, zvonenja v ušesih, zaradi česar je seveda bil primoran prerano zaključiti svojo kariero. A zdaj, po tridesetih letih premora, se je očitno Brownu bolezen pozdravila in konec junija 2018 je izdal svoj peti album, Boom, na katerem najdemo 11 pesmi v njegovem značilne plesnem RNB slogu. Album Boom je Peter Brown v celoti napisal, zaigral, posnel in zmixal na Brownovem iMac-u, pri čemer je uporabil samo Auratone zvočnike in Sennheiser MD 441U mikrofon. Mi se vrnimo k pesmi Dance with me iz njegovih začetkov, saj sta jo poleg kopice raperjev pred kratkim uporabila tudi duo Chemical Brothers pri produkciji novega hita, Got to keep on.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. To leto je posebno za ljubitelje jazz glasbe, saj ena najboljših založb praznuje 80 let obstoja. Govorimo seveda o Blue note, kot je omenjeno v intru hita Cantaloop (Flip Fantasia) skupine US3 iz leta 91. Ob obletnici bo celo leto 2019 Blue Note založba praznovala s ponovnimi izdajami posebnih serij vinilnih plošč, playlistami na vseh pomembnejših platformah, festivalskimi dogodki in ponatisi založbine legendarne grafike. Omemba Blue note založbe v intru hita US3 seveda ni naključje, saj je celotna zgodovina skupine US3 tesno povezana z založbo, kot je to primer pri mnogih jazz-rap skupinah 90-tih. Samo ime skupine je povezano s posnetkom Horace Parlan-a, ki ga je sproduciral Alfred Lion. Prav tako čisto vsak od vsaj 27-tih semplov uporabljenih v skupininem prvem albumu prihaja iz kataloga Blue note in je bil sproduciran s strani Lion-a, ustanovitelja Blue note. Nemški jazz ljubitelj in poznavalec, Alfred Lion, je pred 80-timi leti sproduciral svoj prvi posnetek v New York Cityju in s tem v procesu zagnal tudi nastanek ene najbolj spoštovane in prepoznavne jazz znamke v zgodovini. V 80 letni zgodovini je bila Blue note založba vplivna prav pri vsakem večjem razvoju, od Boogie Woogie in Swinga v 30-tih in 40-tih do Jazz Fusion gibanja v 70-tih, pa vse do Jazz / Hip Hop hibridov 90-tih in naprej. Na tej točki poglejmo kaj iz kataloga so si za hit Cantaloop sposodili US3, to je sempl iz pesmi Cantaloop island Herbie Hancock-a. S Herbijem v katalogu izvajalcev je takoj jasno, da je katalog Blue note eden večjih virov semplov, saj so samo njega kasnejši artisti semplali v preko 800 primerih. Založba pa je bila dom mnogih velikih imen v jazzu: Herbie Hancock, Donald Byrd, Thelonious Monk, John Coltrane, Sonny Rollins, če omenimo samo nekatere, založbin material pa je je bil remixan in semplan s strani producentske smetane hip hop scene. Donald Byrd je prav tako eden od najbolj semplanih artistov na Blue note, od njega so si sposodili v več kot 500 primerih. Dober primer je uporaba sempla iz njegove pesmi Wind Parade v hip hop klasiki Buck Em Down od Black Moon. Seveda je za nastanek takšne znamke kot je Blue note potrebno več kot prej omenjen posnetek v New Yorku, zložilo se je več stvari: imigranta iz Nemčije in ljubitelja jazza Alfred Lion & Francis Wolff, optometrist Rudy Van Gelder iz New Jersey-ja, ki je na črno delal tudi v snemalnem studiu, ljubitelj klasične glasbe Reid Miles, ki je delal na področju oblikovanja in seveda pridobivanje enih najboljših glasbenikov vseh časov na svojo založbo. Brezmejna strast in brezhiben instinkt pri iskanju talentov, elegantna in pronicljiva fotografija, izjemna kakovost zvoka, osupljivo originalna grafika na ovitkih, konsistentno napredna glasba, vsi ti elementi so založbi dodali svoj pomemben del pri oblikovanju znamke, predvsem na začetku. Skupaj so poskrbeli za slikovito Blue note estetiko. Celota ne bi obstajala brez vseh teh umetniških delov. S tem v mislih omenimo še, da so originalne grafike in fotografije založbe pred kratkim zajete v kratkem filmu Vox 'Earworm'. Kot dodatek že omenjenim izdajam vinilk in nastopom je bil v kinih po vsem svetu tekom lanskega in tega leta predvajan dokumentarec Sophie Huber z naslovom 'Beyond the Notes'. Za konec omenimo še enega glasbenika z Blue note, ki je imel v smislu uporabe njegovega materiala v semplih velik vpliv na moderno produkcijo, Lou Donaldson-a, ki je bil semplan v preko 350 primerih. Dober primer je uporaba njegove pesmi Ode to Billie Joe v pesmi Jesus walks od Kanye West-a pred kratkim. Na koncu oddaje omenimo še originalno vizijo ustanovitelja Lion-a, ki je definirala založbo: ''vsak stil igranja glasbe, ki predstavlja avtentičen način glasbenega občutka, je pristno izražanje''. Lion-ove besede še vedno veljajo in predstavljajo model za Blue note skupaj z Robert Glasper-jevim vizionarskim združevanjem Jazz, R&B in Hip-Hop glasbe, v katerem najdemo nove glasbenike od Norah Jones do Gregory Porter-ja in Kandace Springs.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes jo posvetimo jazz in pop legendi, ki bi marca dopolnila 100 let, če bi bila še živa. Nathaniel Adams Coles, znan kot Nat King Cole, je bil ameriški jazz pianist in pevec, ki je posnel preko 100 pesmi, ki so postale hiti na pop lestvicah. Prvi hit, ki ga je posnel, nosi naslov "Sweet Lorraine" in prihaja iz leta 40. Glede na to, da gre za karakterno milega človeka, ki je ustvarjal zelo poslušljivo glasbo, se je ta presenetljivo veliko krat znašel v kontroverznih dogodkih v svoji 30-letni karieri. Od konca 40-tih do sredi 60-tih je bil izjemno uspešen pop izvajalec, v rangu izvajalcev kot so Frank Sinatra, Perry Como in Dean Martin. Z njimi si je delil kariero prežeto s hiti in uspehom, turnejami, filmskimi in televizijskimi nastopi ter oddajami in je bil tudi prvi črnec, ki je vodil ameriško TV oddajo. A za razliko od njih, nikoli ni izstopil iz ozadja kot pevec v swing eri. Namesto tega je desetletje preživel kot priznan jazz pianist, ki je vodil svojo majhno skupino. Njegov trio je dejansko postal osnova za kasnejši standard majhnih jazz skupin. Leta 46 je s triom oddajal 15-minutno radijsko oddajo King Cole Trio Time, ki je bila prva radijska oddaja posvečena črnskem glasbeniku. Cole je kasneje pričel snemati in izvajati pop orientiran material in si v tem žanru v tem obdobju ustvaril veliko ime s hiti kot so "All for You", "The Christmas Song", "(Get Your Kicks on) Route 66", "(I Love You) For Sentimental Reasons", "Frosty The Snowman", "Mona Lisa", "Orange Colored Sky" in "Too Young". Njegovi hiti so bili prirejani preko 500-krat in semplani v preko 50 primerih. Začuda je njegov pop uspeh postal kamen spotike, saj je v glasbeni industriji bilo več jazz kritikov kot ljubiteljev popa in njegov prehod v pop vode v času, ko je jazz glasba izgubljala na popularnosti, je bil med kritiki sprejet predvsem kot izdaja. V časih, ko je ZDA pretresala sprememba v socialnih relacijah med rasami, se je kot znana črnska osebnost večkrat znašel tudi v neugodnem položaju zaradi svoje rase, saj je bil v večji meri angažiran za spremembe. Kljub temu so mu po drugi strani nekateri aktivisti očitali, da ni storil dovolj glede na svoj status. Vse te kontroverze pa ne zmanjšajo pomena njegovega talenta kot performerja. Tudi glasno negodovanje jazz oboževalcev je potrebno gledati iz vidika njegovih dosežkov kot jazz glasbenika. Bil je naslednik Earl-a Hines-a, katerega je naštudiral kot otrok v Chikagu in je sam postal vpliv za kasnejše glasbenike kot je Oscar Peterson. In njegov trio, ki je deloval v izdihljajih swing ere, je tlakoval pot za mnoge manjše jazz projekte in skupine. Jeza, ki jo je jazz skupnost začutila ob njegovem prehodu v pop, je predvsem odraz tega, da jih je zaradi pop glasbe zapustil eden njihovih vodij, ne pa zgolj eden izmed mnogih glasbenikov. Manj znani so Cole-ovi dosežki med in po prehodu. Njegov bogat in hripav glas, toplota in intimnost, dober smisel za humor in odnos do petja, so mu omogočili uspeh tako v baladah kot v drugih žanrih s katerimi je uspel sproducirati preko 100 hitov, preko 20 uspešnih albumov v obdobju dvajsetih let s čimer iz vidika uspešnosti gleda v hrbet le Sinatri. Cole je enega svojih zadnjih hitov sproduciral leta 63, dve leti pred smrtjo, "Those Lazy-Hazy-Crazy Days of Summer", s katerim bomo tudi zaključili to oddajo, v kateri se spominjamo jazz in pop legende, Nat King Cole-a, ki bi bil star natanko 100 let, če bi še bil med nami.
Neveljaven email naslov