Dobrodošli v oddaji Second Hand. Letos poleti je nekaj velikih albumov v smislu samplanja in glasbenega stila praznovalo obletnice, danes pa se bomo osredotočili na Hell Jamesa Browna, ki je praznoval 50 let. Ko je James Brown posnel Hell, svoj osemintrideseti studijski album, je že izumil soul glasbo, kot jo poznamo, in se poglobil v rastoči žanr funka. Z Hell, izdanim pred 50 leti, se je “The Hardest Working Man Show Business” in “The Godfather of Soul“ resno potrudil, da bi ustvaril enega najboljših albumov v njegovem ogromnem katalogu in potrdil svoj "Minister of New Super Heavy Funk" vzdevek. Hell je bil nadaljevanje uspešnega funka polnega albuma The Payback (1973), ki ga nekateri smatrajo za najboljšega v Brownovi karieri. Album vključuje sloge iz drugih žanrov in vključuje inovativne glasbene aranžmaje za številne pesmi. Zaradi raznolike strukture pesmi in zvoka je Hell edinstven album v Brownovem katalogu in takoj je postal vir za semplanje, saj je bil vir semplov za več kot 200 kasnejših pesmih. Po Hell je James Brown nadaljeval s snemanjem albumov z impresivno hitrostjo in pogosto izdal par albumov na leto. Na žalost je Brown namesto z inovacijami začel loviti trende, namesto da bi jih postavljal. Kot večina glasbenikov v 70. letih je tudi on začel sprejemati disko daleč po njegovem razcvetu in snemal albume brez vsebine, kakovost pa je začela opazno padati. Toda Hell še vedno sodi v panteon odličnih funk in soul albumov. Zelo malo je tega, česar Brown ne bi mogel narediti kot umetnik, a kljub temu je ustvarjanje pošastno funky albuma, ki vključuje tudi verodostojna prizadevanja v salsi in gospelu, impresivno. Brownov um je bil ustvarjalen kot vedno in tudi na osemintridesetem albumu je znal ustvariti glasbo, ki je zdržala pol stoletja.