Frank Martin je kot glasbeni ustvarjalec dozorel precej pozno, tako rekoč na polovici svoje poldeveto desetletje dolge življenske poti, a je od takrat z vsakim delom rasel in za Leošem Janačkom ter ob izjemnem stoletniku Elliotu Carterju še enkrat dokazal, da so lahko tudi glasbeni ustvarjalci kot vrhunsko vino: s staranjem se le še plemenitijo. O Martinu lahko rečemo, da je umetnik, čigar izraziti intelekt nikoli ne nadvlada zvočnega izraza in ni samemu sebi namen, za navidezno hladno strogostjo pa začutimo človeka z globokimi, človekoljubnimi nagnjenji. Še najbolj zadenemo bistvo njegove umetnosti, če jo primerjamo z deli njegovega največjega vzornika Johanna Sebastiana Bacha. Govor je o glasbi, ki se nikoli ne postavlja z novatorskimi drznostmi, kaj šele z eksperimentiranjem, a vendar predstavlja najvišjo in najtehtnejšo sintezo svoje glasbene sodobnosti.