Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glasbeno zgodovinopisje Zoltána Kodályja uvršča v veliko trojico madžarskih skladateljev prejšnjega stoletja, skupaj z Bélo Bartókom, s katerim sta ga vezali tako pristno prijateljstvo kot generacijsko vrstništvo, ter pet let starejšim Ernöjem Dohnányijem, ki je ob pomoči svojega položaja v madžarski mednarodni glasbeni kulturi prvima dvema ves čas pomagal k uveljavitvi njunega dela.
21 epizod
Oddaja zaznamuje jutra na Programu Ars. Vsak teden je v znamenju enega izmed svetovno znanih ustvarjalcev. Izbor skladateljev pripravljajo uredniki in sodelavci glasbenega programa.
Glasbeno zgodovinopisje Zoltána Kodályja uvršča v veliko trojico madžarskih skladateljev prejšnjega stoletja, skupaj z Bélo Bartókom, s katerim sta ga vezali tako pristno prijateljstvo kot generacijsko vrstništvo, ter pet let starejšim Ernöjem Dohnányijem, ki je ob pomoči svojega položaja v madžarski mednarodni glasbeni kulturi prvima dvema ves čas pomagal k uveljavitvi njunega dela.
Glasbeno zgodovinopisje Zoltána Kodályja uvršča v veliko trojico madžarskih skladateljev prejšnjega stoletja, skupaj z Bélo Bartókom, s katerim sta ga vezali tako pristno prijateljstvo kot generacijsko vrstništvo, ter pet let starejšim Ernöjem Dohnányijem, ki je ob pomoči svojega položaja v madžarski mednarodni glasbeni kulturi prvima dvema ves čas pomagal pri uveljavitvi njunega dela.
Leta 1713 se je Bachov weimarski delodajalec, mladi vojvoda Johann Ernst, vrnil s študija v Utrechtu ter s seboj prinesel veliko nove glasbe. Med skladbami je bilo veliko Vivaldijevih koncertov in ti so na Bacha naredili takšen vtis, da jih je kar deset priredil za orgle ali čembalo. Po tej izkušnji je občutno spremenil svoj pristop h komponiranju in danes velja prepričanje, da je bil stik z glasbo sedem let starejšega Antonia Vivaldija ena največjih prelomnic v Bachovem življenju.
Predvajamo Bachove triosonate. Ta glasbena oblika je skozi sedemnajsto stoletje postajala vedno pomembnejša in se ob koncu stoletja uveljavila kot absolutni ideal v komorni glasbi, podobno kakor pozneje godalni kvartet.
Na basso continuo ali generalni bas danes pogosto gledamo kot na nekakšno spremljavo, v obdobju baroka pa je veljal za osnovo kompozicije, saj je vseboval harmonsko zasnovo celotne skladbe. Izpod Bachovega peresa se je ohranilo nenavadno malo takih del. Pravzaprav jih je vse manj, saj se je v dvajsetem stoletju izkazalo, da so mu več skladb pripisovali po pomoti in da gre za dela drugih skladateljev. Za povsem avtentični tako danes veljata le dve sonati za flavto in dve za violino.
Predvajamo Bachove triosonate. Ta glasbena oblika je skozi sedemnajsto stoletje postajala vse pomembnejša in se na prelomu stoletja uveljavila kot absolutni ideal v komorni glasbi, podobno kot pozneje godalni kvartet. Nadvse preseneča, da je Bach zapustil tako malo del v običajni triosonatni zasedbi z dvema melodičnima instrumentoma in bassom continuom. Poleg tega niti ena skladba ni namenjena značilni kombinaciji dveh violin in continua. Bach je tri glasove namesto tega pogosto namenil le dvema izvajalcema. Melodični instrument, kot je violina, flavta ali viola da gamba, je izvajal enega izmed zgornjih glasov, desna roka čembalista je prevzela drugi glas, leva pa je izvajala basovsko linijo.
Predvajamo Bachove sonate, suite in partite, namenjene solističnemu inštrumentu brez spremljave, kot so violina, violončelo, flavta in lutnja. Znano je, daje Bach igral violino, violo, violončelo in celo vrsto instrumentov s tipkami, ni pa jasno, če je znal igrati tudi lutnjo. Priporočilo, ki ga je napisal za nekega učenca, dopušča možnost, da ga je poučeval tudi na tem inštrumentu, in lutnjo navaja tudi neki inventar njegovih glasbil.
V zgodnjem ustvarjalnem obdobju je veliko navdiha iskal v judovski glasbeni tradiciji, izviral je namreč iz tradicionalne, meščanske judovske družine. Med študijem kompozicije in violine po različnih evropskih mestih je začel v svojo glasbo vnašati tudi vplive drugih kultur, zlasti pomembna pa je bila glede tega njegova selitev v Združene države Amerike, kjer je prebival vse od leta 1916 pa do svoje smrti. Njegov zreli skladateljski izraz je najbližje neoklasicističnemu in neoromantičnemu slogu – njegov veliki vzornik je bil Wagner, to je zlasti očitno pri strukturni zasnovi in izpeljavi njegovih večjih orkestrskih del.
»Njegova umetnost je tako impresivna in veličastna, da včasih spominja na Michelangelovega Mojzesa,« je o skladatelju dejal Alfredo Casella. Legendarni violončelist Pablo Casals pa je zapisal: »Zame je največji skladatelj našega časa Ernest Bloch.« Cenjen pa ni bil le zaradi svojega edinstvenega in zanimivega, čeprav precej tradicionalno usmerjenega glasbenega jezika, ki se ni preveč oziral po novih glasbenih tokovih 20. stoletja. Ernest Bloch si je v Združenih državah Amerike ustvaril tudi ugledno profesorsko kariero, ki jo je začel leta 1917 s poučevanjem kompozicije na glasbeni šoli Mannes, nadaljeval pa kot direktor Glasbenega inštituta Cleveland.
»Ernest Bloch se mi je vedno zdel kot eno izmed Sedmih čudes. Kot Herkules je na svojih ramenih nosil svet ekstaze in bolečine. Zdelo se je tudi, da je v popolnem sožitju s prostranimi razgledi in nazobčanimi vrhovi švicarskih Alp, ob katerih se je rad fotografiral (bil je izjemen fotograf, eden prvih navdušencev nad Leico!). Enake občutke je izžareval na plaži Agate, prežeti z bučečimi pacifiškimi valovi. Bogovi so ga oblikovali v nadčloveškem kalupu – preroške velikosti in vizije, moči in vitalnosti, ki je presegala običajne smrtnike.« – Yehudi Menuhin
Blochov študij je bil intenziven in raznovrsten, poleg violine in kompozicije je študiral tudi Dalcrozejevo evritmiko – metodo poučevanja glasbe, ki jo je v zgodnjem 20. stoletju iznašel švicarski glasbenik in predavatelj Émile Jaques-Dalcroze. V času svojega glasbenega izpopolnjevanja je bival v Bruslju, Münchnu, Frankfurtu in Parizu, poučevali so ga ugledni profesorji in glasbeniki, med njimi tudi violinski virtuoz Eugene Ysaÿe. Leta 1916 ga je plesalka Maud Allan najela kot vodjo orkestra svoje plesne skupine – za veliko ameriško turnejo. Od takrat se Ernest Bloch nikoli ni zares vrnil v Evropo. V Ameriki je kmalu dosegel pomembne uspehe kot skladatelj in dirigent, nekaj let pozneje tudi kot direktor novega glasbenega inštituta Cleveland. Leta 1924 je Bloch prejel ameriško državljanstvo.
V novem ciklu oddaj predstavljamo življenje in delo Ernesta Blocha, švicarsko-ameriškega skladatelja, ki je za svojega življenja užival velik ugled in veljal za enega najizvirniejšh skladateljev 20. stoletja. Pri šestih letih je od mame dobil flavto, leto dni pozneje pa je že napisal svoje prve skladbice – z notacijo, ki si jo je izmislil sam. Pri devetih letih je začel učenje violine ter pokazal izreden talent. Njegov prvi mentor je bil priznani švicarski violinist Louis Rey, ki je Blocha poučeval tudi na Ženevski glasbeni akademiji. Pozneje je svoje znanje izpopolnjeval še v Bruslju – tam je bil njegov mentor violinski virtuoz Eugene Ysaÿe. A Ernest Bloch se je že pri enajstih letih, ko je začel obiskovati Ženevski glasbeni konservatorij, odločil, da bo postal skladatelj. Najzgodnejša skladba v njegovem opusu je Andante za godalni kvartet, ki jo je napisal leta 1895 – star je bil petnajst let.
John Milton Cage se je rodil 5. septembra v Los Angelesu. Zdi se, da sta Cagea, neskončno radovednega, prijaznega in vselej strpnega umetnika, pomembno določili že osebnosti njegovih staršev. Njegov oče John starejši je bil izumitelj, ki je med drugim zasnoval eno prvih različic podmornice, mati Lucretia pa je bila novinarka Los Angeles Timesa z izrazitim socialnim čutom. Na kolidžu Pomona je študiral pisanje, a je kljub očitni nadarjenosti in podpori profesorjev študij opustil in se raje odpravil v Evropo, kjer je študiral arhitekturo, se ukvarjal s slikarstvom, poezijo ter tudi glasbo. Po približno letu in pol se je vrnil v Združene države, kjer se je dokončno odločil za študij kompozicije. Vendar se nikoli ni omejeval le na glasbo in tako je večino svojega življenja posegal na področja vizualnih umetnosti, plesa, večmedijskih dogodkov in literature.
John Milton Cage se je rodil 5. septembra v Los Angelesu. Zdi se, da sta Cagea, neskončno radovednega, prijaznega in vselej strpnega umetnika, pomembno določili že osebnosti njegovih staršev. Njegov oče John starejši je bil izumitelj, ki je med drugim zasnoval eno prvih različic podmornice, mati Lucretia pa je bila novinarka Los Angeles Timesa z izrazitim socialnim čutom. Na kolidžu Pomona je študiral pisanje, a je kljub očitni nadarjenosti in podpori profesorjev študij opustil in se raje odpravil v Evropo, kjer je študiral arhitekturo, se ukvarjal s slikarstvom, poezijo ter tudi glasbo. Po približno letu in pol se je vrnil v Združene države, kjer se je dokončno odločil za študij kompozicije. Vendar se nikoli ni omejeval le na glasbo in tako je večino svojega življenja dejavno posegal na področja vizualnih umetnosti, plesa, večmedijskih dogodkov ali literature.
John Milton Cage se je rodil 5. septembra v Los Angelesu. Zdi se, da sta Cagea, neskončno radovednega, prijaznega in vselej strpnega umetnika, pomembno določili že osebnosti njegovih staršev. Njegov oče John starejši je bil izumitelj, ki je med drugim zasnoval eno prvih različic podmornice, mati Lucretia pa je bila novinarka Los Angeles Timesa z izrazitim socialnim čutom. Na kolidžu Pomona je študiral pisanje, a je kljub očitni nadarjenosti in podpori profesorjev študij opustil in se raje odpravil v Evropo, kjer je študiral arhitekturo, se ukvarjal s slikarstvom, poezijo ter tudi glasbo. Po približno letu in pol se je vrnil v Združene države, kjer se je dokončno odločil za študij kompozicije. Vendar se nikoli ni omejeval le na glasbo in tako je večino svojega življenja dejavno posegal na področja vizualnih umetnosti, plesa, večmedijskih dogodkov ali literature.
John Milton Cage se je rodil 5. septembra v Los Angelesu. Zdi se, da sta Cagea, neskončno radovednega, prijaznega in vselej strpnega umetnika, pomembno določili že osebnosti njegovih staršev. Njegov oče John starejši je bil izumitelj, ki je med drugim zasnoval eno prvih različic podmornice, mati Lucretia pa je bila novinarka Los Angeles Timesa z izrazitim socialnim čutom. Na kolidžu Pomona je študiral pisanje, a je kljub očitni nadarjenosti in podpori profesorjev študij opustil in se raje odpravil v Evropo, kjer je študiral arhitekturo, se ukvarjal s slikarstvom, poezijo ter tudi glasbo. Po približno letu in pol se je vrnil v Združene države, kjer se je dokončno odločil za študij kompozicije. Vendar se nikoli ni omejeval le na glasbo in tako je večino svojega življenja dejavno posegal na področja vizualnih umetnosti, plesa, večmedijskih dogodkov in literature.
John Milton Cage se je rodil 5. septembra v Los Angelesu. Zdi se, da sta Cagea, neskončno radovednega, prijaznega in vselej strpnega umetnika, pomembno določili že osebnosti njegovih staršev. Njegov oče John starejši je bil izumitelj, ki je med drugim zasnoval eno prvih različic podmornice, mati Lucretia pa je bila novinarka Los Angeles Timesa z izrazitim socialnim čutom. Na kolidžu Pomona je študiral pisanje, a je kljub očitni nadarjenosti in podpori profesorjev študij opustil in se raje odpravil v Evropo, kjer je študiral arhitekturo, se ukvarjal s slikarstvom, poezijo ter tudi glasbo. Po približno letu in pol se je vrnil v Združene države, kjer se je dokončno odločil za študij kompozicije. Vendar se nikoli ni omejeval le na glasbo in tako je večino svojega življenja dejavno posegal na področja vizualnih umetnosti, plesa, večmedijskih dogodkov ali literature.
Luys Milán in Luys de Narváez sta se rodila v začetku šestnajstega stoletja in se proslavila predvsem z glasbo za vihuelo, brenkalo, ki je uglašeno podobno kakor lutnja, po obliki pa je bolj podobno današnji kitari.
Tomas Luis de Victória, poleg Williama Byrda in Giovannija Luigija da Palestrine velja za največjega skladatelja 16. stoletja. Njegovi sorodniki so bili zelo uspešni na povsem različnih področjih. Eden izmed njegovih bratrancev po materini strani je postal poveljnik mornarice, drugi Jezuitski misijonar, tretji pa je bil trgovec v Firencah in je po poroki s sorodnico Cosima Prvega Medičejskega dobil plemiški naslov. Skladateljev stric po očetovi strani je nekaj časa deloval kot pravnik, pozneje pa je postal duhovnik in kanonik katedrale v Avili.
Drugače kot njegova slovita rojaka Morales in Tomas Luis de Victoria, ki sta dolgo delovala v Italiji, je Francisco Guerrero večino življenja preživel v Španiji. Rodil se je leta 1528 v Sevilji in se najprej učil glasbo pri svojem bratu Pedru. Kratek čas je študiral tudi pri Moralesu v Toledu in znano je, da je igral štiri povsem različne instrumente: vihuelo, harfo, cink in orgle.
Neveljaven email naslov