Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Izvirni zgodovinski posnetki klavirskih skladb Cécile Chaminade v avtoričini izvedbi: posnetki na glasbenih zvitkih iz 20. let 20. stoletja in fonografski posnetek iz leta 1901; najizrazitejši samospevi o ljubezni in naravi z mezzosopranistko Anne Sofie von Otter in pianistom Bengtom Forsbergom.
Cécile Chaminade se je rodila 8. avgusta 1857 v Parizu, ustvarjala je v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja, preminila pa je 13. aprila 1944 v Monte Carlu. Kot virtuozna in inventivna pianistka je bila ena prvih glasbenic, ki so že v začetku 20. stoletja klavirske skladbe tudi snemale. Njena zbirka obsega več kot 170 opusov del, približno 400 skladb, med njimi jih je skoraj 200 napisala za klavir, več kot 100 samospevov na besedila francoskih pesnic in pesnikov tistega časa ter vrsto komornih in orkestrskih skladb, komično opero, dramatično simfonijo za zbor in orkester ter simfonični balet.
Klavirske skladbe Cécile Chaminade za klavir solo in klavirski duo vključujejo vse od miniatur za otroke do skladb v plesnih ritmih, od simfoničnih in koncertnih etud do obsežne klavirske sonate, od humorističnih etud do razpoloženjskih miniatur. Njena glasba je zelo spevna, globoko občutena in dostopna širšemu občinstvu, v harmonskem pogledu delno kromatična, izrazno polnozvočna in elegantna, slogovno pa sledi pridobitvam poznoromantične francoske glasbe.
2. oddaja: Izvirni zgodovinski posnetki klavirskih skladb v avtoričini izvedbi: posnetki na glasbenih zvitkih iz 20. let 20. stoletja in fonografski posnetek iz leta 1901; samospevi Cécile Chaminadeo ljubezni in naravi
Izvirni zgodovinski posnetki klavirskih skladb Cécile Chaminade v avtoričini izvedbi: posnetki na glasbenih zvitkih iz 20. let 20. stoletja in fonografski posnetek iz leta 1901; najizrazitejši samospevi o ljubezni in naravi z mezzosopranistko Anne Sofie von Otter in pianistom Bengtom Forsbergom.
Cécile Chaminade se je rodila 8. avgusta 1857 v Parizu, ustvarjala je v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja, preminila pa je 13. aprila 1944 v Monte Carlu. Kot virtuozna in inventivna pianistka je bila ena prvih glasbenic, ki so že v začetku 20. stoletja klavirske skladbe tudi snemale. Njena zbirka obsega več kot 170 opusov del, približno 400 skladb, med njimi jih je skoraj 200 napisala za klavir, več kot 100 samospevov na besedila francoskih pesnic in pesnikov tistega časa ter vrsto komornih in orkestrskih skladb, komično opero, dramatično simfonijo za zbor in orkester ter simfonični balet.
Klavirske skladbe Cécile Chaminade za klavir solo in klavirski duo vključujejo vse od miniatur za otroke do skladb v plesnih ritmih, od simfoničnih in koncertnih etud do obsežne klavirske sonate, od humorističnih etud do razpoloženjskih miniatur. Njena glasba je zelo spevna, globoko občutena in dostopna širšemu občinstvu, v harmonskem pogledu delno kromatična, izrazno polnozvočna in elegantna, slogovno pa sledi pridobitvam poznoromantične francoske glasbe.
2. oddaja: Izvirni zgodovinski posnetki klavirskih skladb v avtoričini izvedbi: posnetki na glasbenih zvitkih iz 20. let 20. stoletja in fonografski posnetek iz leta 1901; samospevi Cécile Chaminadeo ljubezni in naravi
Posvečamo se obdobju po drugi svetovni vojni, torej času, ki simfoniji ni bil nenaklonjen le v Franciji, ampak kar po vsem svetu. Čeprav že davno tega ne več modna ali trendovska oblika zvočne izpovedi, simfonija še vedno privlači vrhunske glasbene ustvarjalce vsega sveta, jim vzbuja najgloblje spoštovanje in občudovanje, in venomer se pojavljajo presenetljiva, lahko rečemo kar genialna dela te veličastne glasbene oblike.
Posvečamo se obdobju po drugi svetovni vojni, torej času, ki simfoniji ni bil nenaklonjen le v Franciji, ampak kar po vsem svetu. Čeprav že davno tega ne več modna ali trendovska oblika zvočne izpovedi, simfonija še vedno privlači vrhunske glasbene ustvarjalce vsega sveta, jim vzbuja najgloblje spoštovanje in občudovanje, in vendar se pojavljajo presenetljiva, lahko rečemo kar genialna dela te veličastne glasbene oblike.
Posvečamo se obdobju po drugi svetovni vojni, torej času, ki simfoniji ni bil nenaklonjen le v Franciji, ampak kar po vsem svetu. Čeprav že davno tega ne več modna ali trendovska oblika zvočne izpovedi, simfonija še vedno privlači vrhunske glasbene ustvarjalce vsega sveta, jim vzbuja najgloblje spoštovanje pa občudovanje, in venomer se pojavljajo presenetljiva, lahko rečemo kar genialna dela te veličastne glasbene oblike.
Posvečamo se obdobju po drugi svetovni vojni, torej času, ki simfoniji ni bil nenaklonjen le v Franciji, ampak kar po vsem svetu. Čeprav je simfonija že davno tega ne več modna ali trendovska oblika zvočne izpovedi, še vedno privlači vrhunske glasbene ustvarjalce vsega sveta, jim vzbuja najgloblje spoštovanje pa občudovanje, in neprenehoma se pojavljajo presenetljiva, lahko rečemo kar genialna dela te veličastne glasbene oblike.
Posvečamo se obdobju po drugi svetovni vojni, torej času, ki simfoniji ni bil nenaklonjen le v Franciji, ampak kar po vsem svetu. Čeprav že davno ni več modna ali trendovska oblika zvočne izpovedi, simfonija še vedno privlači vrhunske glasbene ustvarjalce vsega sveta ter jim vzbuja najgloblje spoštovanje in občudovanje. Venomer se pojavljajo presenetljiva, lahko rečemo kar genialna dela te veličastne glasbene oblike.
Skladbe Nebojše Jovana Živkoviča so nepogrešljiv del repertoarja za tolkala, vendar ne piše samo za te instrumente. Leta 2000 je angleška tolkalka Evelyn Glennie ob spremljavi orkestra Northern Sinfonie v Angliji krstno izvedla njegov Koncert za tolkala in orkester št. 1. Sledila je turneja. Na njej ga je solo hornist tega orkestra Peter Francomb, ki je bil navdušen nad koncertom, vprašal, ali bi zanj napisal Koncert za rog.
Nebojša Jovan Živković je pridobil sloves enega najboljših solistov na marimbi in drugih tolkalih. Živkovi svoje mojstrovine izvaja na koncertih po vsem svetu. Navdih za skladanje dobiva v različnih deželah in glasbenih koreninah ter kulturah.
"Točno tam, kjer se stikata vzhod in zahod, zemlja in nebesa, je tudi globoka izraznost Živkovićeve glasbe. Povezava ritma in melodije, razumnosti in fantazije, balkanske ljudskosti in natančnosti evropske šole. Je samozavesten in karizmatičen skladatelj in ima pravo mero talenta, sugestivnosti in inteligence," je o skladatelju in tolkalistu Nebojši Jovanu Živkoviću napisal muzikolog in direktor Izraelskega centra za glasbo Dušan Mihalek.
V Nemčiji živeči skladatelj in poustvarjalec Nebojša Jovan Živković je izredno vpliven v svetu tolkal, njegove skladbe so med najbolj izvajanimi, vsako leto jih izvedejo kakih 300. S svojimi skladbami za marimbo in preostala tolkala je postavil nova merila za igranje na te instrumente, njegove privlačne in temperamentne interpretacije pa so vplivale na generacije izvajalcev na to glasbilo.
Nebojša Jovan Živković sodi med vrhunske soliste na marimbi in združuje komponiranje in virtuozno izvajanje na tolkalih. Na koncertih izvaja vedno le svoja dela, tako kot so jih v 19. stoletju na primer Paganini, Chopin in Liszt. Rojen je bil v Srbiji leta 1962, pri 18-ih je odšel v Nemčijo študirat tolkala, glasbeno teorijo in kompozicijo, najprej v Mannheim, potem pa v Stuttgart, kjer je dokončal tudi podiplomski študij.
Po koncu sodelovanja med Straussom in Zweigom zaradi političnih okoliščin je skladatelj našel novega libretista v razgledanem dunajskem teatrologu in pisatelju Josefu Gregorju, ki je napisal besedila za naslednje tri Straussove opere: Dan miru, Dafne in Danajina ljubezen.
Arabella poleg Kavalirja sodi med Straussova najbolj priljubljena dela. Sedemdesetletni skladatelj v tem svežem in zanosnem glasbenem delu še ni kazal nobene utrujenosti. Morda se nam zdi glasba v tej operi na začetku tridesetih let našega stoletja anahronistična, toda nesporno prihaja iz srca in sega v srce. V tej pozni stvaritvi je Strauss znova izpričal, da je mojster melodije. Vse je na svojem mestu in se organsko povezuje v prikupno melodijo.
Richard Strauss je dva meseca po nadvse uspeli predstavi Kavalirja z rožo marca leta 1911 pisal libretistu Hugu von Hofmannsthalu: "Če bova še kdaj sodelovala pri čem velikem, bo moralo imeti pisano, čvrsto vsebino. Razmišljam o čarobni pravljici, v kateri nastopata dva moška in dve ženski. Prva naj bi pripadala vilinskemu svetu, druga pa bi bila sicer nenavadna, toda s tega sveta."
Elektra v Straussovem opusu pomeni vrh v kompozicijskem in tehničnem pogledu. Nobeno njegovo glasbenoodrsko delo ni tako zelo odvisno od simfonične tehnike kot to. Analogno postopku vodilnega motiva v Salomi imajo tudi tu osebe, njihova čustva in dejanja svoje prepoznavne znake. Ustrezno vsebini besedila je Straussova glasbena tragedija najbolj divji spev sovraštva, kar jih pozna operna literatura.
Nemčija je ob vstopu v 20. stoletje dobila svojega najpomembnejšega in najplodovitejšega opernega skladatelja z Richardom Straussom. Njegov glasbeni izraz je kljub drznosti zgodnejših stvaritev, ki so pomembno pripravljale nastop moderne, ostal poznoromantičen vse do njegovih zadnjih del. Ustvarjati je začel opirajoč se na tradicijo Berlioza, Liszta in Wagnerja, to pa je vsebinsko in oblikovno obogatil še s pomembnimi novimi elementi. Na opernem področju je zbudil pozornost svetovne javnosti šele po štiridesetem letu, potem ko se je že proslavil s številnimi simfoničnimi pesnitvami, v katerih je razvil čudovito barvno bogastvo.
Strauss je svoj ustvarjalni vrh v inštrumentalni glasbi doživel v zadnjem desetletju 19. stoletja in prvih dveh desetletjih naslednjega stoletja, ko so nastale njegove največje simfonične pesnitve in opere Saloma, Elektra, Kavalir z rožo, Ariadna na Naksosu in Žena brez sence. Po koncu prve svetovne vojne je Strauss odšel na Dunaj, kjer je prevzel mesto dirigenta Dunajske državne opere. Kljub nekaterim pomislekom dunajskega glasbenega občinstva, da bi skladatelj utegnil s svojimi operami pretiravati, je Strauss nekoliko zastarelo dunajsko operno ponudbo popolnoma prerodil.
Pri pisanju simfoničnih pesnitev so Straussa navdihovali literarna in filozofska dela ter ljudski junaki, Alpsko simfonijo pa je zaznamovala podoba veličastnih bavarskih Alp. Delo, ki opisuje dan v tem gorstvu, ima slikovite naslove stavkov, iz katerih lahko razberemo, kako je Strauss oblikoval dramatični lok dela simfoničnih razsežnosti glede na naravni cikel od jutranjega svitanja do večernega mraka. V svojem dnevniku Strauss razkrije tudi ničejanski podton Alpske simfonije. Vanjo so vključeni moralno očiščenje prek posameznikove lastne moči, odrešitve prek fizičnega dela in občudovanje narave, večne in veličastne.
Orkestrsko suito Žlahtni meščan, op. 60 je Richard Strauss pisal v letih 1911 do 1917, ko je bila v svoji dokončni podobi tudi izdana. Prvotna zamisel je bila, da bi Hugo von Hoffmansthal priredil in poenostavil istoimensko Molierovo igro iz leta 1670, v odrsko dogajanje dodal celotno igralsko družino po vzoru baročne commedie dell'arte, Strauss bi govorjene dialoge dopolnil s priložnostno scensko glasbo, celotno umetniško delo pa bi se končalo z opero enodejanko Ariadna na Naksosu. V tej obliki so celotno delo krstno izvedli oktobra 1912 v Sttutgartu. Ker pa je poslušalstvo negodovalo nad dolžino, pa tudi postavitev opere je bila draga in zahtevna, sta se Strauss in Hoffmansthal naposled odločila, da delo razdelita.
Oktobra 1885 je Strauss nastopil mesto asistenta dirigenta orkestra dvorne kapele v Meiningenu. To službo je opravljal do aprila prihodnjega leta. Čeprav je bila ta epizoda kratka, ga je močno zaznamovala. Kot vajenec je imel v Hansu von Bülowu, ki ga je tudi imenoval za svojega asistenta, izjemnega učitelja. To je pozneje potrdil s trditvijo, da ga je prav von Bülow naučil umetnosti glasbene interpretacije.
Richard Strauss, plodoviti skladatelj in dirigent glasbene moderne je svojo glasbeno pot začel kot sin hornista Franza in pod njegovim nadzorom sprva skladal v poznoromantičnem slogu. Pozneje je s svojimi simfoničnimi deli in nekaterimi operami stopil celo na prag atonalne glasbe. Mnogi ga imajo za pravega naslednika Wagnerjeve glasbe, pa čeprav se zdi, da je njegov kompozicijski slog predvsem v inštrumentalnih delih bližje Wagnerjevemu protipolu, ki ga predstavljata Mendelssohn in Brahms.
Neveljaven email naslov