Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V vse bolj nacistično obarvanem režimu, ki je začel vladati v Nemčiji, umetniki, še posebno tisti, ki so bili judovskega rodu, niso več mogli svobodno ustvarjati. Tako kot številni drugi ustvarjalci se je tudi Kurt Weill oklepal upanja, da se bodo razmere izboljšale. Šele ko sta z ženo, pevko in igralko Lotte Lenya leta 1933 uradno pristala na črni listi nacistične stranke in jima je grozila aretacija, sta se odločila, da začasno pobegneta v Pariz. Kratko obdobje delovanja v francoski prestolnici za Weilla ni bilo najuspešnejše, poleg tega je razpadel tudi njegov zakon. V upanju, da bo selitev pomagala njegovi karieri, se je dve leti pozneje, 10. septembra 1935, skupaj z Lotte Lenya odpravil čez lužo v obljubljeno deželo. Svojo odločitev je utemeljil takole: "Za vsako obdobje in prostor obstaja kraj, v katerem so napisane fantazije. V Mozartovem obdobju je bila to Turčija, za Shakespearja Italija. Za nas v Nemčiji je bila to vedno Amerika."
V vse bolj nacistično obarvanem režimu, ki je začel vladati v Nemčiji, umetniki, še posebno tisti, ki so bili judovskega rodu, niso več mogli svobodno ustvarjati. Tako kot številni drugi ustvarjalci se je tudi Kurt Weill oklepal upanja, da se bodo razmere izboljšale. Šele ko sta z ženo, pevko in igralko Lotte Lenya leta 1933 uradno pristala na črni listi nacistične stranke in jima je grozila aretacija, sta se odločila, da začasno pobegneta v Pariz. Kratko obdobje delovanja v francoski prestolnici za Weilla ni bilo najuspešnejše, poleg tega je razpadel tudi njegov zakon. V upanju, da bo selitev pomagala njegovi karieri, se je dve leti pozneje, 10. septembra 1935, skupaj z Lotte Lenya odpravil čez lužo v obljubljeno deželo. Svojo odločitev je utemeljil takole: "Za vsako obdobje in prostor obstaja kraj, v katerem so napisane fantazije. V Mozartovem obdobju je bila to Turčija, za Shakespearja Italija. Za nas v Nemčiji je bila to vedno Amerika."
Strauss je svoj ustvarjalni vrh v inštrumentalni glasbi doživel v zadnjem desetletju 19. stoletja in prvih dveh desetletjih naslednjega stoletja, ko so nastale njegove največje simfonične pesnitve in opere Saloma, Elektra, Kavalir z rožo, Ariadna na Naksosu in Žena brez sence. Po koncu prve svetovne vojne je Strauss odšel na Dunaj, kjer je prevzel mesto dirigenta Dunajske državne opere. Kljub nekaterim pomislekom dunajskega glasbenega občinstva, da bi skladatelj utegnil s svojimi operami pretiravati, je Strauss nekoliko zastarelo dunajsko operno ponudbo popolnoma prerodil.
Pri pisanju simfoničnih pesnitev so Straussa navdihovali literarna in filozofska dela ter ljudski junaki, Alpsko simfonijo pa je zaznamovala podoba veličastnih bavarskih Alp. Delo, ki opisuje dan v tem gorstvu, ima slikovite naslove stavkov, iz katerih lahko razberemo, kako je Strauss oblikoval dramatični lok dela simfoničnih razsežnosti glede na naravni cikel od jutranjega svitanja do večernega mraka. V svojem dnevniku Strauss razkrije tudi ničejanski podton Alpske simfonije. Vanjo so vključeni moralno očiščenje prek posameznikove lastne moči, odrešitve prek fizičnega dela in občudovanje narave, večne in veličastne.
Orkestrsko suito Žlahtni meščan, op. 60 je Richard Strauss pisal v letih 1911 do 1917, ko je bila v svoji dokončni podobi tudi izdana. Prvotna zamisel je bila, da bi Hugo von Hoffmansthal priredil in poenostavil istoimensko Molierovo igro iz leta 1670, v odrsko dogajanje dodal celotno igralsko družino po vzoru baročne commedie dell'arte, Strauss bi govorjene dialoge dopolnil s priložnostno scensko glasbo, celotno umetniško delo pa bi se končalo z opero enodejanko Ariadna na Naksosu. V tej obliki so celotno delo krstno izvedli oktobra 1912 v Sttutgartu. Ker pa je poslušalstvo negodovalo nad dolžino, pa tudi postavitev opere je bila draga in zahtevna, sta se Strauss in Hoffmansthal naposled odločila, da delo razdelita.
Oktobra 1885 je Strauss nastopil mesto asistenta dirigenta orkestra dvorne kapele v Meiningenu. To službo je opravljal do aprila prihodnjega leta. Čeprav je bila ta epizoda kratka, ga je močno zaznamovala. Kot vajenec je imel v Hansu von Bülowu, ki ga je tudi imenoval za svojega asistenta, izjemnega učitelja. To je pozneje potrdil s trditvijo, da ga je prav von Bülow naučil umetnosti glasbene interpretacije.
Richard Strauss, plodoviti skladatelj in dirigent glasbene moderne je svojo glasbeno pot začel kot sin hornista Franza in pod njegovim nadzorom sprva skladal v poznoromantičnem slogu. Pozneje je s svojimi simfoničnimi deli in nekaterimi operami stopil celo na prag atonalne glasbe. Mnogi ga imajo za pravega naslednika Wagnerjeve glasbe, pa čeprav se zdi, da je njegov kompozicijski slog predvsem v inštrumentalnih delih bližje Wagnerjevemu protipolu, ki ga predstavljata Mendelssohn in Brahms.
Eden najpomembnejših rezultatov Weillovega in Brechtovega ustvarjalnega sodelovanja je gledališko glasbeno-scensko delo Opera za tri groše, ki ima korenine v Beraški operi angleškega skladatelja Johna Gaya iz zgodnjega 18. stoletja. Poleg inovativnih gledaliških elementov, ki se prav tako navezujejo na glasbo, in s katerimi je Brecht kot prvi uvedel v gledališko dejanje tako imenovani potujitveni efekt ali komentar dogajanja samega, se v glasbeni obliki ta komentar preseli v tako imenovani song. Gre za obliko pete pesmi, miniaturno sklenjeno glasbeno obliko, ki ima pri Weillu izhodišče v glasbi berlinskih kabaretov, džeza in preprostih melodij, ki opevajo vsakdanjost preprostih ljudi, tako kot je Gay v stari Angliji našel izhodišče v ljudskih napevih.
Ime Kurta Weilla se je začelo pojavljati v javnosti, ko je ustvarjal še v Nemčiji, njegovo obdobje velikih sprememb in zlata leta pa sodijo v čas delovanja v Berlinu, ko je spoznal poznejšega dolgoletnega sodelavca Bertolta Brechta. Zaradi sorodnih pogledov na umetnost sta v skupnem sodelovanju iznašla nove glasbeno-gledališke oblike, v katerih so prejšnjo staro arijo nadomestili popularni songi.
Čeprav je Kurt Weill v svojih odrskih delih zapustil globok in močan vtis kot le redko kdo izmed takrat dejavnih skladateljev prve polovice dvajsetega stoletja, je njegov prispevek k orkestralni in instrumentalni glasbi po večini omejen na formalna leta njegovega skladateljskega izobraževanja med letoma 1918 in 1924. Že kar kmalu se je preizkusil na področju odrskih del v več nedokončanih projektih med prvo svetovno vojno in takoj po njej, njegova zgodnejša pomembnejša dela pa so instrumentalna – Godalni kvartet, Suita za orkester in Sonata za violončelo.
Berlin, leta 1918. Mesec po razglasitvi Weimarske republike se krog levo usmerjenih likovnih umetnikov poveže v skupino Novembergruppe. Z okrožnico pozovejo somišljenike k pridružitvi: "Cenjena gospoda! Prihodnost umetnosti in resnost trenutnega položaja silita vse revolucionarje duha k združitvi in tesnemu sodelovanju. Zato nujno pozivamo vse umetnike, ki so opustili stare oblike, da se pridružijo skupini Novembergruppe. Ob pomoči zvestih podpornikov in različnih kulturnih centrov bomo zasnovali in izpeljali dolgoročni program, ki bo stkal najtesnejšo vez med ljudstvom in umetnostjo."
Angleški virginalisti so skupina skladateljev, ki so delovali v šestnajstem in v začetku sedemnajstega stoletja ter zapustili izreden in zelo obsežen opus glasbe za instrumente s tipkami. Thomas Tomkins velja za njihovega zadnjega predstavnika in je hkrati eden najpomembnejših skladateljev angleških madrigalov.
John Bull velja za največjega virtuoza med virginalisti. Zapustil je veliko zelo abstraktnih skladb, ki zaradi ponavljajočih se inštrumentalnih figur in nepredvidljivega harmonskega jezika zvenijo presenetljivo sodobno.
Orlando Gibbons sodi v skupino angleških skladateljev, ki so se v šestnajstem in v prvih desetletjih sedemnajstega stoletja posebej izkazali s skladbami za instrumente s tipkami in jih zato imenujemo virginalisti. Izvor besede virginal ni popolnoma pojasnjen. Tako so Angleži imenovali vse instrumente s tipkami, pri katerih po strunah brenkajo kratka peresca kakor pri čembalu.
V nekem zgodovinskem obdobju in na nekem kraju pogosto najdemo veliko izjemno nadarjenih umetnikov, ki se odlikujejo na določenem področju. V ciklu Skladatelj tedna se tokrat posvečamo skladateljem, ki so delovali v drugi polovici šestnajstega in v začetku sedemnajstega stoletja, in jih zaradi izvrstne glasbe za instrumente s tpkami imenujemo angleški virginalisti. Izvor besede virginal danes žal ni z gotovostjo pojasnjen. S tem imenom so v Angliji v šestnajstem in v začetku sedemnajstega stoletja označevali vse inštrumente s tipkami, pri katerih po strunah brenkajo kratki jezički, tako kakor pri čembalu.
Skupino skladateljev, ki so delovali v zlati dobi angleške glasbe v drugi polovici šestnajstega in na začetku sedemnajstega stoletja, zaradi izjemnih skladb za glasbila s tipkami imenujemo angleški virginalisti. To seveda ne pomeni, da so komponirali le za majhen, čembalu podoben instrument, ki ga danes poznamo kot virginal. Angleži so s tem izrazom vse do sredine sedemnajstega stoletja označevali vse instrumente, pri katerih po strunah brenkajo kratki jezički iz ptičjih peres. Šele pozneje so besedo virginal začeli uporabljati le za manjše instrumente, katerih strune potekajo vzporedno s klaviaturo.
Predstavljamo simfonični deli Arthurja Honeggerja in Dariusa Milhauda, ki sta se po kratkem obdobju delovanja Francoske šesterice kompozicijsko in estetsko osamosvojila in razvila vsak svoj glasbeni jezik.
Germaine Tailleferre se je rodila kot Marcelle Taillefesse, toda že v mladosti je spremenila ime v Taillferre, tudi zato, da bi kljubovala očetu, ki ni hotel podpirati njenega glasbenega študija. Klavirja se je učila doma z mamo in ob tem skladala kratke skladbe. Študij je nadaljevala na pariškem konservatoriju, tam pa je srečala Dureyja, Poulenca, Milhauda, Aurica in Honeggerja.
Ustanovitelj gibanja DADA je romunski pesnik Tristan Tzara, ki je leta 1916 skupaj s slikarjem Hansom Arpom povezal umetniške somišljenike, ki so se zbirali v Cabaret Voltaire v Zürichu. Predhodnik gibanja pa je bil francoski slikar Marcel Duchamp, ki je leto prej dadaizem označil s temi besedami: "DADA je metafizičen pojem, vrsta nihilizma. Način izstopa iz duševnega stanja - to je beg umetnika pred vplivi iz neposrednega okolja ali iz preteklosti. Treba je zapustiti klišeje in postati svoboden!"
Arthur Honegger je v času sodelovanja s Šesterico ustvaril svojo najznamenitejšo skladbo Pacific 231. Prvotni naslov je bil Simfonični stavek, prvi izmed treh. Druga dva sta Rugby in Simfonični stavek št. 3. Naslov Pacific 231 je skladatelj dal skladbi, ko jo je končal. Najbolj priljubljena interpretacija je, da je skladba zvočna podoba parne lokomotive. Znano je, da je bil Honegger velik ljubitelj vlakov in lokomotiv.
Francoska šesterica je dobila ime leta 1920 po naslovu članka glasbenega kritika Henrija Colleta z naslovom Pet Rusov, šest Francozov in gospod Satie. Skupina se je družila, komponirala in prirejala koncerte razmeroma kratek čas. Ko so se člani razšli, so se individualno najbolj uveljavili Poulenc, Milhaud in Honegger. Pa vendar sta njihovo ustvarjanje in povezanost z drugimi takratnimi umetniškimi gibanji zaznamovala zgodnje obdobje med vojnama. Delovali so v Parizu, ki je v tistem času doživljal enega izmed vrhuncev kulturne in umetniške produkcije.
Neveljaven email naslov