Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob dnevu reformacije se spominjamo reformnih dogodkov daljnega, a hkrati ne tako oddaljenega 16. stoletja. Primož Trubar je takrat napisal in objavil prvo slovensko knjigo, znameniti Katekizem iz leta 1550, ki je prva knjiga v slovenskem jeziku. Knjigo je namenil vsem mladim in preprostim ljudem naše dežele; skupaj z njo pa še droben, domiselno sestavljen napotek za branje – Abecedarium, ki je, kot se je sam izrazil, "od enega prijatelja vseh Slovencev". Sodobniki so mu sledili in v letih potem je nastalo še več prevodov biblijskih besedil in celotne biblije. Katekizem Primoža Trubarja pa je hkrati tudi prva slovenska pesmarica – vanjo je namreč vnesel šest pesniških besedil, ki razlagajo temeljne verske resnice. Prav pesem naj bi bila namreč po njegovem najboljši način za dojemanje verskih resnic.
Ob dnevu reformacije se spominjamo reformnih dogodkov daljnega, a hkrati ne tako oddaljenega 16. stoletja. Primož Trubar je takrat napisal in objavil prvo slovensko knjigo, znameniti Katekizem iz leta 1550, ki je prva knjiga v slovenskem jeziku. Knjigo je namenil vsem mladim in preprostim ljudem naše dežele; skupaj z njo pa še droben, domiselno sestavljen napotek za branje – Abecedarium, ki je, kot se je sam izrazil, "od enega prijatelja vseh Slovencev". Sodobniki so mu sledili in v letih potem je nastalo še več prevodov biblijskih besedil in celotne biblije. Katekizem Primoža Trubarja pa je hkrati tudi prva slovenska pesmarica – vanjo je namreč vnesel šest pesniških besedil, ki razlagajo temeljne verske resnice. Prav pesem naj bi bila namreč po njegovem najboljši način za dojemanje verskih resnic.
Balet Dafnis in Hloa je nastal po naročilu Sergeja Djagileva, ki je s svojo skupino Ballets Russes na začetku 20. stoletja osvojil pariško občinstvo in je zato vse od leta 1909 vsako leto pripravil tako imenovano Rusko sezono. Vsako leto je torej potreboval nov scenarij in novo glasbo, zato je Djagilev Ravelu leta 1909 naročil balet Dafnis in Hloa. Skladatelj je hitro napisal klavirski osnutek, nato pa tri leta izdeloval orkestracijo - tako počasi je skladba nastajala zaradi Ravelove pikolovskosti ter zaradi tega, ker se ni mogel uskladiti s koreografom Mihailom Fokinom, ki je za balet napisal tudi scenarij.
V četrti oddaji iz cikla Skladatelj tedna spoznavamo dve nasprotni si strani Mauricea Ravela: njegove bolj znane spore s sodobniki ter poklone prednikom – skladateljem.
Ravel je bil fasciniran nad eksotičnimi kulturami in v svoja dela je rad vpeljeval melodije in ritme ljudske glasbe. Enega izmed njegovih prvih izletov v glasbeni svet zunaj Francije je navdihnila iznajdljiva vezirjeva hči Šeherezada, ki si je s pripovedovanjem zgodb tisočinenkrat podaljšala življenje. Ravel je skladbo z naslovom Šeherezada prvič napisal leta 1889, in sicer Uverturo Šeherezada za simfonični orkester, leta 1903 pa je za mezzosopran in orkester napisal še pesnitve.
Težko bi rekli, da je Ravel napisal veliko del za veliki simfonični orkester, saj zajemajo le dobro petino njegovega opusa. Pravzaprav ni napisal nobene simfonije, le dva simfonična fragmenta na osnovi baleta Dafnis in Hloa ter dva koncerta. Preostale Ravelove skladbe za orkester imajo programske naslove. Nekatere so bile napisane po naročilu, kot scenska glasba za uprizoritve gledaliških iger ali baleti, druge pa so orkestracije del za klavir.
Mauricea Ravela označujemo za francoskega skladatelja, čeprav mu je bila bližja materina baskovska kultura in posredno Španija. Bil je eden izmed bolj izvirnih glasbenikov zgodnjega 20. stoletja.
V tednu, ko praznujemo dan reformacije, se posvečamo protestantskim napevom, ki so jih za slovensko rabo priredili ali prepesnili Primož Trubar in njegovi sodobniki. Trubar naj bi ustvaril 18 samostojnih pesnitev in 6 prevodov, največje število pesmi med njegovimi sodelavci pa je ustvaril Jurij Dalmatin; prepesnil jih je kar 28. Sledijo mu Sebastijan Krelj s petimi lastnimi pesmimi in šestimi prevedenimi, Schweiger z dvema svojima in Bohorič z eno.
Približno polovico vseh knjig v času slovenske reformacije je ustvaril Primož Trubar – poleg Katekizma in Abecednika sta pomembna tudi prevod Svetega pisma Jurija Dalmatina in prvi slovenski pravopis Zimske urice Adama Bohoriča. A kaj bi brez petja, saj glasba še kako vpliva na človeška čustva, tudi religiozna. Martin Luther je menil, da se mora bogoslužje približati človeku in zato opravljati v domačem jeziku. Sestavni del liturgije pa je tudi glasba.
Umetniki so po zlomu nacizma in razdelitvi Nemčije na zahodni in vzhodni pol neredko izbrali svojo domovino po političnem ključu, ki ni bil povezan z njihovim rojstnim krajem. Tako so na vzhodnem koncu končali številni levičarsko in marksistično usmerjeni umetniki, ki so nacizem preživeli v pregnanstvu, nekateri tudi kot hollywoodski filmski skladatelji, ali pa so bili celo rojeni v Združenih državah, pa so si v obdobju nacizma pridobili politični azil v Vzhodni Nemčiji, ko so jih preganjali kot žrtve zloglasnega lova na čarovnice, ki ga je uprizoril senator McCarthy. Izmed skladateljev, ki so končali svojo življenjsko in umetniško pot v vzhodnem Berlinu, je bil tudi Paul Dessau.
Johann Cilenšek, iz njegovega priimka lahko sklepamo, da je bil slovenske krvi, se je na vrhuncu svoje slave prebil vse do položaja podpredsednika vzhodnonemške akademije znanosti in umetnosti, zaradi svojih slovenskih korenin pa je užival tudi čast gostujočega člana SAZU-ja. Bil je eden najpomembnejših skladateljev, tudi simfonikov Nemške demokratične republike.
Hans Werner Henze se je v povojni zahodni Nemčiji pojavil kot čudežni otrok. Ko se je kot najstniški mobiliziranec v Wermachtu kratkočasil, je sredi fronte iz glave zložil svojo Prvo simfonijo, v desetletju po vojni pa je najprej zaslovel kot skladatelj simfonij. Te imajo izjemno širok slogovni razpon med glasbeno objektivnostjo in subjektivnostjo, značilen za predvojni rod skladateljev. Hkrati je bil Henze neverjeten mojster, sloge je preskakoval kot kak razposajen otrok luže med dežjem.
Po zlomu nacizma je za nemški kulturni prostor prišel nov začetek, porojen na pogorišču prejšnje dobe. Eden izmed imperativov pri iskanju predstavnikov nove narodove elite je bila popolna neokuženost z nacistično ali cesarsko, prusko junkersko miselnostjo. Karl Amadeus Hartmann je sodil v tisti odstotek ljudi, ki vzvode oblasti izkoristijo v skupno dobro in jih ne zlorabijo za osebno korist. Z vzpostavitvijo primernega okolja za sodobno, napredno in angažirano glasbeno ustvarjanje je prispeval izjemno pomemben ustvarjalni pečat, predvsem na področju postromantične simfonične glasbe.
Nemški kulturni prostor je v slabega pol stoletja doživel zelo korenito in bolečo preobrazbo. Z bleščečo vojno zmago je hotel zavladati Evropi, in sledilo je strahotno obdobje, ko je demonski duh ušel iz slabo zamašene steklenice. Sledilo je razdejanje druge svetovne vojne. V modernem obdobju je nemški simfonizem doživel feniksovo vstajenje iz pepela, sledilia ta mu obvezno samoočiščenje in postavitev novih temeljev.
Wilhelm Furtwängler je bil zadnji romantik nemške glasbe. Prvo simfonijo je pisal štiri desetletja, a si jo je drznil položiti na notna stojala svojih Berlinskih filharmonikov šele med drugo svetovno vojno. Že po nekaj vajah jo je umaknil, tako da dela niso izvedli na koncertu. S simfonijo pa se je umaknil tudi Furtwängler, ki je odstopil kot dirigent Berlinskih filharmonikov, ter se umaknil iz javnosti, delno zaradi vse večjega nestrinjanja z nacistično oblastjo, delno zato, da bi napisal svojo Drugo simfonijo.
Karl Amadeus Hartmann je zrasel v okolju, prežetem z umetnostjo, saj je izhajal iz ugledne slikarske družine. Glasbo je študiral pri Josephu Haasu in pripadal glasbeni veji, ki je pognala korenine v delih Maxa Regerja. To je že v izhodišču pomenilo nagnjenje k eskpresionizmu in zelo kopleksnemu glasbenemu izrazu. Ob svojem šolskem ozadju pa je bil dejaven v krogu skladateljev Arnolda Schönberga. Kar zadeva politične nazore, se je označeval za idealističnega socialista, in v tem je bil tako dosleden, da je svojo glasbo, še preden je v obdobju nacizma uradno postala "izrojena umetnost", prepovedal izvajati.
Nemška simfonija, op. 50 Hannsa Eislerja je mogočna, pretresljiva, globoko izpovedna, družbeno angažirana, mojstrska, hkrati pa zamolčana, nepoznana in podcenjena. Delo je kljub imenu težko opredeliti kot simfonijo v klasičnem pomenu besede, saj je govor o vokalno-instrumentalni skladbi, ki jo prekinjajo krajši orkestrski interludiji.
Gibanje Nova stvarnost se v Nemčiji ideološko nikoli ni zlilo z nacizmom, saj so bili nacisti estetsko precej naivni in retrogradni romantični nostalgiki, zato so ga žolčno preganjali ter ga uvrstili na seznam izrojene umetnosti. Zato je večini nemških ustvarjalcev, ki so mu pripadali, ostalo le dvoje, bodisi pravo izgnanstvo - kot so se odločili Hindemith, Weill ali Eisler, bodisi tako imenovano notranje izgnanstvo, to pa je le sopomenka za kulturni molk in skrivaško življenje, kakor se je pripetilo skladatelju Borisu Blacherju.
Nova stvarnost je umetniško gibanje, ki je trdno pristalo v svetu razbitih sanj, ki ga je prineslo obdobje po boleči izkušnji prve svetovne vojne. Namesto bleščave, kričeče barvitosti, mogočnosti in pretirane čutnosti je sledila umetnost streznitve, skromnosti, objektivnega pogleda na svet, zadržanosti, predvsem pa umetnosti, ki teži k vzpostavitvi preprostega, a trdnega reda v ustvarjanju. Glasbeni prvak te usmeritve je bil Paul Hindemith.
Najbolj vznesena glasba najmogočnejšega vseh simfoničnih slogov do zdaj, gigantizem nemške cesarske pozne romantike je glasbeno spremljal vzpon tako nemškega kot avstro-ogrskega cesarstva med najmočnejše države sveta. Namenili sta se izzvati ves preostali svet in mu zavladati. Kako se je zgodovina odvijala, je znano. Čeprav se je nemška umetnost na to dogajanje ves čas odzivala, se pa nihče ni tako boleče, brez milosti in s zvrhano mero trpkosti, groze in popolnega razočaranja kot Wilhelm Furtwängler v svojih treh simfonijah.
Posebna vrlina glasbe Franza Scmidta je njegov slog, ki je izklesan do zadnje podrobnosti, lahko prepoznaven in nikakor ga ni mogoče uvrščati med eklekticizme ali konservativizme. To je glasba, ki je čvrsto zasidrana v času svojega nastanka, ki ga na presenetljivo umirjeni ravni oriše kot popolno nasprotje njej sodobni glasbi divjih dvajsetih.
Neveljaven email naslov